VSM Sklep V Kp 52436/2016

Pritožba zagovornika obdolženega R.K. se zavrne kot neutemeljena.

1Z uvodoma navedenim sklepom je pod točko a izreka preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Mariboru delno ugodila predlogu za izločitev dokazov, ki ga je v spis vložil obdolženi R.K. po svojem zagovorniku, ko je bil 26. 10. 2017 zaslišan pred preiskovalno sodnico. Preiskovalna sodnica je na podlagi določbe drugega odstavka 83. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z enajstim odstavkom 219. a člena ZKP iz spisa izločila listine, pridobljene na podlagi odredbe št. I Kpd 41642/2015 z dne 2. 11. 2017 (pravilno 2. 11. 2015) v delu, ki je izven časovnega okvirja določenega z odredbo, ki je veljala za zavarovanje in preiskavo elektronskih podatkov za obdobje od 1. 6. 2007 do 30. 12. 2010, in se nahajajo:

- v prilogi A89 spisa od list. št. 7 do vključno z list. št. 14;

- v prilogi A89 spisa od list. št. 101 do vključno z list. št. 130;

- v prilogi A89 spisa od list. št. 132 do vključno z list. št. 143

in odločila, da se navedene listine iz spisa izločijo po pravnomočnosti sklepa, v preostalem je pod točko b izreka predlog zagovornika zavrnila.

2Zoper zavrnilni del sklepa (pod točko b izreka) je obdolženčev zagovornik vložil obširno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve ustavne pravice do komunikacijske zasebnosti iz 37. člena Ustave RS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni del sklepa spremeni, tako da predlogu za izločitev dokazov v celoti ugodi, podrejeno, da napadeni del sklepa razveljavi in v tem delu zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Zagovornik v skladu z določbo 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) predlaga še, da se predmetni postopek prekine in z zahtevo podano Ustavnemu sodišču začne postopek za oceno ustavnosti Avtentične razlage določbe četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena ZKP (ORZKP 153, 154, Uradni list RS, št. 66/2017 z dne 24. 11. 2017).

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornik v pritožbi zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodišče prve stopnje v razlogih napadenega sklepa ni opredelilo do navedb obrambe, da je bila članica komisije pri forenzičnem zajemu podatkov M.M., ki je bila takrat zaposlena pri družbi P.W.C. d. o. o., nato pa se je v letu 2015 zaposlila na N.P.U., ki je podal kazensko ovadbo zoper obdolžene, kar po mnenju zagovornika vzbuja dvom v pravilnost postopkov pridobitve elektronskih podatkov. S takšnimi stališči pritožbe ni mogoče soglašati. Izvajanja v predlogu za izločitev dokazov, ki jih ponavlja tudi pritožba, so namreč preveč pavšalna in z ničemer konkretizirana, zato se sodišče prve stopnje do teh navedb utemeljeno ni opredeljevalo. Ker niti pritožba gornjih izvajanj z ničemer ne obrazloži, pritožbe v tej smeri ni mogoče preizkusiti.

5Isto bistveno kršitev določb kazenskega postopka pritožba zatrjuje tudi z izvajanji, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zatrjevanj obrambe, da je del dopisa (str. 2-3) družbe P.W.C. d. o. o. v angleškem jeziku in ga sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi o uvedbi preiskave zoper obdolženega ne more upoštevati. Zatrjevana kršitev ni podana. Pritrditi je pritožbi, da kazenski postopek poteka v slovenskem jeziku, prav tako morajo biti v slovenskem jeziku vse listine, ki so v postopku uporabljene kot dokaz, za kar bo sodišče prve stopnje lahko poskrbelo še v nadaljevanju postopka, zato ni potrebe, da bi se do teh okoliščin posebej opredeljevalo. Pritožba iz tega pritožbenega razloga je zato neutemeljena, podana pa ni niti kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, ki je pritožba tudi sicer ne obrazloži.

6Pritožniku ni mogoče pritrditi, ko v pritožbi zatrjuje kršitev določbe 219. a člena in 37. člena Ustave RS, zaradi česar bi po mnenju pritožnika preiskovalna sodnica morala iz spisa izločiti vse listine, ki se nahajajo v prilogi A88 (od 1 do 19) ter v prilogi A89 (od 1 do 155), posledično pa tudi vse dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi navedenih listin. Pri tem pritožba poudarja, da gre v navedenem primeru za listine (elektronsko pošto in ostale podatke soobdolženega S.H.), ki jih je policija pridobila od družbe P.W.C. d.o.o., ki je za Novo KBM d. d. na podlagi pogodbe z dne 17.9.2012, opravljala forenzično revizijo in v okviru te opravila forenzični pregled službenega računalnika in strežnika soobdolženega S.H.. Soobdolženi S.H. je podal soglasje za obdelavo osebnih podatkov ter za izvedbo forenzičnega pregleda, prav tako da se podatki prenesejo na obdelavo v tujino, ni pa podal soglasja, da bi se tako pridobljeni podatki zoper njega uporabili v morebitnem kazenskem postopku.

7Pritožba nima prav. Pritožbeno sodišče sprejema stališče sodišča prve stopnje, da so podatki, ki jih je policija zasegla v predkazenskem postopku na sedežu družbe P.W.C. d. o. o., v okviru svojih pristojnosti po drugem odstavku 148. člena ZKP, zakonito pridobljeni in da ni podlage za njihovo izločitev ter razloge napadenega sklepa v 8. točki povzema kot pravilne. Kot je razvidno iz prilog spisa A88/8, je soobdolženi S.H. soglašal z izvedbo zajema in analize podatkov forenzične revizije na njegovem službenem računalniku (delovna postaja, inventarna številka 145654) in na mapah strežnikov v skupni rabi. Tako zbrani podatki pa so bili zaseženi družbi P.W.C. d. o. o., zato dovoljenje oziroma soglasje soobdolženega S.H. za pridobitev teh podatkov, v smislu določbe 219.a člena ZKP, na katero se sklicuje pritožba, niti ni bilo potrebno. Pritožba neutemeljeno navaja tudi, da niti sodna odredba I Kpd 41642/2015 z dne 2. 11. 2015 ni zadostna podlaga za uporabo teh podatkov v kazenskem postopku, saj so bili predhodno pridobljeni za povsem druge namene. Odredba preiskovalne sodnice I Kpd 41642/2015 z dne 2. 11. 2015 je pod točko 3 izreka bila izdana prav za pregled (za zavarovanje in preiskavo) zaseženih elektronskih podatkov soobdolženemu S.H., vročena mu je bila 23. 11. 2015, soobdolženi H. pa je bil tudi vabljen, da je lahko 2. 12. 2015 navzoč pri pregledu oziroma preiskavi elektronskih podatkov in izdelavi istovetne kopije, kar je slednji izrecno odklonil. Zato so drugačna izvajanja pritožbe (da se odredba preiskovalne sodnice ni glasila na soobdolženega H. ter da mu ni bila vročena in zato ni mogel biti navzoč pri pregledu elektronskih podatkov, prav tako da se je z odredbo zaobšel 219. a člen ZKP), neutemeljena in v nasprotju s podatki spisa. Ob upoštevanju vsega navedenega o kršitvi 37. člena Ustave RS ni mogoče govoriti. Na pravilne zaključke napadenega sklepa pa ne vpliva niti sklicevanje pritožbe na odločbo Ustavnega sodišča Up-106/2005 z dne 10. 2. 1998, ker je bil v tej zadevi poseg v podatke o telefonskih številkah na mobilnem telefonu obdolženca, opravljen brez odredbe preiskovalnega sodnika, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

8Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje kršilo določbe drugega odstavka 154. člena ZKP v zvezi z izvajanjem ukrepa po 156. členu ZKP, ker bi moralo iz spisa izločiti tudi vse podatke o prometu na bančnih računih, ki so bili pridobljeni na podlagi osmih odredb Okrožnega sodišča v Mariboru, vse pod opr. št. I Kpd 38157/2012 z dne 2. 10. 2012, od osmih različnih bank, kakor tudi vse dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi teh bančnih podatkov. V zvezi s tem se pritožba sklicuje na drugi odstavek 154. člena ZKP, da je potrebno gradivo, ki je bilo pridobljeno s prikritimi preiskovalnimi ukrepi v roku dveh let po koncu izvajanja takega ukrepa uničiti, če državni tožilec v tem roku ne začne kazenskega pregona. Po mnenju pritožbe je od trenutka, ko je bilo izvajanje ukrepa zaključeno, pa do vložitve zahteve za preiskavo (9. 12. 2016) zoper obdolženega preteklo več kot dve leti, zato bi bilo vse tako pridobljene podatke potrebno iz spisa izločiti in jih skladno z določbo 154. člena ZKP uničiti.

9S pritožnikom ni mogoče soglašati. Na povsem enaka pritožbena izvajanja je v razlogih napadenega sklepa odgovorilo že sodišče prve stopnje, ki se je pri presoji dvoletnega roka iz drugega odstavka 154. člena ZKP, utemeljeno sklicevalo na Avtentično razlago določbe četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena ZKP, ki jo je Državni zbor sprejel 22. 11. 2017 (v nadaljevanju ORZKP 153, 154)¹ in dvoletni rok razlagal kot instrukcijski rok in torej ne prekluzivni procesni rok, za kar se zavzema pritožba. Takšno stališče sprejema tudi pritožbeno sodišče, ki ga v izogib ponavljanja povzema ter dodaja, da avtentična razlaga zakona skupaj z interpretirajočim zakonom tvori pomensko celoto, ki kot takšna velja in veže predvsem sodišča, ki uporabljajo zakone v konkretnih primerih (več o tem S. Zagorc, Avtentična razlaga zakona v praksi, Zbornik znanstvenih razprav, 2012, let. 72). Pritožba avtentični razlagi ORZKP 153, 154 nasprotuje, saj je mnenja, da Državni zbor z njo ni razlagal nejasne določbe zakona, ampak je spreminjal obstoječi zakon, zato ne more imeti retroaktivnega učinka. V zvezi s tem se pritožba na več mestih sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-246/2014 z dne 24. 3. 2017, v kateri pa se Ustavno sodišče ni ukvarjalo z obravnavanim dvoletnim rokom, kot to poskuša prikazati pritožba, temveč z rokom hrambe podatkov, pridobljenih z uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov, iz prvega odstavka 154. člena ZKP, za katerega je ugotovilo neskladje z Ustavo RS. Pritožba se z izvajanji, da je dvoletni rok potrebno šteti kot prekluzivni procesni rok neuspešno sklicuje tudi na sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. V Kp 15930/2017 z dne 13. 9. 2017, saj gre za sklep starejšega datuma, ki je bil izdan pred avtentično razlago Državnega zbora ORZKP 153, 154, na katero se je v napadenem sklepu oprlo sodišče prve stopnje, ko je zavrnilo predlog za izločitev dokazov.

10Glede na zgoraj sprejeto stališče pritožbeno sodišče ni sledilo predlogu zagovornika po prekinitvi predmetnega postopka in začetku postopka za oceno ustavnosti avtentične razlage ORZKP 153, 154.

11Na osnovi obrazloženega in ker pritožba zagovornika obdolženega R.K. tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost napadenega dela sklepa, je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člen ZKP).

¹ ORZKP 153, 154; Uradni list RS, št. 66/2017 z dne 22. 11. 2017.