VSL Sodba I Cp 78/2018

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je v petnajstih dneh dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 170,74 EUR.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da vzpostavi prejšnje posestno stanje tako, da pri spornem stanovanju vgradi ključavnico, ki je bila vgrajena pred motilnim dejanjem ali pa izroči tožnici ključe novo vgrajene ključavnice in ji omogoči nemoten vstop, uporabo in posest stanovanja (I. točka izreka), prepovedalo mu je nadaljnja tovrstna motenja (II. točka izreka) in mu naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 751,18 EUR (III. točka izreka sklepa). Takšno odločitev je sprejelo po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je ugotovilo, da je med pravdnima strankama prenehala izvenzakonska skupnost in da je predmetno stanovanje predmet delitve skupnega premoženja v drugi pravdi, ter da se je tožnica 1. 1. 2015 iz stanovanja izselila, vendar je posest stanovanja izvrševala tako, da je na 10 do 14 dni prihajala v stanovanje, kjer je imela v kabinetu svoje osebne stvari in oblačila, prav tako je prihajala v stanovanje po pošto. Zaključilo je, da je toženec z zamenjavo ključavnice motil njeno zadnjo mirno soposest stanovanja, zato je tožničinemu zahtevku v celoti ugodilo.

2Toženec sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter v obširni pritožbi navaja, da se je tožnica 1. 1. 2015 prostovoljno izselila, zato ni izkazala zadnje mirne soposesti kot določa zakon. Ni dokazala motilnega dejanja, saj ga sploh ni zaznala, ampak jo je z zamenjavo ključavnice seznanil toženec. Tudi po zamenjavi ključavnice je še vedno lahko neovirano vstopala v stanovanje, ko je bil v njem prisoten toženec. Vzrok za zamenjavo ključavnice so bila tožničina motilna dejanja s tem, ko je pregledovala listine in druge toženčeve stvari v stanovanju. Neupravičeno je fotografirala njegove osebne stvari, med drugim tudi lovske trofeje, ter fotografije poslala L. Motilna ravnanja tožnice je toženec navedel v svojih vlogah, sodišče pa jih ni upoštevalo pri ugotavljanju dejanskega stanja. Toženec se je v danem primeru poslužil ukrepa samopomoči po 31. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Sodišče je napačno odločilo iz razloga, ker je po predlogu za izdajo začasne odredbe smiselno pritrdilo tožencu, da ni prišlo do motenja posesti, in je posebej navedlo, da tožnici osebni predmeti, ki se nahajajo v stanovanju, niso neizogibno potrebni za vsakodnevno življenje. Sodišče je v kratkem časovnem obdobju dejansko stanje različno ugotovilo in posledično sprejelo dve nasprotujoči si odločitvi. Dejstva, da je tožnica v stanovanju imela svoje stvari, ni mogoče opredeliti kot posest, ampak je šlo za skladiščenje. Da tožnica ni imela posesti spornega stanovanja, je sama navedla v pozivih tožencu za plačilo uporabnine. Toženec nadalje navaja, da ima pravico do popolne zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 157/00 z dne 10. 4. 2003. Opredeljuje funkcijo stanovanja, to je trajno bivanje v njem, kar za tožnico ni mogoče govoriti. Sklicuje se na 2. člen Zakona o prijavi stalnega prebivališča, ki opredeljuje stalno prebivališče kot naslov, na katerem posameznik stalno prebiva. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni ločilo pravice do posesti stanovanja in ključa ter pravice do prihajanja v stanovanje. Toženec v pritožbi navaja, da lahko tožnica še vedno prihaja v stanovanje, vendar samo na način, da ga o tem predhodno obvesti. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške.

3V odgovoru na pritožbo tožnica prereka pritožbene navedbe in priglaša pritožbene stroške.

4Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na njegovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni storilo očitanih in uradoma upoštevnih kršitev procesnih pravil. Sklep je mogoče preizkusiti, saj vsebuje vse pravno relevantne dejanske ugotovitve, na podlagi katerih je mogoče materialnopravno odločiti o utemeljenosti oziroma neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je upoštevalo in se opredelilo do vseh za odločitev pomembnih trditev pravdnih strank, razlogi o odločilnih dejstvih tudi niso v medsebojnem nasprotju. V nadaljevanju se pritožbeno sodišče opredeljuje do pritožbenih trditev.

5Glede na izrecno izpoved toženca ob zaslišanju (list. št. 83 in 84 sodnega spisa), da je tožnica tudi po izselitvi hodila v stanovanje na 10 do 14 dni, ker je imela v kabinetu svoje stvari, hodila pa je tudi po pošto, so neutemeljene vse pritožbene navedbe, da po 1. 1. 2015 ni imela soposesti stanovanja. Ob priznanju toženca, da je ključavnico na vratih spornega stanovanja 13. 7. 2017 zamenjal in tako tožnici onemogočal vstopiti v stanovanje takrat, ko bi želela, ampak je imela možnost vstopa le takrat, ko je bil toženec doma in ji je vstop dopustil, tudi niso utemeljene pritožbene trditve, da tožnica ni dokazala motilnega dejanja. Ni res, da se sodišče o motilnih ravnanjih tožnice ni opredelilo. Do tega dejstva se je opredelilo v 9. in 10. točki obrazložitve, ko je navedlo, da ima toženec možnost, da se v primeru poseganja v njegove osebnostne in druge z ustavo in zakoni varovane pravice, primerno odzove s postavitvijo ustreznih pravovarstvenih zahtevkov. Toženec je to storil, vendar je bila njegova ovadba s strani Okrožnega državnega tožilstva zavržena (priloga B 20). Toženec se tudi neutemeljeno sklicuje na samopomoč po 31. členu SPZ, saj je sodna praksa že izrekla, da pomeni dejanje, ko oseba, ki se posluži samopomoči na ta način, da povsem prepreči izvrševanje soposesti soposestniku, prekoračitev dovoljene samopomoči.¹

6Iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe izhaja, da je bila predlagana regulacijska začasna odredba, pri kateri je potreben izjemno restriktiven pristop.² Pri tehtanju toženčeve zasebnosti v stanovanju in zagotovitvi tožničinega soposestnega varstva je sodišče ugotovilo, da tožnica v predmetnem stanovanju ne živi stalno in neizogibno ne potrebuje ključa od stanovanja, v stanovanju pa tudi nima stvari, ki bi ji bile življenjsko nujne, zato je ob restriktivnem pristopu začasno odredbo pravilno zavrnilo. To ne pomeni, da ni moglo sprejeti drugačne odločitve o glavni stvari. Še posebej, ker se v postopku za izdajo začasne odredbe odloča s stopnjo verjetnosti, po izvedenem kontradiktornem dokaznem postopku, kjer je zahtevana dokazna stopnja prepričanja, pa je sodišče prišlo do drugačnih zaključkov. Pritožbene navedbe, da je sodišče v kratkem časovnem obdobju nepravilno izdalo dve nasprotujoči si odločbi, so zato neutemeljene.

7Pritožbeno sodišče je zgoraj pojasnilo, da so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da je tožnica imela soposest stanovanja, saj je vanj prihajala vsaj na 10 do 14 dni.³ Imela je ključe stanovanja, torej je lahko prihajala, kadar je želela. Zato ni mogoče govoriti, da je šlo le za skladiščenje njenih stvari in so pritožbeni ugovori v tej smeri neutemeljeni.

8Pritožba ima prav, da je tožnica na toženca naslovila poziv za plačilo uporabnine (prilogi B 1 in B 3), kjer je navedla, da je stanovanje od 1. 1. 2015 v toženčevi izključni lasti, ter da je njej uporaba stanovanja trenutno onemogočena, torej je podala nasprotne trditve, kot jih podaja v tem postopku. Vendar ob priznanju toženca, da je tožnica v stanovanje vse do zamenjave ključavnice hodila na 10 do 14 dni zaradi tega, ker je imela v stanovanju svoje stvari, hodila pa je tudi po pošto, navedene trditve v tožničinem pozivu ne morejo biti upoštevne. Sodišče je v tej smeri dejansko stanje pravilno ugotovilo in ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP.

9Pritožbene trditve glede toženčeve pravice do popolne zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja so neutemeljene že zaradi pravilne uporabe 66. člena SPZ, ki določa, da imajo solastniki pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršili pravico drugih solastnikov. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da se v motenjski pravdi ugotavlja le zadnje mirno posestno stanje in motilno dejanje. Pravilno je ugotovljeno tudi dejstvo, da sta pravdni stranki solastnika vsak do polovice sporne nepremičnine, kar izhaja iz podatkov zemljiške knjige (priloga A 2). Navedeno pomeni, da absolutne pravice do popolne zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja ne eden ne drug ne moreta imeti, saj sta omejena z zakonsko priznano pravico drugega solastnika.

10Pritožba se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 157/00 z dne 10. 4. 2003. Iz obrazložitve te odločbe izhaja, da je potrebno pri odločanju o tem, v kakšnem obsegu je stranka upravičena do posestnega varstva, upoštevati posestna položaja in vsebino posesti obeh soposestnikov. V tistem primeru je eden od soposestnikov (pritožnica) zamenjal ključavnico in je iz hiše izprl drugega soposestnika (tožnika), vendar je bilo ugotovljeno, da je tožnik spal v manjši hišici poleg stanovanjske hiše, sporno spalnico pa je uporabljala le pritožnica v skladu z njenim osnovnim namenom. Zato je bilo ugotovljeno, da posest spalnice tožniku, ki je bil pred izprtjem posestnik celotne hiše, ni predstavljala bistvenega dela njegove posesti. Ustavno sodišče je odločitev rednih sodišč, ki so tožniku nudila posestno varstvo za celotno hišo, razveljavilo le glede spalnice, saj je s tem zaščitilo zasebnost pritožnice. V tu obravnavi zadevi pa ne gre za takšen dejanski položaj. Toženec je posestnik celotnega stanovanja, ki ga, razen kabineta, v katerem ima svoje stvari tožnica, tudi uporablja. Navedeno pomeni, da ima glede na položaj solastništva pri stanovanju ustrezno zaščito pravic do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja in so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Glede na to, da tožnica soposesti stanovanja ni nikoli opustila, tudi niso utemeljene pritožbene navedbe v zvezi funkcijo stanovanja. Pritožbene navedbe v zvezi s stalnim prebivališčem, ki ni bistveno za ugotavljanje soposesti, pa so nerelevantne.

11Ob povedanem je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 33. člen SPZ, ter po ugotovitvi, da je toženec z zamenjavo ključavnice motil tožničino zadnjo mirno soposest stanovanja, tej pravilno nudilo posestno varstvo, vključno s prepovedjo nadaljnjih motilnih ravnanj.⁴

12Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

13Toženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa je dolžan povrniti njene stroške, ki so ji nastali v pritožbenem postopku, in sicer nagrado za odgovor na pritožbo v višini 300 točk, kar po vrednosti točke 0,459 znaša 137,70 EUR, 2 % materialni stroški znašajo 2,75 EUR, 22 % davek na dodano vrednost 30,29 EUR, skupaj 170,74 EUR. Tožnici ne gresta nagradi za posvet s stranko in za pregled dokumentacije, saj sta obe vsebovani v nagradi za odgovor na pritožbo.

¹ Primerjaj VSL sklep II Cp 2330/2011 z dne 31.8.2011.
² Primerjaj 6. točko obrazložitve sklepa z dne 29. 8. 2017, ki se v opombi 1 sklicuje na pravno teorijo in sodno prakso.
³ Tožnica je izpovedala, da je v stanovanje prihajala vsaj trikrat na teden, toženec pa, da je prihajala na 10 do 14 dni.
⁴ Primerjaj sklep VSL II Cp 1879/2015 z dne 2. 9. 2015, na katerega se v izpodbijanem sklepu sklicuje sodišče prve stopnje.