VDSS Sklep Pdp 832/2017

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 5. 2016, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita in se razveljavi (točka I izreka), da tožniku delovno razmerje ni prenehalo dne 1. 6. 2016, temveč traja še naprej z vsemi pravicami in obveznostmi (točka II izreka), da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožnika pozvati nazaj na delo in ga za obdobje od 2. 6. 2016 do dneva reintegracije prijaviti v ustrezne evidence ZPIZ-a, zdravstveno zavarovanje in druga ustrezna zavarovanja ter mu priznati, obračunati in izplačati nadomestila plač in vse ostale pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 5. 2016, po plačilu zakonsko določenih davkov in prispevkov pa mu izplačati na njegov osebni račun neto zneske nadomestila plač oziroma ostalih prejemkov iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila (točka III izreka). Odločilo je, da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka v višini 180,55 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (točka IV izreka).

2Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predvsem se ne strinja z odločitvijo sodišča, da ji ni uspelo dokazati druge tožniku očitane kršitve in sicer, da ni reagiral na njene pozive in ji službenega računalnika ni vrnil. Sodišče je napačno zaključilo, da tožnikovo ravnanje nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, poleg tega pa tožena stranka tudi naj ne bi dokazala, da bi ji nastala kakšna škoda ali da bi bil zaradi tega delovni proces moten. Po pritožbenem stališču ima tožnikovo ravnanje vse znake kaznivega dejanja prilastitve, hkrati pa je storil tudi hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Za svoje ravnanje ni imel nobenega opravičljivega razloga, okoliščine pa so takšne, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče. Ni pomembno ali je toženi stranki škoda dejansko nastala, saj je dovolj, da obstaja možnost nastanka škode.

Ni pravilna odločitev sodišča, da toženi stranki ni uspelo dokazati druge tožniku očitane kršitve, saj tožnik na večkratne pozive tožene stranke ni reagiral in je vrnitev računalnika kategorično odklonil. Tožnik je storil kaznivo dejanje, saj kljub več pozivom ni vrnil stvari, ki je v lasti tožene stranke in mu je bila zaupana. S tem je izkazal jasen namen, da stvar ostane v njegovi posesti, kar ustreza pojmu prilastitve, ki je eden od znakov očitanega kaznivega dejanja. V vsakem primeru pa je tožnik storil hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Za odklonitev takojšnje vrnitve delovnega sredstva ni imel nobenih upravičenih razlogov. V nobenem primeru ne more biti pomembno, ali je bil delovni proces pri toženi stranki zaradi ravnanja tožnika dejansko moten ali ne, oziroma ali je zaradi tega nastala kakšna druga škoda ali ne. Sodišče ravno ti dve okoliščini šteje za odločilni. Odločilno je lahko le, da je tožnik storil hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ter da so okoliščine te kršitve takšne, da je popolnoma porušeno zaupanje med obema strankama in da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče niti do poteka odpovednega roka. Zadoščati mora že, da bi toženi stranki motnje v delovnem procesu oziroma škoda lahko nastale. To izhaja iz sodne prakse. Nikakor pa se ne more od delodajalca pričakovati, da kljub odkritim delavčevim kršitvam in posledično porušenem zaupanju vanj z ukrepanjem čaka toliko časa, dokler dejansko ne pride do škode. V obravnavanem primeru je bilo že vnaprej jasno, da bo brez pravočasnega ukrepanja škoda nastala in da s pridobitvijo računalnika ne gre odlašati. Upoštevati je potrebno tudi, da toženka ni imela nobenih drugih prisilnih mehanizmov za povrnitev računalnika oziroma podatkov na njem. Škoda se izkazuje tudi v tem, da tožena stranka s takšnimi delavčevimi samovoljnimi ravnanji izgublja avtoriteto in kredibilnost glede na ostale zaposlene. Delodajalčeva nemoč ustrezno odreagirati na samovoljno ravnanje je za ostale zaposlene slab signal in ruši delovno disciplino. Škoda pa se izkazuje tudi v kredibilnosti tožene stranke v odnosu do preostalih udeležencev, zlasti poslovnih objektov, v katerih opravlja inšpekcijske nadzore, in agencije J. (...). Iz izpovedi direktorice tožene stranke izhaja, da so jo tuji drugi deležniki že začeli klicati, kaj se dogaja s tem računalnikom, saj se informacije, tudi takšne, ki so načeloma povsem interne narave, hitro širijo navzven. Računalnik, ki ga tožnik ni želel izročiti, je vseboval zelo občutljive poslovne podatke, z razkritjem katerih tretjim osebam oziroma tudi z njihovo nepooblaščeno uporabo s strani tožnika, katerega ravnanja so postala skrajno nepredvidljiva, bi lahko omenjenim deležnikom, posledično pa tudi toženi stranki nastala neprecenljiva škoda. Glede na odnos tožnika, ko je namesto, da bi se udeležil že potrjenega sestanka z direktorico, brez besed izginil z delovnega mesta in pri tem s sabo vzel službeni računalnik, in ko je brez kakršnegakoli povoda za to že naslednji dan preko svojih odvetnikov začel toženki pošiljati grozilna pisma, je toženka morala odreagirati. Zadeve ni mogla kar pustiti in čakati, da ji nastane škoda, kar je za sodišče edini možni način njenega ukrepanja za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je prezrlo sklicevanje tožene stranke na potrebo po zaščiti njenih poslovnih podatkov. Osredotočilo se je zgolj na vprašanje potrebnosti pridobitve poslovnih podatkov, ki so bili oziroma bi lahko bili na tožnikovem računalniku za potrebe nemotenega delovnega procesa tožene stranke. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da je imel tožnik za odklonitev vrnitve računalnika opravičljive razloge, zato mu ni mogoče očitati hude malomarnosti. Tožnik bi se moral zavedati, da je ravnanje v nasprotju z izrecnimi navodili oziroma zahtevami delodajalca hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, zato bi moral, na izrecno zahtevo svojega delodajalca, vrniti službeno delovno sredstvo, še posebej, ker tega sredstva sam zaradi bolniške odsotnosti, ki je lahko dolgotrajnejša, niti ne potrebuje. Že iz prvega opozorilnega pisma tožnikovih odvetnikov namreč izhaja, da tožnik računalnika zaradi svojega slabega zdravstvenega stanja ne more uporabljati. V zvezi z afero A. pa je tožnik, kar je ugotovilo tudi sodišče, s strani tožene stranke dobival zgolj podporo in prav nobenih pritiskov. Sodišče je glede tožnikove zmožnosti presojati svoja ravnanja samo zaključilo (ne da bi za kaj takega pridobilo mnenje izvedenca, ki ga tožnik niti ni predlagal), da tega ni bil sposoben, čemur tožena stranka ostro nasprotuje, saj sodišče za tak zaključek nima potrebnega znanja. Iz izvida psihiatrične klinike B. z dne 27. 6. 2016 ne izhaja tožnikova nezmožnost presojanja situacij. Iz tožnikovih ravnanj pa izhaja, da je bil zmožen presojati pomen svojih ravnaj. Že vnaprej je temeljito razmislil, kaj se mu hipotetično lahko zgodi, če delodajalec pridobi njegov računalnik in je vse specificiral ter razloge za odklonitev vrnitve računalnika tudi podrobno obrazložil v svojih pismih toženi stranki. Že ob nastopu bolniškega staleža je angažiral odvetnika. Očitno je res pričakoval povračilne ukrepe zaradi vključenosti v afero A., zato se je z odvetniki vnaprej dogovoril, da se takoj postavi v obrambni položaj. Njegovi odvetniki so povsem neizzvano toženi stranki poslali prvo grozilno pismo, še preden je toženka sploh karkoli naredila za vrnitev računalnik. Zaradi tega je tožena stranka pričela z zelo previdnim odnosom do tožnika, da ga ne bi po nepotrebnem vznemirjala med bolniško. Tožnik je imel vse možnosti in dovolj časa, da pred predajo računalnika iz njega izbriše vse osebne podatke. To je bil zmožen storiti, saj je veliko in zelo osredotočeno preko e-pošte komuniciral s svojimi sodelavci, hkrati pa je imel ves čas izdatno pomoč svojih pooblaščencev. Prav tako bi z računalnika lahko izbrisal tudi vsa shranjena gesla in svoje osebne podpisne certifikate in s tem popolnoma onemogočil kakršnokoli možnost zlorabe. Zmoten je zato zaključek sodišča prve stopnje v točki 13 sodbe, da podpisnih ključev in gesel ni mogel izbrisati, ker je bil še vedno v delovnem razmerju. Če se je tožnik zavedal, da je v delovnem razmerju, bi moral spoštovati navodila tožene stranke. Zaradi navedenega tožena stranka tožnikovega samovoljnega ravnanja ni mogla več tolerirati in je z njim ravnala enako, kot bi ravnala z vsakim drugim zaposlenim ter mu izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, kar izhaja iz izpovedi direktorice tožene stranke. Zaupanje je bilo dokončno izgubljeno, in kot se je izkazalo v postopku, izgubljeno je bilo tudi zaupanje tožnika v delodajalca. V takšnih okoliščinah pa pri nadaljnjem delovnem razmerju pač ni mogoče vztrajati in ga je potrebno prekiniti. Sodišče je pri presoji, ali je bil delodajalec sploh upravičeno zainteresiran za to, da pridobi tožnikov računalnik, prestopilo meje dopustnosti presojanja delodajalčevih poslovnih odločitev. Ne tožnik in tudi ne sodišče ne moreta odločati o smiselnosti vrnitve službenega računalnika, delavec pa se ne more pogajati oziroma delodajalcu postavljati pogojev za vrnitev. Tožena stranka je pojasnila, zakaj je bila vrnitev računalnika nujna in sicer zaradi potrebe po zaščiti občutljivih poslovnih podatkov, ki jih ni bilo na splošnih strežnikih. Tožena stranka je utemeljeno želela naenkrat in za vselej razpolagati z vsemi njegovimi poslovnimi datotekami, ki bi jih lahko uporabila v svojem poslovanju. V postopku je bilo dokazano, da se službeni računalniki zaposlenih ne sinhronizirajo s strežnikom povsem ažurno. Tožnik ne more samostojno odločati, kaj delodajalec potrebuje in česa ne oziroma na kakšen alternativen način bo izpolnil delodajalčeve zahteve (navodila). Zahteva je bila jasna in to je izročitev računalnika, ki ni tožnikov, temveč je last delodajalca in je namenjen ravno shranjevanju poslovne, ne pa kakršnekoli tožnikove osebne vsebine. Pritožba posebej poudarja, da tožnik res ni imel nobenega razloga, da bi upravičeno dvomil v poštene namene delodajalca. Neutemeljeno je njegovo sklicevanje na možnost ponovne zlorabe osebnih podatkov s strani delodajalca, na krajo identitete itd., saj ni izkazano, da se je sploh kdaj kaj takega zgodilo in da je za to, kar naj bi se domnevno zgodilo tožniku, odgovoren delodajalec. Gre za tožnikove povsem pavšalne navedbe, ki pa jih je sodišče povsem nekritično podprlo, ne da bi za to obstajala kakšna realna in dokazana podlaga. Pri tem pa ni upoštevalo, da je tožena stranka na sicer povsem pavšalne navedbe tožnika konkretizirano odgovorila, da ima vzpostavljene vse ustrezne mehanizme, da se zaposlenim ni treba bati za njihove podatke, ob tem pa je tudi predložila splošne akte, ki so temu namenjeni, kar izhaja iz zaslišanja direktorice C.C. in njenega namestnika D.D., pa tudi iz pričanj drugih prič. Zaključek sodišča na strani 9 sodbe, da tožnik toženi stranki ni zaupal, saj je vedel, kakšna stopnja varnosti je pri njej dejansko zagotovljena, ni obrazložen in tudi z ničemer podkrepljen. Pri tem sodišče ne obrazloži, kakšna naj bi bila ta stopnja nevarnosti oziroma v čem se kaže pomanjkljivost na tem področju. Sodišče ne obrazloži, katere akte naj bi toženka opustila. Logičen tudi ni zaključek, da naj bi ravno zaradi te opustitve prišlo do zlorabe tožnikove identitete. Sodišče ni ugotovilo, da je tožena stranka sploh prepošiljala kakršnekoli dokumente s tožnikovimi podatki in da je ravno zaradi takšnega pošiljanja prišlo do domnevne kraje tožnikove identitete. Če bi res želela zlorabiti njegove podatke, bi to lahko storila brez posedovanja njegovega računalnika. Sodišče je torej svojo odločitev, da je imel tožnik, glede na svojo situacijo v tistem obdobju, po lastnem prepričanju tehten oziroma upravičen razlog, da je zavračal izročitev službenega računalnika, oprlo le na prepričanje tožnika. Neutemeljeno je zaključilo, da tožnik toženki ni mogel sporočiti, kakšen prevzem računalnika bi mu ustrezal, ker da komunikacija med njimi ni stekla. Takšna ugotovitev je protispisna, saj se v spisu nahaja obsežna dokumentacija, ki izkazuje izčrpno komunikacijo med tožnikom in toženo stranko oziroma njunimi odvetniki, pri čemer tožnik v nobenem odgovoru na pozive tožene stranke ni predlagal, kaj bi bilo zanj sprejemljivo, le kategorično je zavračal izročitev in navajal razloge za to. To njegovo pasivnost je mogoče uvrstiti v kategorijo hude malomarnosti, saj bi se vsem neugodnim posledicam, ki so ga doletele, lahko z lahkoto izognil s kakšnim konstruktivnim predlogom za rešitev situacije, pri čemer se njegov predlog, da naj toženka pove, katere podatke potrebuje, pač ne more šteti za konstruktiven predlog. Sodišče pri presoji tožnikovega ravnanja še ugotavlja, da je v vsakem primeru posredoval podatke, ki so jih potrebovali njegovi sodelavci, in s tem nekako saniral svojo kršitev. Pri tem pa je povsem spregledalo, da je tožnik podatke sodelavcu E.E. posredoval šele 3. 5. 2016, torej šele 11. dan po zaprosilu in se lahko le aktivnostim vodstva in drugih sodelavcev zahvali, da je bilo zadevo brez resnih posledic mogoče dokončati po tem, čeprav je bil zapisnik v končni fazi zavezancu, to je družbi F. d. d., dejansko lahko poslan šele po poteku zakonskega roka. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka v zvezi z obstojem tožnikove malomarnosti ni podala nobene trditve in pri tem opozarja, da je dokazno breme na njeni strani, je povsem v nasprotju z v sodbi povzetimi toženkinimi navedbami. Ocena sodišča, da tožnik ni opustil tiste skrbnosti, ki se pričakuje od vsakega povprečnega delavca, pa je, kot je že navedeno, napačna. Sodišče ni upoštevalo, da ni šlo s strani tožene stranke zgolj za pridobitev podatkov, ampak tudi za pridobitev kontrole nad delovnimi sredstvi in za preprečitev možnosti zlorabe občutljivih podatkov. Takšna je tudi zahteva agencije J., ki je tožnikov primer že obravnavala in mu je tudi preventivno odvzela dostop do svojih podatkovnih baz. Zato ima tožena stranka na tem področju s splošnimi akti, ki so v spis že predloženi, tudi jasno predpisane protokole in obveznosti. Tožena stranka in v njenem imenu direktorica, je dolžna ukreniti vse potrebno, da poslovne podatke ustrezno zaščiti. Če je treba, lahko to stori tako, da posameznemu zaposlenemu stalno ali začasno odvzame dostope do podatkov in od njega zahteva vrnitev delovne opreme, ki takšne podatke lahko vsebujejo.

3Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti v pritožbi pavšalno zatrjevanih ne, je pa storilo relativno bistveno kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ki jo tožena stranka uveljavla v pritožbi.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo:

- da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu Inšpektor višji svetnik in da mu je tožena stranka dne 23. 5. 2016, med trajanjem bolniškega staleža, ki ga je nastopil 18. 4. 2016, izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alineje 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nadaljnji), ki mu je bila vročena 1. 6. 2016,

- da je tožena stranka izvedla postopek pred izredno odpovedjo skladno z določbami ZDR-1 in da je tožnik tožbo vložil pravočasno,

- da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zaradi treh tožnikovih kršitev delovnih obveznosti in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, vendar pa tožnik očitanih mu kršitev ni storil in sicer:

- je v zvezi s prvo očitano kršitvijo, da je brez dovoljenja oziroma soglasja direktorice ob odhodu v bolniški stalež s seboj iz prostorov tožene stranke odnesel službeni prenosni računalnik, ugotovilo, da tožnik te kršitve, glede na ustaljeno prakso pri toženi stranki, ni storil, saj je imel dovoljenje za oddaljeni dostop, ki ga je podpisala direktorica tožene stranke, ta pa je hkrati pomenil tudi dovoljenje, da je tožnik računalnik lahko odnesel iz prostorov tožene stranke;

- je v zvezi z drugo očitano kršitvijo, da se kljub izrecnim pisnim navodilom tožene stranke, da naj izroči službeno osnovno sredstvo, ki je last delodajalca, na pozive ni odzval in je neutemeljeno izrecno zavrnil izročitev službenega računalnika, to ravnanje pa izpolnjuje znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji) ugotovilo, da ravnanje tožnika ne izpolnjuje zakonskih znakov tega kaznivega dejanja, saj v njegovem ravnanju ni zaznati namena prilastitve. Njegovo ravnanje je bilo odvisno od njegovega psihičnega stanja, ki je bilo posledica dogodkov pred tem (afera A., domnevna kraja identitete), kar je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvida psihiatrične klinike B. z dne 27. 6. 2016, po katerem je imel tožnik prilagoditveno motnjo s simptomi anksioznosti. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da tožniku ni mogoče očitati hujše kršitve pogodbenih in drugih delovnih obveznosti, saj s tem, ko je zavračal vrnitev službenega računalnika toženi stranki, ni ravnal naklepno, niti iz hude malomarnosti, pri čemer je sodišče prve stopnje upoštevalo tožnikovo psihično stanje, dejstvo, da je toženi stranki posredoval podatke, ki jih je ta od njega zahtevala in dejstvo, da toženi stranki z njegovim ravnanjem ni nastala nobena posledica;

- je tudi glede tretje očitane mu kršitve ugotovilo, da ni dokazano, da jo je tožnik storil, saj je na podlagi prošnje iz SMS sporočila G.G., ki je začasno kot v. d. prevzela vodenje sektorja H. in v času bolniške odsotnosti nadomeščala tožnika, posredoval E.E. inšpekcijske zapiske. G.G. pa je prepošiljal le sporočila in dokumente, na katere sam ni mogel več odgovarjati. Tako ni sam določil, kdo naj ga v času odsotnosti nadomešča in na koga naj se zaposleni obrnejo, torej nikomur ni dajal navodil v zvezi z delom, iz dokaznega postopka pa tudi ne izhaja, da zaradi njegovega ravnanja dela pri toženi stranki ni bilo mogoče učinkovito razporejati in da bi zaradi tega nastajala zmeda;

- da je zaradi tega izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in jo je sodišče prve stopnje razveljavilo ter ugodilo tudi tožnikovemu reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku.

7Tožena stranka v pritožbi predvsem izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z drugo tožniku očitano kršitvijo. Zaradi tega je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s prvo in tretjo kršitvijo presojalo po uradni dolžnosti skladno z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP. Ob tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v tem delu ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

8V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje glede prve tožniku očitane kršitve, da je brez dovoljenja oziroma soglasja direktorice tožene stranke ob odhodu v bolniški stalež iz prostorov delodajalca odnesel službeni prenosni računalnik, na podlagi izpovedi direktorice tožene stranke ugotovilo, da te kršitve ni storil. Tožena stranka je glede odnašanja službenega računalnika iz službe sicer imela organizacijsko navodilo, ki pa so ga izvajali le posredno. Vsak, ki je imel v uporabi službeni računalnik, je dobil dovoljenje za oddaljen dostop, ki ga je vedno podpisala direktorica, in če bi tožnik vprašal za dovoljenje za iznos računalnika, ko je odšel na bolniški stalež, bi mu ga zagotovo odobrila. Pritožbeno sodišče se tako v celoti strinja z zaključkom sodišča prve stopnje v točki 10. obrazložitve izpodbijane sodbe, da tožnik z iznosom službenega računalnika ni storil hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

9Prav tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s tretjo tožniku očitano kršitvijo in sicer, da je posameznim arbitrarno izbranim sodelavcem, mimo vseh pravil, določenih v posameznih primerih, na lastno pest, po lastni izbiri in v celoti mimo vodenja svojih nadrejenih, pošiljal posamezne dokumente, ki jih je izbral po lastni presoji ter razporejal delo v času svoje odsotnosti, dajal navodila zaposlenim in sam določil, kdo ga nadomešča oziroma na koga naj se zainteresirane osebe obrnejo v času njegove odsotnosti, s tem pa je v celoti prekoračil svoja pooblastila. Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 18 obrazložitve izhaja, da je tožnik E.E. poslal izključno le dokumente, za katere ga je z SMS sporočilom z dne 22. 4. 2016 prosila G.G., da jih pošlje. O tem, da je bil sprejet nov akt o sistemizaciji, je bil tožnik obveščen z elektronskim sporočilom svoje bivše nadrejene I.I. dne 21. 4. 2014, iz katerega izhaja tudi, da je sektor H. prevzela kot v. d. vodja sektorja I prevzela G.G.. Na podlagi navedenega pa je tožnik upravičeno sklepal, da ga G.G. nadomešča. Da je tožnika v tem času res nadomeščala, je sodišče pravilno ugotovilo tudi na podlagi njene izpovedi in izpovedi E.E.. Pravilna je tudi ugotovitev, da zaposlenim tožnik ni dajal navodil. Zato je pravilen zaključek sodišča, da tožnik te očitane mu kršitve ni storil.

10Utemeljeno pa opozarja pritožba na nepravilnost odločitve sodišča prve stopnje v zvezi z drugo tožniku očitano kršitvijo in sicer, da se tožnik kljub pisnim navodilom, naj izroči službeno osnovno sredstvo, ki je last delodajalca, na tak poziv ni odzval in neutemeljeno izrecno zavrnil izročitev službenega prenosnega računalnika, pri čemer njegovo ravnanje izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja iz 209. člena KZ-1.

11Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnikovo ravnanje v zvezi z neizročitvijo službenega računalnika ne izpolnjuje vseh znakov kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 1. odstavku 209. člena KZ-1. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka za ravnanje tožnika, ki se na izrecno pisno navodilo delodajalca, naj izroči službeni računalnik v lasti delodajalca, ni odzval in je takšen poziv celo izrecno zavrnil, ugotovila, da ima vse znake kaznivega dejanja po 1. odstavku 209. člena KZ-1. Po stališču sodišča prve stopnje takšno ravnanje tožnika ne izpolnjuje vseh zakonskih znakov očitanega mu kaznivega dejanja. Ugotovilo je, da tožnik ni imel prilastitvenega namena. Pri tem se je oprlo na izvid psihiatrične klinike B. z dne 27. 6. 2016 in ugotovilo, da tožnik ni bil sposoben presojanja situacij. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz tega izvida to ne izhaja. V njem je zapisano, da ima tožnik prilagoditveno motnjo, v ospredju pa so simptomi anksioznosti in nespečnosti. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo razlogov, na podlagi katerih je sprejelo zaključek, da tožnik ni bil sposoben presojanja situacij. Prav tako sodišče ni ugotavljajo, ali je tožena stranka kadarkoli zlorabila tožnikove osebne podatke. Upoštevalo je le tožnikovo izpoved, da toženi stranki glede varstva osebnih podatkov ni zaupal, ker da je vedel kakšna stopnja varnosti je pri njej dejansko zagotovljena in da je krivdo za domnevno zlorabo njegovih osebnih podatkov oziroma zlorabo njegove identitete pripisati toženi stranki. Sodišče prve stopnje se do drugačnih navedb tožene stranke o varstvu osebnih podatkov pri njej ni opredelilo. V zvezi z navedbami tožene stranke o tem, da je tožniku ob pozivih za vrnitev računalnika zagotovila, da bodo podatki varovani, je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da se je na te pozive tožnik vedno obrazloženo in zanj utemeljeno odzval ter obširno pojasnil razloge za odklonitev vrnitve računalnika, ob tem pa je vedno izkazal pripravljenost za posredovanje vseh potrebnih podatkov ter izrazil dvom glede vpogleda v računalnik brez njegove prisotnosti. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je, glede na to, da se ni opredelilo do navedb tožena stranke o varovanju podatkov, vsaj preuranjen.

12Nadalje je sodišče prve stopnje preuranjeno odločilo o tem, da tožnikovo ravnanje ni hujša kršitev delovne obveznosti. Po 4. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organizirani delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Vsaka od pogodbenih strank je dolžna izvrševati dogovorjene ter predpisane pravice in obveznosti. Poleg tega pa mora delavec po 34. členu ZDR-1 upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka je večkrat zahtevala, da ji tožnik izroči služben računalnik, tožnik pa tega ni storil. Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo, da je imel tožnik opravičljive razloge, da je vrnitev računalnika odklonil in mu zato ni mogoče očitati hude malomarnosti.

13Sodišče prve stopnje prav tako ni upoštevalo pomembnega dejstva, da je imel tožnik v uporabi službeni računalnik, ki je bil last tožene stranke. Računalnik je bil namenjen službeni uporabi, zato je tožena stranka kot njegova lastnica imela pravico do vpogleda vanj, kakor tudi pravico, da zahteva njegovo vrnitev. Sodišče prve stopnje je nekritično verjelo tožniku, da ni mogel izbrisati podpisnih gesel za dostope do raznih baz podatkov, ker je bil v času bolniškega staleža še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki. Podpisna gesla oziroma druge osebne podatke bi lahko shranil npr. na drugem računalniku, prav tako pa bi se s toženo stranko, če bi imel namen vrniti računalnik, lahko dogovoril za njemu ustrezen način vrnitve. Sodišče prve stopnje je glede navedenega zavzelo napačno stališče, saj tožnikovega ravnanja ne opravičuje niti dejstvo, da je podatke, ki jih je potreboval E.E., temu tudi posredoval. Tožena stranka tožniku namreč ni bila dolžna pojasnjevati, zakaj naj ji vrne njen računalnik, ki ga je imel le v uporabi. Ob tem pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da se sodišče do navedb tožene stranke, da se vsi podatki s tega računalnika niso avtomatično sinhronizirali s sistemskim računalnikom, ni opredelilo. Prav tako sodišče ni pojasnilo, kako je prišlo do zaključka, da je dejstvo, da je tožnik žrtev kaznivega dejanja, kar naj bi opravičevalo njegovo ravnanje (torej zavračanje vrnitve računalnika). Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da podaja predloga za pregon, ne pomeni, da je bilo kaznivo dejanje zloraba osebnih podatkov po 4. odstavku 143. člena KZ-1 tudi dejansko storjeno, in tudi ne, da je dejanje storila tožena stranka.

14Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku za očitano mu ravnanje ni mogoče očitati niti naklepa in tudi ne hude malomarnosti in sicer zaradi njegovega psihičnega stanja (nezmožnost presojanja situacij), ki naj bi vplivalo na izpolnitev njegove obveznosti, in zaradi dogodkov, ki so se mu pred tem zgodili (afera A.), kar naj bi pomenilo, da niso obstajali vsi pogoji za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR-1. Tudi ta ugotovitev sodišča prve stopnje je preuranjena, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo trditev tožene stranke in tudi ne izpovedi vseh zaslišanih prič in strank, na podlagi katerih bi bilo mogoče priti do drugačnega zaključka o tožnikovi odgovornosti za očitano kršitev. Ugotovitev sodišča temelji predvsem na izpovedi in navedbah tožnika. Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe 8. člena ZPP, ki določa, da, o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. To pa je relativna bistvena kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, ki vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe.

15Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje (1. odstavek 351. člena v zvezi s 354. členom ZPP), saj je ugotovilo, da samo kršitve ne more odpraviti. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju na podlagi celovite dokazne ocene ponovno ugotovi, ali ima mogoče tožnikovo sporno ravnanje zakonske znake kaznivega dejanja po 209. členu KZ-1, ki mu je izrecno očitano v izredni odpovedi, oziroma ali ima morda zakonske znake kakšnega drugega kaznivega dejanja glede na dejanski razlog odpovedi. Skladno z ustaljeno sodno prakso (npr. sklep VS RS opr. št. VIII Ips 22/2017 z dne 9. 5. 2017 in sodba VS RS opr. št. VIII Ips 30/2012 z dne 3. 9. 2012) je delodajalec v izredni odpovedi dolžan navesti le dejanski razlog odpovedi, ne pa tudi pravne kvalifikacije, ki je pridržana sodišču, če pa jo navede, pa sodišče pri presoji nezakonitosti odpovedi nanjo ni vezano. Nadalje naj presodi, ali je tožnik s svojim ravnanjem huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V kolikor bo ugotovilo hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, pa naj ugotovi tudi, ali je kršitev takšne narave, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče (1. odstavek 109. člena ZDR-1).