VSRS Sodba XI Ips 13405/2018

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom I Kpd 13405/2018 z dne 28. 3. 2018 zoper obdolženega S. M. iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredila pripor, zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom I Ks 13405/2018 z dne 6. 4. 2018 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil.

2Zoper navedeni pravnomočni sklep je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, in bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane odločbe. V obrazložitvi zahteve trdi, da je bil obdolženec v času, ko je bil priveden k preiskovalni sodnici, nezakonito pridržan, kar vpliva na zakonitost izpodbijanega sklepa, da je bil obdolžencu pripor odrejen nezakonito, ker mu je bil odrejen s sklepom, ki ne vsebuje pisne obrazložitve in pravnega pouka, ter da sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni opravilo presoje obdolženčeve ponovitvene nevarnosti in navedlo konkretnih razlogov, ki kažejo na to, da bo obdolženec na prostosti ponovil kaznivo dejanje, da je zunajobravnavni senat sam ugotavljal določene okoliščine, vezane na obdolženčevo ponovitveno nevarnost, zaradi česar je bila obdolžencu odvzeta možnost učinkovitega pravnega sredstva, ki ga zagotavlja 25. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi, oziroma izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, oziroma da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, in zoper obdolženca odredi hišni pripor.

3Vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal zavrnitev zahteve. Navedel je, da je zunajobravnavni senat okrožnega sodišča v zvezi z vsemi zagovornikovimi pritožbenimi navedbami, ki jih smiselno ponavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, podal jasna in prepričljiva stališča, ter da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedene okoliščine nudijo zadostno podlago za sprejem sklepa o odreditvi pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti.

4Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila obdolženec in njegov zagovornik seznanjena. Slednji je v izjavi na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva navedel, da v celoti vztraja pri stališčih, ki jih je zavzel v zahtevi za varstvo zakonitosti, ter poudaril, da obdolžencu pripor ni bil pravočasno odrejen z obrazloženim sklepom, da vrhovni državni tožilec nepravilno navaja, da je obdolženec osumljen prometa s heroinom, da pri obdolžencu nikoli ni bila najdena prepovedana droga, ter da vsi „očitki zoper obdolženca temeljijo zgolj na posplošenem očitku o tistem, kar naj bi bilo običajno pri poslih s prepovedanimi substancami“.

B.

5Obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je bil pripor zoper obdolženca odrejen s sklepom, ki ni imel obrazložitve in pravnega pouka, kar je v nasprotju „z vsemi pravili ZKP, ki jih ta zakon določa glede odreditve pripora“. Kršitev utemeljuje z navedbami, da je iz določbe 202. člena ZKP razvidno, da mora pisni sklep, s katerim je osumljencu odrejen pripor, poleg imena in priimka ter kaznivega dejanja in zakonskega razloga za pripor, vsebovati tudi pouk o pravici do pritožbe, obrazložitev vseh odločilnih dejstev, ki so narekovala odreditev pripora, in vsebinsko utemeljitev pripornih razlogov. Navaja še, da je bil v konkretnem primeru pripor odrejen nezakonito, ker morajo priporni razlogi obstajati v trenutku odreditve pripora in ne šele čez 24 ur, ko je bil obdolžencu vročen obrazložen sklep o odreditvi pripora. Uveljavljeno kršitev sklene z navedbo, da je bil v obravnavanem primeru obdolžencu pripor dejansko odrejen „dvakrat“, kar je v primeru, kadar je obdolženec „zaradi policijskega pridržanja priveden pred preiskovalnega sodnika, v nasprotju z Ustavo in zakonom“.

6Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je bila obdolžencu s strani policije odvzeta prostost dne 26. 3. 2018 ob 15.58 uri, ter da mu je bilo odrejeno tako imenovano policijsko pridržanje. Obdolženec je bil dne 28. 3. 2018 priveden k preiskovalni sodnici Okrožnega sodišča v Kopru, ki ga je zaslišala, ter zoper njega iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP odredila pripor, ki teče od 26. 3. 2018 od 15.58 ure dalje. Obdolžencu je bil dne 28. 3. 2018 ob 17.46 uri (listovni št. 2073 in 2074 spisa) vročen sklep, da se zoper njega, zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1, iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, odredi pripor, ki teče od 26. 3. 2018 od 15.58 ure dalje. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da bo obdolženec v skladu z 20. členom Ustave prejel pisno odločbo v roku 24 ur. Obdolžencu je bil obrazložen sklep o odreditvi pripora vročen v zavodu za prestajanje kazni zapora naslednji dan, to je 29. 3. 2018 ob 16.25 uri.

7Po tretjem odstavku 202. člena ZKP se sklep o priporu izroči tistemu, na katerega se nanaša, takrat ko mu je odvzeta prostost, najpozneje pa v 48 urah, odkar mu je bila odvzeta prostost, oziroma ko je bil priveden k preiskovalnemu sodniku. Vrhovno sodišče je že v sodbi XI Ips 5961/2013 z dne 19. 3. 2013 presodilo, da iz te določbe izhaja, da če je bila obdolžencu odvzeta prostost brez odločbe sodišča, mu mora biti sklep o priporu vročen v 48 urah, odkar mu je bila odvzeta prostost, pri čemer se začetek teka roka računa različno: če policija zoper obdolženca ni odredila pridržanja, teče ta rok od trenutka odvzema prostosti, v primeru policijskega pridržanja, pa se 48-urni rok za vročitev sklepa o priporu računa od trenutka privedbe obdolženca k preiskovalnemu sodniku, ne glede na to, ali je preiskovalni sodnik zoper obdolženca odredil pridržanje po četrtem odstavku 203. člena ZKP ali pa ga je takoj zaslišal.¹

8V konkretnem primeru je bil zoper obdolženca pripor odrejen v skladu z določbo tretjega v zvezi z drugim odstavkom 202. člena ZKP ter drugim odstavkom 20. člena Ustave. Obdolženec je bil k preiskovalni sodnici iz policijskega pridržanja prvič priveden dne 28. 3. 2018. Tega dne je preiskovalna sodnica sprejela sklep, da se zoper obdolženca odredi pripor, ki mu je bil vročen ob 17.46 uri brez pisne obrazložitve, nato pa mu je bil naslednji dan ob 16.25 uri vročen pisni obrazložen sklep o odreditvi pripora. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila v zahtevi za varstvo zakonitosti problematizirana vročitev obrazloženega sklepa o odreditvi pripora obdolžencu, opravljena znotraj 48-urnega roka iz tretjega odstavka 202. člena ZKP, ki teče od trenutka privedbe obdolženca k preiskovalnemu sodniku, kakor tudi znotraj 24-urnega roka iz drugega odstavka 20. člena Ustave, ki teče od izdaje sklepa o odreditvi pripora brez pisne obrazložitve po opravljenem pripornem naroku.

9Obdolženčev zagovornik z navedbami v zahtevi, da je bila v obravnavanem primeru preiskovalna sodnica v časovni stiski, da je šlo za „šablonsko postopanje in odrejanje priporov po tekočem traku brez prave, resne presoje pripornih razlogov“, ter da je preiskovalna sodnica v 24 urah po odreditvi pripora, skupaj z državno tožilko še iskala priporne razloge, ne uveljavlja kršitve zakona, temveč v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

10Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da je bil pripor v konkretnem primeru odrejen nezakonito, ker je bila osumljencu prostost odvzeta dne 26. 3. 2018 ob 15.58 uri, k preiskovalni sodnici pa je bil priveden šele dne 28. 3. 2018 ob 16.28 uri. Obdolženčev zagovornik s temi trditvami po vsebini ne izpodbija zakonitosti odreditve pripora, temveč izraža nestrinjanje s trajanjem policijskega pridržanja, česar pa Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora ne more presojati.

11Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da sodišče v konkretnem primeru ni opravilo presoje obstoja pripornega razloga oziroma ni navedlo konkretnih okoliščin, ki pri obdolžencu kažejo na to, da bo ponovil kaznivo dejanje, ter da varnosti ljudi ni mogoče zagotoviti z odreditvijo milejšega ukrepa. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočen sklepu o odreditvi pripora obrazložilo, na podlagi katerih okoliščin je zaključilo, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti (drugi odstavek na predzadnji strani sklepa preiskovalne sodnice, 10. točka sklepa zunajobravnavnega senata). Pri tem je poleg teže kaznivega dejanja – obdolženec naj bi skupaj prodal 916,70 g prepovedane droge kokain v vrednosti 41.400,00 EUR, načina storitve in okoliščin, v katerih naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno, upoštevalo zlasti, da ga je pri izvrševanju kaznivega dejanja, katerega je utemeljeno osumljen, vodila vztrajnost in pohlep ter želja po lagodnem življenju in visokih zaslužkih. Takšni razlogi o objektivnih in subjektivnih okoliščinah v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti so logični in razumno obrazloženi in tudi po presoji Vrhovnega sodišča kažejo na visoko stopnjo realne in konkretne nevarnosti, da bo obdolženec na prostosti nadaljeval z istovrstnimi kaznivimi dejanji.

12Upoštevaje visoko stopnjo obdolženčeve ponovitvene nevarnosti je sodišče v razlogih izpodbijanega pravnomočnega sklepa (tretji odstavek na predzadnji strani sklepa preiskovalne sodnice, 14. točka na 5. strani sklepa zunajobravnavnega senata) utemeljeno presodilo, da je podano sorazmerje med posegom v obdolženčevo pravico do osebne svobode na eni strani in z zagotovitvijo varnosti življenja in zdravja ljudi, ki bi bilo z morebitnim ponavljanjem kaznivih dejanj ogroženo, na drugi strani, pripor pa je v konkretnem primeru neogibno potreben in ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom – hišnim priporom.

13Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah² presodilo, da Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti skladno s prvim odstavkom 420. člena ZKP ne sme in tudi ni dolžno preizkušati obstoja kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno ne sklicuje in jih ne utemeljuje. Pri tem ne zadošča, da se vložnik sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Obdolženčev zagovornik v zahtevi trdi, da sklep zunajobravnavnega senata okrožnega sodišča vsebuje dejanske zaključke v zvezi s ponovitveno nevarnostjo, ki jih preiskovalna sodnica v sklepu o odreditvi pripora ni presodila, zaradi česar je bila obdolžencu odvzeta možnost učinkovitega pravnega sredstva, ki jo zagotavlja določba 25. člena Ustave. Pri tem konkretno ne pove, na katere objektivne oziroma subjektivne okoliščine v zvezi z obstojem pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ki niso bile presojene s strani preiskovalne sodnice, se opira sklep zunajobravnavnega senata. Tako posplošenih trditev v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče preizkusiti.

14Obdolženčev zagovornik z obsežnimi navedbami v zahtevi, da je preiskovalna sodnica na obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti sklepala samo na podlagi okoliščine, da obdolženec uporablja visoko cenovni avtomobil, da plačevanje leasing obroka v višini 282,00 EUR na mesec „ni noben luksuz“, da obdolženec ne živi v vili z bazenom, nima lastnega vozila, da ne živi lagodnega življenja, ter da izpodbijani pravnomočni sklep okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost, obdolžencu pripisuje „skozi neka splošna prepričanja o storilcih tovrstnih kaznivih dejanj“, ne uveljavlja kršitve zakona, temveč v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ponovno izpodbija v pravnomočnem sklepu ugotovljeno dejansko stanje.

C.

15Kršitve zakona, na katere se sklicuje obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

¹ Enako tudi Horvat Š. (2004): Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, str. 468.
² Primerjaj na primer sodbi I Ips 346/2008 in I Ips 320/2008.