404. člen ZPIZ-1

Izpodbijani sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi je bil izdan na podlagi 246. člena ZUJF. Glede te določbe pa je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-146/12-35 z dne 14. 11. 2013 ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo RS, v kolikor se nanaša na javne uslužbenke kot ženske zavarovanke, ki še niso izpolnile enakih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kot veljajo za moške zavarovance. Tožnica je enake pogoje, kot so veljali za moške zavarovance izpolnila šele 30. 1. 2014, zato bi ji lahko pogodba o zaposlitvi zakonito prenehala šele z navedenim datumom.

Po določbi 188. člena ZUJF bi lahko tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi dokončnega sklepa, ki bi ga izdal predstojnik delodajalca prvi dan po izteku dveh mesecev od izpolnitve pogojev iz prvega odstavka 188. člena ZUJF, torej ko bi izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Tožena stranka je o prenehanju pogodbe o zaposlitvi tožnika odločila, preden so bili za to podani pogoji po 188. členu ZUJF, saj ni počakala z izdajo sklepa na iztek prvega delovnega dne po izteku dveh mesecev od izpolnitve pogojev. Zaradi zmotne uporabe 188. člena ZUJF je sklep tožene stranke nezakonit, tožniku pa na podlagi takega sklepa ni zakonito prenehalo delovno razmerje.

Ker tožnik do uveljavitve ZPIZ-1 (do 31. 12. 1999) še ni dopolnil 45 let starosti in ob uveljavljanju pravice do pokojnine v letu 2004 še ni dopolnil 50 let in 6 mesecev starosti, je sodišče pravilno ugotovilo, da v smislu določb ZPol in ZPIZ-1 ni izpolnjeval pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

ZPIZ-1 je posegel v način upokojevanja po 87. členu ZPol. Ta določba bi za tožnika lahko prišla v poštev le v primeru, če bi vse pogoje za pridobitev pravice do upokojitve izpolnil že pred uveljavitvijo ZPIZ-1, to je pred 1. 1. 2000. To izhaja iz prehodne oziroma končne določbe 392. člena ZPIZ-1. Z določbo 430. člena ZPIZ-1 ni prišlo do posega v minimalne pogoje za upokojitev po 154., 402. in 404. členu ZPIZ-1.

Tožnik je zahtevo za priznanje starostne pokojnine pod ugodnejšimi pogoji vložil 24.10.2001, ko je bil star 45 let. Ker določba 1. odstavka 87. člena ZPol takrat ni več veljala, bi tožnik za priznanje pravice moral izpolnjevati starostni pogoj, določen v 404. členu ZPIZ-1, t. j. 49 let.

Določba 404. člena ZPIZ-1 ni bila sprejeta v zakon zato, da bi nekaterim kategorijam zavarovancev priznala nove pravice, ampak da bi poenotila in uskladila pravice, ki so jih do sedaj na različne načine in pod različnimi pogoji omogočali posebni zakoni nekaterim kategorijam zavarovancev. ZVV, ki je po nepotrebnem (enako kot npr. Zakon o sodniški službi) naštet v 404. členu ZPIZ-1, ni zakon, ki bi kakorkoli spreminjal pogoje upokojevanja za vojne veterane, in zato ni zajet v določbah, ki na novo opredeljujejo minimalno starost in minimalno pokojninsko dobo.

Določbo 404. čl. ZPIZ/99 je potrebno razlagati v povezavi z določbo 154. čl. ZPIZ/99, zato pomenijo določbe 404. člena o postopnem spreminjanju (višanju) starostne in pokojninske dobe le postopen prehod iz stanja pred uveljavitvijo ZPIZ/99 (ko za upokojevanje po posebnih predpisih dotlej veljavni zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ni omejeval starostne meje ter pokojninske dobe) na omejitve, določene v 2. odst. 154. člena ZPIZ/99. V 1. odst. 404. čl. ZPIZ/99 je bil med posebnimi predpisi sicer naštet tudi Zakon o vojnih veteranih (Ur. l. RS, št. 63/95), v katerem niso določeni pogoji za upokojitev. Ker ta zakon ne določa primerov in načinov za uveljavljanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, ne omogoča upokojevanja pod drugačnimi pogoji od tistih, določenih v ZPIZ/99 za ostale kategorije zavarovancev (v 36. čl.) in je bil le pomotoma vključen med zakone, naštete v 1. odst. 404. čl. ZPIZ/99 (in je bil z novelo ZPIZ - Ur. l. RS, št. 109/2001 iz 1. odst. 404. čl. črtan). Če kateri od posebnih zakonov, naštetih v 1. odst. 404. čl., določa nižjo starost ali pa nižjo pokojninsko dobo za pridobitev pravice do pokojnine od tiste, predpisane v 404. čl., je to