VSC Sklep Cp 45/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pod točko III. izreka, to je odločitev o stroških pravdnega postopka.

II. Prvi toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje:

- razsodilo, da se ugotovi obstoj denarne terjatve tožnika do prvega toženca v stečaju v višini 23.558,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2010 dalje do plačila solidarno s terjatvijo v isti višini do drugega toženca (točka I. izreka); da je drugi toženec dolžan plačati tožniku odškodnino v znesku 23.558,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2010 dalje do plačila (točka II. izreka); da sta prvi in drugi toženec dolžna nerazdelno povrniti tožniku 6.048,40 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila (točka III. izreka) in

- sklenilo, da se zaradi delnega umika tožbe za znesek 21.156,82 EUR pravdni postopek v tem obsegu ustavi.

2Prvi toženec je izpodbijal odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov pravdnega postopka, to je sklep o stroških, vsebovan v točki III. izreka uvodoma navedene odločbe sodišča prve stopnje. Uveljavljal je pritožbena razloga napačno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagal ugoditev pritožbi ter spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se odloči o stroških pritožbenega postopka. Podredno je predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa o stroških in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navajal je, da je nad prvim tožencem bil s sklepom Okrožnega sodišča v Celju St 2108/2016 z dne 16. 5. 2016 začet stečajni postopek, tožnik je terjatev, ki je predmet te pravde, pravočasno prijavil v stečajnem postopku, in sicer glavnico 44.715,75 EUR, kapitalizirane obresti od glavnice od zapadlosti do začetka stečajnega postopka v znesku 20.844,37 EUR in pravdne stroške v znesku 7.835,89 EUR. Navajal je, da je stečajni upravitelj terjatev tožnika prerekal na podlagi četrtega odstavka 60. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) ker tožnik ni dostavil listinskih dokazil o obstoju in višini terjatve, ki bi zadoščale za odločitev o njeni utemeljenosti in bo o tem odločeno šele v predmetnem pravdnem postopku. Po citirani zakonski določbi pa upnika bremenijo stroški morebitnega postopka za ugotovitev obstoja terjatve, če je ta bila prerekana, na kar je prvi toženec opozoril že na naroku za glavno obravnavo dne 19. 4. 2017. Prvi toženec trdi, da sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava, saj je prezrlo določbo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP, v skladu s katerim bi moralo tožniku naložiti v plačilo vse pravdne stroške prvega toženca. Tožnik prijavi terjatve v stečajnem postopku nad prvim tožencem ni predložil vse dokumentacije iz pravdnega spisa, ki bi omogočila preizkus terjatve, predvsem ni predložil izvedenskega mnenja B. K. z dne 5. 5. 2016 in zapisnikov o zaslišanju prič. Namen navedene zakonske določbe je preprečiti zamudno pregledovanje, pogosto nepopolne ali obsežne poslovne dokumentacije dolžnika, istočasno pa se upravitelju omogoči, da se o prijavljeni terjatvi pravilno izreče. Sodišče prve stopnje pa je z dajatvenim in ne ugotovitvenim izrekom v točki III. izreka sodbe napačno uporabilo materialno pravo in je prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožnik je v skladu z določbo 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP v stečajnem postopku pravilno priglasil stroške postopka, ki so mu nastali do začetka stečajnega postopka, in sicer v znesku 7.835,89 EUR. V skladu s četrtim odstavkom 301. člena ZFPPIPP velja, da upnikov predlog za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka vsebuje tudi izjavo upnika o umiku dajatvenega dela tožbenega zahtevka tako, da uveljavlja samo še zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve. Tožnik je takšen ugotovitveni zahtevek izrecno postavil glede vtoževane terjatve pod točko I., ne pa tudi ne glede povračila pravdnih stroškov, kljub temu pa zakonska domneva velja tudi za zahtevek za povračilo pravdnih stroškov, izrek o stroških postopka, ki se nanaša na prvega toženca, je v konkretnem primeru lahko zgolj ugotovitveni. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru o stroških odločalo na podlagi 154. člena ZPP, pri čemer je ločeno obravnavalo uspeh po temelju in ločeno uspeh po višini, kot končni rezultat pa je ovrednotilo aritmetično sredino uspeha. Teorija in sodna praksa sicer dopuščata tako možnost uporabiti metodo ločevanja po temelju in po višini, vendar ta predstavlja izjemo od pravila in je namenjena primerom, ko mora stranka bistveno več napora vložiti v dokazovanje temelja zahtevka in so zaradi ugotavljanja temelja nastali tudi znatni pravdni stroški. Po prepričanju prvega toženca ne gre za takšno situacijo, saj je izvajanje vseh dokazov v postopku potekalo prepleteno v zvezi z ugotavljanjem tako temelja kot višine. Zaslišane priče so izpovedale glede okoliščine, ki se nanašajo tako na temelj kot na višino, v postopku sta bili potrebni dve izvedenski mnenji in njihove dopolnitve, obe pa sta bili potrebni tako za ugotavljanje temelja kot tudi višine zahtevka. Uporabljena metoda aritmetične sredine je nepravilna in neustrezna, tožnikov uspeh znaša največ 52,7 %. Tudi v primeru, če bi bila uporaba pravila aritmetične sredine utemeljena, iz sodbe ni razvidno, kako je sodišče prišlo do uspeha 80 % na strani tožnika. Sodba je v tem delu pomanjkljiva in neobrazložena, v tem delu se je ne da preizkusiti, s tem pa je podana absolutna bistvena kršitev v skladu s 14. točko drugega odstavka 379. člena ZPP. Uspeh tožnika po metodi aritmetične sredine lahko kvečjemu 76,35 %.

3Pritožba ni utemeljena.

4Na podlagi podatkov v sodnem spisu je pritožbeno sodišče ugotovilo:

- da je tožnik 20. 12. 2010 vložil tožbo v predmetni pravdi in zahteval solidarno plačilo odškodnine 44.715,75 EUR od sedaj prvega toženca in še dveh tožencev,

- da je bil s sklepom z dne 24. 8. 2016 bil z dnem 13. 5. 2016 ta pravdni postopek prekinjen zaradi začetka stečajnega postopka nad sedanjim prvim tožencem, ki je bil začet 13. 5. 2016

- da je s sklepom z dne 8. 12. 2016 sodišče prve stopnje nadaljevalo ta pravdni postopek, ki je bil dne 13. 5. 2016 prekinjen in je bil pravdni postopek končan z uvodoma navedeno sodbo in sklepom,

- da sta prvi toženec in drugi toženec v svoji trditveni podlagi tožbeni zahtevek prerekala z uveljavljanjem ugovora zastaranja terjatve in z uveljavljanjem ugovora o neobstoju vzročne zveze med poškodbami tožnikovega objekta in gradnjo trgovskega centra.

5Predmetni pravdni postopek je glede na ta izpostavljena dejstva torej pričel teči pred začetkom stečajnega postopka nad prvim tožencem in ne kot posledica dejstva, da je v tem pravdnem postopku uveljavljano terjatev in priglašeno v stečajnem postopku prerekal stečajni upravitelj iz razloga po četrtem odstavku 60. člena ZFPPIPP.

Nastali stroški tega pravdnega postopka torej niso posledica tožnikove opustitve ravnanj iz 2. točke prvega odstavka in tretjega odstavka 60. člena ZFPPIPP, zato ni odločilna na naroku 19. 4. 2017 podana navedba prvega toženca, da bi moralo sodišče prve stopnje o stroških odločiti na podlagi četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP. V obravnavanem primeru po presoji pritožbenega sodišča to ni pravna podlaga za odločitev o stroških pravdnega postopka, sodišče prve stopnje je kot pravno podlago pravilno upoštevalo določbe ZPP, ki jih je tudi navedlo. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodne prakse, po kateri je terjatev iz naslova pravdnih stroškov uveljavljana s predložitvijo predloga za povrnitev stroškov - stroškovnika in je glede na določbo 163. člena ZPP ta terjatev nastala z odmero stroškov pravdnega postopka in odločitvijo sodišča prve stopnje v izpodbijani točki III. izreka uvodoma navedene sodbe sodišča prve stopnje (VSL II Cp 1390/2017 z dne 29. 11. 2017). V stečajnem postopku priglašena terjatev iz naslova stroškov je bila prerekana, o njej je bilo odločeno šele z uvodoma navedeno odločbo sodišča prve stopnje, zato ni utemeljena pritožbena trditev, da je ta terjatev nastala do začetka stečajnega postopka. Ta terjatev je zato obveznost prvega toženca, ki je nastala po začetku stečajnega postopka (med potekom stečajnega postopka), pravilo četrtega odstavka 301. člena ZFPPIPP, da se uveljavljani dajatveni zahtevek za plačilo terjatve spremeni v zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve, pa se uporablja za uveljavitve terjatve v pravdnem postopku, ki se je začel pred začetkom stečajnega postopka. Pred začetkom stečajnega postopka pa je tožnik v pravdi uveljavljal (določno) le terjatev v okviru glavnega zahtevka.

6Neutemeljeno je torej stališče pritožbe, da bi sodišče prve stopnje moralo tožniku naložiti dolžnost povrnitve vseh pravdnih stroškov prvemu tožencu, to je stečajnemu dolžniku in neutemeljeno pritožba zahteva, da je lahko le ugotovitveni izrek o stroških, ki se nanaša na prvega toženca.

7Pritožbeni očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke je neutemeljen, saj kot bo obrazloženo v nadaljevanju te obrazložitve, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka lahko preizkusilo. Ker je toženec v pritožbi grajal uporabo pravila aritmetične sredine glede ugotovljenega pravdnega uspeha in je sam izračunal po navedeni metodi višino pravdnega uspeha, je očitno, da je tudi prvi toženec lahko opravil preizkus odločitve sodišča prve stopnje.

8Pritožba ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da so potrebni stroški tožnika znašali 8.394,45 EUR in da so potrebni stroški prvega toženca znašali 3.334,87 EUR. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje glede ugotovljenega pravdnega uspeha izhaja, da je povprečni pravdni uspeh z upoštevanjem 100 % tožnikovega uspeha po temelju in 52,69 % uspeha po višini (prisojeni znesek 23.558,93 EUR v razmerju do zahtevanega znesla 44.715,75 EUR) zgolj ocenilo na 80 % uspeh. Matematični izračun res pokaže 76,35 % uspeh, kot to izpostavlja pritožba. Vendar je ocena sodišča prve stopnje o tožnikovem pravdnem uspehu razumna in življenjsko sprejemljiva. Ob upoštevanju določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in dejstva, da je tožnik takoj po pridobitvi izvedenskega mnenja in njegovi dopolnitvi glede projekta sanacije škode in višine stroškov izvedbe sanacije delno umaknil tožbeni zahtevek za 21.156,82 EUR, ni potrebno, da bi bil pravdni uspeh rezultat natančnega matematičnega izračuna, kot ga zasleduje pritožba. Metoda ocene pravdnega uspeha z ločenim upoštevanjem uspeha po temelju in po višini je po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru primerna in tudi sprejemljiva. Ne drži namreč pritožbena trditev, da sta bili obe pridobljeni izvedenski mnenji dopolnjeni, ker izvedensko mnenje Zavoda za gradbeništvo Slovenije, s katerim je tožnik dokazal utemeljenost zahtevka po temelju, ni bilo dopolnjeno. Z izvedenskim mnenjem izvedenca B. K. in z dopolnitvijo njegovega mnenja pa je bila dokazana delna utemeljenost zahtevka po višini.

Na podlagi podatkov v spisu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so znašali stroški pridobitve izvedenskega mnenja Zavoda za gradbeništvo Slovenije 3.574,60 EUR, stroški pridobitve izvedenskega mnenja izvedenca B. K. in njegove dopolnitve pa 1.651,42 EUR (1.290,41 EUR in 361,01 EUR), zaslišana je bila le ena priča in zaradi njenega zaslišanja posebni stroški niso nastali. Torej so bili stroški dokazovanja utemeljenosti zahtevka po temelju nekoliko več kot 50 % višji, kot stroški za dokazovanje utemeljenosti zahtevka po višini.

9Pritožbeno sodišče je še ugotovilo, da izpodbijana odločitev ni obremenjena z nobeno drugo bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka od tistih, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

10Glede na vse obrazloženo je pritožba neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter je potrdilo izpodbijano odločitev o stroških postopka v točki III. izreka odločbe sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11Prvi toženec s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti nastale stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).