VSL Sodba V Cpg 1047/2017

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 499,78 EUR v 15 dneh po vročitvi te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

1Tožeča stranka je trdila, da je imetnica blagovne znamke Obrazi, registrska številka: 200571658, ki naj bi bila prvič registrirana 30. 6. 2006. Tožeča stranka je poleg tega še trdila, da je tožena stranka imetnica blagovne znamke Avenija, ki naj bi bila registrirana 11. 11. 2015. Obe blagovni znamki naj bi bili trenutno v uporabi in naj bi bili registrirani za ponujanje revij na trgu. Blagovni znamki naj bi ponujali javnosti revijo z enakovrstno vsebino in naj bi nagovarjali enak tip bralca, pri čemer naj bi revija Obrazi z enoletno prekinitvijo izhajala že 10 let, tožena stranka pa je revije pod znamko Avenija začela prodajati v juniju 2015. Tožeča stranka je tudi trdila, da blagovna znamka Avenija ni bila registrirana v dobri veri, da je bila registrirana v nasprotju s 44. členom ZIL-1 in da znamka Avenija izkorišča ugled znamke Obrazi.

2Tožeča stranka je s tožbo zahtevala poleg izbrisa znamke Avenija iz registra znamk in prepovedi uporabe znaka Avenija za revije na trgih Republike Slovenije tudi objavo sodbe, podredno pa je zahtevala še prepoved uporabe znaka Avenija v kombinaciji bele in rdeče barve, prepoved uporabe znaka Obrazi, in objavo sodbe.

3Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo vse tožbene zahtevke. Svoj odločitev je oprlo na merila, ki jih je postavilo sodišče Evropske unije v zadevi Lindt (številka: C-529/07). Zanikalo je obstoj vidne (vizualne), slušne in pomenske podobnosti znakov Obrazi in Avenija. Prvostopenjsko sodišče je zaradi različnosti znakov tudi zanikalo verjetnost obstoja zmede v javnosti.

4Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi navaja, da naj bi tožena stranka 31. 8. 2011 sklenila pogodbo o finančnem leasingu, na temelju katere je od K. d. d. pridobila licenco za uporabo blagovne znamke Obrazi. Tožena stranka naj bi uporabljala blagovno znamko Obrazi in pod njo izdajala revijo, katere glavna vsebina so bili intervjuji z znanimi osebnosti vse do septembra 2015. V juliju in avgustu 2015, tik pred iztekom odpovednega roka po pogodbi o finančnem leasingu, ko je še vedno izdajala revijo Obrazi, naj bi tožena stranka pričela izdajati in ponujati revijo Avenija na tržišču. To naj bi storila na način, da naj bi jo v javnosti predstavljala kot produkt, ki naj bi bil enakovrsten in zamenljiv z revijo Obrazi, hkrati pa od nje cenejši. Tožeča stranka naj bi aprila 2016 postala imetnica blagovne znamke Obrazi. V prvostopenjski sodbi naj bi bil napačno uporabljen 119. člen ZIL-1 s tem, ko prvostopenjsko sodišče meni, da je predpostavka za utemeljitev tožbe na izbris znamke, da sta si znamki Avenija in Obrazi podobna ali enaka. Verjetnost podobnosti znakov naj ne bi bila predpostavka za tožbo na izbris blagovne znamke, kajti tega naj bi 119. člen ZIL-1 ne predvideval. Tožena stranka je ponujala revijo Avenija kot starega znanca z novim imenom, poleg tega naj bi uporabnike tudi zavajala z oglaševanjem znižane cene revije Avenija v primerjavi s ceno revije Obrazi. Navedene okoliščine naj bi izkazovale slabo vero tožene stranke.

5Tožeča stranka poleg tega v pritožbi navaja tudi, da naj bi prvostopenjsko sodišče neutemeljeno neupoštevalo dokaznega predloga tožeče stranke. To pa je bila tržna raziskava E., d. o. o., ki je bila izdelana na temelju na več kot 1000 anketirancev. Z njo naj bi bila dokazana verjetnost zmede v javnosti. Sodišče se naj tudi ne bi opredelilo do strokovnega mnenja prof. dr. B. B. Prav tako naj bi prvostopenjsko sodišče ravnalo nepravilno, ker ni ugodilo dokaznemu predlogu z zaslišanjem I. I. I. I. naj bi namreč mogel izpovedati, kakšne so bile okoliščine izvajanja ankete in sestave poročila E., d. o. o.

6Na pritožbo je tožena stranka odgovorila. Predlagala je zavrnitev pritožbe in je zahtevala povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

7Pritožba je neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

8Pritožba v svojem začetnem delu navaja vrsto trditev o dejstvih, ki pa jih prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo. Tako pritožba zlasti navaja okoliščine glede začetka uporabe znaka Avenija, glede propagiranja revije Avenija in glede njene cene (pritožba, str. 3 do 7). Pritožba ne navaja ničesar, kar bi kazalo na to, da bi prvostopenjsko sodišče pri tem storilo kakšno kršitev določb pravdnega postopka, ker takšnih dejstev ni ugotovilo. Takšne trditve so zato neupoštevne. Na presojo pritožbenega sodišča nimajo nobenega vpliva.

9Ena takšnih trditev se nanaša tudi na sklenitev pogodbe o finančnem leasingu (pritožba, str. 2). Tožeča stranka je sicer trdila, da je tožena stranka 31. 8. 2011 sklenila pogodbo o finančnem leasingu z K. d. d., pri čemer naj bi bila K. d. d. leasingodajalka. Tožena stranka je to zanikala (odgovor na tožbo z dne 13. 9. 2016, str. 5). Tožeča stranka kasneje glede sklenitve pogodbe kasneje ni postavila niti novih trditev, niti dokazov. Njena trditev je ostala nedokazana.

10Neutemeljena ni pritožba v tem delu zgolj zato, ker ne uveljavlja kakšne konkretne kršitve določb pravdnega postopka v dokaznem postopku, temveč tudi zato, ker se te okoliščine nanašajo na izdajanje revij Obrazi in Avenija, ne pa na samo podobnost obeh z znamkami varovanih znakov. To pa sta Obrazi in Avenija, pri čemer je imetnica znamke Obrazi tožeča stranka, imetnica znamke Avenija pa tožena stranke.

11Prej navedene zatrjevane okoliščine, celo če bi bile ugotovljene, ne bi bile pomembne za odločitev samo. Temeljni primarni zahtevek tožeče stranke je namreč zahtevek za izbris znamke Avenija (št. 201570558) iz registra znamk za izdelke v razredih 16, 35 in 41 po Nicejski klasifikaciji. Ostali primarni zahtevki so odvisni od tega zahtevka; tudi razumljivi so le v povezavi z njim. Z njimi lahko tožeča stranka uspe le, če je ugodeno temu zahtevku. Temeljni podrejeni zahtevek tožeče stranke je zahtevek na prepoved uporabe znaka Avenija. Ostali zahtevki so od njega odvisni, z izjemo zahtevka na prepoved uporabe znaka Obrazi (podredni zahtevk pod 2).

12V pritožbi meni tožeča stranka, da je odločitev o primarnih zahtevkih nepravilna zato, ker naj bi tožena stranka prijavila znamko Avenija v slabi veri (črka a) 1. odstavka 119. člena ZIL-1). Pritožbene navedbe v zvezi s tem pravnim temeljem se nahajajo v poglavju A. pritožbe (str. 3 do 8). Pritožba alternativno navaja še, da naj bi bila prvostopenjska sodba nepravilna zato, ker naj bi bila produkta enaka, znaka tožene stranke pa zamenljiva z znamko tožeče stranke (črka b) 1. odstavka 119. člena ZIL-1 v povezavi s črko b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1). Zmotna naj bi bila zato odločitev o podrednih zahtevkih. Pritožbene navedbe v zvezi s tem pravnim temeljem se tudi nahajajo v zadnjem delu poglavja A. pritožbe (str. 8 in 9).

13V poglavju B pritožbe (str. 9 do 14) pa tožeča stranka navaja različne razloge, zaradi katerih naj bi bila nepravilna odločitev o podrednih zahtevkih (1. odstavek 121. člena v povezavi s črko b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1).

14Temu zaporedju navedb bo večinoma sledila tudi obrazložitev pritožbenega sodišča.

I. ODLOČITEV O PRITOŽBI, KOLIKOR SE NANAŠA NA PRIJAVO ZNAMKE AVENIJA V SLABI VERI

15Imetnik starejše znamke lahko zahteva izbris novejše znamke iz registra, če je bila novejša znamka prijavljena v slabi veri. Merila za obstoj slabovernosti je postavilo SEU v zadevi št. C-529/07 (Lindt & Sprüngli). Novejša znamka je prijavljena v slabi veri, če prijavitelj novejše znamke „ve ali mora vedeti, da tretja oseba vsaj v eni državi članici uporablja enak oziroma podoben znak za enak oziroma podoben proizvod, ki bi ga potrošnik lahko zamenjal s prijavljenim znakom“. Tako je bilo tudi v navedeni zadevi Lindt & Sprüngli: tridimenzionalna znamka tožeče stranke v obliki zajčka je bila zelo podobna znaku tožene stranke, ki je tudi bil v obliki zajčka.

16Enakost ali podobnost znakov je stvarno merilo, in takšno merilo je postavilo Sodišče EU samo. Sledilo mu je tudi Splošno sodišče v zadevi T-132/15 (Paypal/EUIPO), v kateri je šlo za primerjavo podobnih znakov VEN in VENMO.

17Izpolnjeno pa mora biti tudi osebno merilo, namreč da prijavitelj ve ali mora vedeti, da tretja oseba uporablja enak ali podoben znak. V teh dveh odločbah sodišče EU zapisanemu pravnemu mnenju je prvostopenjsko sodišče sledilo, enako pa bo ravnalo tudi pritožbeno sodišče.

18Znamka je:

11. pravica (2. odstavek 1. člena ZIL-1),

2s katero se varuje uporaba določenega znaka ali kombinacije znakov (1. odstavek 42. člena ZIL-1)

3za razlikovanje določenega vrste blaga ali storitev (1., 3. in 4. odstavek 97. člena ZIL-1) od drugega enakovrstnega blaga ali storitev.

19Z znamko se varuje le znak ali kombinacija znakov, ne pa tudi ostale lastnosti blaga ali storitev. Te varujejo kvečjemu, če sploh, druge pravice, na primer avtorska pravica. Da bi takšne drugačne pravice obstajale, pa prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo in tega pritožba niti ne graja. Za odločitev nepomembne so zato ostale okoliščine, na katere se sklicuje pritožba. Te okoliščine se nanašajo na konkreten produkt, konkretno pa na na vsebino in oblikovanje revije, zlasti še na domnevno podobne naslovnice.

20Imetnik znamke lahko praviloma prepreči uporabo enakega ali podobnega znaka za enako ali podobno blago ali storitve. Z znamko podeljeno varstvo pa praviloma preko teh mej ne sega; izjeme glede blaga ali storitev veljajo za ugledne in znane znamke (črki c) in d) 1. odstavka 44. člena ZIL-1). Da bi znamka tožeče stranke bila ena od teh dveh znamk, prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo. Imetnik znamke torej ne more preprečiti registracije povsem drugačnega znaka (kot znamke) za isto ali podobno blago ne njegove uporabe. V tej luči ni težko razumeti razlogov, zaradi katerih je SEU v zadevi Lindt nedobroverno prijavo omejila na primere, ko je novejši znak enak ali podoben starejšemu znaku. Pri pa je ostalo tudi Splošno sodišče (Evropske unije) v zadevi PayPal/EUIPO.

21Odločilno vprašanje je zato, ali obstaja podobnost med znakoma. Obe znamki sta besedni znamki. Prvostopenjsko sodišče je zanikalo tako vidno (vizualno), kot tudi slušno in pomensko podobnost znakov (prvostopenjska sodba, r. št. 12 in 21 do 23). Njegovega sklepanja pritožba niti ne izpodbija, na njegove podrobne razloge pa se pritožbeno sodišče sklicuje. Pritožba pa meni, da je bilo ravnanje tožene stranke nedobroverno, ker naj bi kopirala produkt, namreč revijo, in pa zaradi različnih ravnanj tožene stranke, pred začetkom izdajanja revije Avenija ali tik po tem. Te okoliščine pa niso takšne, da bi glede na prej opisana merila lahko vplivale na odločitev o slaboverni prijavi znamke. Prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo dejstev v zvezi s takšnimi ravnanji, niti obsežno odgovorilo na pravno mnenje tožeče stranke. Zaradi tega in iz opisanih razlogov pa njegova odločitev kljub temu ni nepravilna.

22Tudi naslednjega merila za slabovernost prijave tožene stranke za registracijo znamke Avenija tožeča stranka ni uspela dokazati, namreč da je tožena stranka imela subjektivni namen, da tožeči stranki prepreči uporabo znaka Obrazi. Te ugotovitve prvostopenjskega sodišča (prvostopenjska sodba, r. št. 12) pritožba izpodbija z navedbo, da je tožena stranka izkazala namen preprečiti uporabo znamke tako, da je kopirala revijo. Tudi če bi bilo ugotovljeno, da je tožena stranka pri oblikovanju in trženju revije Avenija res posnemala revijo Obrazi, iz tega ni mogoče sklepati, da je tako skušala preprečiti tožeči stranki (nadaljnjo) uporabo znamke Obrazi. Prav tako ni pritožbeno sodišče zasledilo nobenih drugih okoliščin, zaradi katerih bi obstajal namen, preprečiti tožeči stranki uporabo znamke Obrazi.

23Seveda ni izključeno, da z izdajanjem revije Avenija tožena stranka konkurira tožeči stranki. To je tožeča stranka trdila že v teku prvostopenjskega postopka, trditev pa ponavlja v pritožbi. Tudi če bi bilo to ob določenih predpostavkah nedopustno, pa ne pomeni, da je zaradi tega nedopustna registracija povsem drugačne znamke ali pa da je tožeči stranki preprečena uporaba njene znamke.

II. ODLOČITEV O PRITOŽBI, KOLIKOR SE NANAŠA NA PODOBNOST ZNAMK

24Pravni temelj za primarni zahtevek tožeče stranke na izbris blagovne znamke Avenija je lahko tudi registracija znamke v nasprotju s črko b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1. Tožeča stranka je poleg tega s podrejenim tožbenim zahtevkom zahtevala prepoved trženje in ponujanje revije z znakom Avenija (črka a) 1. odstavka 121. člena ZIL-1 v povezavi s črko b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1). Bistvena predpostavka za uspeh na enem ali drugem pravnem temelju je podobnost znamk. V pritožbi je tožeča stranka menila, da sta znamki podobni (črka b) 1. odstavka 44. člena in da bi zato s svojim tožbenim zahtevkom morala uspeti. Poleg tega je postavila še vrsto zahtevkov, ki merijo na prepoved prodaje in trženja pod znakom Avenija, in s katerimi lahko uspe le, če je ugodeno bodisi zahtevku na izbris znamke Avenija bodisi zahtevku na prepoved uporabe znaka Avenija.

25Razlogi pritožbenega sodišča, ki se nanašajo na izbris iz registra znamk zaradi podobnosti znamk in pa razlogi, ki se nanašajo na prepoved uporabe znaka Avenija zaradi podobnosti z znamko tožeče stranke, so enaki. Na vse pritožbene navedbe v zvezi s podobnostjo znamk bo zato pritožbeno sodišče odgovorilo hkrati in na enem mestu.

26Tožeča stranka v pritožbi presoje in ugotovitev prvostopenjskega sodišča glede nepodobnosti znamk sploh ne izpodbija, temveč skuša utemeljiti svojo pritožbo s tem, da so (na obeh revijah) „uporabljene enake barve in postavitve znaka in naslovnice ter celotna vsebina revije“ (pritožba, str. 8 spodaj). Tega pa se z znamko ne varuje. Da se z znamko varuje izključno znak, in ne konkretno oblikovanje revije, je že bilo pojasnjeno v zvezi z nedobroverno prijavo znaka. Obrazložitve na tem mestu zato ni treba ponavljati.

27Neutemeljeni sta pritožbeni graji, da je prvostopenjsko sodišče spregledalo tržno raziskavo E., d. o. o. in da ni postavilo izvedenca. Raziskavo E., d. o. o. je omenilo v r. št. 19 in na tem mestu tudi podalo razloge, zaradi katerih je ni upoštevalo. Ravnalo je pravilno. Primerjava podobnosti znamk je povsem materialnopravno vprašanje, na katerega odgovori sodišče. Tudi izvedenca za odločanje o materialnopravnih vprašanjih ni mogoče postaviti (243. člen ZPP). Pri očitno povsem različnih znamkah Obrazi in Avenija že prvostopenjsko sodišče ni imelo dvomov, da verjetnost zmede ni podana. Takšnih nima niti pritožbeno sodišče, kot bo v nadaljevanju še pojasnjeno.

28S strani stranke naročena raziskava, če se nanaša na dejansko stanje, se lahko kvečjemu upošteva kot strankine trditve. Vendar pa je raziskava E., d. o. o. imela še druge pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče upoštevati niti toliko. Raziskava namreč niti ni poskusila ugotoviti podobnosti znamk, temveč podobnost obeh revij, Obrazi in Avenija. Že v okviru poglavja „Metodološka pojasnila“ (str. 3) je bilo namreč pojasnjeno, da so bili anketirancem prikazani pari revij ali pa naslovnice. Indeks zamenljivosti, ki ga je izračunal E., d. o. o. se je izrecno nanašal na zamenljivost z revijo Avenija (gl. str. 9 navedene raziskave). Takšno je tudi samo besedilo raziskave na str. 9, ki se nanaša na revijo Avenija in jo primerja z revijo Obrazi.

29Pritožba ne more uspeti niti z mnenjem, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno presodilo, da ne obstaja verjetnost zmede. Sodišče sicer mora presoditi, ali obstaja verjetnost zmede. Ob tej presoji je treba sicer upoštevati vse okoliščine, vendar pač tiste, ki omogočajo primerjavo za registracijo prijavljenega novega znaka in obstoječega starejšega, z znamko že varovanega znaka, in ne izdelkov kot takšnih. Pri očitni razliki med obema znamkama pa tudi pritožbeno sodišče ne more pritrditi tožeči stranki, da bi obstajala verjetnost zmede v javnosti, niti ne v obliki asociacij. Glede tega se pritožbeno sodišče strinja s prvostopenjskim sodiščem (prvostopenjska sodba, r. št. 19). Zapisano velja celo, če bi bilo blago obeh strank povsem enako. Zadnjega pa prvostopenjsko sodišče niti ni ugotavljalo, niti ugotovilo, ker ni bilo potrebno.

30Prvostopenjsko sodišče je mnenje dr. B. B. upoštevalo kot del tožbenih navedb (prvostopenjska sodba, r. št. 19, priloga A29), da naj bi obstajala podobnost znakov. Samostojno presojo pravilnosti takšnih trditev je opravilo in s tem zadostilo svojim procesnim dolžnostim.

31Pravilno pa je ravnalo, ker ni zaslišalo I. I., domnevnega sestavljalca Poročila E., d. o. o. Navedena raziskava se namreč ni nanašala na primerjavo z znamkama varovanih znakov, temveč na primerjavo revij. To pa ni nekaj, o čemer bi se lahko razpravljalo v tem sporu, ki je spor o uporabi znamke.

32Znaten del pritožbe (str. 11 do 13) izraža različna pravna mnenja, ki niso v neposredni povezavi s predloženo zadevo, in so tako splošna, da nanje pritožbeno sodišče niti ne more odgovoriti. Izvajanja tožeče stranke se poleg tega deloma nanašajo na znak Kajveš, o katerem se ta spor niti ne vodi. To je sicer zgolj dodaten razlog, zaradi katerega ni mogoče odgovoriti na te pritožbene navedbe. Te navedbe tudi sicer po vsebinski plati zgolj pomenijo ponovitev tistih, ki jih je podala tožeča stranka v svoji pritožbi v zvezi z znamkama Obrazi in Avenija, na njih pa je bilo odgovorjeno.

III. PREIZKUS PO URADNI DOLŽNOSTI

33Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti preizkusilo sodbo prvostopenjskega sodišča še glede vseh ostalih zahtevkov, glede katerih ni nobenih pritožbenih navedb. Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna tudi v tem delu.

34Ker tožeča stranka ni uspela niti z zahtevkom na izbris znamke Avenija, niti z zahtevkom na opustitev uporabe znaka Avenija na revijah, so bili neutemeljeni vsi ostali zahtevki, s katerimi je poskušala doseči opustitev z izdajanjem revije povezanih dejanj (primarni zahtevki od 2 do 4 in podredni pod 3 do 6).

35Pravilna pa je tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, kolikor se nanaša na podrejeni zahtevek pod 2, in na ostale podrejene zahtevke, ki so z njim povezani in so se nanašali na zahtevek pod 2. Tožeča stranka namreč niti trdila, kaj šele dokazala, da tožena stranka neutemeljeno uporablja znamko Obrazi. Kadar in kolikor jo je v preteklosti, je celo sama tožeča stranka vseskozi in še v pritožbi trdila, da jo je uporabljala na temelju pogodbe o leasingu.

IV. ODLOČITEV O STROŠKIH POSTOPKA

36Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP). Povrniti pa mora stroške odgovora na pritožbo. Ti so znašali 875 OT za odgovor na pritožbo (tar. št. 21 (1) OT), 17,5 OT za materialne stroške (2. in 3. odstavek 11. člena OT), skupaj torej 409,65 EUR brez DDV, in 499,78 EUR z DDV. Ta znesek bo morala pritožnica povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.