VSRS Sodba I Ips 33572/2012

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati na 1.000,00 EUR odmerjeno sodno takso.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 11. 5. 2016 obsojenega K. L. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 323. člena v zvezi s četrtim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojencu je izreklo kazen pet let zapora ter stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila „B“ kategorije za dobo enega leta. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da mora obsojenec plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Oškodovanki je dosodilo premoženjskopravni zahtevek v višini 13.000,00 EUR, s presežkom v višini nekapitalizirane rente za preživljanje od dne 15. 9. 2012 do 26 leta starosti v višini 1.333,63 EUR mesečno in v znesku 30.000,00 EUR pa je oškodovanko napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 9. 2. 2017 zavrnilo pritožbi obsojenca in njegove zagovornice kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 750,00 EUR.

2Zoper sodbo je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčeva zagovornica zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo tako spremeni, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodb sodišča prve in druge stopnje in za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitve zakona, ki jih uveljavlja vložnica niso podane, uveljavlja pa tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti, ni dovoljeno uveljavljati.

4O odgovoru državne tožilke se je zagovornica pisno izjavila.

5Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimenske navedene. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

6Zagovornica v zahtevi trdi, da ni podana vzročna zveza med ravnanjem obsojenca, to je kršitvijo cestnoprometnih predpisov in nastalo posledico, smrtjo oškodovanca T. K., voznika osebnega avtomobila Renault Clio. Ne strinja s presojo sodišča prve stopnje v točki 23 sodbe, ki ji je pritrdilo sodišče druge stopnje v točki 7 sodbe, da je podana vzročna zveza med vožnjo obsojenca, njegovimi kršitvami cestnoprometnih predpisov, ter močnim trčenjem v tovornjak, ko je zapeljal na levo-smerno vozišče (in ni vozil po desno-smernem vozišču glede na dovoljeno smer vožnje), kar je imelo za posledico, da je tovornjak (vlečno vozilo) zaneslo na levo na nasprotno smerno vozišče, tako da je začel nekontrolirano drseti in nato trčil v levo bočno stran osebnega avtomobila Renault Clio, ki ga je vozil T. K., ki je tudi pravilno pripeljal po desnem smernem vozišču. Posledice trčenja pa so bile za T. K. tako hude, da je zaradi dobljenih poškodb umrl. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da vzročna zveza med ravnanjem obsojenca, torej med njegovimi kršitvami cestnoprometnih predpisov in nastalo posledico, ni pretrgana. Opravili sta presojo v dejanskem pogledu. O vzročni zvezi in da ta zveza obstaja, sta sodišči prve in druge stopnje presodili na vrednostni ravni. Podana je pravna konstrukcija, da je vzrok za nastanek prepovedane posledice prav obsojenčevo ravnanje. Pri kaznivih dejanjih zoper varnost javnega prometa se običajno uporablja teorija adekvatne vzročnosti, po kateri se kot upošteven vzrok za nastanek škode oziroma posledice štejejo tiste okoliščine, ki pri rednem teku stvari pripeljejo do take posledice. Pomembno je, ali je iskati vzrok za nastalo posledico v ravnanju obsojenca. Na podlagi presoje ravnanja sodišče napravi sklep, ali je to ravnanje primerno za povzročitev določene posledice, ali je torej posledica normalna, običajna in v skladu z rednim tekom stvari. Sodišči prve in druge stopnje sta to presojo opravili. Na ravni presoje dejanskega stanja in nato še vrednostno sta napravili tudi pravni sklep o obstoju vzročne zveze. Vzročna zveza med ravnanjem storilca in posledico je sestavni del kaznivega dejanja. V pravnomočni sodbi je ugotovljeno, da je prav obsojenčevo ravnanje, ko je zapeljal na nasprotni vozni pas, po katerem je pravilno vozil voznik tovornjaka in trčil v tovornjak, povzročilo gibanje tovornjaka, ki je pripeljalo do trka v osebni avtomobil. Sodišče druge stopnje je v točki 7 sodbe pojasnilo, da ni prišlo do prekinitve vzročne zveze med ravnanjem obsojenca in nastalo posledico. Vzročna veriga, ki jo je sprožil obsojenec s svojo protipredpisno vožnjo, ni bila z ravnanjem drugih oseb ali s kakšnimi poznejšimi dogodki z ničemer preusmerjena oziroma prekinjena. Zato zagovornica s svojimi navedbami, v katerih izraža nestrinjanje z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišč prve in druge stopnje o obstoju vzročne zveze ne more uspeti. S trditvami, da zaključek sodišč ni pravilen, izraža predvsem nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in izpodbija pravnomočno sodbo iz razloga, iz katerega je z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more izpodbijati.

7Neutemeljene so tudi zagovorničine navedbe, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker je zavrnilo dokazni predlog, da se dopolni izvedensko mnenje izvedenca cestno-prometne stroke dr. N. Č. oziroma, da se postavi novega izvedenca cestno-prometne stroke. Poudarja, da je obramba večkrat predlagala, da naj izvedenec izračuna težo obsojenčevega avtomobila in tovornega avtomobila, moč trčenja med njima ter ali sploh obstaja tehnična možnost, da lažje osebno vozilo premakne veliko težje tovorno vozilo s prikolico in kakšna sila in hitrost bi bila za to sploh potrebna. Trdi, da zavrnitev dokaznih predlogov v zvezi z izvedenskim mnenjem izvedenca N. Č. predstavlja kršitev določila 29. člena Ustave RS.

8Sodišče prve stopnje je v točki 4 sodbe utemeljilo, da izvedba dokazov, ki jih je predlagala zagovornica, ni potrebna in da je po zaslišanju izvedenca N. Č. na glavni obravnavi, nadaljnje dokazovanje z izvedencem odveč. Ocenilo je, da je izvid in mnenje izvedenec podal v skladu s pravili stroke in znanosti, zato mu je sodišče sledilo. Razlogom sodišča prve stopnje je pritrdilo sodišče druge stopnje v točki 8 sodbe. Izvedenec N. Č. je izdelal pisno izvedensko mnenje, v katerem se je opredelil do zastavljene naloge in spornih vprašanj. Sodišče je izvedenca zaslišalo na glavni obravnavi. Postavljeni izvedenec je pomočnik sodišča pri ugotavljanju in presoji kakšnega dejstva, ki zahteva posebno strokovno znanje. Stranke pa imajo pravico izjaviti se in opredeliti o izdelanem izvedenskem mnenju, kar pomeni, da imajo pravico dajati pripombe, ugovore zoper mnenje, zahtevati, da naj da izvedenec dodatna pojasnila. Po določbi 257. člena ZKP sodišče odredi drugega izvedenca, če je njegov izvid in mnenje nejasen, nepopoln ali sam s seboj ali raziskanimi okoliščinami v nasprotju, pa se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca. Sodišče mora tako navedene pomanjkljivosti in neskladja, če obstajajo, v izvidu izvedenca odpraviti z njegovim zaslišanjem in le v primeru, če tega ne more storiti ponovi dokazovanje z novim izvedencem. Enako ravna sodišče tudi, kadar ne gre za pomanjkljivosti v izvidu izvedenca, temveč samo v njegovem mnenju (258. člen ZKP). Sodišče je tako o pravilnosti in popolnosti izvedenskega mnenja dolžno presojati že samo, ne glede na predloge strank. Stranke pa imajo pravico opozarjati sodišče na nejasnosti, nepopolnosti, nasprotja ali pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju. Sodišče je obrambi dalo možnost, da z zaslišanjem izvedenca vsa sporna vprašanja razčisti in izvedensko mnenje preizkusi. Stranka pa bo morala zadostiti svojemu dokaznemu bremenu, tako da bo sodišče ugodilo predlogu za postavitev drugega izvedenca ali za dopolnitev izvedenskega mnenja, če bo utemeljeno argumentirala dvom v strokovnost in pravilnost danega izvedenskega mnenja, kar pa se mora nanašati na bistvene okoliščine, pomembne za strokovno utemeljitev ter na logičnost in prepričljivost izvedenčevih argumentov. Obramba v postopku ni vzbudila dvoma v pravilnost in popolnost izvedenskega mnenja izvedenca N. Č. in tako tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti le s ponavljanjem pritožbenih navedb, ki so bile že preizkušene v pritožbenem postopku in z izražanjem nestrinjanja s presojo sodišča o izvedenskem mnenju izvedenca N. Č. in njegovimi ugotovitvami ter s trditvijo, da vloga obsojenčevega vozila pri končni posledici in smrti oškodovanca sploh ni razjasnjena, izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in ne izpodbija zaključkov sodišč prve in druge stopnje, da postavitev novega izvedenca oziroma dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca cestno-prometne stroke ni potrebna in da dokaz ni materialnopravno relevanten, to je pomemben za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja. Predlog, da naj se odredi novo izvedenstvo pa niti ni bil dovolj konkretiziran, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, da bi ga sodišče lahko obravnavalo.

9Izvedensko mnenje izvedenca N. Č. je bilo pred sodiščem ocenjeno in na podlagi mnenja tudi napravljeni dokazni zaključki o odločilnih dejstvih v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem (točka 10 do 14 sodbe sodišča prve stopnje in točki 8 in 9 sodbe sodišča druge stopnje). Zagovornica problematizira, kot v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, da se je izvedenec cestno-prometne stroke opredelil tudi do zmanjšanih psihofizičnih sposobnostih obsojenca. Na slednje je zagovornici odgovorilo sodišče druge stopnje v točki 9 sodbe, da takšno vrednotenje res ni v strokovni domeni izvedenca za preiskave prometnih nezgod, vendarle pa da sodišče prve stopnje ni črpalo presoje o subjektivnem odnosu obsojenca do kaznivega dejanja in subjektivnih vidikih kaznivega dejanja iz izvedenskega mnenja izvedenca cestno-prometne stroke, ampak je slednje presojalo na podlagi izvedenskih mnenj sodno-medicinske, toksikološke in psihiatrične stroke ter ugotovitve o psihofizičnih sposobnostih obsojenca gradilo na mnenjih teh izvedencev. Zagovornica tako s svojimi navedbami ne uveljavlja kršitve zakona in tudi ni uspela utemeljiti, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe in v posledici tega tudi 29. člen Ustave RS.

10V sfero izpodbijanja dejanskega stanja sodijo zagovorničine navedbe, da se je sodišče zadovoljilo zgolj s podatki o tehničnih popolnostih tovornega vozila, ki jih je podal lastnik vozila in da tovorno vozilo ni bilo po nesreči takoj tehnično pregledano. Zagovornica nasprotuje ugotovitvam sodišč v pravnomočni sodbi o presoji tehnične ustreznosti vozila in da pri vozilu ni bilo nikakršnih pomanjkljivosti, ki bi lahko prekinile vzročno verigo. Ne strinja se z ugotovitvami sodišč prve in druge stopnje v točkah 23 in 9 sodb o tehnični brezhibnosti tovornjaka, s čimer ponovno uveljavlja nedovoljen razlog, to je zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

11Zagovornica izpodbija zaključke sodišč o kazenski odgovornosti obsojenca, kar opredeli kot kršitev kazenskega zakona in kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornica zatrjuje z navedbami, da je bila toksikološka preiskava „pozitivna“ na psihoaktivno snov „zolpidem“. V poročilu o toksikološki preiskavi ni navedeno, da je bil obsojenec pozitiven na zdravilo Sanval, ampak da je bil pozitiven na psihoaktivno snov zolpidem. Po oceni zagovornice bi moralo sodišče prve stopnje, ki se je točki 20 sodbe opredelilo, da se substance kot zolpidem sicer štejejo med prepovedane droge, vendar pa se skladno s predpisi uporabljajo kot zdravilo in se tako ne uvrščajo med prepovedane droge, toksikološko poročilo in vse na njem temelječe ostale izvedene dokaze (izvedensko mnenje izvedenke za forenzično toksikologijo in alkoholometrijo mag. G. K.) izločiti iz spisa.

12O naravi zdravila Sanval je sodišče prve stopnje podalo jasne in razumljive razloge v točkah 15 do 20 sodbe. Navedlo je, da zdravilo Sanval vsebuje učinkovino zolpidem in sodi med uspavala. O razvrstitvi substance zolpidem je sodišče prve stopnje v točki 20 sodbe sledilo Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog in pojasnilo, da kadar se substance, ki so uvrščene med prepovedane droge skladno s predpisi uporabljajo kot zdravila, se na podlagi določbe 6. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami ne štejejo med prepovedane droge, kar velja v konkretnem primeru tudi za zdravilo Sanval, ki vsebuje navedeno psihoaktivno snov. Zdravilo Sanval je psihoaktivno zdravilo, ki se uporablja za zdravljenje nespečnosti.

13Kršitev kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo RS določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona - Zakona o kazenskem postopku - sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Zagovornica v zahtevi ne pojasni, v čem je toksikološko poročilo nedovoljen dokaz, opredeljen v 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, torej katera z ustavo določena človekova pravica in temeljna svoboščina naj bi bila kršena s toksikološkim poročilom oziroma po kateri določbi ZKP je takšno poročilo ne dovoljen dokaz. Zagovornica ne pojasni, v čem naj bi bilo poročilo o toksikološki preiskavi nedovoljen dokaz, na katerega se sodna odločba ne bi smela opreti in bi ga bilo potrebno izločiti iz spisa in v posledici tega tudi izvedensko mnenje izvedenke G. K. Zato njenih navedb Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

14Zagovorničine navedbe, da naj bi lečeči zdravniki pri obsojencu povzročili s predpisovanjem zdravila proti nespečnosti odvisnost od zdravil, sodijo na nedovoljeno področje izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja.

15Zagovornica trdi, da je sodišče ugotovilo, da je obsojenec zaspal in da v teoriji še ni bilo ugotovljeno, da spanje posameznika predstavlja stanje neprištevnosti, v katerega bi se posameznik spravil sam.

16V opisu dejanja v pravnomočni sodbi je navedeno, da je obsojenec storil dejanje v neprištevnem stanju, ki si ga je zaradi uporabe (prekomernega uživanja) alkohola in zolpidema povzročil sam in v takšnem stanju povzročil prometno nesrečo, ker je tik pred prometno nesrečo zaspal in ni mogel razumeti pomena svojega dejanja in imeti v oblasti svojega ravnanja. Kombinirani biološki učinek uspavala Sanval, ki vsebuje psihoaktivno snov zolpidem, ki ga je imel ob nesreči v krvi najmanj 0,74 mg/l krvi in alkohola, ki ga je imel ob nesreči v krvi najmanj 0,58 g/kg, je pri obsojencu povzročil spanec. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe, pri presoji, da gre pri obsojencu za „actio liberae in causa“ oziroma da gre pri obsojencu za stanje neprištevnosti, sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca psihiatra mag. V. F. R., da je biološki učinek kombinacije zolpidema in alkohola pri obsojencu v kritičnem trenutku povzročil spanec in je bila tako pri njem zavest ukinjena, tako da ni mogel razumeti svojega vedenja, niti ga obvladati. Sodišče druge stopnje je, ko je pritrdilo razlogom sodbe sodišča prve stopnje o stanju neprištevnosti, poudarilo v točki 16 na strani 10 sodbe, da se obsojencu ne očita, da je zaspal med vožnjo zaradi preutrujenosti, temveč v posledici nekritično kombiniranega uživanja uspaval in alkohola, kar je tudi podrobneje obrazložilo v točki 15 na strani 9 sodbe.

17Po določbi četrtega odstavka 29. člena KZ-1 je kriv storilec kaznivega dejanja, ki si je z uporabo alkohola, drog, drugih psihoaktivnih snovi ali kako drugače sam povzročil neprištevnost, če je bila pred tem za kaznivo dejanje podana njegova krivda, ki jo zakon določa za to dejanje. Dejstva, da voznik zaspi med vožnjo zaradi utrujenosti, seveda ne bi bilo mogoče šteti med vzroke oziroma pogoje neprištevnosti. Po določbi drugega odstavka 29. člena KZ-1 ni prišteven storilec, ki ob storitvi protipravnega dejanja ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi duševne motnje ali duševne manj razvitosti. Za neprištevnost se zahtevata dva pogoja, biološki in psihološki. Biološki pogoj je trajna ali začasna duševna motnja ali duševna manj razvitost. Stanje, ko se nekdo spravi v položaj, v katerem ni prišteven zaradi uporabe alkohola, drog, ali drugih psihoaktivnih snovi, lahko sodi med začasne duševne motnje. V obravnavani zadevi to pomeni, da je obsojenec zaradi kombinacije alkohola in zaužitih uspavalnih tablet Sanval, ki vsebujejo učinkovino zolpidem, sam povzročil takšno duševno stanje, ki se je kazalo v obliki spanca, kar je bila posledica delovanja obeh učinkovin. Zagovornica le s splošno trditvijo, da spanje ne more predstavljati stanja neprištevnosti, ne izpodbija uporabe zakona, to je določbe četrtega odstavka 29. člena KZ-1 v pravnomočni sodbi. Ne držijo njene navedbe, da je vprašljivo, ali gre za strokovno medicinsko stališče in da sodba ne daje pravega odgovora. Sodišče prve stopnje je pri presoji stanja obsojenca sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca psihiatra, da je prav biološki učinek kombinacije zolpidema in alkohola pri obsojencu v kritičnem trenutku povzročil spanec in tako ukinitev zavesti ter nesposobnost razumevanja in obvladovanja ravnanja (stran 21 sodbe sodišča prve stopnje).

18Zagovornica v navedbah pod točko 4 zahteve: „Izvedenska mnenja“ izvedenskih mnenj izvedencev dr. Č, mag. K, sodnomedicinske stroke prof. dr. E. in psihiatra mag. R. ne sprejema. Polemizira z zaključki v izvedenskih mnenjih in jih vrednoti ter meni, da so mnenja sama s seboj v nasprotju, zaradi česar bi jih bilo potrebno izločiti oziroma zavrniti, saj na takšnih mnenjih ne sme temeljiti obsodilna sodba. Zagovornica ne uveljavlja bistvene kršitve kazenskega postopka, kot zatrjuje uvodoma, ampak podaja lastno presojo izvedenskih mnenj in se ne strinja z zaključki sodišča v pravnomočni sodbi, o logičnosti in popolnosti ter verodostojnosti izvedenskih mnenj in z zaključki o odločilnih dejstvih, ter zakonskih znakih kaznivega dejanja, ki jih je sodišče napravilo tudi na podlagi presoje mnenj navedenih izvedencev. Ponovno uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati. Zagovornica se zavzema tudi za izločitev izvedenskih mnenj mag. K. in dr. E., vendar razlogov o tem, da naj bi bili mnenji nedovoljen dokaz in da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodba opira na izvedenski mnenji, ne pojasni.

19Zagovornica napada odločbo o izrečeni kazenski sankciji in trdi, da je izrečena kazenska sankcija nepravilna. Z navedbami, s katerimi poudarja olajševalne okoliščine pri obsojencu in se ne strinja z obrazložitvijo odločbe o izrečeni zaporni kazni, zagovornica ne uveljavlja kršitve zakona, ki jo obravnava Vrhovno sodišče z zahtevo za varstvo zakonitosti, ampak trdi, da izrečena kazen ni primerna. Uveljavlja razlog po 374. členu ZKP, ki ga je mogoče uveljavljati v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje.

20V točki 6 zahteve zagovornica trdi, da je bil kršen Zakon o pacientovih pravicah. Tega zagovornica v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni zatrjevala. Z zahtevo za varstvo zakonitosti se lahko uveljavljajo le kršitve določb kazenskega postopka in kazenskega zakona, ne pa kršitve določb drugih zakonov. Tudi v tem delu zahteve zagovornica izraža nestrinjanje z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje in izpodbijanje ugotovitev, da je bil obsojenec seznanjen z učinki zdravila Sanval (str. 16 in 22 sodbe sodišča prve stopnje). Zagovornica nasprotuje zaključkom o kazenski odgovornosti obsojenca in ostaja na ravni uveljavljanja nedovoljenega razloga, to je zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

21Ker kršitve zakona po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane in ker zagovornica uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

22Odločba o stroških postopka temelji na 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo po tarifnih številkah 7115 in 7152 Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zamotanosti te zadeve ter obsojenčevih premoženjskih razmer.