VSL Sodba I Cpg 1303/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan v roku 15 dni plačati Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije znesek 20.622,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 7. 2011 do plačila ter še 567,00 EUR pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi.

2Toženec se je zoper sodbo pravočasno pritožil. Uveljavljal je bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, da ni utemeljena in višjemu sodišču predlagala, da jo zato zavrne ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožeča stranka vložila 29. 6. 2012 tožbo zoper toženca kot delodajalca dveh delavcev A. A. in B. A. za povrnitev škode na podlagi določbe prvega odstavka 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ), ker je bila smrt zavarovane osebe A. A. in poškodba zavarovane osebe B. A. posledica tega, ker delodajalec ni izvedel ustreznih ukrepov varstva pri delu in drugih ukrepov, predpisanih za varnost ljudi. Toženec je na tožbo odgovoril, da je vse potrebne ukrepe za varnost delavcev zagotovil, predvsem pa, da krivdo zavrača zato, ker meni, da je do nesreče 16. 7. 2009 prišlo zaradi napake žerjavista ali pa zaradi slabe komunikacije med žerjavistom in signalistom A. A. V dokaz svojim trditvam ni predložil nobenega dokaza. Sodišče je s sklepom I Pg 418/2012 z dne 26. 10. 2015 postopek prekinilo do pravnomočne odločitve v kazenskem postopku, ki se je vodil pred okrožnim sodiščem v Kranju pod opr. št. I K 40360/2010 zoper toženca kot obdolženca, in ga nadaljevalo na predlog tožeče stranke z dne 10. 12. 2015. V zadevi je sodišče opravilo dva naroka za glavno obravnavo, na katera toženec ni pristopil. V dokaznem postopku je vpogledalo listine, ki jih je v dokaz svojim trditvam predložila tožeča stranka (priloge od A1 do A37) ter v kazenski spis I K 40360/2010.

6Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da neutemeljeno ni sprejelo opravičila tožene stranke za izostanek z naroka 23. 2. 2016. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnikova pooblaščenka dan pred narokom poslala sodišču prošnjo za preložitev glavne obravnave, ker se tožnik nahaja v tujini, ki pa je sodišče prve stopnje ni upoštevalo in je narok opravilo v nenavzočnosti toženca, v razlogih sodbe pa je z navedbo, da toženec sam ni izkoristil priložnosti, da na naroku poda navedbe v svojo obrambo, smiselno tudi povedalo, da predlog za preložitev naroka ni bil upravičen. Za preložitev naroka mora biti podan upravičen razlog (prvi odstavek 115. člena ZPP). Zgolj na podlagi obvestila, da se toženec nahaja v tujini in da je pooblaščenko poklical po telefonu, sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za sklepanje o upravičenosti razloga za nepristop toženca na narok. Pritožnik pa s pritožbenim stališčem, da bi sodišče prve stopnje moralo sprejeti opravičilo in tožencu omogočiti prihod na narok, brez navedbe pravne in dejanske podlage za dolžnost sodišča, da tako postopa, v ničemer ni omajal presoje o zakonitem ravnanju sodišča.

7V skladu z določbo 90. člena ZZVZZ se pri ugotavljanju pravice do povrnitve škode, povzročene Zavodu, uporabljajo določila zakona o obligacijskih razmerjih, razen če ni s tem zakonom drugače določeno. Splošne predpostavke odškodninske odgovornosti po OZ so: protipravnost, vzročna zveza in škoda. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj vseh treh predpostavk odškodninske odgovornosti toženca. Toženec ugotovitev, ki se nanašajo na škodo in višino škode v zvezi s smrtjo oziroma poškodbo zavarovancev tožeče stranke, ne izpodbija. Sodišču prve stopnje pa očita, da je neutemeljeno ugodilo zahtevku le s povzemanjem kazenskega spisa, ne da bi obravnavalo trditve toženca, s katerimi je v odgovoru na tožbo nasprotoval trditvam tožeče stranke o odgovornosti toženca za opustitev ukrepov varstva pri delu, smiselno pa tudi o vzročni zvezi med ukrepi, ki jih je bil dolžan zagotoviti in nesrečo.

8Pravdno sodišče je v skladu z določbo 14. člena ZPP vezano na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. V konkretnem primeru je bil toženec s pravnomočno sodbo spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po petem, četrtem, tretjem in drugem odstavku 201. člena KZ-I. Na kakšen način je storil kaznivo dejanje, izhaja iz izreka kazenske sodbe, na katerega je pravdno sodišče v konkretnem primeru vezano, ker je predpostavka protipravnosti in krivdnega ravnanja toženca (90. člen ZZVZZ v zvezi s 131. členom OZ) vsebovana v njegovi kazenski odgovornosti za kaznivo dejanje. V skladu z navedenim je tožeča stranka v predlogu za nadaljevanje postopka po pravnomočnosti kazenske sodbe (z vlogo z dne 10. 12. 2015) tudi ustrezno prilagodila trditve o odgovornosti toženca za dejanje, iz malomarnosti opuščenega stalnega strokovnega nadzorstva pri izvajanju nevarnih del, za katerega je bil pravnomočno obsojen kot odgovorni vodja gradbišča in delodajalec zavarovancev tožeče stranke. V posledici tega dejanja pa je prišlo do delovne nezgode, v kateri je ena oseba umrla, ena pa je utrpela hude telesne poškodbe. V zvezi s to posledico pa so tožeči stranki nastali stroški kot škoda, do katere je glede na ugotovljeno dejansko stanje tožeča stranka materialnopravno upravičena tudi po stališču pritožbenega sodišča. Sodišče prve stopnje se je v razlogih sodbe pravilno sklicevalo na uporabo 14. člena ZPP, po nepotrebnem pa je v obrazložitvi sodbe povzemalo še izjave prič in mnenje izvedenca iz kazenskega spisa. Kljub temu pa zaradi tega obrazložitev sodbe ni nepreizkusljiva, pritožbene trditve, s katerimi toženec izpodbija odločitev v zvezi s povzetimi ugotovitvami izvedenca v kazenskem spisu, pa za odločitev niso pomembne.

9Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, izpodbijana sodba pa tudi ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.