VSL Sodba PRp 81/2018

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se zahtevi za sodno varstvo ne ugodi in se izpodbijani plačilni nalog ne spremeni ter stroški postopka ne bremenijo proračuna, storilka pa mora plačati sodno takso v znesku 40,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Novem mestu je izdalo izpodbijano sodbo potem, ko je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom PRp 76/2017 z dne 17. 5. 2017 ugodilo pritožbi prekrškovnega organa, sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu ZSV 222/2015 z dne 16. 1. 2017 sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Iz razlogov sklepa višjega sodišča izhaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 123.a člena Zakona o cestah (ZCes-1), posledično pa je pritožba vzbudila dvom o pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču prve stopnje je naložilo, naj v ponovljenem postopku oceni učinek sodbe Upravnega sodišča RS I U 1164/2015 z dne 10. 5. 2016 na konkretni postopek o prekršku ter po potrebi ponovi ali dopolni dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka ter nato znova odloči o zahtevi za sodno varstvo.

2Okrajno sodišče v Novem mestu je nato z izpodbijano sodbo ponovno ugodilo zahtevi za sodno varstvo storilke in plačilni nalog prekrškovnega organa z dne 9. 7. 2015 spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilko zaradi prekrška po petem odstavku 65. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ter odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun.

3Proti sodbi vlaga prekrškovni organ pravočasno pritožbo zaradi kršitev materialnih določb predpisa, ki določa prekršek. Višjemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo o prekršku, saj so bila odločilna dejstva ugotovljena in pravilna uporaba materialnega prava narekuje izdajo sodbe, s katero se zahteva za sodno varstvo zavrne.

4Storilka v odgovoru na pritožbo, ki ga vlaga po zagovornikih, višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

5Višje sodišče ob preizkusu razlogov izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (preizkus na podlagi 159. člena ZP-1) ugotavlja, da so utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje na v postopku ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo materialne določbe predpisa, ki določa prekršek. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč izhaja, da so bila odločilna dejstva pravilno ugotovljena: storilka je parkirala osebni avtomobil na javni cesti - javni poti JP 793011 v naselju D. na parc. št. 00 k.o. X, last Z. P., 23. 7. 2014 ob 11.50 uri, torej v času ko je bil že začet postopek razlastitve navedene nepremičnine, saj je bila po podatkih zemljiške knjige dne 19. 6. 2014 vpisana plomba, da poteka postopek vpisa zaznambe razlastitvenega postopka na podlagi petega odstavka 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (ZJC-B). Glede na navedena odločilna dejstva pa so utemeljene pritožbene navedbe, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno uporabilo določbo 123.a člena ZCes-1, na podlagi katere se za obstoječe javne ceste iz 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 92/05; ZJC-B) ne glede na lastništvo nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, uporablja določba 5. člena tega zakona. Da je prvostopenjsko sodišče z izpodbijano odločitvijo nepravilno uporabilo določbo 123.a člena ZCes-1, izhaja tudi iz stališča Vrhovnega sodišča v sodbi RS IV Ips 4/2014 z dne 8. 5. 2014, da so po sprejeti razlagi 123.a člena Zakona o cestah lastniki nepremičnin, po katerih potekajo obstoječe javne ceste, dolžni spoštovati prepovedi in omejitve iz 5. člena ZCes-1 le v času trajanja postopka iz 19. člena ZJC-B, torej v obdobju, v katerem občine s svojo aktivnostjo, usmerjeno v pridobitev teh nepremičnin, izkazujejo upravičenost takšnega omejevanja lastninske pravice. Ker je prvostopenjsko sodišče v dokaznem ugotovilo, da je občina s svojo aktivnostjo, usmerjeno v pridobitev nepremičnine parc. št. 00 k.o. X, last Z. P., že pred storitvijo obravnavanega prekrška začela aktivnost, usmerjeno v pridobitev te nepremičnine (in je po javno dostopnih podatkih v zemljiški knjigi na parc. št. 00 k.o. X še vedno vpisana zaznamba začetka postopka razlastitve v javno korist), je bila storilka na dan storitve prekrška 23. 7. 2014 dolžna spoštovati prepovedi in omejitve iz 5. člena ZCes-1, zato osebnega avtomobila ne bi smela parkirati na parc. št. 00 k.o. X, last Z. P., po kateri poteka javna cesta (JP 793011). Na podlagi 126. člena ZCes-1 bi sicer morale občine svoje predpise uskladiti z določbami tega zakona najpozneje v enem letu od njegove uveljavitve (do 1. 4. 2012), kar pa ne vpliva na dejstvo, da je storilka 23. 7. 2014 kršila določbe ZPrCP. Prav tako je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da odločba Upravnega sodišča RS I U1164/2015 z dne 10. 5. 2016 nima nikakršnega vpliva na obravnavani postopek o prekršku, saj iz navedene odločbe jasno izhaja, da se odločba Upravne enote Novo mesto št. 352/5/2014-61 z dne 27. 2. 2015 in odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 35020/4-2015/3-MŠB z dne 26. 6. 2015 odpravita in se zadeva vrne Upravni enoti Novo mesto v ponovni postopek ter je torej postopek razlastitve še vedno v teku. Prav tako so utemeljene tudi pritožbene navedbe prekrškovnega organa, da spada presoja javnega interesa oziroma presoja kriterijev za razlastitev v stvarno pristojnost razlastitvenih organov v razlastitvenem postopku in ne v pristojnost okrajnega sodišča, ki odloča o zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog po določbah ZP-1.

6Višje sodišče je zato na podlagi devetega odstavka 163. člena ZP-1 ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo, saj je ugotovilo, da so bila odločilna dejstva v sodbi o prekršku sodišča prve stopnje pravilno ugotovljena, da pa je treba na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi predpisov (123.a člena ZCes-1) odločiti, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

7Posledično je pritožbeno sodišče odločilo še, da mora storilka, ker njeni zagovorniki z zahtevo za sodno varstvo niso uspeli, na podlagi 147. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 in določb Zakona o sodnih taksah (ZST-1) plačati sodno takso kot strošek odločanja o zahtevi za sodno varstvo. Višje sodišče je pri odmeri sodne takse upoštevalo tar. št. 8212 ZST-1 v zvezi s tar. št. 8111 (10% zneska globe, najmanj 40,00 EUR) tako, da mora storilka plačati sodno takso v znesku 40,00 EUR v roku in na način, ki bo naveden v pozivu za plačilo, sicer se bo sodna taksa prisilno izterjala.