VSL Sodba II Cp 448/2018

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 4.271,30 EUR nadomesti z zneskom 4.200 EUR, v V. točki izreka pa tako, da se znesek 2.066,58 EUR zniža za 104,36 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, (1) da se zavrže tožba v delu, v katerem je tožnica zahtevala ugotovitev vrednosti vozila brez napake in z njo (I. točka izreka), (2) ugodilo zahtevku, po katerem vrednost vozila z napako znaša 4.271,30 EUR in se za 1.700 EUR zniža kupnina, ter zavrnilo zahtevek za ugotovitev razlike v vrednosti do 4.100 EUR in za razliko v znižanju kupnine do zahtevanih 1.800 EUR, (3) ugodilo zahtevku, da je toženec dolžan tožnici plačati 1.700 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 7. 2015 ter zavrnilo zahtevek za 100 EUR (III. točka izreka), in (4) ugodilo zahtevku za plačilo 1.725,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2015, za razliko do zahtevanih 3.156,64 EUR pa je zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka), in (5) tožencu naložilo povrnitev dela tožničinih stroškov postopka, sorazmerno uspehu v pravdi (V. točka izreka).

2Toženec v pritožbi zoper II., III., IV. in V. točko izreka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek in obrazložitev sta v nasprotju, ker je v izreku ugotovljeno, da vrednost vozila znaša 4.271,30 EUR, iz obrazložitve sodbe pa izhaja, da je njegova vrednost 4.200 EUR (5.900 EUR – 1.700 EUR). Iz obrazložitve sodbe ne izhaja, kako je sodišče ugotovilo vrednost vozila, navedeno v izreku. Točka IV izreka je v nasprotju z 79. točko izreka, kjer je navedeno, da odškodnina znaša 1.904,90 EUR, in ne 1.725,16 EUR, kolikor je navedeno v izreku in v 73. točki obrazložitve.

Napačno je stališče sodišča, da ogled vozila s strani izvedenca, ne da bi bili navzoč toženec, ni vplival na izvedensko mnenje. Če bi mu izvedenec omogočil navzočnost, bi lahko preveril, ali se številka šasije pregledanega vozila ujema s številko šasije vozila, ki ga je toženec prodal tožnici. Ugotovitev izvedenca, da da so bili na ogledanem motorju in na motorju, ki je predmet pravde, uničeni valji, še ne pomeni, da je šlo za isti motor. Posledično je nepravilen zaključek izvedenca, da je bil motor, ki ga je toženec prodal tožnici, isti, kot si ga je ogledal izvedenec. Izvedenec ni preveril številke šasije niti številke motorja, niti ni storil česa drugega, da bi se prepričal o istovetnosti vozila. Toženec je prepričan, da si izvedenec ni ogledal istega motorja, ker je vztrajno trdil, da je bilo število prevoženih kilometrov večje. Izvedenčeva ocena, da ogled ni bil pomemben, ne more biti odločilna, ker mu je sodišče naložilo, naj opravi ogled. Četudi bi vozilo imelo ob pregledu več kilometrov, izvedenec ni imel podlage za ugotovitev, kdaj so bili kilometri prevoženi.

Sodišče bi moralo zaslišati pričo P. K., ki bi lahko na podlagi neposrednega zaznavanja izpovedal o stanju vozila ob prodaji toženki. Toženec bi s pričo tudi dokazal, da ni prevozil več kot 2000 km. Na podlagi njegove izpovedbe bi toženec lahko dokazal, da je bila realna vrednost vozila ob prodaji 8.245 EUR in da je bilo vozilo v dobrem stanju s prevoženimi kilometri, kot jih je izkazoval števec. Iz ugotovitve, da števec ni izkazoval prevoženih kilometrov, je sodišče izpeljalo zaključke o vrednosti vozila, o vrednosti vozila z napako in o upravičenih stroških popravila.

Napačno so presojene toženčeve navedbe o vrednosti vozila ob prodaji. Toženec je s temi navedbami trdil, da je bilo vozilo ob prodaji v normalnem stanju in da nižja cena ni bila odraz slabega stanja vozila. Tudi izvedenec je pojasnil, da so se v letu 2015 taka vozila, kot je bilo sporno in z 215.000 prevoženimi kilometri prodajala po višji ceni, tj. od 6.000 do 7.500 EUR.

Tožnica je za napake, ki so predmet pravde, izvedela že ob popravilu turbin 3.8.2015. O tej toženčevi trditvi se sodba ni izrekla. Ker je podatke toženca v pogodbo prepisala tožnica, napake ni mogoče pripisati tožencu. Ugotovitev v sodbi, da je bil A. A. pooblaščenec tožnice, je v nasprotju z njegovo izpovedbo, da tožničinega pooblastila ni imel.

Napačen je zaključek, da ni bila dogovorjena klavzula videno – kupljeno. Navedba v 24. točki obrazložitve, da iz izpovedbe priče A. A. ni mogoče razbrati, da bi bil sklenjen dogovor videno – kupljeno, ni skladna z izpovedbo priče A. A. Priča je namreč povedala, da "je gospod še zunaj rekel, kako pa garancija, pa je g. E. rekel, da garancije ni, ker je avto star". Podobno je izpovedal tudi kasneje v zaslišanju (predzadnji odstavek na 27 strani zapisnika). Obstoj dogovora sta potrdila tako toženec kot priča A. A. Zaključek sodbe o neverodostojnosti toženčeve izpovedbe, ker da ni skoraj nič sodeloval pri sklenitvi pogodbe, razen da jo je podpisal, je v nasprotju z izpovedbo A. A., da je tudi toženec komuniciral s tožničinim možem. Poleg tega je priča jasno povedala, da je on dal tožencu podatke o poteku prodaje do točke, ko toženca ni bilo zraven. Toženec je tudi povedal, da je komuniciral tako s tožnico kot z njenim možem v času tehničnega pregleda vozila in da so bili pri dogovoru o prodaji videno – kupljeno navzoči tožnica, njen mož in brat. Neutemeljen je argument, da v primeru veliko govora o neodgovornosti za napake ne bi prišlo do sklenitve pogodbe.

Napačna je ugotovitev, da je toženec vedel za napake na vozilu. Toženec je prepričljivo izpovedal, da se je za prodajo vozila B. in za nakup drugega vozila odločil, ker je bil B. zanj prevelik in ker je bil F. novejši in da sicer težav z B. ni imel. Sodišče ni postavilo izvedenca psihološke stroke, da bi lahko toženca okarakteriziral kot tako previdnega, organiziranega in premišljenega, kot ga je označilo v sodbi. Vozilo B. je pač videl, bil mu je všeč in ga je kupil, ne da bi razmišljal o stroških. Med uporabo in na prigovarjanje partnerke ga je zaradi visokih stroškov prodal in kupil manjše vozilo. Prepričljivo je tudi izpovedal, da je le hodil po material in na zavarovalnico nosil dokumente, vozil v delavnici pa ni "rihtal", in da sicer dela v Pivovarni ... in se na vozila ne spozna. Tudi A. A. je prepričljivo izpovedal, da je bil toženec samo ustanovitelj družbe M., d.o.o., ker je A. A. že imel eno družbo in druge ni mogel imeti.

Odločitev o stroških je napačna, ker je napačno ugotovljen znesek, glede katerega je zahtevku ugodeno. Seštevek točk glede toženčevih stroškov znaša 4060, z 2 % povečanjem pa 4.141,2 točke, tj. 1900,81 EUR, kar povečano za kilometrino, stroške izvedenca in prič znaša skupaj 2.418,12 EUR.

3Tožnica ni odgovorila na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Očitki o nasprotjih med izrekom in obrazložitvijo in o notranjih nasprotjih v obrazložitvi niso utemeljeni. Iz 54. točke in iz 63. točke obrazložitve nedvoumno izhaja, za katero vrednost vozila gre. Nasprotje med odločitvijo o zahtevku in odločitvijo o stroških pa ni nasprotje, na katerega se nanaša 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Zatrjevano nasprotje – četudi bi bilo podano – ne more imeti za posledico nerazumljivosti odločitve o zahtevku oziroma njegove nepreverljivosti.

6Dokazni predlog za zaslišanje priče P. K., ki je tožencu prodal obravnavnavano vozilo, je sodišče prve stopnje zavrnilo z utemeljitvijo, da niti stanje vozila ob prodaji tožencu niti tedanje stanje na kilometrskem števcu za odločitev v zadevi ni pomembno. Ker so razlogi dopustni in zadostni (tako glede vrednosti vozila ob nakupu kot glede stanja na števcu) in je z njimi v zadostni meri odgovorjeno na vse pritožbene navedbe, jih ni treba ponavljati.

7V izpodbijani sodbi je ugotovljeno,

- da sta pravdni stranki 28. 7. 2015 sklenili kupoprodajno pogodbo za vozilo B., letnik 2005, za kupnino 5.900 EUR,

- da se je vozilo prvič pokvarilo 3. 8. 2015 v J. v B. in da je bila tam zamenjana turbina,

- da se je vozilo ponovno pokvarilo 26. 8. 2015,

- da je bil v Avtohiši V. v K. zamenjan motor in da je tožnica za rabljen motor, ki je bil vgrajen v vozilo, plačala 1.800 EUR, za menjavo pa 3.156,64 EUR,

- da je tožnica 2. 9. 2015 na toženčev naslov, naveden v pogodbi, poslala dopis, v katerem je zahtevala odpravo napake, ter da ga je, ker se je dopis vrnil z oznako neznan, 4. 9. 2015 poslala na pravi naslov in da je toženec obvestilo prejel 7. 9. 2015,

- da je tožnica (oziroma njen mož) o napaki obvestila tudi A. A., ki je ob sklepanju pogodbe vsaj navzven deloval kot toženčev pooblaščenec,

- da je tožnica v dopisu z dne 2. 9. 2015 navedla, da je prišlo do okvare motorja oziroma šob in da je oboje treba zamenjati,

- da se pogodbeni stranki nista dogovorili za klavzulo videno – kupljeno,

- da do okvare vbrizgovalnih šob pride postopno, da te šobe delujejo brezhibno 250.000 oziroma 300.000 km, da je napaka obstajala ob nakupu, da je okvara motorja, do katere je prišlo, tipična in poznana posledica okvarjenih šob za vbrizgavanje goriva in da je vrednost popravila presegala polovico vrednosti vozila,

- da menjava turbine ni bila povezana z okvaro šob in motorja (okvarjena turbina ne more povzročiti okvare šob),

- da v primeru nestrokovne menjave turbine vožnja ne bi bila možna,

- da vozilo glede na število lastnikov in slabo tehnično stanje ni bilo prodano pod tržno ceno,

- da je bil motor dejansko zamenjan, da je bila cena 1.800 EUR realna in primerna za rabljen motor brez okvare in da je utemeljen strošek menjave motorja znašal 1.625,16 EUR,

- da vozilo v primeru zamenjave šob ob nakupu ne bi bilo manj vredno in da bi zamenjava šestih šob znašala 1.700 EUR,

- da je toženec za napako vedel, posledica napake pa je bila, da je v zelo kratkem času prišlo do okvare motorja,

- da je toženec pred prodajo imel vozilo le tri mesece, da ni bil neuk in da je vozilo pred sklenitvijo prodajne pogodbe s tožnico zamenjalo deset lastnikov.

8Izpodbijana sodba zavzema stališče, (1) da je bil toženec pravočasno obveščen o napaki (za napačen naslov v pogodbi je razlog na njegovi strani), (2) da je bila dogovorjena cena tržna vrednost in torej vrednost vozila ob nakupu, (3) da je bilo vozilo zaradi okvare vbrizgovalnih šob ob sklenitvi pogodbe manj vredno za 1.700 EUR, (4) da je zaradi zamolčane napake vozila tožnici nastala škoda v višini razlike med stroškom zamenjave šob in nakupom motorja ter stroški zamenjave motorja in (5) da je toženec za napako vedel.

9Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožnica za okvaro šob izvedela že ob popravilu turbin v začetku avgusta. V dopisu z dne 2. 9. 2015, ki ga je tožnica poslala tožencu po okvari motorja, je resda navedeno, da je "že takrat [...] avtomehanik ugotovil, da je vozilo vse prej kot tehnično brezhibno", vendar pa iz te navedbe ne izhaja, da je tožnica vedela za okvaro vbrizgovalnih šob, ki je nekaj tednov kasneje privedla do okvare motorja.

10Neutemeljen je očitek o zmotnosti zaključka, da je tožnica pravočasno grajala napako motorja. V skladu s 462. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) mora kupec obvestiti prodajalca o skriti napaki v osmih dneh od dneva, ko je napako opazil. Za pravočasno izpolnitev te obveznosti pa šteje tudi obvestilo o napaki, ki ga je kupec pravočasno poslal prodajalcu na zanesljiv način, a je prispelo z zamudo ali sploh ne (drugi odstavek 464. člena OZ). Praviloma mora torej prodajalec obvestilo o napaki prejeti pred iztekom osemdnevnega roka, vendar pa velja za pravočasno tudi priporočeno poslano obvestilo, ki ga prodajalec ni prejel. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da je bilo obvestilo, ki je bilo pred iztekom zakonskega roka poslano priporočeno na toženčev naslov, naveden v pogodbi, pravočasno. Ne glede na to, kdo je napisal naslov v pogodbi, je toženec opustil potrebno skrbnost, ko pred podpisom pogodbe svojega naslova v zapisu pogodbe ni popravil. Glede na navedeno ni pomembno, da je bil že pred prejemom dopisa o napaki obveščen tudi A. A.

11Neutemeljen je očitek o zmotnosti ugotovitve, da toženec ni dokazal dogovora o klavzuli videno – kupljeno. Bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Napaka, ki jo uveljavlja pritožnik, ne utemeljuje zaključka o napačno povzeti vsebini zapisnika v sodbi, ampak o zmotnosti dokaznega zaključka. Ta očitek pa prav tako ni utemeljen. Toženec je v odgovoru na tožbo zatrjeval, da je tožnici že A. A. v prvem telefonskem pogovoru, ko se je javila na oglas, povedal, da naj vozilo dobro pregleda, ker prodajalec ne bo odgovarjal za napake, in da ji je tudi sam povedal, da servisne knjige nima, da je vozilo vozil od februarja 2015 in ni imel nobenih težav, da mu je tudi prejšnji lastnik zagotovil, da z vozilom ni imel težav, da je vozilo staro deset let in ima 214.000 prevoženih kilometrov in da naj zaradi tega vozilo dobro pregleda, ker bo prodaja potekala po načelu videno – kupljeno. Ko je tožnica navedla, da so bile okoliščine prodaje vozila drugačne in da se je toženec vključil šele ob podpisu pogodbe, je toženec vztrajal, da sta pri prodaji aktivno sodelovala tako sam kot A. A. in da so se ob pogovoru o neobstoju servisne knjižice dogovorili za nakup po načelu videno – kupljeno. Dokazni postopek je pokazal razhajanje med toženčevimi trditvami in njegovo dejansko vlogo pri ogledu vozila in v dogajanju pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe. V sodbi je namreč ugotovljeno – in pritožnik tega ne izpodbija – da sam skorajda ni sodeloval v pogovorih pred sklenitvijo pogodbe, da ni bilo govora o tem, da se vozilo v delavnici lahko dvigne, da bi tožnica oziroma njen mož lahko natančno pregledala vozilo in da tožnica ni pripeljala s seboj strokovnjaka, ki bi pregledal vozilo. V pritožbi je namreč navedel, da ga je o vsebini pogovorov seznanil A. A. O razlogih za drugačne trditve v postopku pred sodiščem prve stopnje se ni izrekel. Tudi priča A. A. je toženčevo izjavo, ki jo navaja pritožba, umestil v čas po sklenitvi pogodbe in zato ne vnaša dvoma o pravilnosti zaključka sodbe, da iz zaslišanje priče ni razbrati, da bi bil sklenjen dogovor videno – kupljeno. Pravilen je torej zaključek sodbe, da nobena od trditev iz odgovora na tožbo o tem, kdaj je bil sklenjen dogovor, ni bila dokazana. Nenazadnje pritožnik ne polemizira niti z argumentom izpodbijane sodbe, da dogovor kljub pisni pogodbi ni bil vnesen v pogodbo, niti ne pove razlogov za tako ravnanje pogodbenih strank. Argument sodbe v zvezi s preveliko intenzivnostjo opozarjanja na napake vozila, katerih prepričljivost še izpodbija pritožba, je obrobnega pomena in ne vpliva na pravilnost dokaznega zaključka.

12Neutemeljeni so očitki o pomanjkljivostih izvedbe dokaza z izvedencem. Sodna praksa je že zavzela stališče, da je položaj izvedenca, ki pred podajo mnenja ugotavlja dejstva z ogledom, podoben položaju zaprošenega sodnika in da je zato prav, da v takih primerih k ogledu povabi stranke. Izostanek povabila in posledični ogled predmeta izvedenskega dela v odsotnosti strank lahko v določenih okoliščinah pomeni kršitev strankine pravice do dokazovanja, sankcionirane v 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.¹

13Toženec je bil 20. 5. 2017 pozvan k podaji pripomb na izvedensko mnenje v petnajstih dneh, a v teh pripombah ni opozoril na morebitno kršitev pravice do izjave. Na dejstvo, da ni bil povabljen k ogledu motorja, je opozoril šele v vlogi 10. 8. 2017, ko je podal pripombe na dopolnitev izvedenskega mnenja. Še tedaj pa ni vzpostavil dvoma o tem, ali je izvedenec pregledal motor prodanega vozila, ampak le, da ni slišal in videl ravnanja izvedenca, tožnice in drugih prisotnih oseb ob ogledu. Dilemo, ki jo toženec izpostavlja v pritožbi, tj. ali si je izvedenec ogledal pravi motor, je izpostavil šele v zaslišanju izvedenca na obravnavi. V teh okoliščinah je vprašljiva že pravočasnost uveljavljene kršitve pravdnega postopka, ki jih mora stranka v skladu z 286.b členom ZPP uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Ne glede na navedeno pa toženec tudi ni vzpostavil dvoma o tem, da je bil pregledani motor tisti, ki je bil vgrajen v prodano vozilo. Tožnica je tožencu že v obvestilu o napaki z dne 2. 9. 2015 dala možnost, da lahko vozilo pregleda na njenem naslovu. Na istem naslovu je pregled poškodovanega motorja opravil tudi izvedenec. Izvedenec je navedel, da so bile okvare enake tistim, ki so izhajale iz ugotovitev serviserja, ki je zamenjal poškodovani motor, in da gre za tipično napako te vrste motorjev. Toženec je torej na obravnavi imel enako možnost izraziti pomisleke o tem, ali je bil predmet ogleda pravi motor, kot bi jih imel ob izvedenčevem ogledu. Kršitev pravice do izjave zato ni podana.

14Neutemeljen je očitek o zmotnosti ugotovitve o vrednosti vozila ob sklenitvi pogodbe. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je šlo za ceno, ki je bila dogovorjena med pravdnima strankama in na katero razen trga niso vplivali drugi dejavniki. Okoliščina, da je bila vrednost vozila po mnenju toženca ob prodaji višja, ne zadostuje za drugačen zaključek. Mnenje izvedenca, da so se v letu 2015 taka vozila, kot je obravnavano in z 215.000 prevoženimi kilometri prodajala po ceni med 6.000 in 7.500 EUR, prav tako ne daje podlage za drugačno stališče. Dogovorjena cena namreč bistveno ne odstopa od okvira, navedenega v izvedenskem mnenju.

15Neutemeljeni so očitki o zmotnosti ugotovitve, da je toženec ob sklenitvi pogodbe vedel oziroma bi lahko vedel za napako. Prodajalec odgovarja ne glede na krivdo, svoje odgovornosti pa se lahko razbremeni ob pogojih iz 240. člena OZ, tj. da dokaže, da obveznosti ni mogel izpolniti pravilno zaradi nepredvidljivih naknadnih okoliščin, na katere ni imel vpliva. Toženec ni zatrjeval navedenih okoliščin, toženčevo vedenje o napaki pa za sam obstoj obstoj njegove odškodninske odgovornosti na podlagi drugega odstavka 468. člena OZ ni pomembno.

16Neutemeljen je očitek o zmotnosti zaključka, da je toženec vedel za napake vozila in da zato dolguje zamudne obresti od preveč plačane kupnine že od plačila kupnine ob sklenitvi pogodbe (193. člen OZ). Zaključek, da je toženec ob prodaji vedel za iztrošenost vozila, temelji na ugotovitvah, da je imel vozilo samo tri mesece, da je skupaj z A. A. solastnik družbe, ki se je ukvarjala z vozili, in da je toženec pri sklepanju obravnavane pogodbe deloval v navezi s A. A., ki o vozilih kar precej ve. Pritožbeno sklicevanje na verodostojnost izpovedb toženca in priče A. A. ne vzbuja dvoma o pravilnosti zaključka o toženčevi slabovernosti. Glede na razhajanja med toženčevimi navedbami o poteku sklepanja pogodbe in ugotovitvami sodbe o tem, kako so potekali ogled vozila in pogovori pred sklenitvijo pogodbe, sodba utemeljeno odreka verodostojnost izpovedbama toženca in priče, na katerih gradi pritožba. Upoštevaje izvedenčeve ugotovitve o iztrošenosti vozila je dovolj prepričljiva tudi ocena verjetnosti zatrjevanega toženčevega razloga za zamenjavo vozila po le nekaj mesecih uporabe. Dejstva, ugotovljena v sodbi, v medsebojni povezavi zadostujejo za zaključek o toženčevi slabovernosti.

17Utemeljen je očitek, da ugotovitev v II. točki izreka sodbe o vrednosti vozila (4.271,30 EUR) nima podlage v obrazložitvi. Glede na nakupno vrednost 5.900 EUR, zmanjšano za znesek ugotovljene manjvrednosti v višini 1.700 EUR, je bilo vozilo z napako ob sklenitvi pogodbe vredno 4.200 EUR. Napaka je odpravljiva s spremembo zneska v izreku.

18Deloma so utemeljeni pritožbeni očitki glede odločitve o stroških postopka. Ker je tožnica uspela glede 3.425,16 EUR (1.700 EUR + 1725,16 EUR), njen uspeh znaša 84,55 %. Pravilen seštevek točk v povezavi s toženčevimi stroški je 4.060, kar skupaj z materialnimi stroški (po tretjem odstavku 11. člena OT) znaša 4.111 točk oziroma 1.886,95 EUR. Celoten znesek toženčevih stroškov tako znaša 2.404,26 EUR. Upoštevaje uspeh v pravdi, je tožnica upravičena do povrnitve 2.333,68 EUR, toženec pa do povrnitve 371,46 EUR. Znesek stroškov, ki jih je po izvedenem pobotanju toženec dolžan povrniti tožnici, je tako 1.962,22 EUR, kar je za 104,36 EUR manj, kot je navedeno v izpodbijani sodbi.

19Po navedenem je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v II. točki izreka spremenilo tako, da je znesek 4.271,30 EUR nadomestilo z zneskom 4.200 EUR, v V. točki izreka glede stroškov postopka pa tako, da se znesek stroškov, ki jih je toženec dolžan povrniti tožnici, zniža za 104,36 EUR (358. člen ZPP). V ostalem je toženčevo pritožbo zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

20Ker je toženec s pritožbo uspel le v neznatnem delu glede glavne stvari in deloma glede odločitve o stroških postopka, ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka je vključena v odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Prim. sodbo in sklep VS RS II Ips 267/2017 z dne 12. 10. 2017 in sodbo VS RS II Ips 130/2006 z dne 13. 3. 2008.