VSL Sodba I Cpg 1280/2016

I. I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

1.Toženi stranki A. d.o.o. in S. V. sta nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki R. d.o.o. znesek 9.760,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 9.760,00 EUR od 24. 7. 2015 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

2. Toženi stranki A. d.o.o. in S. V. sta nerazdelno dolžni v roku 15 dni po prejemu te sodbe povrniti tožeči stranki R. d.o.o. 2.208,15 EUR stroškov tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vrednosti dosojenih stroškov od 16. dne po prejemu te sodbe dalje do plačila, da ne bo izvršbe."

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 762,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo:

I. Zavrne se primarni tožbeni zahtevek, ki glasi:

"1. Toženi stranki A. d.o.o. in S. V. sta nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki R. d.o.o. znesek 9.760,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 9.760,00 EUR od 24. 7. 2015 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

2Toženi stranki A. d.o.o. in S. V. sta nerazdelno dolžni v roku 15 dni po prejemu te sodbe povrniti tožeči stranki R. d.o.o. stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vrednosti dosojenih stroškov od 16. dne po prejemu te sodbe dalje do plačila, da ne bo izvršbe."

II. Zavrne se podrejeni tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"1. Toženi stranki A. d.o.o. in S. V. sta nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki R. d.o.o. znesek 19.520,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 19.520,00 EUR od vložitve tožbe dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

2Toženi stranki A. d.o.o. in S. V. sta nerazdelno dolžni v roku 15 dni po prejemu te sodbe povrniti tožeči stranki R. d.o.o. stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vrednosti dosojenih stroškov od 16. dne po prejemu te sodbe dalje do plačila, da ne bo izvršbe."

III. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške v višini 2.735,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo nastale pravdne stroške. Podrejeno je predlagala, da višje sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podrejeno je predlagala še, da v primeru potrditve odločitve sodišča prve stopnje višje sodišče ugodi podrejenemu zahtevku tožeče stranke.

3Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da višje sodišče izpodbijano sodbo potrdi in priglasila stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožeča stranka je v tožbi navedla, da sta pravdni stranki 11. 6. 2014 sklenili Sporazum o ureditvi razmerij (v nadaljevanju: Sporazum) v zvezi s storitvami posredovanja pri oddaji in prodaji nepremičnin. Prva tožena stranka je spravila tožečo stranko v stik z družbo L. d.o.o., ki je s tožečo stranko sklenila pogodbo o finančnem leasingu nepremičnine. Za to je tožeča stranka skladno s Sporazumom prvi toženi stranki plačala 19.520,00 EUR provizije za storitve posredovanja. Ker sta se pravdni stranki s Sporazumom dogovorili, da je prva tožena stranka dolžna v primeru, da bi se pogodba o finančnem leasingu razdrla pred potekom pet let od začetka učinkovanja, vrniti tožeči stranki polovico prejete provizije, tožeča stranka pa je 5. 5. 2015 razdrla pogodbo o finančnem leasingu, od prve tožene stranke terja nazaj 9.760,00 EUR. Druga tožena stranka skladno s Sporazumom osebno odgovarja za obveznost plačila solidarno s prvo toženo stranko.

6Tožena stranka se je sklicevala na 27. 7. 2011 sklenjeno pogodbo, v kateri sta se pravdni stranki dogovorili, da tožena stranka za tožečo stranko išče potencialne kupce, najemnike ipd. za poslovne prostore v lasti tožeče stranke (v nadaljevanju: Pogodba). Prva tožena stranka je storitve opravila in izstavila račun št. 001 z dne 13. 3. 2014 (valuta 27. 3. 2014), ki ga tožeča stranka ni zavrnila in Pogodbe ni nikdar odpovedala, temveč je začela pogojevati svoje plačilo s sklenitvijo Sporazuma, ki je po stališču tožene stranke prenehal veljati. Tožeča stranka je ravnala nepošteno in nemoralno, ker po Sporazumu ni plačala v določenih rokih, sedaj pa zahteva še polovico plačanega nazaj. Sporazum z dne 11. 6. 2014 je ničen in razmerje med strankama ureja Pogodba z dne 27. 7. 2011 in izdani račun. Sodišče naj o ničnosti odloči kot o predhodnem vprašanju.

7Kot nesporna je sodišče v izpodbijani sodbi upoštevalo naslednja dejstva: 27. 7. 2011 je bila sklenjena Pogodba, 13. 3. 2014 izdan račun za 19.520,00 EUR, 25. 2. 2014 sklenjena pogodba o finančnem leasingu med tožečo stranko in družbo L. d.o.o., 5. 5. 2015 je bila ta ista pogodba razdrta, 11. 6. 2014 sklenjen Sporazum, 13. 7. 2015 pa je tožeča stranka obvestila prvo toženo stranko o razdoru leasing pogodbe in jo 2. 8. 2015 pozvala k plačilu polovice plačane provizije, kar je slednja 15. 7. 2015 zavrnila. Na podlagi kronološkega poteka dogodkov je sodišče ugotovilo, da so bile vse storitve prve tožene stranke, dogovorjene s Pogodbo, opravljene pred dnem podpisa Sporazuma in je bil zato račun z dne 13. 3. 2014 izdan na podlagi Pogodbe. Na podlagi dokaznega postopka z zaslišanjem prič pa je nadalje navedlo, da ne more izključiti možnosti, da je bila prva tožena stranka z določenimi neformalnimi pritiski, v kolikor je za opravljeno storitev želela prejeti plačilo, primorana v podpis Sporazuma. Ocenilo je, da je tožeča stranka prvo toženo stranko spravila v brezizhodni položaj, saj v kolikor je slednja želela dobiti plačilo, je v izogib sodnemu sporu zaradi plačila provizije podpisala Sporazum in formalno privolila v prevzem obveznosti, glede katere soglasja volj ni bilo. Na podlagi zaslišanja S. V., F. V. pa je to nekako potrdil, je sodišče zaključilo, da okoliščine ob podpisu Sporazuma ustrezajo pomanjkanju svobodne in resnične volje za sklenitev posla po 15. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Podrejeno postavljeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da je bila provizija plačana na podlagi računa, ta pa je bil izdan na podlagi Pogodbe z dne 27. 7. 2011.

8Uvodoma višje sodišče odgovarja na pritožbene trditve tožeče stranke o naravi Pogodbe, ki da je bila skladno s 26. členom Zakona o nepremičninskem posredovanju (v nadaljevanju: ZNPosr) sklenjena le za določen čas, zato Sporazum predstavlja novo ureditev medsebojnih pravic in obveznosti glede plačila provizije iz Pogodbe. S Sporazumom naj bi pravdni stranki tako dogovorili (novo) obveznost tožene stranke, to je vračilo ½ provizije ob nastopu s Sporazumom dogovorjenih okoliščin.

9Materialnopravna ocena sodišča prve stopnje, da Pogodba ne ustreza pogodbi o posredovanju z nepremičninami, kot jo urejajo določbe ZNPosr, je pravilna. Tožeča stranka niti ni trdila, da tožena stranka kot gospodarsko dejavnost opravlja storitve posredovanja v prometu z nepremičninami po tem zakonu in tega ne uveljavlja niti v pritožbi, niti ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da Pogodba ne vsebuje bistvenih sestavin, ki jih za to določa ZNPosr v 13. členu. Zaključek sodišča prve stopnje, da zato za Pogodbo ne morejo veljati niti določbe 26. člena ZNPosr o njeni časovni veljavnosti, je zato pravilen. Pritožbena trditev, da četudi je tožena stranka opravila enkratno dejanje posredovanja z nepremičninami, to ne pomeni, da tako posredovanje ni podvrženo ZNPosr, je neutemeljena. ZNPosr namreč določa, da posredovanje v prometu z nepremičninami (po tem zakonu, dodalo Višje sodišče) pomeni opravljanje registrirane pridobitne dejavnosti posredništva v prometu z nepremičninami (3. točka 2. člena ZNPosr), zanjo pa v razmerju do naročitelja posle posredovanja (bodisi na podlagi zaposlitve bodisi na drugi pravni podlagi) opravljajo samo nepremičninski posredniki, ki izpolnjujejo pogoje za opravljanje teh poslov po tem zakonu. Pogodba o posredovanju v prometu z nepremičninami mora imeti tudi nujne sestavine, ki jih s pogodbo ni mogoče izključiti oziroma omejiti, zato zgolj na podlagi enkratnega posredovanja z nepremičninami še ni mogoče zaključiti, da bi šlo za pogodbo o posredovanju v prometu z nepremičninami, sklenjeno na podlagi ZNPosr. Da bi bile te predpostavke za Pogodbo izpolnjene, tožeča stranka v pritožbi niti ne uveljavlja.

10Pritožnica se neutemeljeno zavzema za to, da bi Sporazum predstavljal novo ureditev medsebojnih pravic in obveznosti glede plačila provizije iz Pogodbe tako, da bi s tem prenehala veljati Pogodba. Stališče sodišča prve stopnje, da se prenovitev (novacija) ne domneva, je pravilno. Tožeča stranka v postopku niti ni zatrjevala, da bi se stranki pred sklenitvijo Sporazuma strinjali, naj dotedanja obveznost ugasne, tožena stranka pa je trdila prav nasprotno, da je namreč Sporazumu nasprotovala prav zato, ker sta stranki že imeli sklenjeno Pogodbo. Če pa stranki nista izrazili namena, naj dotedanja obveznost ugasne, ko sta ustvarjali novo, potem prejšnja obveznost ne preneha, temveč obstaja še naprej poleg nove (324. člen OZ). Zato višje sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da Pogodba s potekom časa ni prenehala in je prestavljala veljavno podlago za plačilo provizije toženi stranki.

11V zvezi z veljavnostjo Sporazuma se tožeča stranka ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje glede pomanjkanja svobodne in resnične volje na strani toženih strank. S tem v zvezi uveljavlja, da je ta v nasprotju tako z dejanskim stanjem kot z zakonom. Pritožnica se sklicuje na dejstvo, da je šlo za sklenitev gospodarske pogodbe (merilo profesionalne skrbnosti), na upoštevanje načela prostega urejanja obligacijskih razmerij, načela avtonomije volje in načela vestnosti in poštenja. Pri tem uveljavlja, da se sankcija ničnosti kot najtežja sankcija neveljavnosti pogodbe uporabi le v primeru najhujših napak sklenjene pogodbe, sicer pa pravna varnost zahteva, da se uporabi milejša sankcija, to je izpodbojnost, pri čemer nobena od strank Sporazuma ni izpodbijala.

12Višje sodišče se strinja s stališčem pritožnice, da Sporazum ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom in zato ne more biti ničen, saj sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje nobene ugotovitve v tej smeri. Vendar razlogi za neveljavnost Sporazuma ne morejo biti le ničnostni razlogi, kot jih določa OZ v 86. členu, ampak tudi pomanjkljivosti v soglasju samih strank. Če namreč do oblikovanja svobodne volje na strani tožene stranke sploh ni prišlo oziroma volja skleniti resnično pogodbo niti pod prisilo ni bila podana, je lahko listina, ki pogodbo navzven izkazuje, nična.¹ S tem je nadalje povezano tudi vprašanje ločitve med dejanskim stanom izpodbojne pogodbe zaradi napake volje od sfere neobstoječe pogodbe, o čemer pa se bo višje sodišče izreklo v nadaljevanju.

13Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje odločitev o ničnosti Sporazuma utemeljevalo brez konkretne trditvene podlage toženih strank, saj sta zgolj pavšalno zatrjevali, da naj bi tožeča stranka ravnala v nasprotju z vestnostjo in poštenjem. Trdi, da je zato sodišče samovoljno in materialnopravno zmotno odločitev oprlo na 15. člen OZ, ki niti ne odkazuje na sankcijo ničnosti. Trdi, da tožena stranka nikoli ni podala ugovora grožnje, pa tudi sicer razlog, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje v utemeljitev nesvobodne in neresnične volje tožene stranke pri sklepanju Sporazuma, ne dosega standarda utemeljenega strahu, zaradi katerega bi bilo mogoče šteti, da je bil posel sklenjen z napako volje.

14Iz procesnega gradiva izhaja, da je tožena stranka v zvezi s Sporazumom uveljavljala dva ugovora: prvič, da je tožena stranka sklenila Sporazum pod pogojem, da bo obveznost tožeče stranke izvršena v fiksno določenih rokih, in ker se tožeča stranka rokov ni držala, je tožena stranka štela, da je Sporazum nehal veljati, in drugič, da bi bilo nepravično, da bi morala tožena stranka vrniti 9.760,00 EUR, čeprav je tožeča stranka na račun plačanih obrokov leasinga od družbe L. d.o.o. prejela vsaj 119.852,46 EUR, zaradi česar je sporazum oderuški, tožeča stranka pa je izpolnitev svoje obveznosti pogojevala s sklenitvijo Sporazuma, kar je nepošteno in nemoralno, saj se je zavedala, da svoje obveznosti ne bo izpolnila v s Sporazumom določenih rokih. Iz teh razlogov naj bi bil po trditvah tožene stranke Sporazum ničen, o čemer naj sodišče odloči kot o predhodnem vprašanju (prim. odgovor na tožbo, red. št. 5, list. št. 11 in 12 spisa). V svoji drugi pripravljalni vlogi pa je tožena stranka s tem v zvezi dodala še, da je tožeča stranka toženo izsiljevala s sklenitvijo Sporazuma kljub temu, da je z L. d.o.o. že imela sklenjeno pogodbo o leasingu in izpolnjene finančne obveznosti družbe L. d.o.o., in zahtevala dodatna jamstva in zavarovanja, ki so bila za toženo stranko sporna, s čimer je bila tožena stranka postavljena v negotov pravni in ekonomski položaj, saj je bila soočena z alternativo, da bo začela dolgotrajni sodni spor, v uspeh katerega sicer ni dvomila.

15Sodišče prve stopnje je upoštevajoč kronološki potek dogodkov, elektronsko korespondenco med strankama in izpovedbe zaslišane (nove) zakonite zastopnice tožeče stranke ugotovilo, da so pogoji za izplačilo provizije toženi stranki obstajali že pred sklenitvijo Sporazuma, a se novo vodstvo tožeče stranke s Pogodbo ni strinjalo. Zaključilo je, da je tožeča stranka sklenitev Sporazuma dosegla z vršitvijo pritiska na prvo toženo stranko po tem, ko je ta storitev že opravila, provizija pa še ni bila plačana, kar je tožena stranka tudi smiselno uveljavljala v svoji drugi pripravljalni vlogi. Iz izpovedi zakonite zastopnice tožeče stranke je sodišče sicer ugotovilo, da pogodba z družbo L. d.o.o. ni bila klasična prodaja, na podlagi katere bi tožeča stranka prejela kupnino in nato posredniku plačala provizijo, pač pa je šlo za posredovanje pri iskanju leasingojemalca, zato so po izdaji fakture v pravni službi tožeče stranke prišli do predloga, da se provizija sorazmerno uskladi, glede na to, da gre za neke vrste prodajo na obroke. Vendar je iz ugotovljenega ocenilo, da je tožeča stranka prvo toženo stranko spravila v brezizhodni položaj, saj je ta, v kolikor je želela dobiti plačilo za opravljeno storitev in v izogib sodnemu sporu zaradi plačila provizije in posledično pravdnim stroškom, podpisala Sporazum in tako formalno privolila v prevzem obveznosti, glede katere soglasje volj ni obstajalo.

16Upoštevaje zgoraj povzeto trditveno podlago tožene stranke višje sodišče ugotavlja, da je tožena stranka veljavnosti Sporazuma ugovarjala v smeri ničnostnega razloga iz 86. člena, da Sporazum nasprotuje moralnim načelom oziroma v smislu oderuškosti Sporazuma, pri čemer višje sodišče ugotavlja, da tožena stranka trditvene podlage ni gradila v smeri izpolnjenosti subjektivnega in objektivnega elementa oderuštva pri spornem Sporazumu. Konkretnih trditev, da je tožeča stranka namenoma izkoristila njen šibkejši položaj (subjektivni element oderuštva) za njeno nesorazmerno obremenitev (objektivni element oderuštva, prim. prvi odstavek 119. člena OZ), namreč ni podala. Iz razlogov sodišča prve stopnje pa nadalje izhaja, da je ta ničen zaradi odsotnosti soglasja volj za sklenitev sporazuma. V zvezi z ugotavljanjem dejstev v tej smeri ima pritožba zato prav, da toženi stranki ugovora "grožnje" nista podali. Sodišče prve stopnje je zgolj na podlagi izpovedbe S. V., zakonitega zastopnika tožene stranke (prim. 18. točka izpodbijane sodbe), da se s Sporazumom ni strinjal in da je tožeča stranka z njegovo sklenitvijo pogojevala plačilo izdanega računa, zaključilo, da pri sklepanju Sporazuma ni bilo prave in resnične volje tožene stranke. Na tem mestu višje sodišče tudi ugotavlja, da je pri tem sodišče povzelo tudi izpovedbo S. V., da je v Sporazum privolil, ker je denar potreboval in denarja, da bi se tožil, ni imel, ter da v podpis Sporazuma ni bil prisiljen. Slednje pa razlogom sodišča prve stopnje o pomanjkanju predpostavke svobodno oblikovane volje neposredno nasprotuje. V primeru razhajanja med želeno in izjavljeno voljo (podpisom Sporazuma) je namreč o odsotnosti kakršnekoli volje in s tem predpostavke za veljavno sklenitev pogodbe mogoče govoriti le v primerih grožnje.² Od intenzivnosti nasilja pri sklenitvi pogodbe pa je odvisno, ali gre za napako volje ali za neobstoječ pravni posel; samo v primeru, da gre za tako močno nasilje, da stranka s svojo voljo sploh ne more sodelovati pri sklenitvi posla, gre za neobstoječ posel, ker ni nikakršne volje za sklenitev posla ene od pogodbenih strank.³

17Ne glede na to, da na ničnost sicer sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pri tem vezano na trditve pravdne stranke. To pomeni, da jo mora sodišče upoštevati (četudi se zainteresirana oseba nanjo sploh ne sklicuje), a le, če stranka navede pravno relevantna dejstva, ki tvorijo podlago za zatrjevano ničnost. Zato višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago tožene stranke, ko je ugotovilo, da pri podpisu Sporazuma ni bilo prave in resnične volje druge tožene stranke, zaradi česar je Sporazum ničen. Kot povzeto uvodoma, tožena stranka o takih pravno odločilnih dejstvih ni podala nobenih trditev.

18Tudi sicer pa ima pritožba prav, da razlogi, na katere se je oprlo sodišče prve stopnje v utemeljitev ugotovitev o nesvobodni in neresnični volji druge tožene stranke pri sklepanju Sporazuma, ne dosega standarda utemeljenega strahu, zaradi katerega bi bilo mogoče šteti, da je imel posel napako volje. 45. člen OZ namreč določa, da mora iti za nedopustno grožnjo, s katero je bil povzročen pri drugi stranki utemeljen strah, ta pa se šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega. Zgolj strah pred uveljavljanjem svojih pravic v sodnem postopku, torej da bi morala tožena stranka v sodnem sporu uveljavljati plačilo na podlagi Pogodbe, pa ne more biti razlog za uspešno uveljavljanje neveljavnosti podpisanega Sporazuma.

19Glede na to višje sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni dokazala niti izpodbojnih razlogov (ne glede na dejstvo, da gre za tožbeno oblikovalno pravico in bi lahko razveljavitev Pogodbe zahtevala od sodišča le s tožbo, ne pa z ugovorom ali drugo izjavo).

20Manjkajoče trditvene podlage tožene stranke ni mogoče nadomestiti z dokazi. Dokazni predlog služi zgolj v potrditev trditvenih navedb in ne sme biti podan z namenom njihovega nadomeščanja. Ker je toženo stranko na pomanjkljivosti pravno relevantnih navedb v njeni trditveni podlagi opozorila že tožeča stranka (tj. da je ugovor ničnosti tožene stranke povsem nekonkretiziran, prim. prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke, red. št. 7, list. št. 19), materialno procesno vodstvo sodišča s tem v zvezi ni bilo potrebno. Glede na to višje sodišče ugotavlja, da je, upoštevaje ponujeno trditveno podlago tožene stranke, sodišče prve stopnje tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da predpostavke 15. člena OZ pri podpisu Sporazuma niso izpolnjene.

21Ob odpravi kršitve 7. člena ZPP in na podlagi prve ter pete alineje 358. člena ZPP je višje sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo. Kljub temu torej, da so pravilni razlogi sodišča prve stopnje, da je Pogodba z dne 27. 7. 2011 veljavna, račun tožene stranke št. 001 z dne 13. 3. 2014 (valuta 27. 3. 2014) pa izdan na njeni podlagi, toženo stranko veže tudi določilo III. točke Sporazuma, po kateri se je prva tožena stranka zavezala, do bo ½ provizije v višini 9.760,00 (z vključenim DDV) tožeči stranki vrnila, če bi se pogodba o finančnem leasingu nepremičnine z družbo L. d.o.o. iz kateregakoli razloga razdrla pred potekom 5 let od od začetka njenega učinkovanja. Da je ta pogoj nastopil, v postopku med strankama ni bilo sporno. Ker tudi ugovorne trditve v smeri neenakovrednosti vzajemnih dajatev niso bile konkretizirane, na kar je bila s strani tožeče stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka prav tako opozorjena, solidarna odgovornost druge tožene stranke pa tudi ni bila sporna, višje sodišče ugotavlja, da je primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke na nerazdelno plačilo tožeči zneska 9.760,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 7. 2015 dalje do plačila, utemeljen. Zato je višje sodišče na podlagi 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe.

22Če sodišče spremeni odločbo, odloči tudi o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je v postopku uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške pravdnega postopka, svoje stroške pravdnega postopka pa tožena stranka krije sama (prvi odstavek 154. člena ZPP).

23Na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) in stroškovnika tožeče stranke z dne 13. 4. 2016 (list. št. 123 spisa) je višje sodišče tožeči stranki priznalo: za tožbo 500 točk (tar. št. 18/1 OT), prvo pripravljalno vlogo 500 točk (tar. št. 19/1 OT), drugo pripravljalno vlogo 375 točk (19/2 OT), tretjo, četrto in peto pripravljalno vlogo po 250 točk (skupaj 750 točk, 19/3 OT), za tri naroke skupaj 1000 točk (20/1 in 20/2 OT) in trikrat urnino po 75 točk (skupaj 225 točk, prvi odstavek 6. člena OT). Ob upoštevanju materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT v višini 2% od 1000 točk in 1% od preostanka točk nagrada skupaj znaša 3.417 točk, kar je 1.568,00 EUR. K temu je višje sodišče prištelo še potne stroške (trikrat po 140 km) v višini 155,40 EUR. Skupaj z 22% DDV tako stroški pooblaščenca znašajo 2.102,60 EUR Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti tudi plačane stroške zaslišanja prič, kot izhaja iz sklepov v spisu, in sicer Ž.S. v znesku 52,80 EUR in J.Z. v znesku 52,80 EUR. Skupaj tako stroški znašajo 2.208,15 EUR, ki jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

24Za pritožbo je višje sodišče tožeči stranki priznalo priglašenih 625 točk po 1. točki po tar. št. 21 OT in 12,50 točk kot pavšalni znesek po po tretjem odstavku 11. člena OT, kar z 22% DDV znaša 357,00 EUR, skupaj s sodno takso za pritožbo v znesku 405,00 EUR pa 762,00 EUR, ki jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

¹ Prim. VSRS sklep II Ips 142/2015 z dne 10. 11. 2016 in VSRS sklep II Ips 94/2016 z dne 23. 3. 2017.
² Tako N. Plavšak v: N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.) idr., Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, prva knjiga, str. 192.
³ Tako tudi VSL Sodba I Cp 430/2009 z dne 27. 5. 2009.