VSL Sklep II Cp 323/2018

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožniku v 15 dneh plačati 16.412,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2014; višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških.

2Zoper takšno sodbo se pravočasno iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožnik meni, da je odločitev o njegovem 20 % soprispevku napačna. Opozarja, da ni bil usposobljen za delo na stroju za razrez ABS trakov, njegov sodelavec ni prestavil vseh nožev na gredi na sredino, torej ni upošteval navodil. Izvedenec je ugotovil, da je očitno, da tožnik ni vedel, da morajo biti noži med prenašanjem nameščeni na sredini grede. Če tega ni vedel, mu ni mogoče očitati, da bi moral biti bolj pazljiv in paziti na nož na koncu gredi. Za škodo, ki jo je tožniku povzročil njegov sodelavec, odgovarja tožena stranka. Tožnik se zavzema tudi za prisojo višje odškodnine od prisojene z izpostavljanjem posameznih ugotovitev sodišča prve stopnje o obsegu škode.

4Tožena stranka pa meni, da njena zavarovanka ni odgovorna za nezgodo; poleg tega je vsaj soodgovorna tudi tožnikova delodajalka M. d. o. o. Tožnik je pomagal sodelavcu po lastni odločitvi, ni zatrjeval, da ni vedel, da bi morali biti vsi noži potisnjeni na sredino osi, ampak da noža ni videl. Tožena stranka se sklicuje na listinske dokaze, iz katerih izhaja, da sta delavca (to je tožnik in njegov sodelavec) vedela, da morata nože potisniti na sredino osi. To izhaja tudi iz prijave poškodbe pri delu. Tožena stranka izpodbija še ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da na stroju ni bilo navodil za delo z njim.

Meni tudi, da izvedenčev vpogled v tožnikov zdravstveni karton za eno leto pred vtoževano nezgodo ne odraža celotnega tožnikovega stanja pred nezgodo. Izpostavlja, da je tožnik postal invalid III. kategorije in da se pred nezgodo s karatejem ni aktivno ukvarjal. Sicer izpodbija še odmero odškodnine za tujo pomoč in postrežbo in izpostavlja, da je sodišče spregledalo ugovor odbitne franšize. Graja tudi odločitev o pravdnih stroških.

5Pritožbi sta bili vročeni pravdnima strankama; tožnik je dogovoril na pritožbo tožene stranke in predlagal njeno zavrnitev, tožena stranka pa na pritožbo ni dogovorila.

6Pritožbi sta utemeljeni.

7Pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku (ne glede na to, da gre za direktno tožbo zoper zavarovalnico), kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, predstavljajo določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), predvsem 184. člen, po katerem mora delodajalec povrniti škodo, ki jo delavec utrpi pri delu ali v zvezi z delom po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. ZDR torej napotuje na uporabo določb Obligacijskega zakonika (OZ) o odškodninski odgovornosti.

8Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnik poškodoval 6. 7. 2011, ko se je odzval na poziv sodelavca A. A., naj mu pomaga pri menjavi nožev rezalnega stroja za razrez ABS robnih trakov. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje tudi izhaja, da to delo ni bilo tožnikovo, a ga ni mogel brez posledic odkloniti, saj so si sodelavci med seboj pomagali in bi imel tožnik v primeru odklonitve pomoči težave z nadrejenimi. Ob takšni organizaciji dela pri zavarovanki tožene stranke ni mogoče govoriti o tem, da je tožnik sodelavcu pomagal “po lastni odločitvi“, kar ponavlja tožena stranka v pritožbi.

9Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da delavci z navodili ravnanja pri menjavi nožev niso bili ustrezno seznanjeni. Tožnik v pritožbi upravičeno izpostavlja, da nekomu, ki ni vedel, kako bi morali biti postavljeni noži med prenašanjem spornega stroja (ker o delovnem procesu ni bil ustrezno poučen oziroma sploh ni bil poučen¹), ni mogoče očitati, da je bil premalo skrben, saj da bi lahko opazil nož na koncu gredi.² Vsako ravnanje oškodovanca, ki je objektivno prispevalo k nastanku škodnega dogodka oziroma škode, še nima značilnosti ravnanja, ki je razlog za delno razbremenitev odškodninske odgovornosti odgovorne osebe, čeprav seveda ni mogoče zanemariti dolžnosti delavca, da tudi sam prispeva k varnemu delu. Ravnanje delavca mora imeti znake neskrbnega ravnanja; pri delovnih nesrečah je relevantno merilo skrbnosti skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca.³ Dolžnost delavca, da tudi sam prispeva k varnemu delu, je pravilno razlagati v okviru upoštevanja danih navodil in ob razpoložljivih varnostnih ukrepih. Tožnikovo zavedanje o tem, kako bi morali biti postavljeni noži med prenašanjem stroja, je ob pojasnjenem vsekakor pravno odločilno za odločitev o tožbenem zahtevku oziroma o vprašanju, ali je tudi sam prispeval k nastanku škode (1. odstavek 171. člena OZ ali 3. odstavek 153. člena OZ).

10To vprašanje v pritožbenem postopku izpostavlja tudi tožena stranka. Ta namreč izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni uspela dokazati, da bi bili delavci seznanjeni s tem, kako je treba ravnati ob menjavi osi (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pri tem v pritožbi izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do listinskih dokazov, ki jih je predložila - obvestila inšpektorata za delo z 18. 10. 2012 (B 38), v katerem je zapisano, “da sta vedela, da morata nože potisniti na sredino osi, vendar tega navodila nista upoštevala“ in drugih (B 45, B 9). Pritožbeni očitek je utemeljen. Sodišče je ob presoji tega odločilnega dejstva dokazno ocenilo izpovedi tožnika, B. B., A. A., C. C., D. D., E. E. in F. F., izvedensko mnenje ter navodila za varno delo z rezalnim strojem (priloga B 16). Do zgoraj izpostavljenega listinskega dokaza (in drugih, na katere se še sklicuje tožena stranka v pritožbi predvsem v zvezi z vprašanjem prisotnosti navodil na samem stroju) pa se ni opredelilo. Zakaj tako, iz obrazložitve ni mogoče ugotoviti. V 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je (posplošeno) obrazloženo, da se bo sodišče opredelilo le do dokazov, ki so pravno relevantni za odločitev. Za listinske dokaze, ki jih tožena stranka izpostavlja v pritožbi, pa ni mogoče trditi, da niso pravno pomembni (torej, da se z njimi ne dokazujejo pravno odločilna dejstva⁴). To pomeni, da se mora sodišče v skladu z metodološkimi napotki 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) opredeliti tudi do dokazne vrednosti dokazov, nato pa dokazno oceno odločilnega dejstva opraviti ob presoji vseh (v zvezi s tem odločilnim dejstvom predlaganih) dokazov skupaj.

11Z vprašanjem, ali je bilo delo, ki sta ga opravljala tožnik in A. A. nevarno, se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, saj je menilo, da zadošča ugotovitev, da je zavarovanka tožene stranke malomarno opustila izvajanje dolžnih ukrepov za zagotovitev varnega delovnega okolja. Če bi sodišče na ta način ugotovilo 100 % odgovornost tožene stranke, omenjena opustitev ne bi bila materialnopravno napačna. Če pa ne (in sodišče prve stopnje ni ugotovilo 100 % odgovornosti tožene stranke), predstavlja takšno ravnanje sodišča prve stopnje ob (nepreizkušenih) tožbenih trditvah, da je šlo pri demontaži 60 kg težke gredi za nevarno delo z nevarno stvarjo, napačno uporabo materialnega prava.⁵ Presoja deljene odgovornosti v luči 171. člena OZ je namreč drugačna od presoje delne razbremenitve odgovornosti imetnika nevarne stvari v smislu 3. odstavka 153. člena OZ. Če toženkin zavarovanec odgovarja po načelu objektivne odgovornosti, so njegove krivdne opustitve (ukvarjati se je torej treba z vsemi očitanimi⁶) pomembne, ker jih je treba upoštevati ob presoji deleža tožnikovega soprispevka po 3. odstavku 153. člena OZ. Pri tej presoji mora sodišče tehtati med stopnjo povečane nevarnosti in morebitnimi neskrbnimi ravnanji oziroma opustitvami obratovalca ter oškodovanca, ki so v pravno relevantni vzročni zvezi z nastankom škode.⁷ Pri presoji po 171. členu OZ pa sodišče tehta le med (vsemi) neskrbnimi ravnanji oziroma opustitvami povzročitelja škode in oškodovanca.

12Višje sodišče je zaradi opisane zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP obema pritožbama ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu s 1. odstavkom 354. člena ZPP ter 1. odstavka 355. člena ZPP razveljavilo. Kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP višje sodišče že po naravi stvari ne more samo odpraviti, saj ne more namesto sodišča prve stopnje napisati manjkajočih razlogov o dokazni vrednosti pravno pomembnega izvedenega dokaza.⁸ Tudi sicer bo dopolnitev postopka pred sodiščem prve stopnje hitrejša, bolj smotrna in bolj ekonomična kot bi bila z obravnavo pred pritožbenim sodiščem, saj je sodišče prve stopnje že neposredno izvedlo (in tudi ocenilo) dokaze z zaslišanjem prič ter tožnika, pritožbeno sodišče pa bi jih moralo ponavljati.

13V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje odpravi bistveno kršitev v dokaznem postopku in (v zvezi s toženkinim ugovorom v smeri 3. odstavka 153. člena OZ oziroma 171. člena OZ) oceni še neocenjene listinske dokaze o vprašanju, ali je tožnik vedel za to, kako bi morali biti postavljeni noži med prenosom oziroma pri demontaži rezalnega stroja.⁹ V okviru pravilne uporabe materialnega prava pa bo moralo¹⁰ še presoditi, ali je delo, ki ga je kot pomočnik kritičnega dne opravljal tožnik, predstavljalo nevarno dejavnost oziroma ali je stroj z noži za razrez ABS robnih trakov nevarna stvar. Če bo ugotovilo da je, bo moralo nadalje obrazložiti, ali je tožena stranka v zvezi z delovnim procesom opustila kakšne svoje obveznosti (in katere), nato pa presoditi, ali je tožnikovo ravnanje takšno, da lahko pomeni prispevek k nastanku škode (v luči materialnopravnega stališča, obrazloženega v 8. točki obrazložitve zgoraj).

14Pritožbeno sodišče v okviru napotkov za nadaljnje delo še pojasnjuje, da so stališča sodišča prve stopnje o odgovornosti zavarovanca tožene stranke kljub temu, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri drugi družbi - agenciji¹¹, ki ga je napotila na delo k zavarovanki tožene stranke (obrazložitev v 10. točki izpodbijane sodbe) pravilna.¹² Pritožbene trditve, da je agencija prevzela obveznost usposabljanja delavcev, na odnos med tožnikom in zavarovanko tožene stranke in torej na pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje o toženkini odgovornosti ne vplivajo. Enako velja za pritožbeno stališče, da je za nastanek škode (vsaj) soodgovorna tudi agencija (prim. 1. odstavek 186. člena OZ). V zvezi s pritožbeno trditvijo tožene stranke o tem, kaj bi moral še pregledati izvedenec v tožnikovem zdravstvenem kartonu, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče izvaja dokaze le v zvezi s konkretno zatrjevanimi trditvami pravdnih strank.¹³ Pravilno pa tožena stranka v pritožbi opozarja, da je sodišče spregledalo njen ugovor, da je bila v zavarovalni pogodbi dogovorjena odbitna franšiza, na kar naj bo tudi pozorno ob ponovnem odločanju.

15Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških, je posledica razveljavitve sodbe; odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba, zgolj s pritožbenim razlogom, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek.

Pritožba se vloži pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če kateri od upravičencev vloži pritožbo po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ Ugotovitvam o neustreznem usposabljanju za varno delo tožena stranka v pritožbi niti ne nasprotuje, pritožbeno sodišča pa v zvezi z njimi ne zazna kakšnega od razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti.
² Tega, kaj bi moral narediti tožnik, če bi opazil nož na tem mestu, oziroma kaj bi lahko naredil, še posebej v luči ugotovitve, da ni bil seznanjen z navodili (torej tudi ne z navodilom o tem, kje se morajo noži nahajati) in da se je od njega pričakovalo, da pomoči ne odkloni, sodišče prve stopnje ne pojasni.
³ Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 94/99, II Ips 221/2014, VIII Ips 9/2017, VDSS Pdp 433/2012, Pdp 681/2011, VSL II Cp 643/2018 in druge.
⁴ Tožena stranka z njimi dokazuje, da je tožnik (četudi ni bil usposobljen za delovni proces) vseeno vedel za pravilno namestitev nožev ob prenašanju.
⁵ Na pravilno uporabo materialnega prava v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.
⁶ Poudarek v oklepaju je pomemben tudi pri uporabi 171. člena OZ.
⁷ Prim. VSRS sodba II Ips 120/2014, II Ips 286/2009, sodba VDSS Pdp 203/2017 in številne druge.
⁸ Prim.: Aleš Galič, Uvodna pojasnila o noveli ZPP-D v : Zakon o pravdnem postopku z uvodnimi pojasnili, 6., dopolnjena izdaja, Uradni list RS, Ljubljana, 2017, stran 93, predvsem opomba 77.
⁹ Pritožbeno sodišče zaradi jasnosti glede na navedbe tožene stranke dodaja, da je pomembno, kaj je vedel tožnik, ne kaj je vedel A. A.
¹⁰ V katerem primeru tega ni treba, je bilo že zgoraj pojasnjeno (11. točka obrazložitve tega sklepa).
¹¹ Ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku.
¹² Svoja stališča bo moralo sodišče prve stopnje v novi sodbi vseeno v celoti obrazložiti tako, da se bo opredelilo do vseh odločilnih trditev pravdnih strank (tudi do tistih, do katerih se je v razveljavljeni sodbi že opredelilo in jih je pritožbeno sodišče sprejelo) tako, da bo sodbo mogoče preizkusiti.
¹³ Več o tem: VSL sodba I Cp 989/2017.