VSRS Sklep X Ips 340/2017

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo Sodnega sveta Republike Slovenije, št. 2/2016-191 z dne 7. 7. 2016, izdano v ponovljenem postopku, s katero je potrdil tam navedeno oceno sodniške službe z dne 16. 11. 2012, da tožnica kot okrajna sodnica na tam navedenem okrajnem sodišču ne ustreza sodniški službi po 1. točki (prvega odstavka) 32. člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS).

2Tožnica (v nadaljevanju revidentka) je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. in s 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zahteva povrnitev revizijskih stroškov.

K I. točki izreka:

3Revizija ni dovoljena.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1¹ je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o njihovem izpolnjevanju na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnosti tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne razlaga.²

5V skladu z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.³

6Revidentka zatrjuje, da gre v obravnavani zadevi za odločitev o pomembnih pravnih vprašanjih, v zvezi s katerimi zatrjuje tudi neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje. Kot pomembna pravna vprašanja navaja vprašanja:

1) ali je tožena stranka dolžna upoštevati materialnopravna stališča in napotke Upravnega sodišča Republike Slovenije, ki ji jih je dalo v okviru sodne presoje njene konkretne odločbe,

2) ali mora tožena stranka pri potrjevanju negativne ocene sodniške službe, to je, da sodnik ne ustreza sodniški službi (personalni sveti višjih in vrhovnega sodišča pa pri njeni izdelavi), upoštevati načelo sorazmernosti,

3) ali lahko tožena stranka po tem, ko je potrdila negativno oceno sodniške službe, le-to pošlje v dopolnitev personalnemu svetu, ali mora ta izdati novo oceno in ali ima ocenjevani sodnik zoper to dopolnjeno oceno pravico do pritožbe,

4) ali je treba kriterije za izdelavo ocene sodniške službe upoštevati preko vseh zakonsko naštetih indikatorjev in

5) ali je pri izdelavi ocene sodniške službe dopustno uporabljati indikatorje, predpisane in namenjene za ugotavljanje enega kriterija, tudi za ugotavljanje drugega samostojnega kriterija (za katerega je zakon predvidel druge indikatorje).

7Po presoji Vrhovnega sodišča ta vprašanja niso pomembna pravna vprašanja, zaradi katerih bi bilo revizijo mogoče dovoliti.

8Vprašanje št. 1 je splošno in odgovor nanj izhaja iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča, v skladu s katero je upravni organ v ponovljenem postopku vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka, vendar pa ima možnost odločiti tudi v nasprotju s tem mnenjem in stališči, če ima za to utemeljene razloge, kar mora posebej obrazložiti.⁴ Od tega stališča sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni odstopilo.

9Tudi vprašanje št. 2 ni izpostavljeno na zahtevani način, iz jasnih določb v času odločanja veljavnega ZSS pa dolžnost Sodnega sveta ali personalnih svetov upoštevati "sorazmernost" pri izdelavi ocene sodniške službe glede na naravo postopka ne izhaja, ker v obravnavani zadevi izpodbijana odločitev ni bila izdana v disciplinskem postopku .

10Vprašanje št. 3 se nanaša na upravni postopek, presoja pravil upravnega postopka pa ni predmet revizijske presoje, saj se v upravnem sporu presoja le kršitev pravil materialnega prava in postopka sodišča v upravnem sporu (85. člen ZUS-1), vprašanje tudi sicer ne presega pomena konkretne zadeve.

11Odgovor na vprašanji št. 4 in 5 izhaja iz jasnih zakonskih določb.⁵ ZSS namreč navaja kriterije, ki morajo biti (vsi) upoštevani pri izdelavi ocene sodniške službe⁶, indikatorji pa so našteti (le) primeroma.

12Glede zatrjevane neenotne sodne prakse sodišča prve stopnje Vrhovno sodišče poudarja, da mora revident najprej pravilno izpostaviti pomembno pravno vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v zadevi.⁷ Revidentka tega ni storila, poleg tega pa med zadevami, na katere se sklicuje, ni izpostavila nobene, v kateri bi bilo dejansko stanje enako ali vsaj povsem primerljivo z obravnavano zadevo, zato ne more uspešno uveljavljati tega pogoja za dovoljenost revizije. Pogoj iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 tako ni izkazan.

13Revidentka se sklicuje tudi na obstoj pogoja za dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1). Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.⁸

14Revidentka pa s svojimi navedbami (da je izpodbijana odločitev najhujši možni poseg v sodniško funkcijo, ki je ne opravlja že od maja 2013, in pomeni trajno prepoved ponovnega kandidiranja za sodnika, s čimer je okrnjena revidentkina ustavna pravica do svobode dela, saj ne more več opravljati sodniške funkcije, kar si je vedno želela in to dokazuje njena poklicna pot, ki pa jo je bila prisiljena spremeniti dobesedno v enem dnevu, da ji je kršena pravica do sojenja v brez nepotrebnega odlašanja, saj je tožena stranka tokrat odločala že tretjič, primerljivi spori o prenehanju delovnega razmerja, ki jih obravnavajo delovna sodišča in so prednostni, pa so v praksi zaključeni v šestih do dvanajstih mesecih) zelo hudih posledic izpodbijane odločitve ni izkazala. S temi navedbami zgolj izraža, da želi opravljati sodniško funkcijo, ki pa jo je opravljala manj kot šest let in je po lastnih navedbah ne opravlja že od maja 2013 ter je spremenila svojo poklicno pot. Zato ne more uspeti niti s sklicevanjem na kršitev ustavne pravice iz 49. člena Ustave RS. Morebitna kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pa ni posledica v tem upravnem sporu izpodbijanega akta.

15Vrhovno sodišče je revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

16Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-E, Ur. l. RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. do 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek skladno s tretjim odstavkom 125. člena ZPP-E konča po do tedaj veljavnem Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1.
² Primerjaj sodbo VSRS X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015.
³ Npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014 in drugi.
⁴ Npr. sklepi X Ips 169/2010 z dne 25. 5. 2011, sklep X Ips 706/2008 z dne 20. 11. 2008, sklep X Ips 519/2007 z dne 14. 11. 2007.
⁵ Tedaj veljavni prvi odstavek 29. člena ZSS je namreč določal, da se ocena sodniške službe se sestavi ob upoštevanju 9 kriterijev, med njimi kriterija delovne sposobnosti, pri čemer se upoštevajo zlasti doseženo razmerje med opravljenim in pričakovanim obsegom sodnikovega dela, ali sodnik strnjeno razpisuje naroke in strnjeno vodi obravnave, pravočasnost pisne izdelave sodne odločbe in pravočasnost postopanja v zvezi z vloženimi pravnimi sredstvi (2. točka) in kriterija varovanja ugleda sodnika in sodišča, ki se ugotavlja zlasti na podlagi načina vodenja postopkov, komuniciranja s strankami in drugimi organi, varovanja neodvisnosti, nepristranskosti, zanesljivosti in pokončnosti ter obnašanja v službi in zunaj nje (5. točka). Ocena sodniške službe mora vsebovati izpolnjevanje vseh kriterijev iz prejšnjega odstavka (drugi odstavek).
⁶ Več v sodbi VSRS X Ips 404/2014 z dne 10. 12. 2015.
⁷ Tako VSRS npr. v sklepih X Ips 238/2017 z dne 13. 9. 2017, X Ips 159/2017 z dne 24. 5. 2017, X Ips 308/2016 z dne 27. 10. 2016, in drugih.
⁸ Npr. sklepi VS RS X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010.