VSL Sklep II Kp 50057/2014

I. Pritožba zagovornikov obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenega se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom, da podlagi določila prvega odstavka 413. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zavrglo zahtevo za obnovo kazenskega postopka zagovornikov obsojenega A. A. Odločilo je še, da je predlagatelj A. A. na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98. členom ZKP dolžan povrniti stroške postopka.

2Zoper sklep so se pritožili obsojenčevi zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču so predlagali, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obnovo kazenskega postopka dovoli oz. izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločanje.

3Na pritožbo je odgovorila okrožna državna tožilka in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po presoji razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb obsojenčevih zagovornikov ter preučitvi spisovnega gradiva, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita.

6Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, se sme na podlagi 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP, kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, obnoviti v korist obsojenca, če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu. Zahteva za obnovo kazenskega postopka torej ne more biti usmerjena na ponovno, drugačno presojo istih dejstev in istih dokazov, ne glede na nelogičnosti ali pomanjkljivosti v obrazložitvi pravnomočne sodbe. Lahko pa se na podlagi novih dokazov zahteva ponovna presoja v pravnomočni sodbi ugotovljenih odločilnih dejstev, na podlagi novih dejstev pa se lahko zahteva ponovna presoja dokazov, na katere se opira obsodilna sodba. Nova dejstva ali novi dokazi morajo biti takšni, da postane vprašljiva ugotovitev pravnomočne sodbe glede odločilnih dejstev, ki se nanašajo na kaznivo dejanje ali krivdo obsojenca. Dejstva morajo biti nova za sodišče, ni pa nujno, da so nova tudi za stranke oz., da so nastala šele po pravnomočnosti sodbe. To velja tudi glede predlaganih novih dokazov. Prav tako ni pomembno, kdaj je stranka izvedela za nova dejstva ali nove dokaze. Dejstev, ki so bila navajana že v teku kazenskega postopka, ni mogoče šteti za nova, čeprav jih sodišče v pravnomočni sodbi ni ocenilo. Prav tako niso novi dokazi, ki so bili predlagani že v teku postopka, pa jih sodišče ni sprejelo (tako mag. Štefan Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 885).

7Skladno z navedenim je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da dejstvo, na katerega se sklicujejo zagovorniki v zahtevi za obnovo kazenskega postopka – nedovoljena oz. nezakonita hramba DNK profila obsojenca v evidenci DNK preiskav, kar dokazujejo v zahtevi predložene listine, dopisa MNZ z dne 5. 2. 2016 in 6. 4. 2016 ter sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani I Kpr 63/2009 (Ks 1051/2009) z dne 18. 9. 2009, ni novo dejstvo, na podlagi katerega bi sodišče smelo obnoviti kazenski postopek. V točki 8 izpodbijanega sklepa sodišče sicer razloguje, da navedeno dejstvo, na katerega se sklicuje zahteva za obnovo kazenskega postopka, za obsojenca in njegovega zagovornika ni novo, saj sta bila z njim seznanjena tekom kazenskega postopka, kar je irelevantno. Kot je bilo že navedeno, namreč ni nujno, da so dejstva nova tudi za stranke oz. da so nastala šele po pravnomočnosti sodbe oz. da ni pomembno, kdaj je stranka izvedela za nova dejstva ali nove dokaze. Navedena ugotovitev pa ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, saj sodišče svoje odločitve o zavrženju zahteve za obnovo kazenskega postopka ni utemeljevalo zgolj s to ugotovitvijo, saj je v nadaljevanju pravilno ugotovilo, da predmetno dejstvo, na katerega se sklicuje zahteva za obnovo kazenskega postopka, tudi za sodišče ni novo, kar pomeni, da ni podan zatrjevani obnovitveni razlog iz 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP. Zato je sodišče skladno z določilom prvega odstavka 413. člena ZKP zahtevo za obnovo postopka zavrglo.

8V kazenskem postopku, katerega obnova se zahteva v korist obsojenega A. A., končanega s pravnomočno sodbo na podlagi sprejetega sporazuma o priznanju krivde, je imelo sodišče prve stopnje na razpolago spisovno gradivo, iz katerega je izhajalo, da biološka sled, ki je bila najdena na kraju ugrabitve in kraju mučenja, pripada obsojencu, katerega DNK profil je bil hranjen v DNK evidenci ter da obsojeni A. A. predhodno ni bil kaznovan ter da tudi ni bil v drugem kazenskem postopku. Glede na navedeno ter upoštevaje, da je bila že pred izdajo predmetne pravnomočne obsodbe javno objavljena odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-312/11-21 z dne 13. 2. 2014 (z le-to je bilo odločeno, da je bila 1. alineja prvega odstavka 63. člena Zakona o policiji v neskladju z Ustavo, v kolikor je omogočala, da so se lahko profili odvzetih vzorcev DNK oseb, ki so bile osumljene, niso pa bile pravnomočno obsojene za očitano kaznivo dejanje, hranili vse do zastaranja kazenskega pregona), se pritožbeno sodišče pridružuje pravilni ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da so že obstoječi, predhodno izpostavljeni dokazi in dejstva sodišču omogočali presojo zakonitosti oz. nezakonitosti hrambe DNK profila obsojenca, torej dejstva, na katerega se sklicuje predmetna zahteva za obnovo kazenskega postopka. Zato s strani obrambe ponujeno dejstvo – nezakonita hramba DNK profila obsojenca, za sodišče ni novo dejstvo. Navedene ugotovitve ne more omajati pritožbena navedba, da so zagovorniki šele v zahtevi za obnovo kazenskega postopka sodišču predložili sklep izvenobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Ljubljani o zavrnitvi zahteve za preiskavo zoper obsojenega A. A. opr. št. I Kpr 63/2009 (Ks 1051/2009) z dne 18. 9. 2009, saj je iz spisovnega gradiva izhajalo, da obsojenec predhodno ni bil kaznovan in da ni v drugem kazenskem postopku. Enako velja za pritožbeno navedbo, da v spisovnem gradivu, ki ga je imelo na razpolago sodišče prve stopnje ob izreku sodbe, ni omenjene odločbe Ustavnega sodišča RS, ki je ključnega pomena za ovrednotenje dokaznega pomena DNK profila pritožnika. Odločbe Ustavnega sodišča RS so obvezujoče za nižja sodišča, zato jih le-ta morajo poznati oz. se predpostavlja, da jih poznajo.

9Pritožbeno sodišče je že v svojem prejšnjem sklepu z dne 19. 10. 2017 pojasnilo, da se obsojenec s priznanjem krivde oz. s sklenitvijo sporazuma o priznanju krivde, odpove pravici, da sodišče odloča o obtožbi na glavni obravnavi oz. pristane na to, da bo dokazni postopek izveden le glede tistih okoliščin, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije (5. točka tretjega odstavka 285.a člena ZKP). Kljub navedenemu pa predsednik senata po podanem priznanju oz. sporazumu o priznanju krivde, med drugim presodi, ali je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu (2. točka drugega odstavka 450.č člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 285.c člena ZKP). To pa pomeni, da predsednik senata sprejme priznanje oz. sporazum o priznanju krivde le, če je na podlagi dokaznega gradiva v spisu prepričan, da je obtoženec storil kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe, in da ni okoliščin, ki bi izključevale njegovo krivdo. Prepričanje o krivdi, ki je najvišji dokazni standard v našem kazenskem postopku, mora biti tako, da je onkraj razumnega dvoma in velja za vsako obsodilno sodbo, torej tudi za sodbo, izrečeno na podlagi priznanja krivde oz. sporazuma o priznanju krivde. Upoštevaje določbo drugega odstavka 355. člena ZKP mora predsednik senata tudi pri presoji obtoženčevega priznanja krivde oz. sporazuma o priznanju krivde vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, torej mora oceniti vse dokaze v spisu in ne samo tiste, ki obtoženca bremenijo, pri tem pa tudi ne sme upoštevati nedovoljenih dokazov. Ker je predsednica senata v konkretnem primeru sporazum o priznanju krivde sprejela, pomeni, da je med drugim presodila tudi, da je priznanje podprto z drugimi (zakonitimi) dokazi v spisu, s tem pa tudi, da je bila hramba DNK profila obsojenca v DNK evidenci zakonita. Morebitna napačna, zmotna presoja predsednika senata glede zakonitosti oz. nezakonitosti dokazov pri sprejemanju priznanja krivde oz. sporazuma o priznanju krivde pa ne more biti obnovitveni razlog, saj je obnova kazenskega postopka kot izredno pravno sredstvo usmerjeno le v spremembo v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, posledično pa tudi v spremembo uporabljenega kazenskega zakona in drugačno odločbo o kazenski sankciji, temveč le razlog za vložitev rednega pravnega sredstva – pritožbe in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, po pravnomočnosti sodbe pa le kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti prav tako zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP kot izrednega pravnega sredstva. Glede na navedeno pritožbena navedba, da dolžnosti sodnika ravnati skladno z določbo prvega odstavka 285.c člena ZKP oz. z zgoraj navedenim ni bilo zadoščeno, vendar pa pritožnik zaradi take pomanjkljivosti na strani sodišča ne sme nositi oz. trpeti škodljivih posledic, ki v dani situaciji rezultirajo v dolgoletni prostostni kazni, ne vzdrži razumne in pravne presoje.

10Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da dejstvo, na katerega se sklicujejo zagovorniki v zahtevi za obnovo kazenskega postopka, za sodišče ni novo dejstvo, je odpadla nadaljnja presoja ali je to dejstvo takšno, da postane vprašljiva ugotovitev pravnomočne sodbe glede odločilnih dejstev, ki se nanašajo na kaznivo dejanje ali krivdo obsojenca oz. ali to dejstvo utegne samo zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev obsojenca, ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu, kot to določa 3. točka prvega odstavka 410. člena ZKP. Zato so pritožbeni očitki v tej smeri neupoštevni.

11Po vsem navedenem je sodišče druge stopnje pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno.

12Ker je obsojenec brez zaposlitve in rednih sredstev za preživljanje, prestaja pa daljšo prostostno kazen, ga je sodišče druge stopnje oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.