VSK Sodba II Kp 45727/2015

I. Pritožbi okrožne državne tožilke in zagovornice obdolženega L. Ž. se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 195,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obdolženega L. Ž. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1 in mu izreklo kazen šest mesecev zapora. Z isto sodbo pa je obdolženega V. D. na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe v smeri storitve istega kaznivega dejanja. Sklicujoč se na prvi odstavek 95. člena ZKP je obdolženemu L. Ž. naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in sodno takso v višini 130,00 EUR, medtem, ko je glede stroškov kazenskega postopka kolikor zadevajo obdolženega V. D., le-te naložilo v breme proračuna. Odločilo je še, da se oškodovanega D.R. s premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi drugega in tretjega odstavka 105. člena ZKP, napoti na pravdo.

2Zoper sodbo se pritožujeta okrožna državna tožilka in obdolženčeva zagovornica. Prva sodbo izpodbija zaradi odločbe o kazenski sankciji oz. iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s členom 374 ZKP. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu za obravnavano kaznivo dejanje izreče kazen v višini devetih mesecev.

3Obdolženčeva zagovornica se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov ter sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče pogojno obsodbo, ali pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlagala je tudi, da jo sodišče skupaj z obdolžencem obvesti o seji pritožbenega senata, vendar sodišče druge stopnje temu predlogu ni sledilo, saj je ocenilo, da niso izpolnjeni pogoji iz 445. člena ZKP, pritožba pa tudi posebej ni obrazložila čemu bi udeležba stranka na seji, bila koristna za razjasnitev zadeve.

4Obdolženčeva zagovornica je podala tudi odgovor na pritožbo državne tožilke in predlagala, da jo sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrne.

5Pritožbi nista utemeljeni.

6Obdolženčevi zagovornici ne gre pritrditi, ko navaja, da izpodbijana sodba temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, glede na to, da sta priči L. D. in N. R. pritrdili obdolženčevemu alibiju, sodišče prve stopnje pa je njuni izpovedbi neutemeljeno zavrnilo kot neprepričljivi. Okoliščine primera so namreč pravilno in v celoti ugotovljene, sprejeti zaključki pa podrobno in obširno obrazloženi tako, da pritožbeno sodišče v pravilnost izpodbijane sodbe nima nobenih pomislekov. Drži sicer, da razhajanjem v izpovedbah obeh prič o tem, kdaj točno je bil obdolženec v B., ni moč pripisati posebne teže, kot to opozarja pritožba, vendar pa je iz obrazložitve sodbe iz točke 12 razbrati, da sodišče izpovedbam obeh prič ni sledilo zato, ker je kot prepričljivejšo ocenilo izpovedbo oškodovanca, ki je obdolženca prepoznal tako po fotografijah na policijski postaji kot kasneje na glavni obravnavi. Ker se obdolženec ob istem času razumljivo ni mogel nahajati na dveh mestih, je sodišče tehtalo med dokazno močjo izpovedbe oškodovanca na eni strani, ki obdolženca do tedaj sploh ni poznal in izpovedbi prič D. in R., ki pa nista neprizadeti priči, saj je prva mati, druga pa partnerica obdolženca. Ob presoji vseh okoliščin primera je nato tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da v verodostojnost oškodovančeve izpovedbe ne gre podvomiti.

7Kolikor pritožnica izpostavlja okoliščine, ki kažejo na nezanesljivost oškodovančeve prepoznave na policijski postaji, saj so mu policisti že ob njegovemu prihodu na policijsko postajo predočili priimek obdolženca, katerega so izvedeli na podlagi anonimnega klica, čeprav naj bi ga po podatkih spisa morali prejeti šele kasneje, te navedbe pravilnosti sodbe ne morejo omajati. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je do kaznivega dejanja prišlo okoli 12 ure ter, da je oškodovanec takoj za tem odšel na policijsko postajo. Policisti so nato ob 13.00 uri opravili ogled kraja dejanja, oškodovanec pa je bil napoten v bolnišnico ter se nato vrnil na Policijsko postajo K., kjer je ob 17.20 uri podal ovadbo oz. predlog za pregon. Iz uradnega zaznamka z dne 20.6.2015 izhaja, da je operativno komunikacijski center Generalne policijske uprave ob 15.56 uri prejel anonimni klic neznane osebe, ki je kot enega od napadalcev navedla obdolženega L. Ž., kar pa se ne ujema z navedbo v zapisniku o ogledu, da je OKC PU K. anonimni klic sprejel ob 12.20 uri, to je 10 minut preden je na policijsko postajo pristopil oškodovanec. Čeprav je priča J. P., ki je sestavil omenjeni uradni zaznamek o sprejemu anonimnega klica na zaslišanju potrdil, da je čas sprejema točen, pa je očitno, da je pri zaznambi sprejema anonimnega klica glede na različne podatke v uradnem zaznamku in zapisniku o ogledu, prišlo do pomote, ki pa za zadevo ni bistvena. Nobenega dvoma namreč ni, da je policija preden je oškodovanec ob 17.20 uri podal predlog za pregon vedela, da naj bi obdolženec bil eden od napadalcev, saj je v zvezi z njim tudi ugotavljala bivališče, kot je to razvidno iz uradnega zaznamka z dne 20.6.2017. Zato ne drži, da je okoliščina, kako je policija izvedela za napadalca, ostala nepojasnjena.

8Pritožbena razlaga, da oškodovančeva prepoznava po fotografijah ni zanesljiva, ker so mu policisti povedali za osebo s priimkom Ž. že dne 20.6.2015 in mu pokazali njegovo fotografijo, ni utemeljena. Iz oškodovančeve izpovedbe res izhaja, da so mu sliko obdolženca pokazali že takoj, ko je pristopil na policijsko postajo, na kar je čez nekaj dni opravil „uradno“ prepoznavo, ko mu je bilo predočeno več fotografij. Vendar oškodovanec v identiteto obdolženca kot napadalca nanj nikoli ni imel nobenih pomislekov ali dvomov, saj je obdolženca poleg fotografij prepoznal tudi neposredno na glavni obravnavi z obrazložitvijo, da je 100% prepričan, da je on pravi storilec in da ga je na M. nato videl še približno dvakrat. Glede na to, da je tudi anonimni klicatelj na policijsko postajo navedel, da je eden od napadalcev bil obdolženec in da se njegov opis dogodka ujema s tistim, ki ga je podal oškodovanec, se tako nasprotna pritožbena izvajanja izkažejo kot neutemeljena.

9Pritožbi dalje ne gre slediti, ko uveljavlja bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z utemeljitvijo, da se sodba opira na policijsko prepoznavo po fotografija, ki je nedovoljen dokaz, saj je bila prepoznava opravljena v nasprotju s temeljnimi načeli kazenskega postopka. Pritožba namreč že sama citira sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 34/2004 z dne 20.1.2005, ki navaja, da je zapisnik o prepoznavi osumljenca na podlagi fotografij morebitnih storilcev kaznivega dejanja, dokaz v spoznavnem, ne pa tudi v procesno formalnem smislu, zaradi česar sodišče na ta zapisnik ne more opreti sklepa o dejanskih ugotovitvah. To pa na drugi strani pomeni, da prepoznava po fotografijah na policijski postaji sama po sebi ni nezakonit dokaz, temveč je lahko vprašljiva le njegova verodostojnost oz. zanesljivost. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa izhaja, da sodišče izpodbijanega zaključka ni oprlo izključno na prepoznavo, ki jo je oškodovanec opravil na policijski postaji temveč na tisto, ki je bila storjena na glavni obravnavi, ko je oškodovanec nedvoumno pokazal na obdolženca kot storilca ter hkrati pojasnil tudi, na podlagi katerih okoliščin si ga je zapomnil. Kolikor v zvezi s tem pritožba navaja, da so razlogi sodbe o tem, da je oškodovanec na glavni obravnavi prepoznal obdolženca v nasprotju z prepisom zvočnega posnetka glavne obravnave, saj sprva ni mogel potrditi, da ga je udaril prav obdolženec, ta očitek ni pravilen. Iz navedenega dela izpovedbe namreč izhaja, da oškodovanec ni bil povsem zanesljiv, ali je bil obdolženec v skupini mopedistov, ki so stali na prehodu za pešce in katere je ogovoril, je pa v nadaljevanju, kot rečeno, bil povsem zanesljiv, da ga je napadel oz. prvi udaril prav obdolženec. Zato tudi očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ni podan.

10Odločbo o kazenski sankciji izpodbijata tako državna tožilka kot obdolženčeva zagovornica. Prva meni, da je izrečena kazenska sankcija preblaga, saj ni sorazmerna s težo kaznivega dejanja, načinom storitve in stopnjo obdolženčeve krivde. Dejstvo namreč je, da je obdolženec oškodovanca napadel brez povoda ter mu skupaj s sostorilcema povzročil lahko telesno poškodbo, kar kaže na zavržno dejanje, ki bi se ob upoštevanju, da je bil do sedaj že trikrat obsojen, pa čeprav za drugovrstna kazniva dejanja, morala tudi izraziti pri višini zaporne kazni. Nasprotno temu pa obdolženčeva zagovornica meni, da je izrečena kazen neustrezna in tudi glede na sodno prakso previsoka. Res je, da je bil obdolženec v preteklosti že obsojen, vendar za drugovrstna kazniva dejanja, poleg tega pa so pri njemu podane olajševalne okoliščine, in sicer, da živi urejeno družinsko življenje, je redno zaposlen in oče ml. otroka, za katerega mora poskrbeti, kar kaže, da bi tudi sankcija opominjevalne narave dosegla svoj namen.

11Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero kazenske sankcije pravilno ugotovljene ter ustrezno ovrednotene tako, da v obdolžencu izrečeno zaporno kazen ni bilo potrebno poseči. Glede na težo kaznivega dejanja in zlasti način storitve le tega, ko je obdolženec praktično brez nobenega povoda napadel in se nato znesel nad oškodovancem, je jasno, da morebitna pogojna obsodba ne pride v poštev in zato pritožbena izvajanja obdolženčeve zagovornice v tej smeri niso upoštevna. Dejstvo je, da je obdolženec do sedaj bil že trikrat pogojno obsojen in da dosedanje sankcije opominjevalne narave nanj pozitivno niso vplivale zaradi česar pozitivna prognoza, ki se zahteva za izrek pogojne obsodbe, gotovo ni podana. Po drugi strani pa tudi ni potrebno poseči po višji zaporni kazni, kot to predlaga državna tožilka. Kot je namreč razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, sodišče obdolžencu ni preklicalo zadnje pogojne obsodbe, po kateri se preizkusna doba izteče 25.3.2018, kar pomeni, da bo obdolženec, poleg tega, da bo moral prestati izrečeno zaporno kazen, še vedno na preizkusu zaradi morebitnega preklica pogojne obsodbe in zato ni potrebe po predlaganem zvišanju zaporne kazni. Le-ta je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna teži storjenega kaznivega dejanja in okoliščinam, ki vplivajo na višino zaporne kazni zaradi česar pritožbena izvajanja obeh pritožnic niso na mestu. Ker v postopku tudi ni prišlo do kršitev, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP, je sodišče druge stopnje obe pritožbi na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12Glede na to, da obdolženec s pritožbo zagovornice ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega dela postopka, ki so nastali v obliki sodne takse in katero je sodišče druge stopnje odmerilo na znesek 195,00 EUR. Glede na to, da je bila sodna taksa obdolžencu na prvi stopnji izrečena v višini 130,00 EUR je pri izračunu sodne takse v pritožbenem postopku, v skladu z taksno tarifo 7122 Zakona o sodnih taksah, potrebno upoštevati količnik 1,5, kar torej znese 195,00 EUR.