VSM Sodba IV Kp 12336/2014

I. Pritožba zagovornika obdolženega M.I. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 12336/2014 z dne 15. 12. 2016 obdolženega M.I. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena v zvezi s četrtim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po navedenih zakonskih določbah izreklo kazen 1 leto zapora. Po 72. členu KZ-1 mu je izreklo varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja B kategorije ter odločilo, da se obdolžencu v roku treh let od pravnomočnosti sodbe ne sme izdati novo vozniško dovoljenje B kategorije, čas, prestan v zaporu, pa se ne všteva v čas trajanja tega ukrepa. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso, kar bo odmerjeno po pravnomočnosti sodbe.

2Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov, kot navaja uvodoma v pritožbi, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje pred drugega sodnika, obdolženca oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka in obdolženca ter zagovornika obvesti o seji pritožbenega senata.

3Kadar odloča sodišče druge stopnje o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, obvesti stranke o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP). Ker pritožba ne pojasnjuje, zakaj bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari, tega pa ni spoznal niti pritožbeni senat, strank o seji ni obvestil.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po oceni pritožbe so v sodbi nasprotja o tem, ali je bil voznik, ki bi naj bil po prepričanju sodišča obdolženec, v času prometne nesreče pripet z varnostnim pasom in se je zato ne da preizkusiti. Sodba tudi nima razlogov o hitrosti vožnje obdolženca v času prometne nesreče in o tem, kako naj bi ta vplivala na njegovo neobvladovanje vozila, čeprav se mu očita prehitra vožnja, kršitev prvega odstavka 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZprCP) pa ni konkretizirana niti v krivdoreku sodbe. V nasprotju s podatki spisa je navedba, da je obdolženec zaradi hitrosti vožnje izgubil oblast nad vozilom, ko je zapeljal v levi ovinek v smeri vožnje in z avtom zapeljal v desno s cestišča, ker je iz skice nesreče, zapisnika o ogledu in albuma fotografij razvidno, da je avtomobil zapeljal s cestišča v levo.

6Pritožba nima prav. Okoliščina, ali je bil obdolženec pripet z varnostnim pasom, je v sodbi jasno obrazložena in ne gre za odločilno dejstvo, o katerem bi bila v njej podana nasprotja, kot trdi pritožba. Ugotovitve, ki jih iz sodbe povzema pritožba, da obdolženec kot voznik in oškodovanec nista padla iz avtomobila, ker sta bila pripeta z varnostnim pasom, čeprav sta oba ležala v času prihoda prič izven avtomobila na zemlji, ni v nasprotju z ugotovitvijo, kdo je bil voznik in povzročitelj prometne nesreče, prav tako pa ne drži, da se sodba v tem ne da preizkusiti. V obravnavani zadevi je odločilno dejstvo, ali je bil voznik obdolženec, o tem pa so v sodbi navedeni podrobni razlogi. Sicer pa pritožba s trditvijo, da bi obdolženec utrpel poškodbe zaradi varnostnega pasu, če bi bil pripet, in ko ocenjuje navedbe reševalcev in prič o tem, ali sta bila obdolženec in oškodovanec pripeta z varnostnim pasom, graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Tudi z navedbo, da sodišče verjame reševalcem in pričam ter mnenju izvedenca medicinske stroke ter zaključuje, da obdolženec kot voznik ni padel iz avtomobila, ker bi sicer imel na sebi sledove zemlje, kar je v nasprotju z drugimi dokazi in obrazložitvijo sodišča, pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in ne bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

7Pritožba neutemeljeno očita tudi, da napadena sodba nima razlogov o hitrosti obdolženčeve vožnje in o tem, kako naj bi vplivala na obdolženčevo neobvladovanje vozila ter da ni konkretizirana niti v krivdoreku sodbe. Kršitev prvega odstavka 45. člena ZPrCP je v izreku sodbe konkretizirana, hkrati s kršitvijo prvega odstavka 104. člena v zvezi z drugim odstavkom 105. člena ZPrCP, ko je navedena stopnja alkohola v organizmu obdolženca v času vožnje ter je zapisano, da je v navedenem odseku ceste zapeljal v levi ovinek in pri tem hitrosti vožnje ni prilagodil poteku in tehničnim lastnostim ceste tako, da bi lahko ves čas obvladoval vozilo, zaradi česar je zapeljal na desno, na bankino in nato izven vozišča na njivo, kjer se je vozilo večkrat prevrnilo in ustavilo na kolesih… Da je bila obdolženčeva vožnja glede na stanje cestišča in obdolženčevo stanje zaradi zaužitega alkohola prehitra, je iz izreka sodbe in obrazložitve (točka 17) jasno razvidno in ustrezno konkretizirano. Pritožbi ni mogoče pritrditi niti, ko navaja, da je obrazložitev sodbe v nasprotju s podatki spisa glede načina vožnje obdolženca, saj je tako iz izreka, podatkov spisa in obrazložitve sodbe razvidno, da je obdolženec zapeljal v levi ovinek in nato iz navedenih razlogov desno, na bankino in nato izven vozišča na njivo. Gledano v smeri vožnje je torej zapeljal na desno izven vozišča in iz nobenega podatka v spisu ne izhaja nasprotno, kot zatrjuje pritožba, ki tudi ne pojasni, iz katerih izpovedb ali drugih podatkov naj bi izhajalo, da je avtomobil zapeljal s ceste levo.

8Po oceni pritožbe je izrek sodbe nejasen in nerazumljiv ter v nasprotju sam s seboj, pa tudi z njeno obrazložitvijo in v nasprotju z izvedenimi dokazi ter je sodba zato nezakonita, ker se v njej hkrati ugotavlja, da je bil obdolženec v času prometne nesreče neprišteven, a je kljub temu kazensko odgovoren, ker bi si naj tako stanje povzročil sam. Ob bistveni kršitvi določb kazenskega postopka pa je zato po njeni oceni kršen tudi kazenski zakon, saj obdolženčevo ravnanje, če je bil neprišteven, ni kaznivo dejanje.

9Tudi navedeni kršitvi pritožba očita neutemeljeno. Sodišče prve stopnje ni le navajalo zakonskih določb, kot trdi pritožba, temveč je v izreku sodbe in njeni obrazložitvi natančno navedlo in obrazloženo pojasnilo, na podlagi česa zaključuje, da je obdolženec storil kaznivo dejanje v stanju neprištevnosti in da je zanj kriv. Pojasnilo je, da je uporabilo četrti odstavek 29. člena KZ-1, ker je šlo za dejanje, ki je svobodno v odločitvi, ne pa v izvršitvi, torej da je bil obdolženec v trenutku storitve v stanju neprištevnosti, ki si jo je sam povzročil z zaužitjem alkohola, preden se je spravil v stanje neprištevnosti, pa je bila podana njegova malomarnost glede dejanja, ki ga je nato v neprištevnosti storil. V točkah od 15 do 18 obrazložitve sodbe je za svoje zaključke navedlo razloge, ki med seboj niso v nasprotju, pri čemer pritožba očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka v zvezi s tem prav tako obrazloži z nestrinjanjem z dokazno oceno sodišča.

10Pritožba, ko uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve kazenskega zakona, zato ni utemeljena.

11Neutemeljena pa je tudi pritožbena graja na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče je dejansko stanje obravnavane zadeve ugotovilo pravilno in popolno, pravilno je ocenilo zagovor obdolženca in izvedene dokaze ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena v zvezi s četrtim odstavkom 29. člena KZ-1 dokazana. Z razlogi, s katerimi je utemeljilo prvostopenjski krivdni izrek, se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih kot pravilne povzema, glede pritožbenih navedb pa še dodaja:

12Ne oškodovanec M.L. ne katera od prič niso povedali, da so videli, da je avtomobil vozil obdolženec ali da je po nesreči stopil iz avtomobila, ugotovitev izvedenca medicinske stroke dr. K.M. o tem, da je obdolženec dobil poškodbe, ko je sedel na vozniškem sedežu, pa je v sodbi iztrgana iz njegovega mnenja, saj je izvedenec povedal, da ne izključuje možnosti, da je obdolženec sedel na zadnjem sedežu. Sodišče bi moralo to upoštevati in odrediti izvedenca prometne stroke, ki bi podal mnenje o tem, ali je bil obdolženec voznik. Zmotno je zaključevalo o pomenu okoliščine, da na obdolžencu ni bilo sledov zemlje in da ni padel iz avtomobila ter ni upoštevalo, da bi ga varnostni pas poškodoval, če bi bil pripet. Pritožba še poudarja, da je policija v zapisniku o ogledu kraja nesreče za oškodovanca zapisala, da je bil pripet z varnostnim pasom, ni pa tega zapisala za obdolženca ter navaja, da ni dokazano, da v času prometne nesreče v avtomobilu ni bilo več oseb in da ni izključeno, da je bil voznik nekdo tretji. Če bi bil v postopku odrejen izvedenec prometne stroke, pa bi bilo mogoče odgovorjeno tudi na vprašanje, ali ni prišlo do prometne nesreče zaradi kakšnega drugega vzroka, ne zaradi neprilagojene hitrosti. Dejanskega stanja sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo glede vprašanja, ali se je obdolženec sam spravil v stanje neprištevnosti in kdaj, prav tako pa kaj in kdaj je pil, in ni upoštevalo, da je bil lahko v takšnem stanju že več dni in o tem, da bo vozil avtomobil, prej ni razmišljal.

13Tudi povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da bi v postopku odredilo izvedenca prometne stroke, saj so izvedeni dokazi dajali zadostno podlago tudi za zaključek, kdo je bil v obravnavani prometni nesreči voznik. Pojasnilo je, na podlagi česa zaključuje, da tretje osebe ni bilo v vozilu in da je bil voznik obdolženi M.I., ki je utrpel poškodbe, na podlagi katerih je izvedenec medicinske stroke zaključil, da so nastale, ko je sedel v vozilu in ga je stisnilo med sedež in volan, na kar kaže serijski zlom reber na obeh straneh in udarnina desnih pljuč in jeter, pri čemer je izvedenec z 99,9 % gotovostjo oziroma verjetnostjo zaključil, da te poškodbe kažejo prav na položaj obdolženca na vozniškem sedežu v času prometne nesreče. Glede na navedeno, in ker tudi iz izpovedbe oškodovanca, pa tudi drugih prič, ni bilo razvidno, da bi bil še kdo tretji udeležen v prometni nesreči, je utemeljeno zaključilo, da izvedenec prometne stroke s svojim mnenjem k razjasnitvi dejanskega stanja ne bi v ničemer pripomogel in je zato predlagan dokaz pravilno kot nepotrebnega zavrnilo. Razloge za to je sprejemljivo pojasnilo v točki 4 obrazložitve sodbe, kjer je ustrezno ocenilo in pojasnilo tudi okoliščine in navedbe prič glede okoliščine, kje sta se obdolženec in oškodovanec nahajala v trenutku, ko so prišle na kraj nesreče. Pritožba ne pojasni, kako bi lahko izvedenec prometne stroke na podlagi zbranih dokazov ugotavljal kakšen drug vzrok prometne nesreče, ki bi dajal podlago za sklepanje, da do nje ni prišlo zaradi obdolženčeve nezmožnosti za varno upravljanje vozila zaradi visoke stopnje alkohola v krvi in zato prehitre vožnje glede na njegove sposobnosti in stanje vozišča. Neutemeljena pa je pritožba tudi, ko zatrjuje, da bi moralo biti dejansko stanje razjasnjeno še glede vprašanja, koliko in kdaj je pil obdolženec ter ali ni bil že več dni v vinjenem stanju in ali ni šlo za okoliščine, ko se pred uživanjem alkohola ni zavedal, da bo vozil avtomobil. Sodišče prve stopnje je tehtno in prepričljivo obrazložilo tudi, zakaj je obdolženec kriv za povzročitev prometne nesreče, ki jo je povzročil v neprištevnem stanju in razlogom, ki jih je o tem podalo v točkah 14 do 18 obrazložitve sodbe, ni potrebno ničesar dodati. Zato pritožbi ni mogoče pritrditi, ko navaja, da obdolženec ne more biti kriv za povzročitev prometne nesreče, pri čemer zgolj sklepa, da se je morebiti že dalj časa pred njo, ko ni razmišljal o tem, da bo vozil osebni avtomobil, spravil v neprištevno stanje.

14Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

15Pritožba graja tudi odločbi o kazni in o izrečenem varnostnem ukrepu. Meni, da bi sodišče prve stopnje obdolžencu, če bi pravilno upoštevalo vse olajševalne okoliščine, izreklo pogojno obsodbo, kot tehtni olajševalni okoliščini pa bi moralo upoštevati, da je bil v nesreči tudi sam hudo telesno poškodovan in da je to nanj vplivalo vzgojno ter da se oškodovanec ne počuti oškodovan in svojih poškodb ter vzroka nesreče ne pripisuje obdolžencu in ne uveljavlja premoženjskopravnega zahtevka. Kot obteževalno okoliščino ne bi smelo upoštevati cestnoprometnih kršitev, zaradi katerih je bil obdolženec obravnavan za prekrške, ki jih navaja v obrazložitvi sodbe, saj je od takrat minilo že več kot 10 let, v škodo pa mu tudi ne bi smelo šteti, da ni priznal krivde. Graja še odločbo o izreku varnostnega ukrepa, ki po njeni oceni ni jasna, ker ni navedeno, katero vozniško dovoljenje se odvzame obdolžencu in kateri organ odvzem izvrši. Primeren bi bil izrek pogojne obsodbe ter izrek stranske sankcije odvzema vozniškega dovoljenja, ki naj določa, da se obdolžencu novo vozniško dovoljenje ne sme izdati v roku enega leta.

16Pritožba navedeni odločbi graja neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo težo storjenega kaznivega dejanja in obdolžencu, glede na visoko stopnjo alkohola v krvi v času prometne nesreče, utemeljeno izreklo kazen 1 leto zapora, saj izrek sankcije opominjevalne narave, za katerega se zavzema pritožba, glede na navedeno, ko gre za hudo kršitev cestnoprometnih predpisov, ne bi bil primeren. Neutemeljen je očitek, da je sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino upoštevalo, da obdolženec krivde ni priznal, saj to iz obrazložitve sodbe ne izhaja. Kot olajševalni okoliščini je v ustrezni meri upoštevalo, da doslej še ni bil obsojen za kazniva dejanja in da je bil v nesreči tudi sam poškodovan ter mu je izreklo ustrezno visoko zaporno kazen, na katero pa okoliščina, da je bil že večkrat kaznovan za prekrške, očitno ni vplivala in zato kazenske sankcije ne gre spreminjati obdolžencu v korist. Pritožba pravilno navaja, da zaradi poteka časa predkaznovanost za storjene prekrške ne bi smela biti upoštevana kot obteževalna okoliščina, a glede na višino predpisane kazni za tovrstno kaznivo dejanje in glede na okoliščino, da je obdolženec kaznivo dejanje storil z zelo visoko količino alkohola v organizmu, izrečena kazen nikakor ni prestroga. Obdolžencu v korist pa ne gre spreminjati niti odločbe o varnostnem ukrepu odvzema vozniškega dovoljenja B kategorije, pri tem pa je izrek sodbe glede tega jasen in izvršljiv, ustrezno pa je določena tudi doba, v kateri se mu novo vozniško dovoljenje ne sme izdati.

17Po obrazloženem pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo niti kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je o njej odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

18Glede na stroške kazenskega postopka, ki so nastali pred sodiščem prve stopnje ter obdolženčeve premoženjske razmere, je pritožbeno sodišče odločilo, da obdolženca plačila sodne takse kot stroška pritožbenega sodišča oprosti, kot je predlagal njegov zagovornik v pritožbi (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).