VSC sklep in sodba Cp 454/2016

I. Pritožbi tožeče stranke zoper sklep se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Pritožba tožeče stranke zoper sodbo se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna izstaviti za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino, na podlagi katere dovoljuje, da se pri nepremičnini-stanovanje na naslovu A. v I. nadstropju v izmeri 56,43 m2 (po podatkih GURS 61,99 m2), v stavbi na parc. št. *320/0 k.o. X., vknjiži lastninska pravica na ime tožeče stranke, v 15 dneh, sicer bo to listino nadomestila ta sodba, z izpodbijanim sklepom pa je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine-stanovanja na naslovu A., v I. nadstropju v izmeri 56,43 m2 (po podatkih GURS 61,99 m2), ki ni vpisano v zemljiški knjigi, v stavbi na parc. št. *320/0 k.o. X.

2Zoper to sodbo in sklep se je pritožila tožeča stranka, ki sodbo in sklep izpodbija v celoti iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da dajatvenemu zahtevku tožeče stranke za izstavitev zemljiškoknjižne listine ter za povrnitev pravdnih stroškov ugodi, podredno pa da sodbo in sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo njenih pritožbenih stroškov. Tožeča stranka v pritožbi najprej povzame po njenem mnenju pravilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi in sklepu ter pravilne materialnopravne zaključke, da je tudi glede tega stanovanja, v katerem je živel A. P. in ga odkupil na podlagi Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ), na podlagi sklepa o dedovanju pa je postalo državna lastnina, tožena stranka sprejela obveznost izdati kupcu zemljiškoknjižno dovolilo in da je na tožečo stranko kot pravno naslednico prešla obligacijska pravica iz pogodbe, to je pravica zahtevati izdajo zemljiškoknjižne listine za sporno stanovanje. Tožeča stranka nadalje pritrjuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da na stavbi A. ni vzpostavljena etažna lastnina, vendar je po pritožbeni oceni tožeče stranke napačen zaključek sodišča prve stopnje, da zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine materialnopravno ni pravilen. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je po oceni tožeče stranke tudi v nasprotju z ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje glede dejanskega stanja, ko je zaključilo, da je na tožečo stranico prešla obligacijska pravica iz pogodbe zahtevati izstavitev zemljiškoknjižne listine. Povsem nelogičen je po oceni tožeče stranke zaključek sodišča (tč. 14 in 15 obrazložitve), da ker sporno stanovanje kot del objekta ni vpisan v zemljiško knjigo, zahtevek za izdajo z.k. listine ni utemeljen. Navedeno argumentiranje ne more vzdržati, saj predmet spora ni vprašanje vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo. Ker predmet spora torej ni vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, je napačen zaključek sodišča, da bi bil takšen zahtevek utemeljen, če bi bilo stanovanje kot posamezni del stavbe vpisano v zemljiško knjigo oziroma če bi bila na stavbi urejena etažna lastnina. Tožeča stranka meni, da so takšni zaključki sodišča prve stopnje materialno pravno zmotni. Tožeča stranka uveljavlja dajatveni tožbeni zahtevek, s katerim od tožene stranke zahteva izdajo za vpis v zemljiško knjigo sposobne listine. Drugačnega zahtevka glede na obstoječo pogodbeno podlago ne more postaviti. Na tožeči stranki pa je riziko, ali bo ta zahtevek lahko dejansko izvedla v zemljiški knjigi, ki pa je naslednji korak. Vzpostavitev etažne lastnine ni predmet pravdnega postopka, ampak nepravdnega postopka. Sodba, če tožena stranka ne bi izstavila zemljiškoknjižne listine, bi predstavljala pravni naslov (skupaj s pogodbami in sklepom o dedovanju), na podlagi katerega bi tožeča stranka kot predlagateljica v nepravdnem postopku na podlagi Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju: ZVEtL) zahtevala vzpostavitev etažne lastnine na posameznem delu stavbe. Zaključek sodišča, da tožeča stranka ne more zahtevati izstavitve zemljiškoknjižne listine je zato po prepričanju tožeče stranke napačen. Sodišču prve stopnje tožeča stranka nadalje še očita, da na narokih za glavno obravnavo ni izvajalo materialnega procesnega vodstva in na pomanjkljivost tožbenega zahtevka tožeče stranke ni opozorilo, zato zanjo predstavlja izpodbijana sodba tudi sodbo presenečenja, saj takšne odločitve tožeča stranka potem, ko je sodišče v popolnosti ugotovilo dejansko stanje v njeno korist, ni mogla pričakovati. Tožeča stranka še navaja, da se je sodišču prve stopnje pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe, razlogi sodbe o odločilnih dejstvih pa so si prav tako v nasprotju. Tožeča stranka še navaja, da bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava, ki ga v konkretnem primeru predstavljajo sklenjene pogodbe, moralo ugotoviti, da je tožena stranka dolžna izstaviti tožeči stranki ustrezno zemljiškoknjižno listino tako, kot je ta zahtevana s tožbenim zahtevkom. Če pa je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine ni utemeljen, pa bi moralo ugotoviti, da ni utemeljen po materialnem pravu, ki ga predstavljajo predložene pogodbe in ugoditi tožbenemu zahtevku pod točko I. ter ugotoviti, da je tožeča stranka lastnica predmetnega stanovanja na podlagi zakonskih določb. Tožeča stranka zato odločitev sodišča, sprejeto v sklepu izpodbija zgolj iz razloga napačne uporabe materialnega prava.

3Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

4V tej pravdni zadevi je tožeča stranka kot pravna naslednica po pokojnem A. P. zoper toženo stranko kot zemljiškoknjižno lastnico nepremičnine parc. št. *320/0 k.o. X. zahtevala, da se ugotovi, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine, t.j. stanovanja na naslovu A., v prvem nadstropju, v izmeri 56,43 m2 (po podatkih GURS 61,99 m2), ki ni vpisano v zemljiški knjigi, v stavbi na parc. št. *320/0 k.o. X., zahtevala pa je tudi, da ji tožena stranka izstavi za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino, na podlagi katere dovoljuje, da se pri nepremičnini, t.j. stanovanju na naslovu AA, v prvem nadstropju, v izmeri 56,43 m2 (po podatkih GURS 61,99 m2), v stavbi na parc. št. *320/0 k.o. X., vknjiži lastninska pravica na ime tožeče stranke do celote. Tožeča stranka je trdila, da je pravna naslednica pokojnega A. P., saj je na podlagi sklepa dedovanju Okrajnega sodišča v Žalcu št. D 415/2008 z dne 10. 4. 2009 prevzela premoženje po pokojnem A. P., ki je med drugim zajemalo tudi navedeno stanovanje, ki ni vpisano v zemljiški knjigi, pokojni A. P. pa ga je odkupil na podlagi SZ dne 28. 11. 1991 od družbe H. Ker je bila zapuščina prezadolžena, je tožeča stranka predlagala stečaj zapuščine, postopek stečaja zapuščine pa se je začel s sklepom opr. št. St 985/2009 z dne 4. 12. 2009. Še pred začetkom stečaja zapuščine je tožeča stranka toženo stranko pozvala k ureditvi lastništva na tem stanovanju, vendar je tožena stranka navedla, da je nepremičnino pridobila v postopku stečaja pravne osebe M. p.o. po svojem pravnem predniku M. T. d.o.o., ki je kupil pravno osebo kot celoto. Nadalje je tožeča stranka še trdila, da se je tožena stranka z Občino A. dogovorila, da bo vsem lastnikom stanovanj, ki so bila kupljena po SZ iz leta 1991, izstavila zemljiškoknjižna dovolila za za vpis lastninske pravice na stanovanjih v njihovo korist. Ta pogodba o ureditvi premoženjskih razmerij, sklenjena dne 19. 2. 2013, je sklenjena v korist tretje osebe. Na njeni podlagi je tožeča stranka toženi stranki poslala dopis s pozivom za razrešitev zadeve lastništva dne 24. 1. 2014, vendar ji tožena stranka ni odgovorila. Ker je tožeča stranka univerzalna pravna naslednica po pokojnem A. P., izkazuje pravni interes na ugotovitvenem zahtevku, tožena stranka pa je glede na sklenjeno pogodbo o ureditvi premoženjskih razmerij tudi zavezana, da ji izstavi ustrezno zemljiškoknjižno listino.

5Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku(1) sprejelo naslednje dejanske zaključke, ki pritožbeno niso izpodbijani:

“-” da je pravni prednik tožene stranke M. T. d.o.o. v stečajnem postopku kupil pravno osebo M. p.o., ki je bila lastnica nepremičnin,

"-” da je tožena stranka v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica parc. št. *320/0 k.o. X.,

“-” da se na tej parceli nahaja stavba z naslovom A. in da se v tej stavbi v I. nadstropju nahaja stanovanje št. 2 v izmeri 56,43 m2 (po podatkih GURS 61,99 m2), ki ni vpisano v zemljiško knjigo, je pa v njem živel A. P., ki je bil tudi imetnik stanovanjske pravice,

“-” da je na podlagi kupoprodajne pogodbe o prodaji stanovanja na podlagi določil SZ dne 28. 11. 1991 prodajalec H. prodal imetniku stanovanjske pravice A. P. stanovanje št. 2, ki ni vpisano v etažni lastnini in ki je v I. nadstropju stanovanjske hiše A. na parc. št. *320/0 in ki meri 56,43 m2, pri čemer se je kupec zavezal plačati kupnino v enkratnem znesku, prodajalec pa je dovolil, da se na stanovanju vknjiži etažna lastnina na kupca,

“-” da je A. P. umrl dne 7. 12. 2008, na osnovi sklepa o dedovanju opr. št. D 415/2008 z dne 10. 4. 2009 pa je zapuščina postala državna lastnina in je bila izročena tožeči stranki, saj so se vsi dediči odpovedali dedovanju,

“-” da je s tem postala tožeča stranka imetnik vseh premoženjskih pravic, ki so spadale v zapuščino,

“-” da je zapuščina obsegala tudi zgoraj navedeno stanovanje,

“-” da je bila med toženo stranko in Občino A. dne 19. 2. 2013 sklenjena pogodba o ureditvi premoženjskih razmerij, s katero se je tožena stranka zavezala, da bo tistim imetnikom stanovanjske pravice, ki so stanovanja kupili od podjetij in občine po določilih SZ in ki bodo predložili dokazilo o nakupu, izdala ustrezna z.k. dovolila za vpis lastninske pravice na stanovanjih v njihovo korist,

“-” da je v prilogi 3 te pogodbe seznam 29 stanovanj, ki so opredeljena po katastrskih občinah, legi, velikosti in kjer sta navedena pridobitelj občina ali G. ter etažni lastnik in da se pod št. 22 tega seznama nahaja tudi predmetno stanovanje, pri katerem je kot etažni lastnik naveden pokojni A. P. na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 28. 11. 1991, v nadaljevanju zapisa pa je navedena tudi tožeča stranka in številka zapuščinske zadeve,

“-” da je tudi glede tega stanovanja tožena stranka sprejela obveznost izdati kupcu zemljiškoknjižno dovolilo,

“-” da je na tožečo stranko kot pravno naslednico pokojnega A. P. prešla tudi obligacijska pravica iz pogodbe o ureditvi premoženjskih razmerij, to je pravica zahtevati izdajo zemljiškoknjižne listine za predmetno stanovanje, ta njena pravica pa izhaja tudi iz same pogodbe, saj je tožeča stranka v njej opredeljena kot upravičenka.

6Na podlagi vseh teh pravnorelevantnih dejstev, ki jih je sodišče ugotovilo in pritožbeno niso sporna, pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da glede na to, da etažna lastnina na stavbi z naslovom A., ki stoji na parc. št. *320/0 k.o. X., ni vzpostavljena, tožeča stranka pa njene vzpostavitve v postopku tudi ni zahtevala, zahtevek za izdajo z.k. listine ni utemeljen in ga je zato sodišče prve stopnje zavrnilo. Pojasnilo je, da bi bil takšen zahtevek utemeljen le v primeru, če bi bilo stanovanje kot posamezen del stavbe vpisano v zemljiško knjigo oziroma če bi bila na stavbi A., urejena etažna lastnina. V delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je lastnica predmetnega stanovanja, pa je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa za tovrstno tožbo, saj je zaključilo, da je tožeča stranka na podlagi pogodbe z dne 19. 2. 2013 pridobila pravico od tožene stranke zahtevati izdajo zemljiškoknjižne listine, da je dajatveni zahtevek (t.j. zahtevek za izdajo z.k. listine) že zapadel, da gre pri tem za derivativno in ne originarno pridobitev lastninske pravice, tožba na ugotovitev lastninske pravice pa je potrebna in dopustna le v primeru, ko gre za originarno pridobitev lastninske pravice.

K pritožbi tožeče stranke zoper izpodbijano sodbo:

7Pritožba tožeče stranke zoper sodbo ni utemeljena.

8V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

9Ni pritrditi tožeči stranki, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 285. člena ZPP in da zanjo predstavlja izpodbijana sodba sodbo presenečenja. To kršitev naj bi sodišče prve stopnje po pritožbenih navedbah zagrešilo zato, ker ni izvajalo materialnega procesnega vodstva in je ni opozorilo na pomanjkljivosti njenega dajatvenega tožbenega zahtevka, za katerega je v točki 15. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da ni utemeljen, ker predmetno stanovanje kot del objekta ni vpisano v zemljiški knjigi, ker na stavbi AA ni urejena etažna lastnina, tožeča stranka pa, kot je sodišče prve stopnje zaključilo v točki 13. obrazložitve izpodbijane sodbe, v postopku ni zahtevala vzpostavitve etažne lastnine. Materialno procesno vodstvo se sicer nanaša na različna področja in sicer na dejanske navedbe, na področje stvarnih predlogov, na dokazni postopek in pravna vprašanja. Na področju stvarnih predlogov je potrebno takrat, kadar tožbeni predlog ni dovolj jasen ali pa je nepopolno formuliran, sodišče pa ne sme posegati v načelo dispozitivnosti, po katerem se postopek začne, teče in zaključi po volji strank. Oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka je namreč predvsem stvar stranke, zato lahko sodišče poda zgolj pobudo za spremembo stvarnega predloga, ki ostaja v okviru tožbenega zahtevka, ni pa dolžno dajati pobud za spremembo, naj tožeča stranka postavi drug zahtevek oziroma dodaten zahtevek, pa tudi ne, da naj začne kakšen drug postopek.(2) V tem konkretnem primeru je tožeča stranka postavila dajatveni zahtevek na izstavitev z.k. listine, ki je bil jasen in določen, za ta zahtevek je navedla tudi vsa pravnorelevantna dejstva in predlagala dokaze, zato sodišču prve stopnje materialnega procesnega vodstva v tej smeri ni bilo potrebno izvajati, prav tako pa tudi ni bilo dolžno dati pobude za spremembo zahtevka v smislu postavitve dodatnega zahtevka za vzpostavitev etažne lastnine oz. za začetek kakšnega drugega postopka za vzpostavitev etažne lastnine, saj bi s tem prekoračilo svoja pooblastila in svojo dolžnost iz 285. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje ni kršilo določbe 285. člena ZPP, zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

10Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, da izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe in da so si razlogi sodbe o odločilnih dejstvih v nasprotju. Sodišče prve stopnje je v svojih razlogih v točkah 12. - 15. obrazložitve izpodbijane sodbe namreč pojasnilo, da je dajatveni tožbeni zahtevek tožeče stranke, čeprav je sicer pridobila pravico od tožene stranke zahtevati izdajo zemljiškoknjižne listine na podlagi pogodbe o ureditvi premoženjskih razmerij z dne 19. 2. 2013, neutemeljen zato, ker predmetno stanovanje (še) ni vpisano v zemljiško knjigo kot del stavbe, ker (še) ni urejena oz. vzpostavljena etažna lastnina na stavbi z naslovom A., v kateri se nahaja to stanovanje. Ti razlogi sodbe so povsem jasni in med seboj niso v nobenem nasprotju, prav tako je tudi izrek sodbe (t.j. zavrnitev tožbenega zahtevka) skladen z razlogi sodbe za njegovo zavrnitev, zato zatrjevan absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

11Pritožbeno sodišče pri pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, tudi materialno pravo pa je ob ugotovljenem dejanskem stanju sodišče prve stopnje uporabilo pravilno (350. člen ZPP). Pritrditi je namreč materialnopravnemu zaključku sodišča prve stopnje, da v tem konkretnem primeru, ko nepremičnina-stanovanje še ni vpisana v zemljiško knjigo kot posamezni del stavbe, ko še ni vzpostavljena etažna lastnina na stavbi, v kateri se predmetno stanovanje nahaja, tožbeni zahtevek za izstavitev za zemljiškoknjižni vpis sposobne listine, na podlagi katere se dovoljuje, da se pri tej nepremičnini-stanovanju vknjiži lastninska pravica na ime tožeče stranke, ni utemeljen.

12Pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano sodbo je bilo tako ob obrazloženem potrebno kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

O pritožbi tožeče stranke zoper sklep:

13V tej pravdni zadevi je tožeča stranka, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, vložila tudi t.i. ugotovitveno tožbo, s katero je zahtevala, da se ugotovi, da je lastnica nepremičnine-stanovanja na naslovu A., št. 2, v prvem nadstropju, v izmeri 56,43 m2 (po podatkih GURS 61,99 m2), ki ni vpisano v zemljiški knjigi, v stavbi na parc. št. *320/0 k.o. X. Kot je to pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje, mora za ugotovitveno tožbo v skladu z 2. odstavkom 181. člena ZPP tožeča stranka izkazati obstoj pravnega interesa oz. pravne koristi.

14Je pa sodišče prve stopnje v točki 12. obrazložitve izpodbijane odločbe materialnopravno nepravilno zaključilo, da tožeča stranka pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek nima, ker je na podlagi pogodbe z dne 19. 2. 2013 pridobila pravico od tožene stranke zahtevati izdajo zemljiškoknjižne listine, da je ta dajatveni zahtevek (t.j. zahtevek za izdajo z.k. listine) že zapadel, da gre pri tem za derivativno in ne originarno pridobitev lastninske pravice, tožba na ugotovitev lastninske pravice pa je potrebna in dopustna le v primeru, ko gre za originarno pridobitev lastninske pravice. Takšni zaključki sodišča prve stopnje so namreč materialnopravno zmotni, kot to pravilno v svoji pritožbi izpostavlja tudi tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je dajatveni tožbeni zahtevek tožeče stranke na izstavitev z.k. listine kot neutemeljen zavrnilo zato, ker predmetna nepremičnina-stanovanje kot posamezni del stavbe ni vpisana v zemljiško knjigo, ker etažna lastnina še ni vzpostavljena, zato se na zapadlost dajatvenega zahtevka, kot okoliščine, zaradi katere tožeča stranka naj ne bi imela pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek, ni mogoče sklicevati. Drži sicer, da tožeča stranka lastninske pravice ni pridobila na originaren način, saj jo je pridobila na podlagi dedovanja (41. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju: SPZ), ki spada med izvedene oz. derivativne načine pridobitve lastninske pravice, vendar pa to še ne izključuje njenega pravnega interesa za vložitev ugotovitvenega zahtevka. Dajatveni tožbeni zahtevek na izstavitev z.k. listine, ki bi lahko nakazoval na pomanjkanje pravnega interesa za vložitev ugotovitvenega zahtevka oziroma celo na njegovo neutemeljenost, je namreč materialnopravno utemeljen samo v primeru pridobitve lastninske pravice na podlagi pravnega posla. Ker je tožeča stranka zatrjevala pridobitev lastninske pravice na stanovanju na podlagi dedovanja, za takšen način pridobitve lastninske pravice pa, čeprav je derivativen, vpis v zemljiško knjigo ni konstitutivne narave, je za odločitev v tej zadevi tako v prvi vrsti pomembno predvsem, na kakšen način je lastninsko pravico na predmetnem stanovanju pridobil pravni prednik tožeče stranke, t.j. pokojni A. P., saj tožeča stranka svojo lastninsko pravico izvaja iz lastninske pravice svojega pravnega prednika glede na to, da so nanjo že v trenutku zapustnikove smrti prešle vse zapustnikove lastninske in druge premoženjske pravice. Tožeča stranka je zatrjevala, da je A. P. (kot bivši imetnik stanovanjske pravice), to stanovanje kupil na podlagi določb SZ. V skladu s 118. členom SZ pa so ti kupci že s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe prevzeli pravice in obveznosti, ki jih imajo lastniki stanovanj, če ni bilo v tem zakonu drugače določeno, zato se je v sodni praksi(3) in literaturi uveljavilo stališče, da gre v takem primeru za originarno pridobitev lastninske pravice, za pridobitev lastninske pravice po samem zakonu, saj za te nakupe vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne narave. Takšna zakonska ureditev in takšna sodna praksa je bila posledica neurejenega zemljiškoknjižnega stanja, posledica prehoda iz družbene v zasebno lastnino, saj je bilo primerov nevzpostavljene etažne lastnine v preteklosti veliko, precej pa je takšnih neurejenih zemljiškoknjižnih stanj v praksi še danes. Tožeči stranki tako zaradi zemljiškoknjižne neizvedljivosti (zaradi nevzpostavitve etažne lastnine) uveljavljenega dajatvenega zahtevka ni mogoče odreči pravnega varstva njenega ugotovitvenega zahtevka, zanj ima prav gotovo pravni interes, saj bo, če se bo njen ugotovitveni zahtevek izkazal za utemeljenega, ravno ugodilna sodba tožeči stranki predstavljala prvi korak za nadaljnje urejanje etažne lastnine, z njo bo lahko tudi dokazala svojo aktivno legitimacijo za vložitev predloga za vzpostavitev etažne lastnine, saj ima aktivno legitimacijo za vložitev predloga v skladu s 14. členom v zvezi s 1. členom ZVetL pridobitelj posameznega dela stavbe. To pa je oseba, ki s pravnim naslovom izkazuje upravičenje do pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe. Takšen pravni naslov pa je tudi pravnomočna sodna odločba, s katero se v korist pridobitelja in v breme zemljiškoknjižnega lastnika vzpostavlja, ugotavlja ali prenaša lastninska pravica na posameznem delu stavbe (4. člen ZVetL).

15Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča je sodišče prve stopnje sprejelo napačen zaključek, da tožeča stranka v skladu s 181. členom ZPP nima pravnega interesa za ugotovitveni tožbeni zahtevek. Nepravilna je zato tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na ugotovitveni zahtevek tožeče stranke (1. odstavek 274. člena ZPP). Pritožbeno sodišča je zato moralo pritožbi tožeče stranke v delu, ki se je nanašal na izpodbijani sklep sodišča prve stopnje ugoditi, ta izpodbijani sklep razveljaviti in v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek na podlagi 3. točke 365. člena ZPP, saj zaradi zavrženja tega dela tožbe o tem tožbenem zahtevku sodišče prve stopnje ni odločalo meritorno in za ugotovitev utemeljenosti tega tožbenega zahtevka ni ugotavljalo odločilnih dejstev.

16Odločitev o stroških pritožbenega postopka (ki temelji na določbi 3. odstavka in 4. odstavka 165. člena ZPP) je pridržana za končno odločbo.

-----

Op. št. (1): Dokazi, ki jih je sodišče izvedlo so navedeni v točki 3. obrazložitve izpodbijane sodbe.

Op. št. (2): Glej tudi N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, 2010, str. 586-589.

Op. št. (3): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 202/2013 z dne 23. 10. 2014.