VSL Sodba I Cpg 1436/2015

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, v IV. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 4.414,45 EUR stroškov postopka, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku paricijskega roka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 7.028,81 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku paricijskega roka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z uvodoma navedeno sodbo (pravilno sodbo in sklepom) je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka). Tožbo, ki se glasi: „Ugotovi se, da je pogodba o zastavi vrednostnih papirjev z dne 17. 6. 2010, s katero je tožeča stranka z zastavno pravico na 17.005 vrednostnih papirjih z oznako X, vpisanih v Centralnem registru vrednostih papirjev, ki ga vodi KDD, d. d., zavarovala terjatev tožene stranke v višini 2.000.000,00 EUR, nična.“ je zavrglo (II. točka izreka), toženi stranki pa naložilo, da tožeči stranki plača 266.128,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2015 dalje v roku 15 dni (III. točka izreka) ter v istem roku povrne 6.755,40 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2Zoper III. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe se je iz razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek po spremenjeni tožbi zavrne oziroma podrejeno, da vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, skupaj s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5V predmetni zadevi je tožeča stranka zatrjevala, da je po nalogu obvladujoče družbe Skupine VX d. d. zagotovila zavarovanje (v obliki zastave vrednostih papirjev) za vračilo posojila, ki ga je tožena stranka dala njeni sestrski družbi, tj. VY d. o. o., brez da bi za to prejela kakršnokoli nasprotno korist. Po prepričanju tožeče stranke takšen pravni posel predstavlja prikrito vračilo vložka delničarju, tj. Skupini VX d. d., ki je po izrecni določbi 227. člena Zakona o gospodarskih družbah-1 (v nadaljevanju ZGD-1) ničen. Ker je tožena stranka vedela oziroma bi morala vedeti, da takšen pravni posel predstavlja prepovedano vračilo vložka delničarju, je po oceni tožeče stranke ničen tudi v razmerju do tožene stranke, zato ji je ta dolžna vrniti korist, ki jo je prejela iz naslova unovčenja zavarovanja.

6Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženih listin ugotovilo, da je Skupina VX d. d. 100% družbenik VY d. o. o. in obenem 91,4897 % delničar tožeče stranke, kar med omenjenimi družbami tvori dejanski koncern in kar med pravdnima strankama niti ni bilo sporno. Sporna pa je bila dopustnost danega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da neodplačna zastava vrednostnih papirjev po nalogu delničarja za drugo družbo v koncernu predstavlja prikrito vračilo vložka delničarju in da tožena stranka pri tem ni bila v dobri veri, saj ni dokazala, da je tožeča stranka za dano zavarovanje prejela ustrezno nadomestilo. Ker je torej v konkretnem primeru prišlo do zmanjšanja premoženja tožeče stranke v smislu določb 227. člena ZGD-1, takšno zmanjšanje pa je prepovedano, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je pogodba o zastavi vrednostnih papirjev nična in zato ugodilo zahtevku na vračilo prejete koristi tožene stranke.

7Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da zagotovitev zavarovanja po nalogu delničarja za drugo družbo v koncernu predstavlja prikrito vračilo vložka delničarju po 227. členu ZGD-1, če se s tem zmanjša vrednost premoženja zastavnega dolžnika. Vendar takšno dejansko stanje, ker se vrši med družbami v dejanskem koncernu, ustreza tudi pojmu prikrajšanja iz prvega odstavka 545. člena ZGD-1.¹ Ta določba pa skupaj z ostalimi določbami iz 2. oddelka 2. poglavja IV. dela ZGD-1 kot lex specialis derogira uporabo (splošnih) določb o ohranjanju osnovnega kapitala. V razmerjih dejanskega koncerna se zato, v primeru, da je prišlo do (prikritega) vračila vložka obvladujoči družbi ali z njo povezani družbi, in ki so tako v nasprotju z izplačilno prepovedjo, ne uporabljajo splošna pravila o ohranjanju vezanega kapitala iz 227., 231. in 233. člena ZGD-1 (saj le-te niso združljive s koncernskim privilegijem oziroma bi bila v nasprotnem primeru ena od funkcij koncernskopravnega režima, to je funkcija privilegiranja, dejansko brezpredmetna), temveč poseben koncernskopravni režim, zaobjet v določbah 545. do 548. člena ZGD-1.²

8Po določbi prvega odstavka 545. člena ZGD-1 v koncernskih družbah, v katerih ni sklenjena pogodba o obvladovanju (t. i. dejanskih koncernih), obvladujoča družba ne sme uporabiti svojega vpliva, da bi pripravila odvisno družbo do tega, da bi zase opravila škodljiv pravni posel ali da bi kaj storila ali opustila v svojo škodo. Prepoved škodljivih vplivov pa ni absolutna, saj jo zakon takoj v nadaljevanju omili z besedami: razen če obvladujoča družba prikrajšanje nadomesti. Škodljivi vplivi so torej dovoljeni, vendar pod pogojem, da je povzročeno prikrajšanje kasneje izravnano, in sicer na enega od načinov, določenih v drugem odstavku 545. člena ZGD-1: če se prikrajšanje ne nadomesti med poslovnim letom, je treba najpozneje ob koncu poslovnega leta, v katerem je bila odvisna družba prikrajšana, določiti, kdaj in kako naj se prikrajšanje nadomesti (t. i. koncernski privilegij). Izravnava prikrajšanja na enega od omenjenih zakonskih načinov izključuje protipravnost škodljivih vplivov obvladujoče družbe. Protipravnost je torej pogojno izključena in „oživi“, če prikrajšanje ni nadomeščeno v skladu z drugim odstavkom 545. člena ZGD-1,³ zakonodajalec pa je kot sankcijo za takšno kršitev predvidel vlaganje odškodninskih zahtevkov odvisne družbe (ali drugih oseb navedenih v prvem odstavku 547. člena ZGD-1) zoper obvladujočo družbo in poslovodstvo obvladujoče družbe, ob izpolnjenih zakonskih pogojih pa tudi zoper poslovodstvo in nadzorni svet odvisne družbe (547. in 548. člen ZGD-1). Povedano drugače: v primeru, da ne pride do nadomestitve prikrajšanja na enega od načinov iz drugega odstavka 545. člena ZGD-1 (dejanska izravnava med poslovnim letom ali ustanovitev izravnalnega zahtevka najpozneje do konca poslovnega leta) tak pravni posel ni nedopusten oziroma ničen, ampak to novo dejstvo postane „zgolj“ temelj, kot protipravno ravnanje, ki konstituira odškodninsko odgovornost za nastalo škodo.⁴ S tem je zakonodajalec štel, da bodo interesi odvisne družbe, njenih delničarjev/družbenikov, kot tudi njenih upnikov v ustrezni meri zavarovani oziroma odvisna družba odškodovana,⁵ takšno stališče je nenazadnje skladno tudi z načelom afirmacije pogodbe (načelom, po katerem naj bo neveljavnost ultima ratio in naj se pogodba, če je to le mogoče, ohrani v veljavi).

9Glede na pojasnjeno teoretično izhodišče in relevantno dejansko stanje pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno ocenilo, da je pogodba o zastavi vrednostnih papirjev nična po določbi 227. člena ZGD-1. Ker tožeča stranka obenem ni trdila, da bi bila omenjena pogodba nična iz katerega drugega razloga, takšnega razloga pa tudi pritožbeno sodišče ne najde (prav nasprotno: pogodba o zastavi vrednostnih papirjev za zavarovanje tujega dolga je v poslovnem svetu povsem običajen, dopusten (oziroma v primeru slab(š)e bonitetne ocene posojilojemalca celo nujen) pravni posel), zahtevek tožeče stranke, s katerim od tožene stranke zahteva vrnitev dosežene koristi iz vnovčenega zavarovanja, ni utemeljen, saj zanj ni pravne podlage; v kolikor je s sklenitvijo pogodbe o zastavi vrednostnih papirjev dejansko prišlo do prikrajšanja tožeče stranke, bi morala tožeča stranka (pod pogojem, da je njen organ vodenja ocenil škodljivost pravnega posla v času, ko je sklenil posel⁶) nadomestitev prikrajšanja izrecno zahtevati bodisi s t. i. izravnalnim, bodisi kasneje odškodninskim zahtevkom, skladno s specialnimi določbami koncernskega prava (545. do 548. člen ZGD-1). Ker le-te med pasivno legitimirani za povračilo škode zaradi prikrajšanja ne predvidevajo tretjih oseb, pa to obenem pomeni, da tudi v kolikor bi zahtevek tožeče stranke obravnavali na odškodninski podlagi (čeprav to ni), tožeča stranka z njim prav tako ne bi mogla uspeti.

10Pa tudi sicer, v kolikor zavzamemo stališče, da pravila o dejanskih koncernih niso lex specialis (takšno stališče je npr. zavzelo sodišče v zadevi VSL I Cpg 323/2013, prim. 14. točko obrazložitve) in v konkretnem primeru pride v poštev 227. člen v zvezi s 233. členom ZGD-1, je po oceni pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje vseeno materialnopravno zmotna, iz razlogov, razvidnih iz nadaljevanja obrazložitve.

11227. člen ZGD-1 je sistematično uvrščen v četrti oddelek četrtega poglavja III. dela ZGD-1, ki ureja razmerja med družbo in delničarji. Prepoved vračila vložka je torej izrazito korporacijskopravne narave in je kot taka usmerjena izključno na razmerje med družbo in delničarjem (kar je logična posledica samega namena določb o ohranitvi kapitala delniške družbe – prepovedana so vsakršna plačila iz premoženja družbe, ki ne temeljijo na bilančnem dobičku). Naslovnika zakonske prepovedi vračila vložka (prvi odstavek 227. člena ZGD-1) sta zato družba in delničar, tretji pa le v izjemnih okoliščinah – na primer, če: med delničarjem in tretjim obstoji gospodarska identiteta (povezana podjetja); tretji prejme znesek za račun delničarja; je prejemnik prepovedanih plačil nekdanji ali bodoči delničar; plačilo prejme dejanski delničar, ki stoji v ozadju, za formalnim delničarjem; oziroma kadar je mogoče tretjega (prejemnika) na podlagi samega zakona enačiti z delničarjem (zakonec in mladoletni otroci delničarja). V ostalih primerih (torej ko med delničarjem in tretjim ne obstoji nobena relevantna povezava) se izplačila, ki jih družba opravi tretjim osebam, ne štejejo za prepovedana vračila vložka in kot taka ne zapadejo pod zakonsko prepoved, vsebovano v prvem odstavku 227. člena ZGD-1.⁷

12V predmetni zadevi ne obstojijo nobene okoliščine, zaradi katerih bi toženo stranko (kot posojilodajalko in zastavno upnico obenem), kljub nečlanstvu, lahko obravnavali kot delničarja tožeče stranke (česa takega niti tožeča stranka ne trdi). Pogodba o zastavi vrednostnih papirjev, sklenjena med tožečo stranko (družbo) in toženo stranko (tretjo osebo), čeprav bi bila z njo prekršena pravila o ohranjanju kapitala in bi prišlo do prepovedanega vračila vložka, zato, v razmerju do tožene stranke, ne povzroči neveljavnosti zavarovanja. Izjema bi veljala le, če je tožena stranka vedela ali ji vsaj ni moglo ostati neznano, da je pogodba, s katero se ustanavlja zavarovanje, v nasprotju s koporacijskopravno izplačilno prepovedjo. Povedano drugače: učinkovitost zavarovanja, danega s strani družbe za obveznosti delničarja ali z njim povezane osebe, bo sporna šele ob toženkini nedobrovernosti.⁸

13Sodišče prve stopnje je dobro – oziroma slabo vero tožene stranke presojalo skozi vprašanje, ali je tožeča stranka za svoje prikrajšanje prejela ustrezno nadomestilo, pri čemer je dokazno breme o tem prevalilo na toženo stranko. Ker tožena stranka ni dokazala, da je tožeča stranka prejela ustrezno nadomestilo, je dobro vero tožene stranke izključilo in pogodbo o zastavi vrednostnih papirjev, sklenjeno med pravdnima strankama, štelo za nično.

14Takšno postopanje sodišča prve stopnje ni pravilno. Vprašanje dobre vere in vprašanje nadomestitve prikrajšanja sta namreč dva popolnoma ločena pojma; da je bilo prikrajšanje nadomeščeno bi morala tožena stranka dokazovati, če bi kot tožena stranka nastopal delničar. V takšni situaciji (in kar je ravno posebnost vrnitvenega zahtevka po 233. členu ZGD-1) pa vprašanje dobro – oziroma slabovernosti delničarja sploh ni merodajno.⁹ V kolikor na strani tožene stranke nastopa tretja oseba, ki z delničarjem ni formalno, niti neformalno povezana, pa le-tej po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče naložiti trditvenega in dokaznega bremena, da je tožeča stranka prejela ustrezno nadomestilo, saj tožena stranka z internimi podatki o delovanju dejanskega koncerna ne razpolaga.¹⁰ Da prikrajšanje s strani obvladujoče družbe v konkretnem primeru ni bilo nadomeščeno, ob upoštevanju, da delničar – obvladujoča družba ni stranka tega postopka, o zahtevku pa je sodišče dolžno odločiti (drugi odstavek 2. člena ZPP), bi zato po oceni pritožbenega sodišča morala dokazati tožeča stranka (saj brez izpolnjene te predpostavke obravnavani vrnitveni zahtevek ne more biti utemeljen). Takšno dokazno breme za tožečo stranko tudi ni pretirano; upoštevaje določbe tretjega, četrtega in petega odstavka 545. člena ZGD-1 mora poslovodstvo odvisne družbe v prvih treh mesecih poslovnega leta v skladu z načelom vestnosti in verodostojnosti sestaviti poročilo o razmerjih z obvladujočo družbo oziroma t. i. poročilo o odvisnosti. V njem pa mora odvisna družba (med drugim) navesti vse pravne posle, ki po svoji vsebini pomenijo prikrajšanje (če takih poslov ni bilo, se mora to v poročilu nedvoumno izjaviti), kot tudi ali je bilo to prikrajšanje nadomeščeno.

15In kar je še pomembneje: vprašanje dobre/slabe vere, kot že pojasnjeno zgoraj, se nanaša na vprašanje, ali je tožena stranka vedela oziroma ji vsaj ni moglo biti neznano, da je pogodba, s katero se ustanavlja zavarovanje, v nasprotju s koporacijskopravno izplačilno prepovedjo. Trditveno in dokazno breme o tem pa je na tožeči stranki, saj gre za dejstvo, ki gre njej v korist (tožeča stranka bo uspela z vrnitvenim zahtevkom le, če bo izkazala, da je bila tožena stranka ob sklenitvi posla slaboverna).¹¹ Le-ta pa je obstoj slabe vere tožene stranke utemeljevala (zgolj) s trditvami, da je tožena stranka ob sklenitvi zavarovanja vedela oziroma bi morala vedeti, da so tožeča stranka, Skupina VX d. d. in VY d. o. o. med seboj odvisne družbe, zato bi naj tožena stranka, v izogib sklenitvi zavarovanja, ki bi bil v nasprotju z določbo 227. člena ZGD-1, morala preveriti, ali je tožeča stranka za dano zavarovanje prejela ustrezno nadomestilo. S takšnimi navedbami pa tožeča stranka dobre vere tožene stranke ne more izpodbiti. Dejstvo, da tožeča stranka, Skupina VX d. d. in VY d. o. o. tvorijo dejanski koncern, toženi stranki namreč samo po sebi ne narekuje, da bi morala preverjati, ali je tožeča stranka za dano zavarovanje prejela ustrezno nadomestilo. Prav nasprotno: če je tožeča stranka po navodilu obvladujoče družbe opravila zase škodljiv pravni posel, je tožena stranka upravičeno predpostavljala, da si je tožena stranka zagotovila ustrezno nadomestilo, saj bi sicer poslovodstvo odvisne družbe (ki le-to, kljub obstoju dejanskega koncerna, še vedno vodi skrbno, samostojno in na lastno odgovornost) takšno škodljivo navodilo obvladujoče družbe moglo in moralo zavrniti.¹² Prav tako, in za razliko od splošnih pravil o ohranjanju kapitala, kjer zahteva za vračilo prepovedanih plačil nastane takoj, v dejanskih koncernih, če je s strani obvladujoče družbe prišlo do škodljivega vpliva na tožečo stranko, zaradi t. i. koncernskega privilegija ni potrebno, da bi bilo nadomestilo dano sočasno s prikrajšanjem, temveč je pravno dopustno, da obvladujoča družba prikrajšanje nadomesti v tekočem poslovnem letu bodisi dejansko bodisi z ustanovitvijo zahtevka za izravnavo prikrajšanja.¹³ Ko je tako, pa tožena stranka tudi iz tega razloga ob sklenitvi zavarovanja ni bila dolžna preverjati, ali je tožeča stranka prejela ustrezno nadomestilo, saj ga v tej fazi tožeča stranka kot odvisna družba sploh še ni bila dolžna prejeti in v tem tudi ni bilo nič protipravnega. Če tožeča stranka kasneje nadomestitve prikrajšanja ni zahtevala na zakonsko predviden način, pa tožeča stranka posledic lastne neskrbnosti in neprofesionalnega vodenja družbe ne more sedaj prevaliti na toženo stranko.

16Tudi, če bi torej zavzeli stališče, da je potrebno relevantno dejansko stanje presojati po določbi 227. člena ZGD-1, je ugotoviti, da tožeča stranka že trditvene podlage o slabovernosti tožene stranke ni zmogla. Pogodba o zastavi vrednostnih papirjev, čeprav bi bila z njo prekršena pravila o ohranjanju kapitala in bi prišlo do prepovedanega vračila vložka, zato v razmerju do tožene stranke, kot tretje osebe, ne povzroči neveljavnosti zavarovanja. To pa pomeni, da vrnitvenemu zahtevku ni mogoče ugoditi, saj tudi v tem primeru zanj ni pravne podlage.

17Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v III. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

18Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka v IV. točki izreka izpodbijane sodbe. Ker je tožeča stranka v pravdi popolnoma propadla, je tožena stranka upravičena do povračila vseh uveljavljanih in priznanih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP), tj. do nagrade za postopek v višini 1.857,70 EUR (tar. št. 3100 ZOdvT), nagrade za narok v višini 1.714,80 EUR (tar. št. 3102 ZOdvT), pavšalnega zneska za fotokopiranje v višini 25,90 EUR (tar. št. 6000 ZOdvT), pavšalnega zneska za izdatke za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR (tar. št. ZOdvT), vse povečano za 22 % DDV, kar skupaj znese 4.414,45 EUR. Priznane stroške mora tožeča stranka plačati toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo stroškov v postopku zavarovanja (tj. strošek odgovora na pritožbo), saj le-ta ni v ničemer pripomogel k pravilni odločitvi, prav tako ji ni priznalo stroškov za prihod pooblaščenca na narok. Tožena stranka, ki ima sedež v Ljubljani, je namreč za zastopanje pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pooblastila odvetniško pisarno iz Maribora. V takšnem primeru pa tožeči stranki ni mogoče naložili stroškov kilometrine zaradi prihoda odvetnika, ki ima sedež izven območja sodišča, kjer je potekalo sojenje in tudi izven območja svojega sedeža. Stranka sicer ima prosto izbiro pooblaščenca in mu je tudi dolžna povrniti potne stroške po ZOdvT, vendar to niso potrebni stroški za pravdo po 155. členu ZPP, saj tožena stranka tudi ni zatrjevala, da bi obstajale kakšne posebne okoliščine, zaradi katerih je morala v konkretnem primeru pooblastiti prav dotično odvetniško pisarno.

19Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena v zvezi z prvim odstavkom 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo nagrado za postopek s pritožbo v višini 2.286,40 EUR (tar. št. 3210), pavšalno nadomestilo za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), vse povečano za 22% DDV, in sodno takso za pritožbo v višini 4.215,00 EUR, kar skupaj znese 7.028,81 EUR. Tožeča stranka mora toženi stranki priznane stroške pritožbenega postopka plačati v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

¹ Naravo prikrajšanja imajo vse tiste izpolnitve odvisne družbe, ki so nastale kot posledica vplivanja obvladujoče družbe, brez ustrezne protidajatve, in ki neposredno zmanjšujejo premoženje družbe (prim. Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, GV založba, Ljubljana, 2007, 3. knjiga, str. 304, v nadaljevanju Komentar ZGD-1).
² Prim. Podgorelec in drugi, Koncerni, GV Založba, 2014, str. 63, 90 (v nadaljevanju Koncerni).
³ Prim. Koncerni, str. 63.
⁴ Prim. Kocbek, Odškodninski in drugi zahtevki znotraj povezanih družb v dejanskem ter pogodbenem koncernu, Podjetje in delo, 2010, št. 6-7, str. 993 (v nadaljevanju Kocbek) in Til Rozman, Vpliv obvladujoče družbe v dejanskem koncernu, Pravna praksa, 2012, št. 44, str. 8, 9.
⁵ Prim. Kocbek, str. 991 in Koncerni, str. 80.
⁶ Komentar ZGD-1, str. 307.
⁷ Prim. Drev, Vrnitev prepovedanih plačil, Podjetje in delo, 2008, št. 5, str. 752, 753; Kobal, Varstvo premoženja delniške družbe – koporacijskopravni vidiki prikritih prenosov premoženja (prikritih izplačil dobička), Podjetje in delo, 2008, št. 1, str. 31 (v nadaljevanju Kobal); Jadek, Prepoved vračila vložkov in fiktivni posli, Pravna praksa, 2011, št. 4, str. 11, 12 (v nadaljevanju Jadek).
⁸ Prim. Podgorelec, Dopustnost posojil in finančne pomoči med družbeniki, delničarji in njihovo gospodarsko družbo, Podjetje in delo, 2014, št. 6-7, str. 1313; Jadek, str. 12., VSL I Cpg 323/2013 in I Cpg 1474/2012.
⁹ Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, GV založba, Ljubljana, 2014, 1. knjiga, str. 773.
¹⁰ Poročilo o razmerjih z obvladujočo družbo oziroma t. i. poročilo o odvisnosti ni sestavni del letnega poročila (prim. osmi odstavek 60. člena ZGD-1) in kot tako toženi stranki ni dostopno, niti ga od poslovodstva odvisne družbe ne more zahtevati. Javno objavljen kot sestavni del poslovnega poročila in ta nadalje kot del letnega poročila je le t. i. končno pojasnilo iz petega odstavka 545. člena ZGD-1 (prim. Koncerni, str. 77). Iz slednjega pa, kot je to poudarila že sama tožena stranka, tudi sicer ne izhaja, da bi bila tožeča stranka v letu 2010, ko je prišlo do sklenitve spornega zavarovanja, sploh prikrajšana. Prav nasprotno: v povzetku „končnega pojasnila“ v letnem poročilu za leto 2010 je jasno navedeno, da je tožeča stranka za sklenjene posle prejela ustrezno nadomestilo in da Skupina VX ni uporabila svojega vpliva obvladujoče družbe, da bi pripravila tožečo stranko, da bi zase opravila škodljiv posel ali da bi nekaj storila ali opustila v svojo škodo, B4, str. 33.
¹¹ Prim. VSL I Cpg 323/2013.
¹² Komentar ZGD-1, 3. knjiga, str. 301.
¹³ Prim. Koncerni, str. 73, 80.