UPRS Sodba I U 478/2017-12

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ združil v en postopek dve zadevi odobritve pravnega posla sklenitve zakupne pogodbe za parc. št. 66/2 k.o. ... med zakupodajalcem A.A. ter zakupnikoma B.B.(v tem upravnem sporu prizadeto stranko) in tožnikom. Nato je pravni posel, to je sklenjeno zakupno pogodbo med zakupodajalcem in zakupnico, odobril, pravni posel med zakupodajalcem in tožnikom pa zavrnil. V obrazložitvi je navedel, da sta izjavo o sprejemu ponudbe za zakup navedenega zemljišča v izmeri 8.059 m2, za dobo 30 let in letno zakupnino 100,00 EUR, sprejela tožnik, ki je prednostno pravico do zakupa uveljavljal kot ˝drug kmet˝ že ob sprejemu ponudbe, ter zakupnica B.B., ki je prednostno pravico do zakupa kot ˝drug kmet˝ uveljavljala v teku postopka za odobritev pravnega posla. Tožnik je k izjavi o sprejemu ponudbe priložil odločbo Upravne enote Domžale št. 330-133/2015/3 z dne 25. 2. 2015, s katero mu je bil priznan status kmeta. Prizadeta stranka ni razpolagala z veljavno odločbo o priznanju statusa kmeta, temveč je obstoj tega dejstva dokazovala s priloženimi dokazili, zato je pogoje za priznanje statusa kmeta po prvi alineji prvega odstavka 24. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) ugotavljal upravni organ kot predhodno vprašanje.

2Ugotovil je, da je po podatkih registra kmetijskih gospodarstev (RKG) namestnica nosilke kmetijskega gospodarstva na naslovu ..., na katerem je v letu 2014 tržna proizvodnja iz kmetijstva znašala 22.020,00 EUR. V obdobju od 27. 12. 2006 do 31. 12. 2015 je bila nosilka dopolnilne dejavnosti na kmetiji, to dejavnost pa v drugi statusni obliki opravlja še sedaj. Za opravljanje kmetijske dejavnosti je ustrezno usposobljena, saj po njeni izjavi zemljišče obdeluje sama in s pomočjo družinskih članov, na kmetiji pa ima več kot 25 let delovnih izkušenj. Glede na navedene ugotovitve je prvostopenjski organ zaključil, da izpolnjuje vse pogoje za priznanje statusa kmeta. Ker sta bila oba sprejemnika ponudbe uvrščena na isto mesto, je nato prvostopenjski organ ugotavljal, kateremu kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost in se glede na določbo prvega odstavka 23. člena ZKZ šteje, da mu pripada prednostna pravica.

3Prizadeta stranka je k vlogi za odobritev pravnega posla priložila dokazila (odločbo FURS in obračun akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti, oboje za leto 2014), na podlagi katerih je prvostopenjski organ ugotovil, da dohodek iz kmetijske dejavnost predstavlja njen glavni in edini vir za preživljanje. Tožnik ni priložil nobenega dokazila, iz katerega bi bila razvidna ta okoliščina. Prvostopenjski organ je zaradi ugotovljenih dejstev in okoliščin opravil ustno obravnavo, na kateri je tožniku izročil dokazila, ki jih je vlogi priložila prizadeta stranka ter mu dal rok, v katerem se lahko opredeli do ugotovljenega dejanskega in pravnega stanja zadeve. Tožnik se tudi po podaljšanju tega roka do predloženih dokazov ni opredelil. Prvostopenjski organ je nato zaključil, da prizadeta stranka izpolnjuje vse pogoje za odobritev pravnega posla ter odločil kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

4Drugostopni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil.

5Tožnik v tožbi navaja, da je prvostopenjski organ dokazne listine, ki jih je priložila prizadeta stranka, ocenjeval izključno v njeno korist in s tem v njegovo škodo. Ne razume, zakaj je drugostopenjski organ navedel, da je bil prekludiran pri podajanju pripomb na ugotovitev, da prizadeta stranka izpolnjuje pogoje za priznanje statusa kmeta in da ji dohodek iz kmetijske dejavnosti predstavlja poglavitni vir za preživljanje. Meni, da bi ga prvostopenjski organ moral opozoriti na posledice molka v zvezi s podajo pripomb, zato uveljavlja bistveno kršitev določb postopka. Navaja, da je sicer bil seznanjen ugotovitvami, ki izhajajo iz listin upravnega spisa glede usposobljenosti B.B. za opravljanje kmetijske dejavnosti, vendar meni, da te ne morejo vplivati na njeno prednostno upravičenje do zakupa zemljišča, saj do zaključka postopka pred prvostopenjskim organom ni pridobila odločbe o priznanju statusa kmeta. Ker ima tožnik tak status priznan s pravnomočno odločbo, meni, da mu pripada prednostna pravica do zakupa. Sodba I U 365/2009, na katero se je skliceval drugostopenjski organ, ko je navajal, da je v postopku odobritve pravnega posla vprašanje statusa kmeta predhodno vprašanje (147. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), po njegovem mnenju ni uporabljiva, saj se nanaša na primer, če bi bilo v postopku sporno ali ima tožnik priznan status kmeta, to pa v obravnavani zadevi ni sporno. Prvostopenjski organ bi lahko kot predhodno vprašanje obravnaval le vprašanje usposobljenosti prizadete stranke, medtem ko je bil skladno z določilom tretjega odstavka 147. člena ZUP vezan na pravnomočno odločbo, s katero se je tožniku priznal status kmeta. Ker v izpodbijanem upravnem postopku to ni bilo upoštevano, meni, da je tudi v tem delu podana bistvena kršitev določb postopka.

6Toženka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Pri tem se opira na razloge, navedene v obrazložitvi odločbe organa prve in druge stopnje.

7Prizadeta stranka na tožbo ni odgovorila.

8Tožba ni utemeljena.

9Po določbi tretjega odstavka 19. člena ZKZ se pravni posel za pridobitev kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije ne odobri (med drugim), če ni upoštevan prednostni vrstni red kupcev po prvem odstavku 23. člena tega zakona. Določbe 19. do 24. člena ZKZ, razen določb prvega, drugega in tretjega odstavka 23. člena tega zakona, se v skladu s prvim odstavkom 27. člena ZKZ smiselno uporabljajo tudi za zakup. Po določbi drugega odstavka 27. člena ZKZ uveljavljajo upravičenci prednostno pravico po vrstnem redu: zakupnik; zakupnik, ki meji na zemljišče, ki se daje v zakup in kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki se daje v zakup; drug kmet, kmetijska organizacija ali samostojni podjetnik, ki jim je zemljišče ali kmetija potrebna za opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti. V četrtem odstavku te določbe je zakonodajalec (med drugim) uredil konkurenco prednostnih upravičencev. Ob enakih pogojih ima med kmeti, uvrščenimi na isto mesto, prednostno pravico do zakupa tisti, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost in mu prihodki oziroma sredstva, pridobljena iz te dejavnosti, pomenijo poglavitni finančni vir preživljanja ali poslovanja. Skladno s petim odstavkom te določbe se za zakupna razmerja po tem zakonu uporabljajo določbe zakona o obligacijskih razmerjih, kolikor s tem zakonom ni drugače določeno.

10Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, sta tožnik in prizadeta stranka prednostno pravico do zakupa uveljavljala kot kmeta. Tožnik je ta status dokazoval z odločbo Upravne enote Domžale št. 330-133/2015/3 z dne 25. 2. 2015, ki jo priložil k izjavi o sprejemu ponudbe, prizadeta stranka pa je status dokazovala v teku postopka za odobritev pravnega posla.

11Pogoji za obstoj statusa kmeta so opredeljeni z zakonom (24. člen ZKZ), gre torej za samostojno pravno vprašanje, glede na razloge izpodbijane odločbe pa je to vprašanje pomembno za rešitev zadeve. V obravnavanem postopku torej vprašanje statusa kmeta predstavlja predhodno vprašanje v smislu 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki ga lahko obravnava organ sam, ali pa prekine postopek. Toženka je torej ravnala zakonito, ko je o tem vprašanju odločila sama, v okviru odločanja o zadevi.

12Pogoje, pod katerimi se oseba šteje za kmeta, določa 24. člen ZKZ. V šestem odstavku tega člena je določeno, da če nastane dvom, ali je fizična oseba kmet, odloča o tem upravna enota, na območju katere leži pretežni del kmetijskega zemljišča, ki ga fizična oseba uporablja. Odločitev upravnega organa o tem vprašanju pa je po pravni naravi deklarativna oziroma ugotovitvena. Z njo se namreč zgolj ugotavlja obstoj dejstva, ki za osebo, na katero se nanaša, vzpostavlja določeno pravno stanje. Prej omenjena določba 24. člena ZKZ namreč statusa kmeta ne veže na izdajo odločbe, temveč izrecno zgolj na izpolnjevanje tam predpisanih materialnih pogojev; ta status torej nastane na podlagi samega zakona ter se z izdajo odločbe le ugotovi. Zato deklarativna odločba pravno učinkuje od tedaj, ko je nastalo dejstvo, ki je po zakonu pomembno za nastanek pravnega stanja, in ne šele od njene izdaje (tako tudi sodbi Upravnega sodišča RS U 2270/2006 z dne 11. 12. 2008 in I U 1519/2010 z dne 22. 6. 2011).

13Za potrebe postopka za odobritev pravnega posla tako zadostuje, da so okoliščine iz 24. člena ZKZ, na podlagi katerih ima stranka že po samem zakonu status kmeta, izkazane v času izdaje prvostopne odločbe. Obstoj teh okoliščin lahko izkaže sprejemnik ponudbe sam, z ustrezno odločbo, ali pa jih ugotavlja upravni organ v postopku odobritve pravnega posla, v okviru odločanja o predhodnem vprašanju.

14Ker glede trenutka sklenitve pogodbe ZKZ nima posebnih določb, veljajo splošna pravila Obligacijskega zakonika, da je pogodba sklenjena s sporazumom o bistvenih sestavinah pogodbe (15. člen), torej takrat, ko ponudnik prejme izjavo zakupnika z najboljšim vrstnim redom o sprejemu ponudbe. Upravna odobritev pogodbe (19. in 22. člen ZKZ) pomeni le, da je pogodba za kmetijsko zemljišče sklenjena pod odložnim pogojem te odobritve. Če upravičenec do prednostne pravice uveljavlja, da ima boljši vrstni red za zakup, mora dejstvo, na katerega vrstni red opira, obstajati takrat, ko je sprejel ponudbo in je bila pogodba sklenjena.

15Zato tožnik nima prav, da je prednostni upravičenec do zakupa kmetijskega zemljišča tisti, ki je ob sprejemu ponudbe oziroma tekom postopka predložil odločbo o statusu kmeta, na katero opira prednostno pravico. To mu namreč z določbo 21. člena ZKZ (ta določa, da mora interesent za zakup dati pisno izjavo o sprejemu ponudbe, ki jo posreduje zakupodajalcu in upravni enoti) ni izrecno naloženo, ne izhaja pa niti iz drugih določb, ki urejajo prednostno pravico do zakupa. Ker ugotavlja vrstni red upravičencev do zakupa kmetijskega zemljišča upravni organ v postopku odobritve pravnega posla, ki se začne z vlogo za odobritev (22. člen ZKZ), je dejstva v zvezi s prednostno pravico treba dokazovati v tem postopku.

16Zato je prvostopenjski organ je ravnal pravilno, ko je vprašanje statusa kmeta prizadete stranke obravnaval kot predhodno vprašanje v smislu 147. člena ZUP v postopku odobritve pravnega posla ter vrstni red upravičencev do zakupa zemljišča ugotavljal glede na dejstva, ki so obstajala ob sprejemu ponudbe. Zakonskih zadržkov za to, da bi vprašanja, ali fizična oseba šteje za kmeta po določbah 24. člena ZKZ, kot predhodnega vprašanja ne bi mogel obravnavati ali rešiti sam organ, ki odloča o odobritvi pravnega posla, ni ne v ZUP, ne v ZKZ, ne v drugem zakonu. Tožnik zato ne more uspeti z navedbo, da prizadeta stranka pri zakupu zemljišča ne more imeti prednosti pred njim iz razloga, ker do konca postopka ni pridobila odločbe o priznanju statusa kmeta.

17Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da prvostopenjski organ pri presoji prednostne pravice do zakupa ni upošteval njegove pravnomočne odločbe o priznanju statusa kmeta. Kot je sodišče že pojasnilo, je toženka njegov status kmeta upoštevala enako kot status prizadete stranke, obstoj katerega je bil ugotovljen v tem postopku, upravni organ pa je odobril pravni posel zakupa zemljišča med zakupodajalcem in prizadeto stranko, ker je slednja v konkurenci s tožnikom uspela dokazati boljši vrstni red. Ob tem sodišče še dodaja, da se je tožnik v postopku skliceval na prednostno pravico do zakupa zemljišča, kar pomeni, da je na njem trditveno in dokazno breme, da izkaže prednost pred prizadeto stranko in da torej za to upravičenje predloži oziroma predlaga ustrezne in zadostne dokaze, saj zgolj predložitev odločbe o priznanju statusa kmeta še ne izkazuje prednost pred drugimi konkurenti, uvrščenimi na isto mesto po vrstnem redu prednostnih upravičencev.

18Tožnik tudi neutemeljeno ugovarja, da v postopku ni imel možnosti izpodbijati ugotovitev glede statusa kmeta prizadete stranke in da je prvostopenjski organ dokazne listine o tem ocenjeval izključno v njeno korist. Iz zapisnika ustne obravnave dne 20. 4. 2016 izhaja, da je bil tožnik seznanjen z ugotovitvami upravnega organa o izpolnjevanju pogojev statusa kmeta prizadete stranke in o tem, da ji kmetijska dejavnost pomeni glavno dejavnost. Tožnik te okoliščine v ničemer ne izpodbija. Dokazila, ki jih je v spis vložila prizadeta stranka, so bila tožniku tudi izročena, česar prav tako ne izpodbija. Prvostopenjski organ je tožniku omogočil, da se do ugotovljenega dejanskega in pravnega stanja zadeve dejansko opredeli tudi s tem, da mu je za to postavil rok. Tudi tega tožnik ne izpodbija oziroma ne navaja, da rok ne bi bil primeren.

19Zato se sodišče strinja z drugostopenjskim organom, da je bil tožnik prekludiran pri podajanju pripomb na ugotovljeno dejansko in pravno stanje zadeve, šele s pritožbo uveljavljani ugovor o ocenjevanju dokazov prizadete stranke v njeno korist, ne da bi tožnik v pritožbi navedel, zakaj ga ni uveljavljal že v postopku na prvi stopnji, pa je nedovoljena pritožbena novota. Identične tožbene navedbe zato ne more obravnavati niti sodišče, ki pripominja še, da je tak ugovor tudi sicer premalo utemeljen oziroma presplošen za vsebinsko obravnavo.

20Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Tožnik je v tožbi sicer predlagal izvedbo več dokazov, ki pa se nanašajo izključno na obstoj in vsebino listin v upravnem spisu, kar med strankama ni sporno. Sodišče je zato v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

21Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.