VSL Sodba PRp 8/2018

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroškov pritožbenega postopka.

1Prvostopenjsko sodišče je s sodbo PR 106/2017 z dne 28. 6. 2017 obdolženca spoznalo za odgovornega za prekršek po desetem odstavku 56. člena Zakona o voznikih (ZVoz-1), za kar mu je izreklo globo v znesku 1.000,00 EUR in stranski sankciji 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom kategorije B ter odvzem osebnega avtomobila znamke ..., tip ..., reg. št. X, št. šasije 000, ki se po pravnomočnosti sodbe uniči, obdolženca pa je oprostilo plačila stroškov postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo in sklepom PRp 283/2017 z dne 5. 10. 2017 delno ugodilo pritožbi obdolženčevih zagovornikov, odvetnikov Odvetniške pisarne ... d.o.o., o.p., iz ..., in sodbo sodišča prve stopnje PR 106/2017 z dne 28. 6. 2017 razveljavilo v odločitvi o stranski sankciji odvzema motornega vozila in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (I. izreka), sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je v nespremenjenih delih izpodbijano sodbo potrdilo (II. izreka).

2Z izpodbijano sodbo pa je Okrajno sodišče na Jesenicah obdolženemu (poleg že s sodbo PR 106/2017 z dne 28. 6. 2017 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani PRp 283/2017 z dne 5. 10. 2017 pravnomočno izrečene globe v znesku 1.000,00 EUR in stranske sankcije 18 kazenskih točk) ponovno izreklo še stransko sankcijo odvzem navedenega osebnega avtomobila znamke ..., tip ..., reg. št. X, ki se po pravnomočnosti sodbe uniči.

3Proti sodbi vlaga obdolženec po zagovornikih pravočasno pritožbo. Uveljavlja, da je bil glede storitve prekrška v zmoti, saj ni bil poučen in ni razumel sklepov sodišča in posledic teh prepovedi. Sodišče v obrazložitvi ni ugotavljalo in pojasnilo obdolženčevega ravnanja po storitvi prekrška; ponovitvena nevarnost ni izkazana, zato sodišče ne more zaključiti, da je nevaren voznik. Sodišče ni navedlo niti enega konkretnega razloga za utemeljitev nevarnosti, abstraktna nevarnost pa ne zadostuje in gre tako lahko za arbitrarno odločanje. Posledično za varnost cestnega prometa tudi ni neizogiben izrek stranske sankcije odvzema in uničenja osebnega vozila. Navedbe sodišča v zvezi z ogrožanjem obdolženčeve varnosti in varnosti ostalih udeležencev v prometu so pavšalne, hipotetične in na teoretični ravni; hkrati je sodišče zanemarilo razloge za obdolženčeva ravnanja - skrb za preživljanje hčerke in lastno preživljanje. Sodišče te okoliščine zmotno upošteva kot nekritičen odnos obdolženca glede lastnih ravnanj; upoštevati bi jih moralo kot olajševalne okoliščine (kot jih je pri oprostitvi stroškov postopka). Tudi v ponovljenem postopku ni podalo konkretnih razlogov, na kakšen način je obdolženec s svojim ravnanjem predstavljal nevarnost za udeležence cestnega prometa, na kakšen način je sodišče ugotovilo stanje in uporabno vrednost vozila, zato sodbe ni mogoče preizkusiti, posledično je neutemeljen tudi izrek stranske sankcije odvzema in uničenja vozila. Sodišče v ponovljenem postopku tudi ni opravilo testa sorazmernosti med posegom v lastninsko pravico kot ustavno zagotovljeno kategorijo in pravico drugih udeležencev do varnega prometa. Obdolženec s svojimi predhodnimi ravnanji dejansko in konkretno ni ogrožal nobenega udeleženca v cestnem prometu in sodišče takšnih okoliščin ne pojasni v obrazložitvi; obdolženec pa tudi naknadno ni ogrožal varnosti sebe ali drugih udeležencev v cestnem prometu. Z izrekom 18 kazenskih točk, izdajo sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja in zavrnitvijo predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je formalno in dejansko izključen iz cestnega prometa. Sodišče ni ugotovilo novih obdolženčevih kršitev, hkrati pa tudi ni ugotavljalo stanja in vrednosti osebnega vozila, zlasti ni presojalo, kaj to vozilo pomeni za obdolženca v luči izpolnjevanja starševskih obveznosti in zagotavljanja sredstev za preživljanje. Obdolženec je lahko lastnik vozila tudi brez izpita, vozilo ima zanj veliko vrednost, z njim se lahko vozi tudi kdo drug ali mu pomaga pri prevozih hčerke in opravljanju priložnostnih del; vozilo lahko tudi proda in s kupnino zagotovi vsaj nekaj sredstev za preživljanje sebe in hčerke. Glede na navedeno se odvzem in uničenje vozila izkažeta kot neutemeljen in nesorazmeren ukrep oziroma kot pretirana sankcija.

4Višje sodišče ob preizkusu razlogov izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ugotavlja, da v postopku na prvi stopnji proti obdolžencu niso podane bistvene kršitve določb postopka o prekršku in tudi ne na škodo obdolženca kršene materialne določbe zakona ali predpisa, ki določa prekršek, pritožba obdolženčevih zagovornikov pa ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da ima izpodbijana sodba razloge glede vseh okoliščin odločilnih za izrek stranske sankcije odvzema predmeta - zaseženega osebnega avtomobila, ki je last obdolženca, zato ni podana v pritožbi uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki jo obdolženčevi zagovorniki uveljavljajo z navedbami, da sodišče ni navedlo konkretnih razlogov za zaključek, da je obdolženec nevaren voznik, razlogov glede ponovitvene nevarnosti in da ni opravilo testa sorazmernosti med posegom v lastninsko pravico kot ustavno zagotovljeno kategorijo in pravico drugih udeležencev do varnega prometa.

6Določba 25. člena ZP-1 ureja odvzem predmetov, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za prekršek, ali pa so nastali s prekrškom. Predmeti se smejo odvzeti, če so storilčeva last, ali če z njimi razpolaga pravna oseba, ki je storilec prekrška (prvi odstavek 25. člena ZP-1). Ker izrek stranske sankcije pri prekršku po desetem odstavku 56. člena ZVoz-1 ni predpisan kot obvezen, temveč kot fakultativen, mora sodišče v sodbi, s katero se izreče tudi odvzem predmetov, utemeljiti izpolnitev teh pogojev. Sodišče ne izreče stranske sankcije, če lahko doseže isti učinek (zagotovitev varnega cestnega prometa drugih udeležencev) tudi, če ne izreče navedene stranske sankcije. Za odločitev o izreku stranske sankcije je tako pomembna le presoja, ali gre za nevarnega voznika, ki s svojimi dejanji resno ogroža ne samo svojo, temveč tudi varnost ostalih udeležencev cestnega prometa; poleg tega pa je treba pri tem upoštevati tudi načelo sorazmernosti.

7Višje sodišče ob preizkusu razlogov prvostopenjskega sodišča v smeri pritožbenih navedb ugotavlja, da je bila obdolžencu za prekršek po desetem odstavku 56. člena ZVoz-1 poleg že pravnomočno izrečenih sankcij (globe in stranske sankcije 18 kazenskih točk) utemeljeno in zakonito izrečena še stranska sankcija odvzema predmeta (že zaseženega osebnega avtomobila znamke ..., tip ...), ki je last obdolženca. Sodišče je glede obstoja razlogov splošne varnosti ter razlogov varovanja življenja in zdravja ljudi (drugih udeležencev v cestnem prometu) navedlo (glede na spisovne podatke) pravilne in obširne razloge, ki v celoti utemeljujejo izrek stranske sankcije. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v celoti strinja z razlogi izpodbijane sodbe glede okoliščin, ki kažejo na to, da gre pri obdolžencu kljub njegovi dosedanji nekaznovanosti za istovrstni prekršek za nevarnega voznika, ki mu je mogoče preprečiti udeležbo v cestnem prometu kot vozniku motornega vozila le na tak način, da se mu poleg globe in stranske sankcije kazenskih točk izreče še stranska sankcija odvzema predmeta. V obravnavanem primeru je bilo nedvomno ugotovljeno, da je obdolženec lastnik zaseženega in odvzetega motornega vozila, ki ga je vozil 1. 6. 2017 v času, ko mu je bilo začasno odvzeto vozniško dovoljenje (Okrajno sodišče na Jesenicah mu je s sklepom PR 92/2017 z dne 25. 5. 2017 začasno odvzelo vozniško dovoljenje zaradi utemeljenega suma storitve prekrška po dvanajstem odstavku 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa; ZPrCP), iz česar sledi, da gre nedvomno za predmet, ki je bil uporabljen oziroma namenjen za storitev hujšega prekrška in so tako s tem že podani pogoji za odvzem motornega vozila po prvem odstavku 25. člena ZP-1. Prvostopenjsko sodišče pa je v razlogih sodbe utemeljeno navedlo tudi, da pri obdolžencu začasni odvzem vozniškega dovoljenja ni dosegel svojega namena. Sodišče je odločitev za izrek stranske sankcije pravilno oprlo tudi na okoliščine, zaradi katerih mu sodišče ni vrnilo začasno odvzetega vozniškega dovoljenja in mu ni odložilo izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, zaradi česar mu je vozniško dovoljenje prenehalo veljati, ki izhajajo iz sklepa Okrajnega sodišča na Jesenicah EPVD 76/2017-0402 z dne 25. 8. 2017, ki je postal pravnomočen 27. 10. 2017 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani EPVDp 143/2017 z dne 12. 10. 2017, da je obdolženec nevaren voznik, pri katerem nedvomno obstoji nevarnost ponovitve prekrška. Ugotovilo je, da je obdolženec v postopku v zvezi z začasno odvzetim vozniškim dovoljenjem ter prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja zaradi doseženega števila kazenskih točk, ki mu je bilo izrečeno zaradi prekoračitve največje dovoljene hitrosti v naselju (iz izpisa Sektorja za izvrševanje kazenskih sankcij pri Ministrstvu za pravosodje, list. št. 58, izhaja, da je bila obdolžencu s plačilnim nalogom PP Kranjska Gora z dne 20. 10. 2016, ki je postal pravnomočen 29. 10. 2016, za prekršek po 3. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP izrečena poleg globe še stranska sankcija 3 kazenskih točk) in odklonitve strokovnega pregleda odrejenega zaradi preverjanja ali vozi pod vplivom psihoaktivnih snovi (s sodbo Okrajnega sodišča na Jesenicah z dne 25. 5. 2017, ki je postala pravnomočna 6. 6. 2017, pa mu je bilo za prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP izrečenih 18 kazenskih točk) pokazal veliko nekritičnost do svojih nepravilnih ravnanj; z odnosom do storjenih napak pa je pokazal, da se ne zaveda resnosti storjenih kršitev glede prekoračitve hitrosti ter ugotavljanja njegovega psihofizičnega stanja kot voznika. Poleg tega je pritožbeno sodišče že v sklepu EPVDp 143/2017 z dne 12. 10. 2017 navedlo, da pritožbene navedbe o razlogih za obdolženčeva ravnanja (skrb za preživljanje hčerke in lastno preživljanje), na katere se sklicuje tudi v obravnavani pritožbi, nedvomno izkazujejo njegovo veliko nekritičnost in tudi ponovitveno nevarnost; te okoliščine pa tudi nimajo nobene povezave z varnostjo cestnega prometa, ki jo mora zasledovati pri svojih odločitvah sodišče, ko se odloča ali naj obdolžencu, ki je nevaren voznik, izreče stransko sankcijo odvzem motornega vozila. Navedeno utemeljuje zaključek prvostopenjskega sodišča, da obdolženec ne spoštuje cestnoprometnih prekrškov in prekrške ponavlja, kar kaže, da gre za voznika, ki resno ogroža ne samo svoje, temveč tudi varnost ostalih udeležencev v cestnem prometu in tako izrečene sankcije nanj očitno niso imele vpliva. Prvostopenjsko sodišče je tudi presodilo, da je varnost prometa pretehtala nad posegom v lastninsko pravico, s čimer je upoštevalo številne odločbe Vrhovnega sodišča RS in Ustavnega sodišča RS, pa tudi odločitve višjih sodišč, da je zaradi posega v lastninsko pravico kot ustavno zagotovljeno kategorijo potrebno opraviti še presojo sorazmernosti. Spisovno gradivo potrjuje pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima vozilo, ki je staro 20 let (pritožba pa tega ne izpodbija) majhno vrednost, saj iz zapisnika o prevzemu vozila (list, št. 4) izhaja, da je vozilo slabše ohranjeno in ima razne poškodbe. Poleg tega iz navedenega zapisnika izhaja še, da ima vozilo prevoženih 112.458 kilometrov in da nima obvezne opreme (kompleta prve pomoči, kompleta nadomestnih žarnic, rezervnega kolesa, varnostnega trikotnika in gasilnega aparata). Glede na navedeno pa je nedvomno podano sorazmerje med ciljem, ki se zasleduje (varnostjo prometa) in med posegom v lastninsko pravico kot ustavno zagotovljeno kategorijo, s čimer je upoštevano tudi stališče Ustavnega sodišča RS iz odločbe Up-7/89 z dne 30. 9. 1998, da mora sodišče tehtati na eni strani težo ukrepa za posameznika, ki se mu odvzame predmet lastnine, na drugi pa tehtnost razlogov splošne varnosti, ki naj zagotovijo pravico drugih do varnosti, pa tudi sodno prakso, ki jo zasleduje Vrhovno sodišče RS (IV Ips 17/2013 z dne 19. 2. 2014), da razlogi varovanja življenja in zdravja ljudi pretehtajo nad posegom v lastninsko pravico. Pritožbene navedbe tako niso vzbudile dvoma o pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, da obdolžencu izreče stransko sankcijo odvzem predmeta. Pritožbene navedbe, da je bil glede storitve prekrška v zmoti, pa so neupoštevne, saj je odločitev sodišča o odgovornosti za prekršek že pravnomočna.

8Glede na navedeno se višje sodišče strinja z razlogi izpodbijane sodbe glede stranske sankcije odvzema motornega vozila ter nadaljnje odločitve (da se le to po pravnomočnosti sodbe uniči), zato je na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

9Ker obdolženčevi zagovorniki s pritožbo niso uspeli, bi moral obdolženec na podlagi 147. člena ZP-1 in določb Zakona o sodnih taksah (ZST-1) plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka. Glede na podatke v spisu (obdolženec je brez zaposlitve in prejemnik socialne pomoči, vzdrževati pa mora enega otroka, zato ga je prvostopenjsko sodišče s sodbo PR 106/2017 z dne 28. 6. 2017 oprostilo plačila stroškov postopka), pa je višje sodišče obdolženca na podlagi petega odstavka 144. člena ZP-1 in 11. člena ZST-1 oprostilo plačila sodne takse kot stroškov pritožbenega postopka.