UPRS Sodba III U 279/2016-9

I. Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Upravna enota Piran (v nadaljevanju organ prve stopnje) je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevo tožeče stranke za odobritev pravnega posla pri prometu s kmetijskim zemljiščem, kmetijo ali gozdom, z dne 28. 10. 2015.

2Organ prve stopnje je ugotovil, da je tožeča stranka na upravni organ vložila zahtevo za odobritev pravnega posla na podlagi iste sodbe Okrajnega sodišča v Piranu opr. št. P 238/2005 z dne 28. 2. 2007 že dvakrat in sicer v letu 2008, ko je bila zadeva zaključena dne 22. 4. 2008 z izdajo sklepa št. 330-154/2008-3 in v letu 2009, ko je bila zaključena dne 17. 7. 2009 z izdajo sklepa št. 330-215/2009-3. Obe vlogi sta bili zavrženi iz razloga, ker sta bili vlogi za odobritev pravnega posla vloženi prepozno. Sodba Okrajnega sodišča v Piranu opr. št. P 238/2005 z dne 28. 2. 2007 je postala pravnomočna dne 19. 2. 2008 upoštevaje določbo prvega odstavka 22. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), je rok za vložitev vloge za odobritev pravnega posla (60 dni po poteku roka iz četrtega odstavka 20. člena ZKZ) iztekel 20. 4. 2008. To da je bila vloga, ki jo je vložila tožeča stranka v predmetni zadevi vložena prepozno je potrdilo tudi Upravno sodišče RS s sodbo opr. št. III U 75/2010-9 z dne 8. 4. 2011.

3Glede na to, da se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek tožeče stranke ni spremenilo, je zahtevo tožeče stranke na podlagi 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgel, saj je bil predlog za odobritev pravnega posla podan prepozno, o tem da je bil podan prepozno pa je bilo tudi že pravnomočno odločeno.

4Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je s svojo odločbo št. 3308-39/2016/2 z dne 21. 7. 2016 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo, kot neutemeljeno, zavrnilo. V obrazložitvi je pritrdilo organu prve stopnje, ki je ugotovil, da se pri ponovni zahtevi tožeče stranke za odobritev pravnega posla, ki jo je vložil dne 29. 10. 2015, dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Ob upoštevanju nespornega dejstva, da je sodba, ki je nadomestila sklenitev pravnega posla postala pravnomočna 19. 2. 2008 je bila vložena prepozno, v zadevi pa je bilo tudi že odločeno, vloga tožeče stranke pravilno zavržena.

5Tožeča stranka v tožbi izpodbija sklep organa prve stopnje iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi navaja, da je prvostopenjski organ vlogo tožeče stranke zavrgel iz razloga, ker je tožeča stranka predhodno pri prvostopenjskem organu že dvakrat vložila vlogo oziroma zahtevo za odobritev pravnega posla na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Piranu opr. št. P 238/2005 z dne 28. 2. 2007 in sta bili obe vlogi zavrženi iz razloga, ker sta bili vloženi prepozno.

6Glede bistvene kršitve določb postopka navaja, da tako sklep prvostopenjskega organa kot drugostopna odločba nista dovolj obrazloženi in ju zato ni mogoče preizkusiti. Prvostopenjski organ se v izpodbijanem sklepu ni opredelil do navedbe tožeče stranke, da slednja ne more trpeti škodljivih posledic zaradi neenotne sodne prakse, glede uporabe določb ZKZ v zvezi z odobritvijo pravnega posla pri prometu s kmetijskim zemljiščem kmetijo ali gozdom, ki je nastal s sodbo sodišča, ki je bila do izdaje načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS z dne 6. 4. 2012, neenotna. Niti prvostopni organ niti tožena stranka se nista opredelila do navedb tožeče stranke glede kršitev ustavne pravice do lastnine iz 67. člena Ustave RS, ki je zagrešena s tem, da je tožeči stranki, kljub dejstvu, da razpolaga s pravnomočno sodno odločbo, onemogočen vpis lastninske pravice na navedenih nepremičninah, upoštevaje dejstvo, da obligacijski zakonik za zastaranje terjatve pridobljene z izvršilnim naslovom določa rok 10 let, tožeča stranka pa je imela na voljo zgolj 60 dni za izvršitev odločbe, kar je povsem nevzdržno in neživljensko.

7Upravni organ druge stopnje pa ni odgovoril na pritožbene navedbe tožeče stranke glede zmotne uporabe sodne prakse Upravnega sodišča RS. Pravni viri so odločbe najvišjih sodišč zato bi moral upravni organ pri svojem odločanju upoštevati mnenje iz sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 714/2008 z dne 4. 3. 2010, iz katere izhaja, da mora 60-dnevni rok spoštovati le tisti, ki je prvi s ponudnikom sklenil pogodbo na podlagi ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča, to pa ni bila tožeča stranka, zato slednja na ta rok ni in ne more biti vezana.

8Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da se zahtevi tožeče stranke za odobritev pravnega posla ugodi ter ji povrne stroške postopka. Podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje.

9Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema potek dosedanjih upravnih postopkov v zadevi, vztraja pri obrazložitvi izpodbijane odločbe ter odločbe upravnega organa druge stopnje ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10Tožba ni utemeljena.

11Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnil razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ. Sodišče zato zavrača očitek tožeče stranke, da naj bi bila obrazložitev odločitve nepopolna, torej zavrača očitek o bistveni kršitvi pravil postopka v tem smislu. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na relevantni materialni predpis, vse to pa ustrezno utemeljila. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu in odločbi upravnega organa druge stopnje v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi z tožbenimi navedbami tožeče stranke pa še dodaja:

12V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka pri Okrajnem sodišču v Piranu vložila zahtevek, da je Rimskokatoliško župnijstvo Piran, kot prodajalec, z njo kot kupcem, dolžno skleniti prodajno pogodbo za prodajo spornih kmetijskih zemljišč in dovoliti, da se tožeča stranka v zemljiško knjigo vknjiži kot njihova lastnica, sicer bo takšno pogodbo nadomestila pravnomočna sodba. Sodišče je zahtevku tožeče stranke s sodbo opr. št. P 238/2005 z dne 28. 2. 2007 ugodilo, sodba je postala pravnomočna dne 19. 2. 2008 na podlagi sodbe Višjega sodišča v Kopru opr. št. Cp 711/2007 z dne 19. 2. 2008. Zoper to sodbo je Rimskokatoliško župnijstvo Piran vložilo revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo s sodbo opr. št. II Ips 714/2001 z dne 4. 3. 2010. V zadevi tudi ni sporno, da je tožeča stranka pri organu prve stopnje vložila zahtevo za odobritev pravnega posla na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Piranu opr. št. P 238/2005 z dne 28. 2. 2007 prvič v letu 2008 in je bila zadeva zaključena z izdajo sklepa št. 330-154/2008-3 z dne 22. 4. 2008 in v letu 2009, ki je bila zaključena z izdajo sklepa št. 33-215/2009-3 z dne 17. 7. 2009. Zoper navedeni sklep, s katerim je bila vloga tožeče stranke zavržena je potem, ko je upravni organ druge stopnje njeno pritožbo zoper odločbo upravnega organa prve stopnje zavrnil, vložila pri tem sodišču tožbo v upravnem sporu. Sodišče je s sodbo III U 75/2010-9 z dne 8. 4. 2011 tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo. Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom X Ips 202/2011 z dne 15. 2. 2011 revizijo zoper to sodbo sodišča prve stopnje zavrglo kot nedovoljeno, saj revident ni izkazal izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

13V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka predlog za odobritev pravnega posla, ki je predmet v obravnavani zadevi vložila 29. 10. 2015. V zadevi tudi ni sporno, da sodba Okrajnega sodišča v Piranu z dne 28. 2. 2007, ki je postala pravnomočna 19. 2. 2008, v izreku vsebuje vse elemente, ki jih mora vsebovati prodajna pogodba in po svojem učinku in naravi nadomešča pogodbo, ki bi jo sicer tožeča stranka in Rimskokatoliško župnijstvo Piran morali skleniti na podlagi sprejete ponudbe.

14Zakon o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) v prvem odstavku 22. člena določa, da se vloga za odobritev pravnega posla vloži najkasneje v 60-ih dneh po poteku roka iz četrtega odstavka 20. člena tega zakona (to je po poteku 30-dnevnega roka za sprejem ponudbe, ki teče od dneva, ko je bila ponudba objavljena na oglasni deski upravne enote). V primeru, ko prodajalec pogodbe noče skleniti, je sodna praksa oblikovala že ustaljeno stališče, da se v primeru, ko stranka ne sklene pogodbe, sklenitev pogodbe v skladu s ponudbo zahteva na rednem sodišču v pravdnem postopku. Zgoraj navedeni šestdesetdnevni rok za vložitev zahteve za odobritev pravnega posla miruje, dokler postopek pred pravdnim sodiščem ni pravnomočno končan.

15Glede na navedeno je po presoji sodišča, ob upoštevanju nespornih dejstev, da je sodba Okrajnega sodišča v Piranu, ki je v tej zadevi nadomestila sklenitev pravnega posla, postala pravnomočna dne 19. 2. 2008 potrebno zavreči iz razloga tretje točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

16Da je tožena stranka predlog tožeče stranke pravilno zavrgla izhaja tudi iz stališča Vrhovnega sodišča RS v zadevi X Ips 202/2011 v kateri je Vrhovno sodišče navedlo, da ZKZ v poglavju o prometu s kmetijskimi zemljišči opredeljuje postopek odobritve pravnega posla, o katerem odloča upravna enota v III. Poglavju ZKZ (drugi odstavek 17. člena ZKZ in prvi odstavek 19. člena ZKZ). Gre za kongentne zakonske določbe glede prometa s kmetijskimi zemljišči, iz katerih po presoji Vrhovnega sodišča jasno in nedoumno izhaja, da je odobritev pravnega posla v izključni pristojnosti upravnega organa, ter da je taka odobritev eden od pogojev za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Po izrecni določbi petega odstavka 22. člena ZKZ je namreč overitev podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu mogoča le na podlagi odločbe pristojne upravne enote o odobritvi pravnega posla oziroma potrdila, da odobritev ni primerna. Primeri, za katere odobritev ni potreba, so izrecno določeni v drugem odstavku 19. člena ZKZ tožeča stranka pa ne zatrjuje in dokazuje, da bi bil kateri izmed teh pogojev izpolnjen (11. točka obrazložitve).

17Iz obrazložitve Vrhovnega sodišča nadalje izhaja, da iz navedenih jasnih določb ZKZ, ki po presoji Vrhovnega sodišča ne potrebujejo dodatne razlage, nedvomno izhaja, da je za veljavnost vsakega pravnega posla (tudi v primeru, ko pravni posel nadomesti pravnomočna sodba, s katero revident iztoži sklenitev kupoprodajne pogodbe za kmetijsko zemljišče in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila) določena naknadna odobritev upravne enote. To pa v obravnavanem primeru pomeni, da tudi za tožečo stranko velja določba prvega odstavka 22. člena ZKZ, ki določa, da se vloga za odobritev pravnega posla vloži najpozneje v 60-ih dne po poteku roka iz četrtega odstavka 20. člena ZKZ, torej po poteku 30 dnevnega roka za sprejem ponudbe, ki teče od dneva, ko je ponudba objavljena na oglasni deski.

18Poznejša sodna praksa, na katero se sklicuje v tožbi tožeča stranka izražena v pravnem mnenju Vrhovnega sodišča, je drugače obravnavala le vprašanje, kdaj je sklenjena pogodba med ponudnikom in upravičencem in sicer je zavzela stališče, da je pogodba sklenjena z dnem, ko sprejemnik ponudbe poda izjavo o sprejemu ponudbe (pod odložnim pogojem odobritev upravne enote). Sprejemnik ponudbe mora zato v 60-ih dneh od poteka roka za sprejem ponudbe (ki je 30 dni od dneva, ko je bila ponudba objavljena na oglasi deski upravne enote) pri upravni enoti vložiti vlogo za odobritev posla, v sodnem postopku pa lahko zahteva le izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, potrebnega za prenos lastninske pravice. Tak sodni postopek lahko sprejemnik začne šele po pravnomočnosti odločbe o odobritvi pravnega posla, ki je torej predpostavka za vložitev tožbe. Tako starejša kot novejša sodna praksa pa sta enotni na stališču, da sprejemnika ponudbe veže 60 dnevni rok za vložitev zahteve za odobritev pravnega posla. Razlika je v tem, da je starejša sodna praksa stala na stališču, da začne navedeni 60 dnevni rok teči po pravnomočnem zaključku sodnega postopka za sklenitev pogodbe in izstavitve listine (kot v konkretnem primeru), po novejši pa začne teči 60 dnevni rok že od poteka roka za sprejem ponudbe, to pa na odločitev v stvari ne more vplivati, tako kot v tožbi ugovarja tožeča stranka. Glede na to, da tožeča stranka že razpolaga s pravnomočno sodbo, ki je nadomestila razpolagalni posel bi jo morala tako kot ji je bilo že v tem postopku večkrat pojasnjeno, predložiti v odobritev v roku 60 dni po pravnomočnosti.

19Tožeča stranka se po mnenju sodišča tudi ne more sklicevati na kršitev ustavne pravice do lastnine. Omejitve pravnega prometa s kmetijskimi zemljišči so ustavno dopustne, rok za odobritev pravnega posla pa je postavljen v interesu, ki ga zasleduje varstvo kmetijskih zemljišč. Tožeča stranka bi lahko sodbo pravočasno predložila v odobritev upravni enoti, pa tega po lastni krivdi ni storila. Zahteva, da morajo stranke predložiti tako sodbo v odobritev v 60 dnevnem roku ustavnopravno po mnenju sodišča ni sporna kakor tudi sicer ni sporna zahteva zakona, da sprejemnik ponudbe v 60-ih dneh od poteka roka za sprejem ponudbe pri upravni enoti vloži vlogo za odobritev posla. Navedeno je razumljivo, saj bi bili v nasprotnem primeru taki pridobitelji v priviligiranem položaju v primerjavi s kupci, ki bi kupili kmetijska zemljišča brez sporov s prodajalci.

20Glede na navedeno so neutemeljeni tudi ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na samo obrazložitev izpodbijane odločbe in kršitev pravil postopka.

21Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen in zakonit, akt pravilen in na zakonu utemeljen, ugotovi tožeče stranke pa neutemeljeni, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alineo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.