VSL Sklep VII Kp 18887/2017

I. Pritožba pooblaščenca oškodovanke kot tožilke A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanka kot tožilka je dolžna plačati kot strošek pritožbenega postopka na 100,00 EUR odmerjeno sodno takso.

1Okrajno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijanim sklepom, skladno z določbo prvega odstavka 435. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 437. člena in členom 429 ZKP, zavrglo obtožni predlog oškodovanke kot tožilke A. A. z dne 3. 5. 2017, ki ga je vložila zoper obdolženo B. B. zaradi kaznivega dejanja protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po prvem odstavku 288. člena KZ-1. Odločilo je še, da mora oškodovanka kot tožilka po drugem odstavku 96. člena ZKP povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolženke.

2Zoper sklep se je pritožil pooblaščenec oškodovanke kot tožilke zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3Na pritožbo je odgovorila obdolženka in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb pooblaščenca oškodovanke kot tožilke, pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da opis dejanja v obtožnem predlogu oškodovanke kot tožilke ne vsebuje zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja in tudi ne kakega drugega kaznivega dejanja oziroma da dejanje, ki je predmet obtožnega akta ni kaznivo dejanje (1. točka prvega odstavka 277. člena ZKP). Zato je obtožni predlog utemeljeno zavrglo.

6Kaznivo dejanje protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po prvem odstavku 288. člena KZ-1, kot je navedlo že sodišče prve stopnje, stori sodnik, ki pri vodenju sodnega postopka ali izrekanju sodne odločbe zavestno krši zakon ali izkrivlja pravo, da bi stranki v postopku škodoval ali neupravičeno dal prednost. Po navedeni dikciji bo sodnikova kazenska odgovornost podana, če pri vodenju sodnega postopka ali izrekanju sodne odločbe zavestno, namerno ravna v nasprotju z zakoni (ne uporabi jasne določbe zakona, nerazumno odstopi od uveljavljane sodne prakse, namerno ugotovi relevantne dejanske okoliščine v nasprotju z rezultati dokaznega postopka), z namenom, ciljem, da bi stranki v postopku škodoval ali ji dal neupravičeno prednost. Pri tem je o zavestni, namerni kršitvi mogoče govoriti šele tedaj, ko se sodnik zaveda pravilnosti uporabe ene določbe, a jo namenoma uporabi drugače ali uporabi drugo, ob tem pa zasleduje cilj, da bi eni od strank v postopku škodoval ali dajal neupravičeno prednost. Če sodniku ni mogoče očitati take zavestne, namerne kršitve zakona, ter ob tem tudi zasledovanja opisanega cilja, ne gre za kaznivo dejanje. Četudi bi tako pri vodenju postopka in odločanju s strani sodnika morda dejansko prišlo do napačne uporabe prava in s tem eventualne nepravilne odločitve sodišča, to samo po sebi še ne pomeni nedopustnega ravnanja v smislu kaznivega dejanja. Ravnanje sodnika bo torej kaznivo le, če bi ravnal namerno in ob tem zasledoval opisani cilj, če bi torej naklepno prekršil jasno določbo zakona zato, da bi eni strani povzročil škodo ali dal drugi prednost. Če sodniku takega naklepnega ravnanja ni moč očitati, pa je moč govoriti največ o nepravilnosti, ali možni drugačni interpretaciji zakona, ki jo lahko stranka uveljavlja v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi zoper sprejeto sodnikovo odločitev, ne pa v kazenskem postopku zoper sodnika. Pravilnost in zakonitost sodnikove odločitve, sodbe in samega postopka, da se odpravijo eventualne kršitve zakona ali napake, se torej preizkuša z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, tudi eventualna nepravilnost odločitve pa sama po sebi še ne pomeni storitve kaznivega dejanja.

7Glede na navedeno opis dejanja v obtožnem predlogu, da obdolžena sodnica brez utemeljenega razloga ni preklicala in preložila za dne 2. 12. 2016 razpisane glavne obravnave, čeprav je zagovornik obtožene že dne 29. 11. 2016 predložil prošnjo za preložitev glavne obravnave, saj je tega dne imel že prej razpisane štiri glavne obravnave pred drugimi sodišči, obravnavana zadeva pa ni bila nujna, niti ni grozilo zastaranje, ter da na glavni obravnavi dne 2. 12. 2016 odvetniški kandidatki C. C. in obdolženki, ki je sedaj subsidiarna tožilka ni dopustila izvajanj na zapisnik oziroma podajanj pripomb (odvetniška kandidatka je poskusila razpravljajočemu senatu podati predlog, da se glavna obravnava zaradi priprave obrambe preloži, obtoženka oziroma sedaj subsidiarna tožilka pa je poskusila podati pripombo glede nestrinjanja z izvajanjem pravice do obrambe po substitutu odvetniške kandidatke C. C.), tudi po oceni pritožbenega sodišča ne zadosti potrebni konkretizaciji zakonskega znaka - izvršitvenega dejanja zavestne, namerne kršitve zakona in sicer 12. člena ZKP, 22. in 29. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP, ki jo uveljavlja obtožni predlog.

8Z v opisu izpostavljenim ravnanjem oziroma postopanjem obdolženke kot sodnice, je slednja tudi po oceni pritožbenega sodišča dejansko le uresničevala eno od temeljnih funkcij, ki jo ima predsednik senata, to je tako imenovano formalno procesno vodstvo. Pri vodenju glavne obravnave ima predsednik senata pomembna formalna procesna pooblastila, ki so potrebna, da lahko poteka glavna obravnava zakonito ter čim bolj smotrno, racionalno in brez zavlačevanja. Tako med drugim daje besedo strankam, oškodovancu, zakonskim zastopnikom, pooblaščencem, zagovorniku, izvedencu in članom senata, narekuje zapisnik o glavni obravnavi v katerega se vpisuje le bistvena vsebina vsega poteka glavne obravnave, odloča pa tudi o predlogih strank, če o njih ne odloča senat. Glede strankine prošnje za preložitev glavne obravnave pa je potrebno poudariti, da le ta za sodnika ni obligatorna, saj 292. člen ZKP določa, da predsednik senata sme iz tehtnih razlogov na predlog strank ali po uradni dolžnosti z odredbo odložiti dan glavne obravnave. Kaj je tehten razlog za odložitev glavne obravnave, pa je dejansko vprašanje, ki ga presodi predsednik senata. Samo dejstvo, da ima zagovornik v istem času določeno obravnavo v kakšni drugi zadevi ni nujno tehten razlog za odložitev glavne obravnave. Pri presoji ali je podan takšen razlog, je namreč treba upoštevati, ali gre za priporno ali za kakšno drugo nujno zadevo in ali je zagovornik po uradni dolžnosti ali po pooblastilu; slednjega lahko nadomesti substitut. Če predsednik senata predlogu stranke za odložitev glavne obravnave, ne ugodi, ker oceni, da ni podan tehten razlog, ne izda formalne odločbe. V takem primeru po stališču sodne prakse sodišče tudi ni dolžno posebej obveščati predlagatelja, temveč mora ta na podlagi okoliščine, da ni dobil obvestila o preklicu glavne obravnave, sklepati, da sodišče njegovemu predlogu za odložitev glavne obravnave ni ugodilo (tako mag. Štefan Horvat - Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 638).

9Pritrditi je sicer pritožbeni kritiki, da je pravno naziranje prvostopenjskega sodišča, da je po ustaljeni sodni praksi treba zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, da sodnik „krši zakon ali izkrivlja pravo“ razlagati v smislu, da mora kršitev zakona ugotoviti neka sodna inštanca (neposredno višje sodišče ali pa ustavno sodišče), zmotno, vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Iz razlogov izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da ocena prvostopenjskega sodišča o nezadostni konkretizaciji zakonskega znaka - izvršitvenega dejanja, zavestne, namerne kršitve zakona temelji predvsem na ugotovitvi, da opisano ravnanje oziroma postopanje obdolžene sodnice spada le v okvir tako imenovanega procesnega in materialnega vodstva razpravljajočega sodnika ter da je pravilnost le teh lahko predmet nadaljnjih (inštančnih) postopkov, oziroma da ne gre za „kvalificirane“ kršitve zakona, ki kažejo na njegovo zavestno oziroma namerno kršenje z namenom škodovati (maščevati) stranki, medtem ko je bilo predhodno predstavljeno resda zmotno pravno naziranje le dodaten argument pri tej sicer pravilni oceni prvostopenjskega sodišča.

10Tudi razlogovanju pritožnika, da na zavedanje obdolženke kot okrožne sodnice z dolgoletnimi izkušnjami, da njeno ravnanje pomeni kršitev temeljnih pravic, ki jih ima pritožnica kot obdolženka v postopku Okrožnega sodišča v ... opr. št. I K 1316/2009 in to z očitnim namenom, da bi se maščevala oškodovanki kot tesni sodelavki prvoobtoženega D. D. v prej navedeni zadevi, kaže odločilno dejstvo, da je pritožnica direktorica občinske uprave Mestne občine ... v okviru katere izhaja glasilo X., ki redno poroča o pristranskem načinu sojenja v navedeni zadevi, kakor tudi v zadevi Okrožnega sodišča v ... opr. št. I K 18896/2011, o prijateljevanju obdolženke z E. E., ki se je na zadnjih lokalnih volitvah zaradi pogubnega vladanja župana D. D. potegovala za mesto županje, kakor tudi o prijateljevanju med obdolženko in okrožno državno tožilko F. F., ki zastopa obtožbo v omenjeni zadevi I K 18896/2011 in ki je v sodnem sporu z D. D. kot tesnim sodelavcem pritožnice, sodišče druge stopnje ne sprejema. Povezava med dejstvom, da je oškodovanka kot tožilka direktorica občinske uprave Mestne občine ... in s tem tudi sodelavka župana Mestne občine ... D. D. in navedenimi članki, ki so bili objavljeni v glasilu Mestne občine ..., po oceni pritožbenega sodišča ne izkazuje v zadostni meri zatrjevani oškodovalni, maščevalni namen obdolženke do oškodovanke kot tožilke, saj se v opisu ne navaja, da bi oškodovanka kot tožilka morebiti bila avtorica teh člankov, ali da bi bila v kakšnem osebnem konfliktnem razmerju z obdolženko. Tudi opis dejanja pod točko I/b, kar zadeva „maščevanje D. D. za spore s prijateljicama obdolženke F. F. in E. E.“, ne zadošča za konkretizacijo zakonskega znaka oškodovalnega, maščevalnega namena obdolženke do oškodovanke kot tožilke. Okoliščini, da sta oškodovanka kot tožilka in D. D., ki v konkretni zadevi ne nastopa kot subsidiarni tožilec, sodelavca v okviru Mestne občine ... in da je D. D. v opisanem sporu s prijateljicama obdolženke F. F. in E. E. namreč ne vzpostavljata razumne povezave med oškodovanko kot tožilko in obdolženko, ki bi utemeljevala v konkretnem primeru edino relevanten oškodovalni, maščevalni namen obdolženke do oškodovanke kot tožilke.

11Nenazadnje pa sodišče druge stopnje v zvezi z očitkom pritožbe, da je sodišče v konkretnem primeru z vpogledom in presojo zapisnika Okrožnega sodišča v ... opr. št. I K 1316/2009 z dne 2. 12. 2016 prekoračilo svoja pooblastila, saj se dokazi v skladu z načelom neposrednosti izvajajo le na glavni obravnavi, presojajo pa se šele po izvedenem dokaznem postopku, pojasnjuje, da sodnik v okviru tako imenovanega materialnega preizkusa obtožnega predloga, le tega zavrže, če spozna, da je med drugim podan razlog za ustavitev kazenskega postopka, ki je določen v 4. točki prvega odstavka 277. člena ZKP in sicer, da ni zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe.

12Po vsem navedenem in ob ugotovitvi, da niso podane kršitve iz petega odstavka 402. člena ZKP, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbo pooblaščenca oškodovanke kot tožilke zavrnilo kot neutemeljeno.

13Ker oškodovanka kot tožilka oziroma njen pooblaščenec s pritožbo ni uspela, je na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka in sicer v znesku 100,00 EUR, ki je odmerjena skladno s tarifno številko 7409 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1).