VSRS Sodba III Ips 63/2017

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega odgovora v znesku 514,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Dosedanji potek postopka

1Tožeča stranka je od tožene stranke v delu, relevantnem za odločanje o reviziji, zahtevala plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala, ker je v letih 2013 in 2014 svoji zavarovanki izplačevala nadomestilo za invalidnost. Pri uveljavljanju odškodninskega zahtevka se je sklicevala na določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ), ki naj bi predstavljale podlago za njen regresni zahtevek.

2Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo 11.610,94 EUR zavrnilo (I. točka izreka sodbe); sklenilo je še, da mora tožeča stranka toženi strani povrniti stroške pravdnega postopka (II. točka izreka sodbe).

3Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4Vrhovno sodišče je na predlog tožeče stranke s sklepom III DoR 26/2017-9 z dne 17. 5. 2017 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je določba 193. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) glede na določbo 18. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) lex specialis.

5Po dopustitvi revizije je tožeča stranka zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbi tožeče stranke ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v zvezi s škodo, nastalo z izplačanimi dajatvami v letih 2013 in 2014, ugodi. Podrejeno je predlagala, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povračilo stroškov revizijskega postopka.

6Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je tudi stroške revizijskega postopka z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Relevantno dejansko stanje

7Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhaja:

− 4. 2. 2004 se je zgodila prometna nesreča, v kateri je bila poškodovana zavarovanka tožeče stranke. Ta je utrpela hudo telesno poškodbo in je bila zaradi posledic prometne nesreče uvrščena v III. kategorijo invalidnosti.

− Prometno nesrečo je povzročil voznik, ki je imel v času nezgode svoje vozilo zavarovano pri toženi stranki. Zaradi dejanja je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika.

Presoja utemeljenosti revizije

8Revizija ni utemeljena.

9Revizijsko sodišče je na dopuščeno revizijsko vprašanje odgovorilo že v sodbi III Ips 33/2017 z dne 25. 7. 2017. Zavzelo je stališče, da povrnitev škode, ki nastane kot posledica prometne nesreče, terja specifično ureditev. Odgovornost povzročitelja nezgode je predmet zavarovanja v prometu, zato je v takih primerih primarno treba uporabiti določbe ZOZP. Določbe 193. člena ZPIZ-2 ni mogoče razlagati kot podlage za razširitev zavarovalnega jamstva zavarovalnice iz obveznega avtomobilskega zavarovanja, saj je njegov obseg predmet urejanja v ZOZP in je določen v njegovem 18. členu. Vrhovno sodišče je zato zaključilo, da so zahtevki tožeče stranke zoper odgovornostno zavarovalnico omejeni glede na vrsto škode, do katere je tožeča stranka - zavod upravičen, zato lahko uspešno uveljavlja le sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Do povrnitve nadomestila za invalidnost tako tožeča stranka ni upravičena, saj ji ZOZP kot lex specialis te pravice ne daje.

10Izpodbijana sodba je materialnopravno skladna s citiranim stališčem Vrhovnega sodišča, zato je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških

11V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške revizijskega postopka, medtem ko je toženi stranki dolžna povrniti njene stroške revizijskega postopka (II. točka izreka). Revizijsko sodišče je slednji priznalo in odmerilo stroške na podlagi določb Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) in specifikacije stroškov v odgovoru na revizijo, in sicer: 900 točk za odgovor na revizijo (tar. št. 21/3) ter 18 točk za materialne stroške (11. člen tarife). Ob upoštevanju vrednosti točke in 22 % DDV je zato tožeči stranki naložilo v plačilo 514,06 EUR stroškov revizijskega postopka (z zamudnimi obrestmi).