VSL Sodba in sklep I Cp 674/2018

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče toženki naložilo, da tožnici v roku 15 dni (I.) izroči poslovno dokumentacijo, ki se nanaša nanjo in sicer vse računovodske listine: vse bruto bilance, vse listine, ki so osnova za knjiženje dohodkov in odhodkov, knjigo prejetih in izdanih faktur, vse listine, ki so bile osnova za izdelavo knjiženj in bilance stanja in izkaza poslovnega izida za leto 2011, 2012, 2013, 2014 ter 2015 do vključno junija 2015 ter (II.) plača 1.879,00 EUR pravdnih stroškov s pripadki. S sklepom je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnica zahtevala, da se toženki izročitev zgoraj navedene dokumentacije naloži v roku 24 ur od prejema sklepa ter izreče denarna kazen v višini 3.000,00 EUR za primer, če ne bo spoštovala začasne odredbe.

2Tožnica vlaga pritožbo zoper odločitev o stroških postopka ter odločitev, s katero je sodišče zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo predlogu za izdajo začasne odredbe ugodeno ter tožnici priznani višji pravdni stroški, podrejeno pa njegovo razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Navaja, da dokumentacijo nujno potrebuje, saj niti ne more poslovati. Nedvomno je izkazala, da ji lahko, če dokumentacije ne bo prejela in posredovala določenih podatkov in listin FURSU, nastala velika in nenadomestljiva škoda. Gre za mikro družbo z malim obsegom poslovanja, za vse pravne osebe pa so predpisane visoke denarne globe. Res je bil tožnici rok za popravo obračuna podaljšan, vendar se je že iztekel, kar je sodišče zanemarilo. Tožnica je sicer prosila za ponovno podaljšanje, vendar pa to ne gre v nedogled in to niti ni dopustno z vidika hitrega reševanja zadev. Da bo tožnici rok ponovno podaljšan, je čisto ugibanje sodišča. Plačilo globe v višini od 2.000,00 EUR do 10.000,00 EUR in takojšnja blokada pomeni za tožnico propad, saj ima majhen obseg poslovanja in ji vsaka takšna globa predstavlja nepopravljiv finančni udarec. Začasna odredba z grožnjo denarne kazni bi toženko spodbudila, da bi dokumentacijo izročila. Z začasno odredbo ji ne bi nastala nobena škoda, saj bi izročila le listine, ki jih je tako in tako dolžna izročiti. Tudi ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča RS Up 275/97 ni razloga, da sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe ne bi ugodilo. Okoliščina, da se vsebina začasne odredbe pokriva s tožbenim zahtevkom, ni razlog za zavrnitev predloga, saj tožnica drugačnega predloga niti ne more oblikovati.

Nepravilna je odločitev o stroških postopka. Sodišče bi ji moralo priznati strošek za tri naroke ter strošek za predpravdni postopek. Ker je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljen, je nepravilna tudi odločitev glede stroškov, ki se nanašajo na ta predlog.

V dopolnitvi pritožbe, ki je bila vložena še v pritožbenem roku, pritožnica obvešča sodišče, da ji je FURS 14. 12. 2017 podaljšal rok za predložitev popravka obračuna DDV, vendar le do 19. 1. 2018. Nesprejemljivo je, da mora prositi za podaljševanje roka, čeprav bi sodišče lahko odločilo in toženki naložilo izročitev dokumentacije. Prilaga sklep z dne 14. 12. 2017.

3Toženka izpodbija odločitev, s katero ji je sodišče naložilo izročitev dokumentacije ter plačilo stroškov postopka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo tožba zavržena, podrejeno pa odločitev razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Priglaša pritožbene stroške.

Meni, da je zahtevek tožnice nedoločen in neizvršljiv. Tožbo bi zato moralo sodišče zavreči kot nepopolno.

Opozarja, da je 50 % solastnica tožnice. Zakonsko predpisane obveznosti hrambe poslovne in računovodske dokumentacije, ki je obveznost družbe, toženka s tem, ko to dokumentacijo hrani, ne krši in je ta še vedno last podjetja in je tožnici vedno na voljo. Iz izpovedi priče A. A. izhaja, da mu je toženka izročila dokumentacijo, ki jo je od nje zahteval, ko je želel pri tožnici preveriti, ali še razpolaga z osnovnimi sredstvi, pa se zakoniti zastopnik tožnice na telefonske klice ni odzval. Iz izpovedi zakonitega zastopnika tožnice izhaja, da o poslovanju tožnice ne ve ničesar in se zato toženka upravičeno boji, da bo v primeru izročitve dokumentacije prišlo do popolne neurejenosti poslovanja. Dokumentacija mu je bila poleg tega posredovana po elektronski pošti in ima zato vsak trenutek vpogled v vse listine, ki so potrebne za poslovanje podjetja.

4Tožnica je na pritožbo toženke odgovorila. Meni, da je pritožba neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

5Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe toženke

6Res je, da mora tožba na podlagi 180. člena ZPP obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, vendar pa se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožnico, da konkreten zahtevek tej zahtevi ne ustreza.

7Drži tudi, da v zahtevku tožnica listin, katerih izročitev zahteva, ni specificirala tako, da bi navedla oznako posamezne listine, njen datum in vsebino, vendar pa zaradi tega zahtevek ni nedoločen in neizvršljiv. V zahtevku je navedeno, da gre za računovodske listine, ki se nanašajo na tožnico in sicer bruto bilance ter listine, ki so bile osnova za knjiženje dohodkov in odhodkov, knjigo prejetih in izdanih faktur ter listine, ki so bile osnova za izdelavo knjiženj in bilance stanja ter izkaza poslovnega izzida. Navedeno je tudi obdobje iz katerega izvirajo. Vse navedeno omogoča njihovo identifikacijo, pa tudi ločevanje listin, ki se nanašajo na tožnico od morebitnih računovodskih listin drugih pravnih oseb¹. Sodišče prve stopnje zato s tem, ko je odločalo o tožbi in ni izpeljalo postopka po 108. členu ZPP, ni storilo nobene postopkovne kršitve.

8Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica odločilnih dejstev, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, s pritožbo ne izpodbija, ampak ponovno izpostavlja le okoliščine, ki za odločanje niso relevantne („solastništvo družbe“; predložitev zahtevane dokumentacije FURS-u; nezaupanje; pošiljanje dokumentacije zakonitemu zastopniku tožnice po elektronski pošti). Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, je bistveno, da je poslovna dokumentacija last tožnice in da toženka ni izkazala nobene pravne podlage, ki bi ji dajala pravico do njene posesti. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je oprta na prvi odstavek 92. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), je zato pravilna.

9Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo potrdilo.

Glede pritožbe tožnice

10Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala in enega od nadaljnjih pogojev².

11Vendar pa to ne velja za vse vrste začasnih odredb. Poleg začasnih odredb, katerih namen je zavarovati izvršitev bodoče obveznosti dolžnika in so namenjene zavarovanju bodoče izvršbe, se v sodni praksi, od odločitve Ustavnega sodišča v zadevi Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, izdajajo tudi tako imenovane regulacijske začasne odredbe, ki se v bistvenih delih pokrivajo z zahtevkom, ki je postavljen v tožbi. Ustavno sodišče RS je v tej odločbi postavilo temelje za njihovo uveljavljanje in zapisalo, da njihov namen ni v zavarovanju možnosti kasnejše izvršbe, pač pa začasna ureditev spornega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe), če obstaja možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Sodno varstvo pa svojega namena, kot je poudarilo Ustavno sodišče RS, očitno ne bi več moglo doseči v primeru, če osebi, ki sodno varstvo zahteva, že v teku postopka nastane nenadomestljiva škoda³. Ko je presojalo dopustnost izdaje začasne odredbe, ki se pokriva z zahtevkom, ki je postavljen v tožbi, je poudarilo tudi potrebo po restriktivnem pristopu in nujnosti presoje, ali bo posledice izdane začasne odredbe kasneje, če bi bil tožbeni zahtevek zavrnjen, mogoče odpraviti. Po mnenju Ustavnega sodišča to narekuje zahteva po zagotovitvi varstva pravic nasprotne stranke (toženca). Upoštevati je namreč treba, da izdana začasna odredba, ki se pokriva z zahtevkom, dejansko pomeni to, da sodišče o zahtevanem pravnem varstvu odloči še preden izpelje kontradiktoren postopek, ki tudi tožencu zagotovi možnost, da brani svoje pravice in interese. Izdaja regulacijske začasne odredbe zato (tudi če tožnik izkaže težko nadomestljivo škodo) v primeru, da vrnitev v prejšnje stanje ni mogoča, ni dopustna. Za izdajo regulacijske začasne odredbe, ki se pokriva s tožbenim zahtevkom, mora torej tožnik izkazati verjetnost nastanka težko nadomestljive škode (pri čemer je po stališču ustavnega sodišča ta pojem treba restriktivno tolmačiti) ter pogoj, da je kasneje, kljub izvršitvi začasne odredbe, za toženca, če v pravdi uspe, mogoče vzpostaviti prejšnje stanje.

12Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo zato, ker je presodilo, da tožnica niti z verjetnostjo ni izkazala težko nadomestljive škode, torej predpostavke po 2. alineji 272. člena ZIZ. Pritožbeno sodišče s takšno presojo soglaša. Strinja se sicer s pritožnico, da grožnja, da pride do izreka globe, ni prenehala že samo s tem, ko je bil s strani upravnega organa tožnici rok za popravo obračuna podaljšan. Ni namreč mogoče trditi, da bo upravni organ rok v prihodnje še podaljševal. Vendar pa to v konkretnem primeru ni odločilno. Bistveno je, da tožnica ni izkazala, da gre pri škodi, ki bi ji zaradi plačila globe nastala, za težko nadomestljivo škodo. Ni namreč vsaka premoženjska škoda težko nadomestljiva. Tožnica s svojimi posplošenimi trditvami, da bi plačilo globe pomenilo njen propad, saj gre za majhno družbo z majhnim obsegom poslovanja in majhnim premoženjem (kar ponavlja tudi v pritožbi), trditvenemu bremenu v tej smeri ni zadostila. Tako ni navedla niti tega, kakšen je njen obseg poslovanja, kakšne dohodke dosega, kakšno je njeno premoženje in podobno. Sodišče prve stopnje je zato odločilo pravilno, ko predlogu za izdajo začasne odredbe ni ugodilo.

13Pritožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje še na izpolnjevanje pogoja po tretjem odstavku 272. člena ZIZ (trdi, da toženki z izdano začasno odredbo ne bo nastala nobena škoda), saj izdaja regulacijske začasne odredbe na tej podlagi ni mogoča. Tretji odstavek se namreč navezuje na predpostavko po prvi alineji 272. člena ZIZ, ki je izrecno povezana z začasnimi odredbami zavarovalne (in ne regulacijske) narave. Pritožbene navedbe, da toženka, če bi ji sodišče naložilo izročitev dokumentacije, ne bi utrpela nobene škode, zato na odločitev ne morejo vplivati.

14Čeprav se tožnica na izpolnjevanje predpostavke po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ ni izrecno sklicevala, pa pritožbeno sodišče (glede na vsebino njenih navedb) dodaja, da izdaja regulacijske začasne odredbe tudi na tej podlagi ni mogoča. Najprej zato, ker tehtanje interesa nasprotne stranke, o katerem govori Ustavno sodišče RS, ni tehtanje iz 3. alineje 272. člena ZIZ, ampak gre (ob izkazani težko nadomestljivi škodi) za presojo možnosti vzpostavitve prejšnjega stanja. Potem pa tudi zato, ker bi bila uporaba te predpostavke v nasprotju z napotilom Ustavnega sodišča o restriktivni razlagi pojma težko nadomestljive škode. Po 3. alineji 272. člena ZIZ namreč upniku težko nadomestljive škode ni treba izkazati, pač pa za izdajo začasne odredbe zadošča že to, da dolžnik z njeno izdajo ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje te odredbe nastale upniku. To pa po mnenju pritožbenega sodišča ne daje podlage, da sodišče še pred izvedbo kontradiktornega postopka ugodi temu kar se zahteva s tožbo⁴.

15Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je res opravilo tri naroke, vendar pritožnica spregleda, da je bil narok 14. 9. 2017 opravljen izključno v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe. Ker je bil predlog zavrnjen, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko tožnici stroškov za pristop na ta narok (pa tudi ostale stroške vezane na predlagano začasno odredbo) ni priznalo. Gre namreč za strošek, ki ni bil potreben (155. člen ZPP). Tožnica je toženko pred vložitvijo tožbe po svojem pooblaščencu pozvala, da izroči dokumentacijo (priloga A5). Iz te zahteve izhaja, da ne gre za prvi poziv toženki, ampak ponovni. Gre torej za nepotrebno podvajanje, zato stroška, ki je tožnici s tem nastal, toženka ni dolžna nositi (155. člen ZPP).

16Tudi pritožba tožnice je torej neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP stroškovno odločitev in odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe potrdilo.

Glede pritožbenih stroškov

17Pravdni stranki s svojima pritožbama nista uspeli in zato do povračila pritožbenih stroškov nista upravičeni (154. v zvezi s 165. členom ZPP). Odgovor na pritožbo, ki ga je vložila tožnica, je bil nepotreben (155. člen ZPP) in zato tožnica tudi te stroške nosi sama.

¹ Kot je toženka izpovedala ob zaslišanju, so te listine tudi fizično ločene od drugih in jih hrani v posebnih fasciklih.
² Upnik mora na podlagi 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da tožnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Po tretjem odstavku 270. členu ZIZ, ki se na podlagi tretjega odstavka 272. člena ZIZ uporablja tudi v postopku odločanja o začasni odredbi v zavarovanje nedenarne terjatve, pa upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.
³ Ustavno sodišče RS je izdajo regulacijske začasne odredbe sicer vezalo na preprečitev nenadomestljive škode, vendar je ta pogoj sodna praksa po začetku uporabe ZIZ nadomestila s pogojem težko nadomestljive škode (glej sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 105/2008, VSL I Cp 181/2010, I Cp 4184/2009 in druge).
⁴ II Cp 599/2017.