VSL Sklep I Cpg 200/2018

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.679,94 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo začasno odredbo, ki jo je tožeča stranka predlagala v zavarovanje denarnega zahtevka ter sklenilo, da so stroški postopka zavarovanja nadaljnji pravdni stroški.

2Zoper navedeni sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Predlagala je spremembo izpodbijanega sklepa, podrejeno njegovo razveljavitev. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3Tožena stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijanega sklepa ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe. Svojo odločitev je utemeljevalo s tem, da tožnik ni zatrjeval in dokazal konkretne nevarnosti onemogočanja ali oteževanja uveljavitve terjatve kot posledici odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, v smislu zmanjševanja le-tega (2. odstavek 270. člena ZIZ). Prav tako ni izkazal, da bi s predlagano začasno odredbo drugi toženec utrpel le neznatno škodo (3. odstavek 270. člena ZIZI).

6Sodišče na podlagi 270.člena ZIZ izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če upnik kumulativno izkaže za verjetno, da obstoji terjatev upnika do dolžnika ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, ter nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Višje sodišče zaključuje, da pritožnik ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena glede subjektivne nevarnosti in neznatne škode ter se v izogib ponavljanju (kolikor ne bo dodatno pojasnjeno), pridružuje sklepu prvostopenjskega sodišča.

7Glede na zgoraj navedeno zakonsko besedilo, mora upnik s stopnjo verjetnosti izkazati nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena. Objektivna nevarnost ne zadostuje. To pomeni, da mora tožnik zatrjevati (in verjetno izkazati) relevantna dejstva, ki implicirajo zaključek, da bodo zaradi ravnanj dolžnika možnosti za izterjavo njegove terjatve v prihodnosti slabše od možnosti v času, v katerem predlaga izdajo začasne odredbe. Subjektivna nevarnost ni podana takrat, kadar se utemeljuje zgolj na okoliščini, da ima tožena stranka by-pass družbo, v kateri so vodilni ljudje isti kot pri toženi stranki.

8Tožeča stranka je v bistvenem trdila, da je v teku finančno izčrpavanje drugega toženca. Navedla je, da na novoustanovljeno družbo G. d.o.o., ki je registrirana za opravljanje iste dejavnosti kot drugi toženec, slednji prenaša svoje premoženje, kar bo tožeči stranki onemogočilo poplačilo, saj drugi toženec ne bo imel nobenih finančnih sredstev in premoženja.

9Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da tožeča stranka obstoja subjektivne nevarnosti ne more verjetno izkazati zgolj z zatrjevano ustanovitvijo „by-pass“ družbe, prav tako, da navedbe o poslovanju in pridobivanju poslov preko novoustanovljene družbe same po sebi ne izkazujejo konkretne nevarnosti, da bo uveljavitev tožnikove terjatve zaradi razpolaganja drugega toženca s premoženjem onemogočena ali otežena. Višje sodišče soglaša z zaključkom, da gre za (pavšalno) trditev o obstoju objektivne nevarnosti, da poplačilo tožnikove terjatve ne bo možno ali bo oteženo, kar pa ne zadostuje. Tožeča stranka ni izkazala, da se obstoječe delovanje drugega toženca prenaša na novoustanovljeno družbo na način, da se zmanjšuje njegovo premoženje, kar pa je za odločitev bistvenega pomena. Le na ta način bi bilo namreč mogoče sklepati na odtujevanje, skrivanje ali razpolaganje s premoženjem, zaradi česar bi bila lahko uveljavitev tožnikove terjatve onemogočena ali precej otežena.

10Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče drugemu tožencu ni naložilo predložitve listin - izkaza poslovnega izida za obdobje 1.1.2017 do 14.12.2017, bilance stanja na dan 14.12.2017 in evidenco v letu 2017 sklenjenih pogodb za drugega toženca in družbo G. d.o.o. Zgolj iz podatkov, ki izhajajo iz navedenih poročil in pogodb, namreč ni mogoče sklepati na načrtno zmanjševanje obsega poslovanja drugega toženca na račun povečanja poslovanja novoustanovljeni družbi. Navedeni podatki lahko sicer kažejo na obstoj objektivne nevarnosti, subjektivne nevarnosti pa v konkretnem primeru ne morejo izkazovati.

11Pri izdaji začasne odredbe je potreben restriktiven pristop, z omejitvijo na izjemne primere ter ob upoštevanju strogih zakonskih pogojev. Namen začasne odredbe je zavarovanje konkretnega dolžnikovega premoženja pred takšnimi razpolaganji, ki bi otežila upnikovo izvršitev vtoževane terjatve. Je odraz načel ekonomičnosti in učinkovitosti ter pravice do učinkovitega sodnega varstva, s ciljem ohranitve potencialne substance (premoženja) za poplačilo vtoževane terjatve. Ker navedeno nujno pomeni, da se presoja (ne)učinkovitost upnikovega poplačila iz dolžnikovega premoženja, še preden je bilo v sporu odločeno, ni dvoma, da morajo biti pogoji za izdajo začasne odredbe izpolnjeni vsaj na ravni verjetnosti in restriktivno. Ker tožnik v tem primeru ni izkazal konkretne in subjektivne nevarnosti, da drugi toženec razpolaga s svojim premoženjem na način, ki predstavlja verjetnost, da bo onemogočena uveljavitev njegove vtoževane terjatve, začasni odredbi ni mogoče ugoditi. Povedano drugače: če ravnanja dolžnika (četudi na prvi pogled sporna) niso nevarna za njegovo premoženje oziroma njegovo sposobnost poplačati dolg, jih ni mogoče šteti kot pravno relevantna za zavarovanje denarne terjatve z začasno odredbo.

12Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, ki se nanašajo na neizvedbo s strani tožeče stranke predlaganih dokazov. V postopku za izdajo začasne odredbe zadostuje, da so pravno pomembna dejstva verjetno izkazana. Zadostuje torej, da so okoliščine, ki govore za obstoj določenega dejstva močnejše od tistih, ki govore zoper njega. Sodišče pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe ne izvaja (popolnega) dokaznega postopka in ne presoja, ali je upnik svoje trditve odredbe dokazal, temveč le, ali jih je izkazal za verjetne. Uveljavljena kršitev, ki jo tožeča stranka vidi v tem, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do njenega dokaznega predloga, torej ni podana. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) je podana takrat, kadar obstaja ali je vsaj verjetna vzročna zveza med kršitvijo postopkovnih določb in izrekom nezakonite in nepravilne sodne odločbe. Če je odločba zakonita in pravilna kljub določeni procesni kršitvi, ni podana relativna kršitev določb pravdnega postopka.

13V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na podredno predlagano začasno odredbo, višje sodišče ugotavlja: ne drži pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče ni navedlo, da je primarni predlog za zavarovanje z začasno odredbo neutemeljen, zaradi česar je odločalo o podrejenem zahtevku. Tožeča stranka zahtevkov ni kumulirala (t.i. eventualna kumulacija, prim. 3. odstavek 182. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) na način, da sodišče ugodi podrejenemu zahtevku za primer, če bo primarni zahtevek zavrnjen, pač pa je v predlogu za zavarovanje zahtevke označila kot „in eventu 1. in 2. točki“. Tako postavljenega zahtevka naš pravni red ne določa kot kumulacijo zahtevkov, tudi sicer pa iz tožnikovih navedb nikjer ne izhaja, da je bil zahtevek v zvezi s ustanovitvijo zastavne pravice v korist upnika postavljen za primer, da sodišče ne bi ugodilo (primarnemu) zahtevku na prepoved izplačila denarnih sredstev organizacijam za plačilni promet, pri katerih ima drugi toženec odprte račune. Pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče očitno vse skupaj štelo kot en predlog za zavarovanje z začasno odredbo, se zato izkaže kot neutemeljen. Tudi sicer pa je „podrejeni“ predlog za zavarovanje neutemeljen iz povsem istih razlogov, torej zaradi neizkazanosti pogoja iz 2. in 3. odstavka 270. člena ZIZ, zaradi česar podrobnejša obrazložitev v zvezi z zastavno pravico niti ni bila potrebna. In nenazadnje: z začasno odredbo se ne pridobi zastavna pravica na predmetu zavarovanja (271. člen ZIZ), zakon pa zavarovanja z začasno odredbo na način, kakršnega je predlagala tožeča stranka (torej z ustanovitvijo zastavne pravice v korist upnika na dolžnikovem deležu družbenika v tretji gospodarski družbi) tudi sicer ne predvideva.

14Ker pritožbeni razlogi niso podani, višje sodišče pa ob reševanju pritožbe tudi ni našlo bistvenih kršitev določb postopka (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ), na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in kot pravilen potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP ter 15. členom ZIZ. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.