VSRS Sodba II Ips 277/2017

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti povrniti njene revizijske stroške v znesku 1.691,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

O dosedanjem teku postopka

1Pravna prednica tožnice (po nasprotni tožbi toženka, v nadaljevanju tožnica) in toženka (po nasprotni tožbi tožnica, v nadaljevanju toženka) sta 18. 5. 1983 sklenili Menjalno pogodbo namesto razlastitve, s katero je toženka na tožnico prenesla del nepremičnine s parc. št. 361/13, k. o. ..., v izmeri 3.004,5 m2, tožnica pa v zameno na toženko nepremičnino s parc. št. 1930/14, k. o. ..., v izmeri 1.457 m2 (v nadaljevanju menjalna pogodba). Za razliko v velikosti zemljišč je toženki pripadlo plačilo po ceni 230,25 din za m2. Vpis v zemljiški knjigi sta pogodbenici odložili do vpisa po sklepu o dedovanju z dne 14. 2. 1974. Ta je bil opravljen 2. 2. 2007, ko tožnica zaradi denacionalizacije ni več imela nepremičnin v Dobrovi in svoje pogodbene obveznosti ni mogla več izpolniti. Tožnica pa je, še preden je bila sklenjena menjalna pogodba, zemljišče prvotne nepremičnine s parc. št 361/13, k. o. ..., v pretežnem delu prodala Imosu za gradnjo enostanovanjskih hiš po ceni 70,80 din za m2. Na njih stojijo hiše fizičnih oseb, ki so vstopili v postopek kot stranski intervenienti.

2Tožnica je s tožbo zahtevala ugotovitev lastninske pravice (tudi do tedaj na toženko vpisanega solastniškega dela do ½¹) na več nepremičninah, ki so nastale iz prvotne nepremičnine s parc. št. 361/13, k. o. ..., za njen vpis pa tudi ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo. Nepremičnine, na katerih stojijo hiše fizičnih oseb, je tožnica nato z delnim umikom tožbe izpustila iz tožbenega zahtevka, stranski intervenienti pa so izstopili iz postopka. Toženka je z nasprotno tožbo zahtevala razdrtje menjalne pogodbe, izbris vknjižbe in tudi plačilo vrednosti sprva enotne nepremičnine, ki je prešla na toženko.

3Sodišče prve stopnje je z delno sodbo z dne 11. 11. 2010 ugotovilo, da je menjalna pogodba razdrta, pritožbeno sodišče pa je odločitev 6. 12. 2011 potrdilo. Vrhovno sodišče je tožničino revizijo zoper pravnomočno odločitev zavrglo (odločba II Ips 111/2012 z dne 20. 2. 2014). Z nadaljnjo delno sodbo z dne 3. 2. 2015 je sodišče prve stopnje tožnici naložilo plačilo v višini 803.433,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2008 dalje, v presežku pa toženkin nasprotni zahtevek za plačilo zavrnilo. Zavrnilo je tudi toženkin nasprotni tožbeni zahtevek za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (pred pogodbo). Pritožbeno sodišče je izpodbijano odločitev o plačilu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Sodišče prve stopnje je sedaj v umaknjenem delu postopek ustavilo in odločilo še o preostalih tožbenih zahtevkih. Ugotovilo je, da je tožnica lastnica osmih nepremičnin, tudi ½ deleža, ki je pri njih vpisan na toženko, hkrati pa ji je naložilo, da toženki plača 30.779,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve nasprotne tožbe dalje. Vrednost tožničine obogatitve na toženkin račun je izračunalo po ceni, ki sta jo za m2 zemljišča v menjalni pogodbi dogovorili pravdni stranki, jo preračunalo na današnjo valuto in valoriziralo. Višji toženkin nasprotni tožbeni zahtevek za plačilo je zavrnilo, prav tako pa zahtevek po tožbi, da je toženka dolžna tožnici izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bi ta vpisala pri ½ spornih nepremičnin. Odločilo je tudi o stroških postopka.

5Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pojasnilo je, da se je v našem pravu uveljavilo obogatitveno načelo, zato okoriščenec, ki je bil v dobri veri (torej tožnica) vrne le toliko, kolikor je imel od stvari koristi (nadomestek od stvari, s katero je razpolagal, realno prenesen na dan sojenja), in ne trpi rizika sprememb povečanja tržnih cen skozi čas. Tožnici je pojasnilo, da je dolžna plačati korist, medtem ko valorizacija služi le ohranitvi njene realne vrednosti skozi čas, toženki pa še, da vrnitve nepremičnin, ki predstavljajo ceste in zelenice, ni zahtevala.

O revizijskem postopku

6Revizijo zaradi napačne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka ter kršitve ustavnih pravic vlaga toženka. Vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje. Zahteva tudi povračilo stroškov revizijskega postopka.

Pojasnjuje, da je kljub napačni vročitvi revizijo vložila pravočasno. Sodiščema nižjih stopenj očita zmotno uporabo materialnega prava, natančneje določbe 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Meni, da bi morali upoštevati vrednost zemljišč v času odločanja o zahtevku, kar po njeni oceni potrjuje tudi odločba Vrhovnega sodišča II Ips 599/2006. Svoje stališče podrobneje utemelji s povzetkom svojih pritožbenih navedb in zastavlja vprašanje, ali je valorizacija pogodbenega zneska v tem primeru sploh dopustna, možna in uporabna. Po njeni oceni mora biti denarna restitucija vsaj primerljiva, če že ne enaka naturalni. Če bi namreč tožnica vrnila nepremičnino, bi jo vrnila po današnjih cenah. Izpostavlja po njeni oceni uporabljivo analogijo z določbami obligacijskega prava, ki urejajo vračilo v primeru ničnih pogodb. Nasprotuje tudi zavrnitvi njenih argumentov, da na določitev vrednosti zemljišča v menjalni pogodbi, ki je bila sklenjena namesto razlastitve, ni imela vpliva, pri čemer po njeni oceni ni mogoče potegniti vzporednice z zadevo Vrhovnega sodišča II Ips 334/2003 (pravilno II Ips 334/2013). Ker je menjalna pogodba nadomeščala razlastitveni postopek, ocenjuje, da ni imela nobene možnosti preprečiti prehoda premoženja na tožnico, nobenega vpliva pa tudi ni imela na določitev cene. Realne cene zaradi nedelovanja trga po njenem mnenju tudi ni mogoče določiti. Ocenjuje, da tožnica ni bila dobroverna, saj je z nepremičnino razpolagala, ni pa ji niti plačala pogodbeno dogovorjene cene za razliko v izmeri zemljišč, čeprav plačilo ni bilo vezano na vpis v zemljiški knjigi. Uveljavlja tudi bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je sodišče svojo odločitev o valorizaciji sprejelo v nasprotju s tem, kar je ugotovilo v dokaznem postopku, s čimer je povsem arbitrarno odločilo tudi o odločilnih dejstvih. Za odločitev pa ni navedlo prepričljivih argumentov, s tem pa je prekršilo tudi njeno pravico do poštenega sojenja oziroma prepoved arbitrarnega sojenja, s siceršnjim ravnanjem pa tudi pravico do sojenja v razumnem roku.

7Tožnica v svojem odgovoru nasprotuje revidentkinim razlogom in zahteva povračilo stroškov odgovora.

8Revizija ni utemeljena.

9Revizijsko sodišče je ob njeni presoji uporabilo besedilo zakona pred novelo ZPP - E. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP - E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele 14. 9. 2017.

10Revidentki uvodoma pojasnjuje, da odločba sodišča druge stopnje ne spada med pisanja iz prvega odstavka 142. člena ZPP, za katere veljajo pravila o osebnem vročanju.² Toženkini pooblaščenki je bila tako ta pravilno vročena 2. 6. 2017. Revizija, 28. 6. 2017, oddana na pošto, pa je pravočasna.³

11Čeprav izrecno obsega vložene revizije ni omejila, je iz revizijskih navedb razvidno, da je za revidentko sporna le odločitev glede zneska, ki ji ga je tožnica dolžna plačati. V preostalem zato revizijsko sodišče odločbe pritožbenega sodišča ni preizkušalo.⁴ Znotraj tega pa je zanjo najbolj sporna uporaba materialnega prava, in sicer metoda, po kateri se ugotavlja njeno prikrajšanje, ki ji ga je dolžna tožnica povrniti. Toženka v reviziji sicer zatrjuje tudi bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, to je kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in kršitve nekaterih ustavnih ter zakonskih pravic. Podrobnejši pregled njenih navedb pa pokaže, da za njimi v veliki meri skriva svoje nestrinjanje z izbrano metodo valorizacije in z njo skuša izpodbiti metodo, po kateri sta sodišči nižjih stopenj ugotovili tožničino korist.⁵ Vprašanji, ali je treba opraviti valorizacijo in po kateri metodi, predvsem pa tudi vprašanje, po kateri metodi se izračunava tožničina korist, so vprašanja pravilne uporabe materialnega prava, o katerih odloča sodišče, kar je revidentki pojasnilo že sodišče druge stopnje.⁶ Kadar gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, za kar v resnici gre, pa je protispisnost, ki predstavlja napačno povzemanje dokazov, torej absolutna bistvena kršitev določbe pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP že pojmovno izključena.

12Kar se tiče razlogov s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo izbrano metodo oziroma njihovega pomanjkanja, pa velja, da v reviziji, ki je izredno pravno sredstvo zoper odločbo sodišča druge stopnje (prvi odstavek 367. člena ZPP), revidentka kršitve, ki jo je po njeni oceni storilo sodišče prve stopnje (ni podalo prepričljivih argumentov, ni se opredelilo do nobenega od dokazov, ki nasprotujejo sprejeti odločitvi, ...), ne more uveljavljati. To mora storiti v pritožbi, v primeru, da ustreznega odgovora ne bi dobila, pa to uveljavljati v reviziji. Pa ne na način, kot je to storila, pač pa s konkretnimi očitki pritožbenemu sodišču, na katere njene pritožbene očitke to ni odgovorilo oziroma katere prvostopenjske kršitve ni odpravilo in je s tem samo storilo kršitev. Takšnih ugovorov iz revizijskih navedb ni mogoče jasno razbrati. Sodba pritožbenega sodišča pa ima sicer vse razloge, potrebne za preizkus izpodbijane odločitve, je jasna in razumljiva. Svojo odločitev je utemeljilo tudi s pravnimi argumenti. O pravilnosti izbranih metod se bo revizijsko sodišče izreklo v nadaljevanju.

13V izpodbijanih sodbah tudi ni najti ugotovitev o dejstvih, ki jih izpostavlja toženka: da tožnica v denacionalizacijskem postopku ni storila vsega, da ji nepremičnine, ki jo je dala toženki, ne bi bilo treba vrniti v naravi. S tem seže izven ugotovljenega dejanskega stanja, v katerega v revizijskem postopku ni dovoljeno poseči (tretji odstavek 370. člena ZPP). Toženki pa so o tem, zakaj tožnica v tem oziru ne odgovarja za neizpolnitev pogodbe, sodišča v dosedanjem postopku že podala izčrpne razloge.

O pravilni uporabi materialnega prava

14Sodišči nižjih stopenj sta svojo presojo oprli na določbo prvega odstavka 116. člena OZ, ki ureja pravice in obveznosti pogodbenih strank v primeru, ko je izpolnitev obveznosti ene stranke dvostranske pogodbe postala nemogoča zaradi dogodka, za katerega ni odgovorna nobena od njiju. Tedaj ugasne tudi obveznost druge stranke; če pa je ta že izpolnila del svoje obveznosti, lahko zahteva vrnitev po pravilih o vračanju tistega, kar je bilo neupravičeno pridobljeno.⁷

15Prva predpostavka za njeno uporabo je naknadna nezmožnost izpolnitve, za katero nobena od strank ni odgovorna. Če toženka na nasprotno meri s svojimi navedbami o tožničini nedobrovernosti,⁸ ki jo utemeljuje s tem, da je tožnica razpolagala z nepremičninami, ki sta jih zajeli z menjalno pogodbo, še preden je bila ta sklenjena, in denarne obveznosti po menjalni pogodbi tudi ni izpolnila, ji revizijsko sodišče pojasnjuje, da to še ne narekuje tožničine odgovornosti za nezmožnost izpolnitve pogodbe. Nič ne bi bilo drugače, če bi razpolagala po tem ali izpolnila svojo denarno obveznost (v tem delu bi se lahko obveznosti vrniti prejeto le pobotali), obveznosti v zameno na toženko prenesti lastninsko pravico na nepremičnini s parc. št. 1930/14, k. o. ..., pa tudi tedaj ne bi mogla izpolniti. Revizijsko sodišče tudi pritrjuje oceni pritožbenega, da tožnici ni mogoče pripisati nedobrovernosti oziroma nepoštenosti. Iz tega ni mogoče sklepati, da bi se tožnica morala zavedati, da bo morala vrniti nepremičnino, ki je bila predmet menjalne pogodbe, in se vzdržati razpolaganja z njo. Drugih okoliščin, ki bi kazale na to, pa sodišči nižjih stopenj tudi nista ugotovili.⁹

16Na mestu je zato materialnopravno naziranje, da pri presoji tožničine obveznosti velja obogatitveno načelo.¹⁰ Po njem je dolžan okoriščenec vrniti le tisto korist, ki jo še ima, oziroma nadomestiti njeno vrednost.¹¹ Skladno z njim je treba razlagati tudi obseg vrnitve. Pri koristi, ki se vrača v denarju kot nadomestilo za prejeto, ker tega ni mogoče vrniti v naravi, je zato treba vedno ugotoviti, kateri čas je odločilen za preračun koristi v denarni znesek, saj se vrednost prejete stvari v času lahko spremeni, se zmanjša ali poveča. Ravno v tem se plačilo nadomestila razlikuje od vračanja v naravi, na katerega sprememba vrednosti stvari v času ne vpliva, ki ga izpostavlja toženka. Ker pa sta merilo vedno prikrajšanje na eni strani in okoriščenje na drugi, pri vrednotenju v denarju nihče ne more prejeti več, kot je sam prikrajšan, pa tudi ne več, kot je drugi okoriščen.¹²

17Sporen pa ni obseg toženkinega prikrajšanja, pač pa obseg tožničine obogatitve. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 599/2006, na katero se sklicuje toženka, postavilo pravilo, da se vrednost koristi, ki jo je treba oceniti v denarju, ker naturalna restitucija ni mogoča, izračunava glede na čas izdaje sodbe sodišča prve stopnje (v smislu vrednosti stvari, ne zgolj glede na gibanje cen kot posledice inflacije, kot jo zmotno razume sodišče prve stopnje). Pri tem se je sklicevalo na pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča SRS dne 27. 6. 1989.¹³ Kot vsako je tudi to pravilo dopustno uporabiti le za primere, za katere je bilo postavljeno. V zadevi II Ips 599/2006 ga je Vrhovno sodišče vezalo na konkretni dejanski stan, ko se je prejeto v trenutku odločanja še nahajalo pri okoriščencu. Toženka je namreč nepremičnino, ki je nanjo prešla na podlagi nične arondacijske odločbe, še imela, le vrniti je ni mogla, ker je postala del drugih parcel, po katerih je tekla cesta in mestna ulica. Tu ne more biti dvoma, kateri čas je odločilen za presojo vrednosti okoriščenja: to je izdaja sodne odločbe.¹⁴ V zadevi II Ips 391/88, v kateri je bilo sprejeto zgoraj omenjeno pravno mnenje, pa je tožnica pravnemu predniku tožencev, ki so po njem dedovali, do smrti nudila pomoč zato, ker je pričakovala, da ji bo prepustil v last svoje posestvo. Njeno pričakovanje se je izjalovilo (šele) s trenutkom zapustnikove smrti (oziroma neposredno po njej), ko je postalo jasno, kdo je dedič pokojnikovega premoženja, tedaj pa je nastopila tudi obogatitev dedičev, saj so dedovali večji obseg premoženja, kot bi ga sicer (v primeru, ko bi zapustnik moral za pomoč plačati, saj jo je brez plačila neuspešno iskal tudi drugje). Zato je tožnici šlo tudi povračilo koristi, ovrednotene glede na večvrednost pokojnikovega premoženja v času sojenja.¹⁵

18Tu obravnavani dejanski stan pa je v bistveni okoliščini drugačen, kot pravilno opozarja tožnica v odgovoru na revizijo. Ta nepremičnin v obsegu, za katerega toženka meni, da sta sodišči uporabili napačno metodo vrednotenja,¹⁶ nima več. V primeru, ko korist okoriščenca ni več tisto, kar je prejel (v tem primeru torej prej enotna toženkina nepremičnina, ki je z menjalno pogodbo prešla na tožnico, s prodajno pogodbo pa od nje na Imos), in v tem smislu preneha, pa navedenega pravila ni mogoče uporabiti. Tedaj pridobiteljevo okoriščenje ni enako tržni vrednosti stvari v trenutku sojenja (zadnje glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje), saj je nima več, pač pa le tistemu in toliko, kar in kolikor je prejel v zameno.¹⁷

19Ker je tožnica nepremičnine iz svojega premoženja prenesla za nižjo ceno, je že dosojena višina, po kateri sta sodišči nižjih stopenj korist ovrednotili glede na višjo ceno, določeno v menjalni pogodbi, več, kot je bila tožnica obogatena. Drugačna odločitev, za katero se zavzema toženka, da je treba tožničino korist presojati kot vrednost prenesene nepremičnine v času sojenja, pa bi bila v nasprotju s temeljnim izhodiščem – z obogatitvenim principom. Tožnica namreč koristi v višini sedanje tržne vrednosti te nepremičnine nima (in je ni imela).¹⁸

20Zaradi tega, ker sta sodišči nižjih stopenj za preračun uporabili ceno, določeno v menjalni pogodbi, ki je višja od tiste, za katere je tožnica nepremičnino prenesla naprej, so odveč tudi toženkina opozorila na to, kako se je določila vrednost v menjalni pogodbi, na katero po svoji oceni ni imela vpliva. Revizijsko sodišče še dodaja, da okoliščina, da toženka ni mogla preprečiti prehoda sporne nepremičnine na tožnico in vplivati na ceno, v ničemer ne vpliva na njen položaj v tej zadevi. Lahko, da je vplivala na njeno pogodbeno voljo v smislu, da je sicer ne bi želela prodati, vendar v ničemer nedopustno.¹⁹

21Ureditev, kako se vrača tisto, kar je bilo pridobljeno na podlagi nične pogodbe,²⁰ ki jo izpostavlja toženka, sicer lahko odpira dilemo, ali je v primeru ničnih pogodb na mestu obogatitveno ali vrnitveno načelo,²¹ ki pa na odločitev v obravnavani zadevi, ko obveznost vračila prejetega ni nastopila kot posledica nične pogodbe, ne vpliva. Tudi sicer je prevladalo stališče, da je treba sprejeti obogatitveno načelo, zato toženka v primeru nične pogodbe ne bi bila nič na boljšem, kot zmotno zatrjuje. Pravilo o odmeri vrednosti v času, ko je izdana sodna odločba, tako ne pomeni tega, kar mu pripisuje (da mora sodišče korist vselej presojati glede na tržne cene neupravičeno pridobljenega v času izdaje sodne odločbe), pač pa je namenjeno ohranitvi vrednosti denarnih zneskov - padec vrednosti denarja naj torej ne obremenjuje upnika.²²

22Ohranitvi vrednosti dolgovanega zneska v času pa služi tudi valorizacija denarnega zneska, opravljena v konkretnem primeru. Povedano drugače: tudi v primeru, ko se korist vrača v denarju, ker prejetega dolžnik ne more več vrniti, izračunava pa se glede na vrednost stvari v preteklosti, je na mestu valorizacija (odstranitev vpliva inflacije). Toženka niti ni pojasnila, zakaj izbrana metoda²³ tega cilja ni dosegla. Z opozorilom na „blagovno“ valorizacijo želi zgolj po drugi poti doseči svoj prvotni cilj: vrednotenje koristi glede na tržno vrednost nepremičnine, ki ji je tožnica ne more vrniti v naravi, v času izdaje sodbe. Zakaj ji takšna tržna vrednost ne gre, je revizijsko sodišče že obširno pojasnilo.

23Po povedanem se tudi nadaljnji revizijski očitki o storjenih kršitvah ustavnih in zakonskih pravic niso izkazali kot utemeljeni. Dolgotrajno sojenje kot tudi siceršnje tožničino ravnanje (kaj je oziroma kaj bi lahko storila) pa izven že odgovorjenega nista predmet tega postopka.

Odločitev o reviziji in revizijskih stroških

24Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

25Zavrnitev toženkine revizije narekuje tudi zavrnitev njene zahteve za povračilo stroškov, nastalih z njeno vložitvijo (odločitev temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnici pa gre povračilo stroškov, ki jih je imela z odgovorom na revizijo. Revizijsko sodišče je na podlagi prehodne določbe drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) v zvezi s prehodno določbo prvega odstavka 41. člena prej veljavnega Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) po prvotno veljavni Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/03) tožnici priznalo 3.000 odvetniških točk za vloženo revizijo, 20 odvetniških točk za materialne stroške in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR skupaj znaša 1.691,14 EUR. Če stroškov toženka ne bo povrnila v roku 15 dni, bo morala plačati tudi zakonske zamudne obresti.

¹ Tožnica je s tožbo zajela tudi preostalo solastnico, s katero pa sta v postopku sklenili sodno poravnavo.
² Primerjaj tudi sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 191/2015 in II DoR 404/2015.
³ Po določbi prvega odstavka 367. člena ZPP lahko stranke revizijo vložijo v tridesetih dneh po vročitvi pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje.
⁴ Revizijsko sodišče revizijo preizkusi le v izpodbijanem delu in v mejah razlogov, navedenih v njej (prvi odstavek 371. člena ZPP).
⁵ Primerjaj npr. konec predzadnjega odstavka dela revizije, naslovljenega z Bistvena kršitev določb pravdnega postopka: Sodišče bi moralo izvedenki dati nalogo, da pojasni, po kakšni metodi ali obliki valorizacije je mogoče ugotoviti realno korist, ...
⁶ Zato tudi ni odločilno, ali se je tožnica z valorizacijo strinjala ali ne.
⁷ Prej je to urejala določba prvega odstavka 137. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).
⁸ Ta lahko vpliva tudi na obseg vračanja plodov, torej tek zamudnih obresti. 193. člen OZ namreč določa: Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Teka zamudnih obresti pa revidentka ne izpodbija.
⁹ Če bi tožnica ravnala nepošteno v tem smislu, bi morebiti lahko odgovarjala po vrnitvenem in ne po obogatitvenem načelu. Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 15/2016, pa tudi tiste, ki se nanašajo na vračilo prejete odškodnine za nepremoženjsko škodo (npr. II Ips 193/2010).
¹⁰ Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (prvi odstavek 190. člena OZ). Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (tretji odstavek 190. člena OZ).
¹¹ Toženka ne osporava zaključku, da danega ne more dobiti nazaj v naravi.
¹² Primerjaj dr. S. Cigoj v Obligacije, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana, 1976, str. 688 in naslednja.
¹³ Kdor je glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla, prejel od koga drugega korist, ki je ne more vrniti v naravi v taki obliki, kot jo je od njega prejel (npr. pomoč, ki jo je pri osebni oskrbi dobil od prikrajšanca), mora prikrajšancu vrniti denarno vrednost koristi po cenah na dan zadnje glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.
¹⁴ Pri tem revizijsko sodišče pojasnjuje še, da je bilo sporno, ali se korist preračunava v času izdaje sodbe ali v času vložitve tožbe.
¹⁵ O vrednosti dela primerjaj tudi dr. S. Cigoj v Komentar obligacijskih razmerij, veliki komentar Zakona o obligacijskih razmerjih, Časopisni zavod Uradni list RS Slovenije, Ljubljana 1984, II. knjiga str. 813 in naslednje.
¹⁶ Primerjaj navedbe na tretji strani revizije: Sporno je ostalo vprašanje načina vrednotenja 3004 m2 zemljišča …, če ne bi bilo zemljišče pozidano z individualnimi hišami v lasti tretjih fizičnih oseb.
¹⁷ Primerjaj dr. S. Cigoj v navedenem delu, II. knjiga, str. 812. Da je treba korist ovrednotiti po cenah v času, ko je prvotna korist (kot stvar, ki je bila izročena) okoriščenca prenehala, izhaja tudi iz njegovega prispevka Neupravičena obogatitev, Zbornik znanstvenih razprav, leto 1981, str. 42 in naslednje.
¹⁸ Toženkin očitek, da je sodišče prve stopnje napačno razumelo in se sklicevalo na odločbo II Ips 599/2006 tako sicer drži, vendar to ni vplivalo na pravilnost izpodbijane odločitve.
¹⁹ Odvzem ali omejitev lastninske pravice v javno korist dopušča tudi sedanja ustavna ureditev, primerjaj 69. člen Ustave RS, po katerem se lastninska pravica na nepremičnini lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon. Odškodnina zanjo pa je lahko predmet ustreznega razlastitvenega postopka in pravnih sredstev v njem, morebiti še odškodninske pravde oziroma pravde, kot je tekla v zadevi II Ips 415/1993, na katero se skozi omembno predhodne odločitve Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 601/92 sklicuje toženka, ne pa obravnavane, v kateri je osrednje vprašanje nadomestilo koristi, ker pogodbe ni bilo mogoče izpolniti, in se od primerjane zadeve v tem bistveno razlikuje. Prav tako od zadeve II Ips 334/2013, ki jo izpostavlja tožnica.
²⁰ 87. člen OZ: Če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega.Če pa je pogodba nična zato, ker po svoji vsebini ali namenu nasprotuje temeljnim moralnim načelom, lahko sodišče v celoti ali deloma zavrne zahtevek nepoštene stranke za vrnitev tistega, kar je dala drugi stranki; pri odločanju upošteva sodišče poštenost ene oziroma obeh strank, ter pomen ogroženih interesov.
²¹ Primerjaj dr. A. Polajnar Pavčnik v Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 514, pa tudi dr. S. Cigoj v navedenem delu, II. knjiga str. 815 in naslednje, ki pa menita, da prevlada obogatitveno načelo.
²² Primerjaj dr. S. Cigoj, navedeno delo, I. knjiga, str. 368.
²³ Sodišče prve stopnje je za preračun uporabilo gibanje indeksov cen.