VSL Sodba I Cp 2808/2017

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 63276/2009 z dne 18. 5. 2009 delno ohranilo v veljavi za glavnico 100.198,36 EUR, za zakonske zamudne obresti od zneska 99.751,46 za čas od 7. 3. 2009, za zakonske zamudne obresti od zneska 446,90 EUR za čas od 18. 5. 2009 in v celoti v delu, v katerem je bilo odločeno o stroških izvršilnega postopka (I. točka izreka). V preostalem delu je prej citirani sklep o izvršbi glede glavnice 14.616,81 EUR in za zakonske zamudne obresti od zneska 446,90 EUR za čas od 7. 3. 2009 do 17. 5. 2009 razveljavilo ter v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim sta toženca oz. tožnika po nasprotni tožbi uveljavljala ničnost posojilne pogodbe z dne 18. 11. 2005 in aneksa št. 1 k posojilni pogodbi z dne 23. 4. 2007 ter ničnost poroštvene pogodbe z dne 18. 11. 2005 in aneksa št. 1 k posojilni pogodbi z dne 23. 4. 2007, pa tudi ugotovitev neveljavnosti pogodbe o odstopu terjatev z dne 9. 4. 2009, je zavrnilo (III. točka izreka). Tožencema je naložilo povračilo 8.303,75 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev vlagata toženca laično pritožbo, pritožujeta pa se tudi po pooblaščencu. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Poudarjata, da aktivna legitimacija tožnika ni podana. Oporekata dejstvu odstopa terjatve, ker ta naj ne bi bil pravilen, ter zatrjujeta, da tožnik ni izkazal, da sta bila obveščena o odstopu terjatve novemu prevzemniku. Napačna je ugotovitev prvega sodišča, da pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja posojilna pogodba z dne 18. 11. 2005. Sodišče je zavestno ignoriralo zapis v predmetni posojilni pogodbi, da je namen kreditiranja financiranje novih projektov. Zaradi tega namena sta toženca tudi prevzela poroštveno obveznost. Ničnost sporne posojilne pogodbe utemeljujeta z dejstvom, da gre za nedovoljeno posojilo družbi namesto lastnega kapitala, zato je zahtevek za vračilo v nasprotju s predpisi družbenega prava. Sporna posojilna pogodba pa ima tudi znake oderuške pogodbe. Tako posojilna kot tudi poroštvena pogodba nasprotujeta predpisom družbenega prava. V zvezi s prej navedenim ter dejstvom, da posojilna pogodba z dne 13. 11. 2003 in aneks z dne 12. 1. 2004 nista bila veljavno sklenjena, saj ju A. A. po družbeni pogodbi z dne 30. 9. 2003 ne bi smel skleniti samostojno, sodba o tem nima razlogov, nepravilno pa je uporabljeno tudi materialno pravo. V primeru posojila po pogodbi z dne 13. 11. 2003 in aneksa z dne 13. 1. 2004 je šlo za prepovedano posojilo, sodišče pa je v zvezi s tem nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Nepravilno ugotovljeno je tudi dejansko stanje v povezavi z dokaznim predlogom za postavitev sodnega izvedenca ekonomske stroke. Sodišče je zapisalo, da naj ne bi bilo konkretne trditvene podlage v navedbah tožencev, kar pa ne drži. Tudi v zvezi s sklenitvijo prodajne pogodbe z dne 1. 12. 2008, ki se nanaša na odkup knjig, je sodišče nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da citirana prodajna pogodba ni neposredno povezana z dejstvi, pomembnimi za odločitev o tožbenemu zahtevku. Sodba nima razlogov glede zavrnjenega dokaznega predloga o opravi poizvedb pri banki X. d. d. v zvezi z dejanskim izvajalcem plačilnega prometa na poslovnem računu družbe B. d. o. o. Sodišče je tudi v zvezi s tem nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Opozarjata na dvojna merila, ki naj bi jih sodišče uporabilo v predmetni sodbi; sodišče je delovalo pristransko, priče pa so imele oporo v sodišču. Svoja pričevanja so skozi postopek prilagajale potrebam pravde. Zmotna je ugotovitev sodišča, da toženca nista podala nobenih konkretnih trditev, kako naj bi A. A. in C. A. obvladovala družbo B. d. o. o., in kaj naj bi bila posledica konkretnega obvladovanja. Napačno in nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje glede zaključka, da toženca nista ponudila nobenih konkretnih podatkov o svojem finančnem položaju in finančnem stanju družbe B. d. o. o. v času sklepanja posojilnih pogodb in aneksov. Sodba nima razlogov glede višine obveznosti tožencev. Toženca zaradi odločitve upnikov o odpustu nekaterim porokom ne odgovarjata za celotno dolžnikovo obveznost, ampak le še za preostanek obveznosti. Obveznost bi se morala, skladno z določbo drugega odstavka 393. člena OZ, deliti na štiri enake dele, vsak porok pa odgovarja za svoj del obveznosti. Glede višine obrestne mere za tovrstne kredite sta toženca predlagala zaslišanje priče D. D. iz X. d. d., sodišče pa se do tega dokaznega predloga ni opredelilo. Sodba nima razlogov v zvezi z zatrjevanji tožencev, da je družba B. d. o. o. v letu 2007 pri X. d. d. najela kredit v višini 42.000,00 EUR. A.-ja sta si sredstva, ki jih je nakazala banka, brez soglasja prve toženke prisvojila. Prva toženka teh nakazil ni odredila, niti ne ve, za kakšno specifikacijo oziroma plačilo je šlo. Tudi o tem, da so bile predmet prodaje knjige, ki sploh niso bile v lasti B. d. o. o., sodba nima razlogov. Odsotnost razlogov pa je podana tudi v zvezi z dejstvom, da je E. d. o. o. zaloge knjig kupila od družbe B. d. o. o. po nabavni vrednosti, kar je nepravilno in pomeni oškodovanje B. d. o. o. Nepravilno in nepopolno je bilo ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z ugotovitvijo, da prej navedena pogodba z dne 1. 12. 2008 nima neposredne povezave s terjatvijo, ki se uveljavlja v tem postopku. V zvezi z višino terjatve pa poudarjta, da v spisu ni konkretnih listin za izračun vtoževanega zneska.

Predlagata, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni, podrejeno pa predlagata razveljavitev zadeve in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje, s tem da se opravi nova glavna obravnava pred drugim sodnikom.

3Tožnik je na pritožbo odgovoril. V odgovoru na pritožbo pritrjuje pravnim naziranjem, argumentaciji in zaključkom prvega sodišča. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, medtem ko je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, ki sta ga vložila toženca, zavrnilo. Za svojo odločitev je navedlo jasne in prepričljive razloge. Popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo ter ni zagrešilo kršitev pravil pravdnega postopka. Dokazna ocena prvega sodišča je logična in življenjsko prepričljiva ter napravljena v skladu z napotilom iz 8. člena ZPP.

6Za odločitve v obravnavani zadevi so bistvene ugotovitve prvega sodišča, da je družba B. d. o. o. kot posojilojemalec, ki jo je zastopala prva toženka (direktorica), 18. 11. 2005 z družbo E. d. o. o. kot posojilodajalcem sklenila posojilno pogodbo. V aprilu 2007 pa je bil sklenjen še aneks št. 1 k posojilni pogodbi, s katero so bili dogovorjeni novi roki vračila posojila.

7Pritožba neutemeljeno oporeka tožnikovi aktivni legitimaciji. Tožnik je zatrjeval, da je bila med njim in družbo E. d. o. o. sklenjena pogodba o odstopu terjatev, po kateri so terjatve odstopnika prešle na tožnika. Svojo aktivno legitimacijo je dokazoval z obvestilom o odstopu terjatev z dne 9. 4. 2009. Toženca neutemeljeno uveljavljata neveljavnost pogodbe o odstopu terjatev z dne 9. 4. 2009. Tožbeni zahtevek v tem delu niti ni sklepčen. Neveljavni pravni posli se delijo na absolutno neveljavne ali nične ter relativne neveljavne ali izpodbojne ter neobstoječe pravne posle, pri katerih predpostavk za veljavnost pravnega posla ni. Ni jasno, za kakšno vrsto neveljavnosti se zavzemata toženca. V primeru uveljavljanja izpodbojnosti je pravilna ugotovitev prvega sodišča, da toženca nista stranki pogodbe o odstopu terjatve, zato se na razloge izpodbojnosti ne moreta sklicevati. Za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, bistveno pa je, da sta bila toženca – skladno z določbo 419. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) – z odstopom seznanjena. V točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe je prvo sodišče svojo ugotovitev o njuni seznanjenosti prepričljivo argumentiralo. Oprlo se je na izpovedbo priče F. F., pa tudi na izpovedbi tožencev, iz katerih je mogoč zaključek o njuni obveščenosti glede prehoda terjatve iz družbe E. d. o. o. na tožnika. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvega sodišča o nepomembnosti dejstva, kdo in kdaj je toženca obvestil o odstopu terjatve. Nenazadnje sta se s tem dejstvom lahko seznanila tudi tekom tega postopka. Iz obrazložitve prvega sodišča – pa tudi iz listinske dokumentacije – izhaja, da je dejstvo o odstopu terjatve med odstopnikom in prevzemnikom terjatve nesporno. Temu – da je med njima odstop terjatve nesporen – toženca nista oporekala. Je pa očitno odstop terjatve sporen, čeprav povsem neutemeljeno, za toženca. Slednja nista, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, stranki pogodbe o odstopu terjatve, zato niso utemeljena njuna pritožbena razlogovanja o vprašljivosti odstopa glede na evidentne dokaze in obvestilo o odstopu terjatev ter dejstvo, da odstop za odstopnika in prevzemnika sploh ni sporen.

8Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja posojilna pogodba z dne 18. 11. 2005. Nerazumljiv je pritožbeni ugovor, da je prvo sodišče zavestno ignoriralo zapis namena kreditiranja, ki naj bi bil – kot zatrjuje pritožba – v financiranju novih projektov. Že sodišče prve stopnje je opozorilo, da v primeru porabe posojila za drug namen, kot je bil dan, posojilna pogodba ni nična, temveč ima posojilodajalec možnost odstopiti od pogodbe, kar pa se v danem primeru ni zgodilo. Resnični namen danega posojila, ta naj bi bil v vrnitvi zneska, ki ga je posodil C. A. po posojilni pogodbi z dne 13. 11. 2003 in aneksu z dne 13. 1. 2004, je v izpodbijani sodbi prepričljivo pojasnjen. Drugačna dokazna presoja tožencev ob vsej relevantni trditveni in dokazni podlagi, ki jo je upoštevalo prvo sodišče, ne vzbuja dvoma v pravilnost sprejete odločitve. Celotni dokazni sklop pritrjuje razlogovanju prvega sodišča, da je pri sklepanju posojilne pogodbe v letu 2005 in pripadajočem aneksu šlo za posel, povezan s posojilno pogodbo z dne 13. 12. 2003 in aneksom z dne 13. 1. 2004, s katerima je dal C. A. družbi B. d. o. o. posojilo. Prva toženka je bila v času sklepanja posojilne pogodbe (v letu 2005) zakonita zastopnica družbe B. d. o. o. Nenavadno in v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka bi bilo, če ne bi zaznala, da posojilo ni bilo porabljeno za nove projekte in ne bi takoj ustrezno ukrepala. Še posebej dejstvo, da je v letu 2007 sklenila še aneks k posojilni pogodbi iz leta 2005, dodatno utrjuje pritožbeno sodišče v prepričanju, da sta bila toženca, ki sta sicer zakonca, dobro seznanjena z resničnim namenom posojila. Ker se tudi v aneksu št. 1 k posojilni pogodbi pojavljajo napake v zapisu, je ocena prvega sodišča, da stranke ob podpisu pogodbe niso bile zadosti pozorne na vsebino, prepričljiva. Glede na vse okoliščine, ki jih je prvo sodišče v svoji dokazni oceni ustrezno upoštevalo in ovrednotilo, je tudi po oceni pritožbenega sodišča prepričljivejše tožnikovo zatrjevanje, da sta bila toženca seznanjena z resničnim namenom posojila iz leta 2005. Ta pa je bil v vrnitvi posojila, ki ga je v letu 2003 dal družbi B. d. o. o. C. A.

9Toženca nista uspela dokazati, da naj bi šlo pri posojilu družbenika C. A. iz leta 2003 za nedovoljeno posojilo družbi namesto lastnega kapitala. Neizkazana so ostala pritožbena zatrjevanja, da naj bi bil med družbeniki sklenjen dogovor o zagotovitvi lastnega kapitala v višini danega posojila. Iz družbene pogodbe ne izhaja dogovor med družbeniki, da je C. A. poleg osnovnega vložka zavezan tudi k naknadnim vplačilom. Ta se od kreditne pogodbe razlikujejo po tem, da je pri kreditni pogodbi že od vsega začetka dolžnost vračila bistvena sestavina pogodbe. Naknadna vplačila pa so načeloma nevračljiva. Poleg tega Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) v 498. členu nedovoljena posojila družbi namesto lastnega kapitala sankcionira le za primere, ko tečejo stečajni postopki ali postopki prisilne poravnave. Družbeniki samostojno odločajo, kako in kdaj bodo financirali družbo. Tudi v primeru kriznih obdobij sodna praksa dopušča možnost, da družbeniki zagotovijo posojilo, zato sklicevanje pritožbe na težko finančno stanje družbe ni relevantno in nima vpliva na ničnost posojilne pogodbe. Prav tako je pravno neupoštevno pritožbeno sklicevanje na dobro vero.

10Toženca nista uspela izkazati, sicer pa ničnostnega zahtevka niti nista postavila, neveljavnosti posojilne pogodbe iz leta 2003 ter aneksa iz leta 2004, ki ju je takratni zakoniti zastopnik družbe B. d. o. o., A. A., sklenil s posojilodajalcem C. A. Sodišče prve stopnje je vprašanje njene veljavnosti pojasnilo v točkah 21 in 23 obrazložitve izpodbijane sodbe. Prva toženka, v tistem času družbenica in prokuristka družbe B. d. o. o., je bila s posojilno pogodbo seznanjena in se je z njo strinjala, kar izhaja iz logične in življenjsko prepričljive dokazne ocene prvega sodišča. Priče so potrdile, da sta imela toženca v svoji pisarni dokumentacijo in sta bila s tem dejstvom seznanjena. Prvo sodišče je ustrezno pojasnilo, zakaj niso prepričljiva zatrjevanja tožencev, da naj bi šlo v primeru posojila iz leta 2003 za osnovni kapital. Ob upoštevanju vsega dokaznega gradiva, izpovedb in celotnega sklopa okoliščin poslovanja družbe B. d. o. o. so tudi po oceni pritožbenega sodišča neprepričljiva zatrjevanja tožencev, da za prvo posojilno pogodbo nista vedela. Razlogi prvega sodišča, pojasnjeni v prej navedenih točkah obrazložitve, so obširni, zato pavšalna pritožbena zatrjevanja o njihovi odsotnosti niso utemeljena.

11Odločitev prvega sodišča, ki ni sledilo dokaznemu predlogu tožencev za postavitev sodnega izvedenca ekonomske stroke, je pravilna. Ta naj bi odgovoril na vprašanje, ali je šlo pri posojilu iz leta 2005 za prepovedano izplačilo družbeniku C. A. ter ali je družba E. d. o. o. prekomerno izčrpavala družbo B. d. o. o. z visoko najemnino, računovodskimi storitvami in plačilom obveznosti, kot tudi z nezakonito pogodbeno ceno glede prodaje zalog knjig. Prvo sodišče je ustrezno pojasnilo, da vprašanje, ali je šlo pri posojilu iz leta 2005 za prepovedano plačilo družbeniku C. A., predstavlja pravno vprašanje, ki ni v domeni izvedenca ekonomske stroke. Preostala vprašanja, ki naj bi jih razčiščeval izvedenec, pa niso v neposredni povezavi z vtoževano terjatvijo, niti nista toženca v zvezi s tem podala ustrezne trditvene podlage. Toženca v obravnavani zadevi, ko je predmet zahtevka vračilo posojila, ne moreta odpirati in uveljavljati celotnega spektra vprašanj, ki se tičejo poslovanja družbe v tistem obdobju, kot npr. plačevanja najemnin, prodaje knjig itd. Zatrjevane "nezakonitosti" so stvar, ki bi jo morali družbeniki urediti med seboj oziroma z družbo B. d. o. o. Ni pa namen tega postopka, da se ugotavlja in vrednoti celotno takratno poslovanje družbe B. d. o. o. Sklicevanje na realno ceno zalog knjig, ki naj bi jih A. A. prodal v letu 2008 – takrat je bila direktorica prva toženka – na odločitev v tej zadevi nima vpliva. Toženca ustreznega zahtevka v tej smeri niti nista postavila.

12Pritožbeno dilemo o pooblaščenih osebah za izvajanje storitev elektronskega bančništva razjasnjuje listinska dokumentacija, na katero se sklicuje tudi prvo sodišče. Zato ni nobenega razloga, da bi se opravljale dodatne poizvedbe pri X. d. d., saj ne bi dale odgovora, kdo je odredil plačilo. Prva toženka je bila zakonita zastopnica družbe, zato je morala pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe, s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Nenazadnje je direktor odškodninsko odgovoren družbi, ki jo vodi, dokazno breme za razbremenitev te odgovornosti pa je na njem. V zakonu je določen strog standard profesionalne skrbnosti, saj direktor odgovarja tudi za opustitve dolžnega ravnanja pri vodenju poslov. Prva toženka zato ne more uspeti z nesubstanciranim sklicevanjem o njeni nevključenosti v posle družbe, kar sicer zatrjuje v pritožbi.

13Predložena listinska dokumentacija in izpovedbe prič, ki jih je prvo sodišče dokazno ocenilo, predstavljajo prepričljivo podlago za ugotovitev, da je bilo posojilo iz leta 2005 vzeto izključno z namenom vrnitve posojila družbeniku C. A., ki ga je dal družbi v letu 2003. To ugotovitev je sodišče prve stopnje ustrezno razvilo in argumentiralo v svoji obrazložitvi. Sklicevanja na dvojna merila, ki naj bi jih imelo sodišče pri obravnavanju pravdnih strank, ter na pristranskost, so brez vsakršne podlage. Obširna in prepričljiva sodba je odgovorila na vsa temeljna pravnorelevantna vprašanja in podala obrazložene zaključke.

14Zmoten je pritožbeni očitek, da je bila kršena določba 21. člena družbene pogodbe, ker naj bi bilo posojilo iz leta 2003 prevzeto brez soglasja skupščine. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo zaključek, da sta tudi toženca vedela zanj in sta bila seznanjena z vsemi listinami.

15Toženca nista uspela izkazati, da je tožnik katerega od porokov oprostil dolga. Stvar upnika je, katerega od porokov bo terjal za plačilo. Tudi preostala dva poroka, A. A. in C. A., sta še vedno v poroštveni zavezi. Zoper njiju bosta lahko toženca uveljavljala regres. Pravilno je tudi razlogovanje prvega sodišča, da je v obravnavani zadevi podana solidarnost porokov, ki jo določa 1020. člen OZ. Pritožbena razlogovanja, da bi bilo treba uporabiti določbo 393. člena OZ o deljivih obveznostih, kar naj bi imelo za posledico, da se obveznost deli na štiri enake dele in vsak porok odgovarja le za svoj del, glede na opisane okoliščine ter izrecno zakonsko določbo ne morejo biti upoštevna.

16Prodajna pogodba glede knjig z dne 1. 12. 2008, ki jo je sklenil A. A. kot prokurist družbe B. d. o. o., ni bila izpodbita. Zato je pravilno razlogovanje prvega sodišča, da tudi v primeru obstoja možnosti večjega iztržka, to še ne pomeni, da terjatev, vtoževana v tem postopku, ne obstaja.

17Prvo sodišče je celovito pojasnilo, da pri posojilni pogodbi iz leta 2005 in njenem aneksu ni moč govoriti o oderuški pogodbi. Temu pritrjuje odsotnost ustrezne trditvene podlage, pritožbeno sklicevanje na previsoko obrestno mero pa ni z ničemer izkazano. Sodišče je višino letne obrestne mere zamudnih obresti temeljilo tudi s citiranjem sklepa o spremembi predpisane obrestne mere zamudnih obresti v letu 2003, zato posplošena pritožbena zatrjevanja o višini obrestne mere niso z ničemer utemeljena.

18Pritožbena izvajanja ne vzbujajo dvoma v pravilnost odločitve prvega sodišča glede višine terjatve. Ta je pojasnjena v 28. točki obrazložitve. Pritožba je glede višine obveznosti nesubstancirana. Izpostavlja okoliščine poslovanja družbe B. d. o. o., ki niso v neposredni zvezi z izračunom višine terjatve, saj se tičejo samega poslovanja družbe, najema kredita pri X. d. d. v letu 2007, prodaje knjige, ki niso bila v lasti B. d. o. o. in prodaje zalog knjig po nabavni vrednosti. Iz trditvene podlage in predloženih dokazil izhaja, da je imela B. d. o. o. tudi druge obveznosti, med njimi obveznosti iz naslova plačevanja najemnine. Sicer pa takšna ugotovitev prvega sodišča na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve nima vpliva, upoštevaje dejstvo, da pogodba o prodaji knjig nima neposredne povezave s terjatvijo, ki se uveljavlja v tem postopku.

19Do naknadnih sprememb nakazil v računovodskih listinah se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo. Pritožbeno sodišče sledi prvemu sodišču, da so relevantni podatki o namenu nakazil, ki izhajajo iz računovodskih listin.

20V zvezi s kreditom, ki ga je B. d. o. o. v letu 2007 najela pri banki X. d. d,. je bistvena predvsem ugotovitev, da toženca nista zatrjevala in dokazala dogovora med družbeniki, da naj bi bila izposojena sredstva prvenstveno namenjena poravnavi terjatve iz naslova predmetnega posojila. Celoten sklop dejstev kaže, da je bilo poslovanje v družbi netransparentno in da organi upravljanja svojih funkcij niso ustrezno izvajali.

21Pri izračun višine terjatve je sodišče, kot je bilo že prej pojasnjeno, izhajalo iz aneksa 1 k posojilni pogodbi z dne 23. 4. 2007, ki predstavlja osnovno podlago ter izračun v prilogi A3. Toženca drugačnega stanja nista uspela izkazati, sodišče pa se je opredelilo do vseh relevantnih navedb. Prva toženka ni bila prepričljiva s trditvami, da v družbi ni imela nobene besede. Neprepričljivo je bilo tudi zatrjevanje tožencev, da sta C. A. in A. A. izčrpavala družbo B. d. o. o. Tako je moč pritrditi ugotovitvi prvega sodišča, da sta bila toženca seznanjena tudi s finančnim delom poslovanja, ki je eden od njegovih bistvenih delov, in zahteva sodelovanje vseh akterjev.

22Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato jo je na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

23Pravdni stranki do povračila pritožbenih stroškov nista upravičeni (154. in 155. člen ZPP v povezavi s 165. členom istega zakona). Toženca s pritožbo nista uspela, odgovor tožnika pa ni pripomogel k vsebinski presoji pritožbenega sodišča, zato stroške, ki jih je imel z odgovorom na pritožbo, nosi sam.