VSRS Sodba I Ips 1865/2016

I. Zahteva za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika se zavrne.

II. Obsojenčeva zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

III. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo III K 1865/2016 z dne 11. 10. 2016 obsojenega M. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je kazen pet let in štiri mesece zapora, v katero mu je vštelo čas odvzema prostosti oziroma čas prestan v priporu. Sodišče je obsojencu odvzelo prepovedano drogo in ga oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka, ter odločilo, da nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo III Kp 1865/2016 z dne 3. 2. 2017 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati 750,00 EUR sodne takse.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta zahtevi za varstvo zakonitosti vložila obsojenec in njegov zagovornik. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je bil med prvim zaslišanjem v kritičnem zdravstvenem stanju, da se izpovedbe prič, zaslišanih med kazenskim postopkom, med seboj razlikujejo, ter da je gradbeni delavec, ki se s trgovino z mamili ni nikoli ukvarjal. Obsojenčev zagovornik v uvodu zahteve navaja, da zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zaradi kršitev ustavnih pravic iz 22., 27., 35. in 36. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ter zaradi kršitve načela pravne države iz 2. člena Ustave. V obrazložitvi zahteve trdi, da vsi zbrani dokazi v obravnavani zadevi izhajajo iz dejstva, da sta J. in T. U. nepooblaščeno in nezakonito preiskala obsojenčevo prtljago in v njej našla prepovedano drogo. Poudarja, da ima ustavno pravico do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja tudi oseba, ki zaseda nepremičnino brez pravne podlage. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, oziroma, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno sojenje.

3Vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar je v odgovoru na zahtevi, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), predlagala njuno zavrnitev. V zvezi z obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti je navedla, da je vložena iz nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, glede zahteve obsojenčevega zagovornika pa, da v konkretnem primeru dokazi niso bili zbrani nezakonito. Enako pritožbeno navedbo obsojenčeve obrambe je utemeljeno zavrnilo že pritožbeno sodišče v 10. točki razlogov sodbe.

4Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena. Obsojenec je v izjavi na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva ponovil trditve zahteve ter poudaril, da najdeni paketi droge niso bili v njegovi prtljagi, da T. U. v najete prostore ni imel pravice vstopiti, ter da je njegova usoda in usoda njegove družine v rokah Vrhovnega sodišča.

B-1.

K obsojenčevi zahtevi za varstvo zakonitosti:

5Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je bil med prvim zaslišanjem v kritičnem zdravstvenem stanju, da mu je jezikovna pregrada preprečevala sporočiti, da potrebuje zdravniško pomoč, da se izpovedbi J. in T. U. med seboj razlikujeta, da mu ni bilo omogočeno biti navzoč pri zaslišanju priče dne 8. 2. 2016, da strokovnjaki niso bili zmožni z gotovostjo potrditi, da so na enem od paketov prepovedane droge njegovi prstni odtisi, da J. U. ni nikoli prosil, da mu prinese komplet za britje, da ne obstajajo „nobeni operativni materiali glede njegovih povezav z drogami oziroma preprodajalci drog“, ter da je gradbeni delavec, ki se s trgovino z drogami ne ukvarja.

6Zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, se sme po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe (prvi odstavek 420. člena ZKP). Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). To pomeni, da mora biti pravno sredstvo izčrpano ne le formalno (z vložitvijo pritožbe), temveč tudi materialno (vsebinsko). Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora kršitve, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, po vsebini uveljavljati že v predhodnem postopku s pritožbo. Pri tem ne zadošča, da se v pritožbi samo posplošeno sklicuje na kršitve zakona, temveč mora vsako uveljavljano kršitev konkretizirati in jo ustrezno obrazložiti.¹

7V konkretni zadevi je pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil le obsojenčev zagovornik (listovna številka 648 spisa). V uvodu pritožbe je sicer zatrjeval, da pritožbo vlaga zaradi kršitev določb kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona, ter zaradi odločbe o kazenski sankciji, iz vsebine pritožbe pa je razvidno, da je v njej uveljavljal zgolj, da sta J. in T. U. nezakonito posegla v obsojenčevo zasebnost, ker sta brez utemeljenega razloga prebrskala njegovo prtljago in v njej našla prepovedano drogo. Navedb, ki jih obsojenec uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, obsojenčev zagovornik v pritožbi ni uveljavljal.

8Ker je obsojenčev zagovornik zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil pritožbo, je izpolnil formalni pogoj izčrpanja, ni pa izpolnjen materialni pogoj izčrpanja pravnega sredstva, ker obsojenčev zagovornik v pritožbi ni uveljavljal kršitev, ki jih obsojenec zatrjuje v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B-2.

K zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika:

9Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev 22., 27., 35. in 36. člena Ustave. Kršitev utemeljuje z navedbami, da vsi zbrani dokazi temeljijo na dejstvu, da sta J. in T. U. nezakonito in nepooblaščeno preiskala obsojenčevo prtljago in v njej našla prepovedano drogo. Preiskava gostove prtljage v najeti sobi predstavlja obliko hišne preiskave. V konkretnem primeru ni šlo le za površinski pregled sodbe, temveč za brskanje po gostovi prtljagi. J. in T. U. nista razpolagala s sodno odločbo, na podlagi katere bi smela vstopiti v sobo, ki jo je imel v uporabi obsojenec, niti za to nista imela njegove privolitve. S strani najemodajalcev ni bilo potrebe po pregledu obsojenčeve prtljage, J. in T. U. pri tem nista zasledovala varstva, katere izmed njunih ustavno zagotovljenih človekovih pravic, zato v konkretnem primeru o tehtanju oziroma koliziji ustavnih pravic ni mogoče govoriti. Uveljavljeno kršitev sklene z navedbo, da ima pravico do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja tudi oseba, ki nepremičnino zaseda brez pravne podlage.

10Iz izpodbijane pravnomočne sodbe, pravnomočnega sklepa o zavrnitvi predloga za izločitev nedovoljenih dokazov (listovni številki 309 in 456 spisa) in podatkov kazenskega spisa so razvidna naslednja procesnopravna relevantna dejstva:

− obsojenec je dne 12. 1. 2016 najel sobo v apartmaju na Vrhovnikovi ulici v Ljubljani, ki je v lasti I. U., ki se kot samostojna podjetnica ukvarja z oddajanjem sob, za čas do 15. 1. 2016 do 11. ure;

− bivanje je ob najemu sobe plačal z gotovino v naprej in bil seznanjen, da najemna pogodba poteče dne 15. 1. 2016 ob 11. uri;

− ker obsojenec do 13.30 ure dne 15. 1. 2016 sobe ni izpraznil, je v sobo vstopil najemodajalec J. U., obsojenca prebudil ter ga pozval, da sobo nemudoma zapusti, ker prihajajo novi gostje;

− obsojenec je najemodajalca prosil, če lahko v sobi ostane še 15 do 20 minut, najemodajalec pa je sobo zapustil, ker je moral pripraviti račun za nove goste;

− ko sta se najemodajalca J. in T. U. vrnila v apartma, obsojenca ni bilo več v njem, v sobi pa je bila njegova prtljaga in njegove osebne stvari;

− J. in T. U. sta obsojenčeve stvari pospravila v obsojenčevo torbo, ki je odprta ležala v sobi;

− že pred tem dogodkom, ko je obsojenec še bival v apartmaju najemodajalcev, je J. U. dovolil, da mu stvari pospravi v potovalno torbo, med tuširanjem pa ga je prosil, da v njegovi torbi najde brivnik in mu ga izroči;

− ker je obsojenec brez pojasnila odšel, pri najemodajalcih pa pustil prtljago, sta J. in T. U. pregledala njegovo potovalno torbo, v kateri sta našla tri, opeki podobne pakete, v katerih se je nahajal prepovedana droga kokain;

− najemodajalca sta o najdbi prepovedane droge obvestili organe pregona.

11Izločitev nedovoljenih dokazov je inštitut, ki preprečuje, da bi država zoper obdolženca uporabila dokaze, zbrane na nezakonit oziroma protiustaven način, torej s kršitvijo temeljnih človekovih pravic. Drugi odstavek 18. člena ZKP prepoveduje opiranje sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo, ne določa pa, kdo takšne dokaze pridobi niti koga dokazne prepovedi prizadenejo. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 32239/2013 z dne 27. 10. 2016 presodilo, da ekskluzija dokazov ščiti obdolženca, predvsem pred neutemeljenimi posegi državnih organov v njegove osebnostne pravice v kazenskem postopku. Pri tem se je sklicevalo na sklep Ustavnega sodišča Up-666/04, v katerem je Ustavno sodišče presodilo, da v vsebinskem smislu odločanje o ekskluziji zagotavlja uresničevanje pravic iz 22., 23. in 29. člena Ustave oziroma njihovega jedra, to je enakosti orožij med obdolžencem in državo, torej med strankama postopka. Vrhovno sodišče je v navedeni odločbi presodilo, da je eden izmed temeljnih ciljev ekskluzije dokazov vzpostavitev enakosti orožij med obdolžencem in državo, konkretneje tožilcem v kazenskem postopku, s čimer se hkrati varuje tudi integriteta kazenskega pravosodja kot celote. Kršitve pravno zavarovanih dobrin s strani tretjih oseb, ki ne nastopajo kot agenti države, se v tej luči kažejo kot načeloma pravno nepomembne, s pomembno izjemo, da posegi zasebnika, ne pomenijo zanikanje človekove osebnosti in dostojanstva obdolženca.²

12Vrhovno sodišče je že v številnih svojih odločbah³ presodilo, da kadar sta pri pridobivanju dokazov neposredno ogroženi dve ustavni pravici, in sicer ustavna pravica obdolženca na eni in ustavna pravica oškodovanca na drugi strani, je v skladu z načelom sorazmernosti treba opraviti tehtanje med prizadetima ustavnima pravica. Tretji odstavek 15. člena Ustave namreč določa, da so pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava. V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča je bistveni pogoj za tehtanje med prizadetimi ustavnimi pravicami, da je kolizija med njimi neposredna. Kadar sodišče v skladu z načelom sorazmernosti pri tehtanju ugotovi, da je treba dati prednost ustavni pravici oškodovanca, potem kršitev pravic in temeljnih svoboščin storilca kaznivega dejanja sploh ni podana in se zato za takšne situacije ne more uporabiti določba drugega odstavka 18. člena ZKP.

13Pritrditi je treba vložniku zahteve, da v konkretnem primeru ne gre za situacijo, v kateri bi bilo treba opraviti tehtanje med prizadetimi ustavnimi pravicami, saj glede na ugotovljeno dejansko stanje v času, ko sta najemodajalca pregledala obsojenčevo potovalno torbo in tako pridobila sporne dokaze, ki sta jih izročila policiji, niso bile neposredno ogrožene njune ustavne pravice in temeljne svoboščine. Najemodajalcev ni mogoče šteti za oškodovance kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1.

14Iz dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, in ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče izpodbiti, izhaja, da je obsojenec že ob sklenitvi najemne pogodbe vedel, da mora najeto sobo zapustiti do 11. ure dne 15. 1. 2016. Tega dne je bil obsojenec s strani najemodajalca ponovno pozvan, naj sobo nemudoma zapusti, ker prihajajo novi gostje. Obsojenec je po pozivu najemodajalca sobo zapustil, v njej pa pustil svoje stvari ter odprto potovalno torbo. Obsojenec je s tem, ko najete sobe ni izpraznil do roka, s katerim je bil seznanjen že ob sklenitvi najemne pogodbe, niti potem ko je bil s strani najemodajalcev ponovno opozorjen na izpraznitev sobe, privolil, da so najemodajalci njegove stvari po izteku najemne pogodbe pospravili v njegovo potovalno torbo. Povedano drugače: obsojenec se je glede na konkretne okoliščine primera prostovoljno odpovedal svoji zasebnosti v najeti sobi in se nanjo ni mogel zanašati pri hranjenju predmetov kaznivega dejanja. Najdeni predmeti zato niso bili pridobljeni s posegom v obsojenčevo pravico do nedotakljivosti stanovanja.

15Vrhovno sodišče je moralo presoditi še, ali so najemodajalci s kasnejšim pregledom obsojenčeve prtljage nezakonito posegli v njegovo pravico do zasebnosti. S tem ko je obsojenec po izteku najemne pogodbe svoje stvari brez pojasnila pustil pri najemodajalcih, ki so se ukvarjali z oddajanjem sob, so bili najemodajalci dolžni njegove stvari sprejeti v hrambo. Shranjevanje ali hramba je storitev, pri kateri je shranjevalec dolžan določeno stvar varovati tako, da ostane nepoškodovana oziroma nespremenjena in jo po poteku časa oziroma na poziv vrniti položniku. Bistvo hrambe je varovanje shranjene stvari.⁴ V skladu z določbo prvega odstavka 731. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je shranjevalec dolžan hraniti stvar kot svojo lastno, če gre za odplačno hrambo pa kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar. Iz navedene določbe jasno izhaja, da mora biti shranjevalec natančno seznanjen s stvarmi, ki jih jemlje v hrambo ter njihovimi lastnostmi. Shranjevalec mora stvar, ki jo vzame v hrambo, varovati, način varovanja pa je odvisen od lastnosti stvari, ki je izročena v hrambo.⁵

16V konkretnem primeru so imeli najemodajalci pravico in dolžnost pregledati stvari, ki so jih po volji obsojenca, ki je sobo zapustil brez pojasnila in v njej pustil svojo prtljago, sprejeli v hrambo. V obsojenčevi potovalni torbi bi se lahko nahajale stvari, ki bi bile neprimerne za hrambo, v njej bi lahko bile pokvarljive ali celo nevarne stvari, za katere najemodajalci ne bi mogli prevzeti odgovornosti. Najemodajalci torej obsojenčeve prtljage niso pregledali z namenom, da bi posegli v obsojenčevo zasebnost oziroma, da bi v njej iskali predmete kaznivega dejanja (ti so bili najdeni naključno), temveč zato, da bi se seznanili z vsebino prtljage, ki so jo sprejeli v hrambo. Obsojenec se torej ni mogel zanašati na svojo pravico do zasebnosti prtljage, ki jo je brez pojasnila pustil pri najemodajalcih, saj je moral, kot vsak drug razumen človek pričakovati, da se bodo najemodajalci seznanili s stvarmi, ki jih sprejemajo v hrambo.

17Obsojenčev zagovornik z navedbami v zahtevi, da so nesmiselni argumenti sodišča, da so najemodajalci posegli v pravico do zasebnosti obsojenca, ker jih je zanj skrbelo, da če so sobo želeli izprazniti, ne bi bilo treba brskati po obsojenčevih stvareh, ter da je najemodajalce pri pregledu obsojenčeve prtljage vodila gola radovednost, ne uveljavlja kršitve zakona, temveč izraža nestrinjanje z v pravnomočni sodbi ugotovljenim dejanskim stanjem.

C.

18Ker so navedbe v obsojenčevi zahtevi za varstvo zakonitosti materialno neizčrpane, je Vrhovno sodišče obsojenčevo zahtevo zavrglo kot nedovoljeno (drugi odstavek 423. člena v zvezi s petim odstavkom 420. člena ZKP).

19Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal zagovornik obsojenega M. K. zahteva pa je bila vložena tudi zaradi razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

20Upoštevaje premoženjske razmere obsojenca, ki mu je bila izrečena daljša zaporna kazen, poleg tega pa mora preživljati nepreskrbljene družinske člane, ga je Vrhovno sodišče v skladu s četrtim odstavkom 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo povrnitve sodne takse kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

¹ Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 35185/2011 z dne 14. 11. 2013, I Ips 18668/2013 z dne 20. 10. 2016, I Ips 41879/2011 z dne 25. 5. 2017 in I Ips 42684/2015 z dne 1. 3. 2018.
² Enako tudi Gorkič P. (2014): Načelo sorazmernosti in izločanje nezakonitih dokazov v slovenskem pravu: drugi del, Pravna praksa, str. 6.
³ Primerjaj na primer sodbe I Ips 186/2003 z dne 7. 4. 2005, I Ips 375/2007 z dne 15. 5. 2008, I Ips 198/98 z dne 15. 1. 2009, I Ips 43776/2010 z dne 13. 9. 2012, I Ips 5909/2011 z dne 18. 7. 2013, I Ips 18266/2010 z dne 16. 10. 2014, I Ips 9933/2011 z dne 13. 11. 2015 ter številne druge.
⁴ Tako tudi Kranjc V. (2004): Obligacijski zakonik (OZ) (posebni del) s komentarjem, 4. knjiga, Ljubljana, GV Založba, str. 96.
⁵ Prav tam, str. 108.