VSL Sklep II Kp 37577/2015

Pritožbi zagovornika obsojenega A. A. se delno ugodi in se izpodbijani sklep glede izreka v točki I razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, glede izreka v točki III pa se spremeni tako, da se obsojencu dovoli obročno plačilo stroškov kazenskega postopka v višini 4.968,08 EUR, ki naj jih obsojenec plača v 36 (šestintridesetih) zaporednih mesečnih obrokih po 138,00 EUR, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo 20. 4. 2018, kakor tudi vsi nadaljnji obroki navedenega dne v zaporednih mesecih. Obsojenec naj obroke poravna na račun Okrožnega sodišča v Kranju št. ..., sklic ...

1V točkah I in II v uvodu navedenega sklepa je Okrožno sodišče v Kranju zavrnilo predlog obsojenega A. A. za oprostitev plačila sodne takse v višini 700,00 EUR in stroškov kazenskega postopka v višini 4.968,08 EUR. V točki III je obsojencu dovolilo obročno plačilo obeh obveznosti v skupni višini 5.668,08 EUR, in sicer v petintridesetih zaporednih mesečnih obrokih po 157,40 EUR in v enem obroku v višini v višini 159,08 EUR, od februarja 2018 do vključno januarja 2021, pri čemer posamezni obrok zapade v plačilo vsakega 20. v mesecu. Sodišče je določilo še podatke računa in sklica pri plačilih.

2Zoper sklep se je zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotno ugotovljenega dejanskega stanja pritožil obsojenčev zagovornik. Višjemu sodišču je predlagal, da ga spremeni tako, da obsojenca oprosti plačila sodnih taks in stroškov kazenskega postopka, oz. podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožba je delno utemeljena.

K pritožbi glede oprostitve plačila sodne takse

4Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o predlogu za oprostitev plačila sodne takse oprlo na določbe prvega do četrtega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki so veljale pred novelo ZST-1C. Ta se je v delu pogojev za oprostitev, odlog in obročno plačilo taks začela uporabljati z dnem 11. 11. 2016, torej je veljala tudi v času vložitve obsojenčevega predloga (avgust 2017) in ob odločanju prvostopenjskega sodišča, kot je na to pravilno opozoril tudi pritožnik. Novela je kriterije za celotno in delno oprostitev plačila sodnih taks v določeni meri spremenila, pri čemer je za obravnavani primer bistveno, da je dodala nov šesti odstavek v 11. členu ZST-1. Po njem je do celotne oprostitve plačila taks upravičena (tudi) stranka, ki izpolnjuje materialne pogoje za prejemanje redne brezplačne pravne pomoči po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč. Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) pa v 13. členu določa, da je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka, oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, ki ga določa Zakon o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre). Materialni položaj prosilca in njegove družine se ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca in njegovih družinskih članov, pri čemer se za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine uporabljajo določbe ZSVarPre v povezavi z določbami Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev - ZUPJS (13. in 14. člen ZBPP, 5. in 11. člen ZSVarPre).

5Na podlagi določb zgoraj citiranih zakonov se materialni položaj prosilca (dohodki in premoženje) presoja preko t.i. dohodkovnega (drugi odstavek 13. člena ZBPP) in premoženjskega kriterija (prvi odstavek 27. člena ZSVarPre). Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je imela obsojenčeva družina v relevantnem obdobju, in sicer v zadnjih treh koledarskih mesecih pred vložitvijo prošnje (20. člen ZSVarPre), skupno 1.501,86 EUR rednih (periodičnih) dohodkov (tč. 3 sklepa). Ker gre za štiri-člansko družino, znaša povprečni mesečni dohodek družine 375,47 EUR na družinskega člana. Pritožnik ima prav, da slednji ne dosega t.i. dohodkovnega kriterija iz drugega odstavka 13. člena ZBPP, ker je osnovni znesek minimalnega dohodka v času odločanja o obravnavani prošnji znašal 297,53 EUR, njegov dvakratnik pa 595,06 EUR.

6Za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči pa mora biti izpolnjen še t.i. premoženjski kriterij, po katerem vrednost prosilčevega premoženja oz. premoženja njegove družine ne sme presegati 48-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka (prvi odstavek 27. člena ZSVarPre). Prvostopenjsko sodišče je v tč. 3 sklepa sicer ugotovilo, da ima obsojenec določeno premoženje, vendar pritožnik navaja, da slednje ne presega „višine mejnega zneska 14.281,44 EUR“. Pritožbeno sodišče vrednosti obsojenčevega premoženja v obliki nepremičnin ter štirih vozil (trije avtomobili in eno motorno kolo) ni moglo preveriti, ker v spisu o tem ni zadostnih podatkov. O tem, katero premoženje prosilca in njegovih družinskih članov se v tak izračun sploh všteva, govorijo določbe ZSVarPre in ZUPJS; nepremičnina, v kateri prosilec dejansko prebiva in ima na njej prijavljeno stalno prebivališče, se namreč do določenega zneska ne upošteva pri izračunu vrednosti premoženja, podobno pa velja tudi za osebna vozila (vključno z enoslednimi vozili).

7Sodišče prve stopnje ni opravilo celotnega preizkusa upravičenosti obsojenca do redne brezplačne pravne pomoči, ker premoženjskega kriterija po vsebini ni presojalo; spregledalo je namreč napotek iz šestega odstavka 11. člena ZST-1. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani sklep v točki I razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Slednje se bo do predloga obsojenca za oprostitev sodnih taks v celoti moralo opredeliti (tudi) na podlagi meril, ki veljajo za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči in v skladu s postopkom, ki ga predpisuje 12. člen ZST-1.

K pritožbi glede oprostitve plačila stroškov kazenskega postopka

8Pritožnik je odločitvi prvostopenjskega sodišča v tem delu nasprotoval s smiselno uporabo meril, ki na podlagi ZST-1 veljajo za oprostitev plačila taks, vendar za – po oceni pritožbenega sodišča preuranjeno – preslikavanje kriterija iz ZST-1 oz. ZBPP v določbo četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ni predstavil nobenega argumenta. Kot izhaja že iz razlogov izpodbijanega sklepa, lahko sodišče prve stopnje obsojenca oprosti stroškov kazenskega postopka, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obsojenca ali oseb, ki jih je ta dolžan vzdrževati (tč. 2 sklepa). Obsojenec je po ugotovitvah sodišča prve stopnje dolžan vzdrževati dva mladoletna otroka (ne pa tudi zunajzakonske partnerke) in je lastnik stanovanjske hiše, v kateri z družino živi, v lasti pa ima še nekaj kmetijskih površin in delež druge stanovanjske hiše, kakor tudi troje osebnih vozil in kolo z motorjem. Iz razlogov pravnomočne sodbe je razvidno, da gre za vozila ..., ... in ... ter motorno kolo ... Prvostopenjsko sodišče je s tem v zvezi pravilno ugotovilo, da gre za premoženje, s katerim je obsojenec razpolagal že ob izreku pravnomočne sodbe, čemur pritožnik ni oporekal, zato je treba na tem mestu zavrniti (tudi) očitek o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z neobrazloženo primerjavo ugotovitev obsojenčevega materialnega položaja v obdobju po izreku pravnomočne sodbe. Da se je redni osebni dohodek obsojenca od takrat nekoliko zmanjšal, namreč z „okoli 400,00 EUR“ na povprečno 329,44 EUR, je sicer res, nima pa ta ugotovitev odločilnega pomena pri presoji, ali bi bilo zaradi plačila stroškov kazenskega postopka ogroženo vzdrževanje obsojenca in njegovih otrok. Obsojenčevo ostalo premoženje je namreč daleč od zanemarljivega, otroka je dolžna preživljati tudi partnerica, ki je zaposlena za polni delovni čas, obsojenca pa niso zadele druge finančne posledice obsodbe. Tem ugotovitvam pritožnik ni oporekal, saj je le posplošeno navrgel, da „drugo obsojenčevo premoženje“ ne presega vrednosti 14.281,44 EUR. Kot že omenjeno, je ta cenzus rezultat metodologije lex specialis, ki določene dele premoženja – čeprav ga prosilec ima – v celoti ali deloma izvzema iz izračuna njegove vrednosti za potrebe upravičenosti do brezplačne pravne pomoči. Zakaj bi naj redni mesečni dohodki ter premoženje, ki ga obsojenec torej nedvomno ima, ne zadostovali za poplačilo stroškov kazenskega postopka ob hkratni zagotovitvi zadostnih sredstev za preživljanje samega sebe in dveh mladoletnih otrok, ki ju je dolžan vzdrževati, pa pritožnik ni argumentirano pojasnil. Ista ugotovitev velja za zmožnost plačila na obroke. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zoper točko II izpodbijanega sklepa zavrnilo kot neutemeljeno.

9Zaradi odločitve zoper točko I izpodbijanega sklepa je moralo sodišče druge stopnje poseči v točko III sklepa in iz odločitve o višini mesečnega obroka izvzeti znesek, ki bi odpadel na sodno takso; v tem delu bo moralo namreč prvostopenjsko sodišče odločiti znova. Ker pritožnik številu obrokov ali višini mesečnega obroka ni nasprotoval, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsak zaporedni mesečni znesek obroka za plačilo stroškov kazenskega postopka znaša 138,00 EUR (4.968,08 EUR/36). Obsojenec je prvega in nato vsakega naslednjega dolžan plačati na način, kot to izhaja iz izreka tega sklepa.

10Če obsojenec zamudi s plačilom posameznega obroka, z dnem zapadlosti neplačanega obroka zapadejo v plačilo vsi naslednji neplačani obroki (četrti odstavek 103. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP-2 v zvezi s prvim odstavkom 131. člena ZKP).