VSL Sodba II Cp 64/2018

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani ohranilo v veljavi in tožencu naložilo, da tožeči stranki povrne 10 EUR pravdnih stroškov.

2Toženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da se ne strinja, da je tožeča stranka ravnala pravilno, saj bi lahko zavarovanje zaradi nediscipliniranega plačevanja prekinila že leta 2015. Tožeča stranka je vedela, kdaj mu poteče minimalni rok, da se zavarovanje prenese nanjo, pa tega ni naredila sama. Prišlo je do dvojnega plačila zavarovanja. V zvezi s telefonskim klicem se sprašuje, ali gre za agresivno poslovanje tožeče stranke, saj ni bila oškodovana. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna in nečloveška.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi gre za spor, katerega vrednost ne presega 2.000 EUR, zato se v postopku uporabljajo pravila o sporu majhne vrednosti. V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sodišče prve stopnje izda v takem postopku, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka. Sodišče druge stopnje je posledično vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (prvi odstavek 458. člena ZPP). Izjemo predstavlja zgolj položaj, ko je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje (drugi odstavek 458. člena ZPP), a to obravnavani primer ni. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi kot bistveno ugotovilo:

* pravdni stranki sta 1. 7. 2014 sklenili zavarovalno pogodbo za dopolnilno zdravstveno zavarovanje, od katere toženec ni nikoli enostransko odstopil;

* tožeča stranka je od zavarovalne pogodbe odstopila in je bila ta s 1. 11. 2016 prekinjena;

* tožeča stranka je uredila vse potrebno, da bi se prekinilo že obstoječe dopolnilno zdravstveno zavarovanje toženca pri drugi zavarovalnici, in sicer je po pooblastilu toženca na to zavarovalnico podala odstopno izjavo;

* toženec tožeče stranke ni obvestil o neuspeli prekinitvi zavarovalne pogodbe pri drugi zavarovalnici, pri čemer je tožeča stranka tožencu v podpis poslala novo odstopno izjavo za drugo zavarovalnico, ki ji je ni nikoli vrnil in zavarovalne pogodbe pri drugi zavarovalnici ni nikoli odpovedal;

* tožeča stranka se je ne glede na to odpovedala delu zavarovalni premij, saj je odložila začetek zavarovanja na 1. 1. 2016.

6Pritožbeno sodišče sodi, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožencu naložilo v plačilo premije, ki so zapadle med dnem, do katerega se je tožeča stranka prostovoljno odpovedala plačilu premij, in dnem, ko je pogodbo s tožencem odpovedala. Res je, da je imel v tem obdobju toženec po nepotrebnem dvojno zavarovalno kritje, vendar je za tako stanje odgovoren sam. S tožečo stranko je namreč sklenil novo zavarovalno pogodbo, še preden je poskrbel, da bi bila stara prekinjena. Dolžnost toženca je, da svoja predhodna obligacijska razmerja uredi. Tožeča stranka je storila, kar največ je lahko, da bi mu pri tem pomagala, njegove volje pa ne more nadomestiti. Premij za leto 2015, ki so za pritožnika sporne, tožeča stranka sploh ni uveljavljala.

7Pritožbeni razlogi so neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni našlo kršitev, na katere je po drugem odstavku 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

8Toženec s pritožbo ni uspel, odgovor tožeče stranke na pritožbo pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato krijeta vsaka svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP in 155. člen ZPP).