VSL Sodba II Cpg 131/2018

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 3369/2017 z dne 19. 1. 2017 v celoti v veljavi v prvem odstavku izreka, v tretjem odstavku izreka pa za izvršilne stroške v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe). V preostalem delu, za izvršilne stroške v višini 30,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2017 dalje do plačila, pa je navedeni sklep o izvršbi v tretjem odstavku izreka razveljavilo in predlog za povrnitev izvršilnih stroškov v tem delu zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 348,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (III. odstavek izreka).

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (3. in 1. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik.

6Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v pritožbi navedla, da izpodbija sodbo v celoti, vendar iz vsebine pritožbe izhaja, da izpodbija le I. in III. točko izreka sodbe, za kar ima tudi pravni interes, saj s pritožbo zoper II. točko izreka sodbe, s katero je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek delno (za del izvršilnih stroškov) zavrnilo, zase ugodnejše odločitve ne more doseči.

7Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožena stranka naročnik storitev B. in ji je tožeča stranka 3. 3. 2015 poslala obvestilo o podaljšanju naročniške pogodbe za čas od 17. 3. 2015 do 16. 3. 2016 z opombo, da naročilo storitev velja eno leto in se samodejno podaljša, če se pisno ne odjavi 30 dni pred potekom naročniškega razmerja (A3, A4). Stranki sta nato svojo pogodbeno razmerje na novo uredili z naročilnico z dne 10. 3. 2016 (A5), s katero sta pogodbeno razmerje podaljšali za čas od 17. 3. 2016 do 16. 3. 2017. Nadalje je bilo v tej naročilnici, ki je bila toženi stranki poslala po elektronski poti, dogovorjeno, da je naročnik upravičen odpovedati pogodbeno razmerje v roku 7 dni od telefonskega naročila. Ni sporno, da je komercialistka tožeče stranke S. R. toženo stranko poklicala po telefonu 10. 3. 2016, v katerem sta se dogovorili za podaljšanje naročniškega razmerja in je tožeča stranka istega dne toženi stranki poslala naročilnico o pogojih naročnine in toženi stranki 23. 3. 2016 izdala račun za naročnino na navedene storitve. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da je v roku 7 dni od telefonskega naročila storitev odpovedala pogodbeno razmerje, zato je dolžna vtoževani račun za storitve za čas od 17. 3. 2016 do 16. 3. 2017 plačati.

8Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Glede na navedeno v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlog zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni dovoljeni pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti. In ravno ta pritožbeni razlog je tožena stranka uveljavljala s pritožbenimi očitki v 3. točki pritožbe, da so nekatere ugotovitve sodišča prve stopnje neresnične, zato pritožbeno sodišče nanje ni odgovarjalo.

9Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpisa porabe portala (A6), ni utemeljen. Sodišču prve stopnje namreč ni treba dokazno oceniti vsakega listovnega dokaza posebej. Na podlagi četrtega odstavka 324. člena ZPP mora v obrazložitvi sodbe navesti le zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo, kar je sodišče prve stopnje tudi storila. Poleg tega izpis portale poraba (A6) ne dokazuje, da je tožena stranka odpovedala sporno pogodbeno razmerje že 17. 3. 2017, saj iz njega izhaja zgolj, da je v mesecu marcu 2017 (ne pa točno do katerega dne) storitve tožeče stranke še uporabljala. Sodišče prve stopnje je zato logično moralo opreti izpodbijano odločitev na preostale izvedene dokaze. Pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje ocenjuje za prepričljivo. Posamezni dokazi so pravilno ovrednoteni, zaključki so razumni in življenjsko sprejemljivi, pri odločitvi pa je upoštevan uspeh celotnega dokaznega postopka.

10Dokazno oceno sodišč prve stopnje je tožena stranka v pritožbi grajala. Dokazno oceno sodišča prve stopnje je mogoče grajati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP, ali če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v postopku majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP), zato tudi na te očitke pritožbeno sodišče ni odgovarjalo.

11Glede na ugotovitev, da so bile sporne storitve naročene, tožena stranka pa jih ni plačala, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožbeni zahtevek na plačilo teh storitev utemeljen.

12Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

13Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).