VSL Sodba II Cp 2012/2017

I. Pritožba se zavrne in se delna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno sodbo.

1Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, da ji toženka plača 47.083,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2014 dalje do plačila (točka I izreka). Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno sodbo.

2Tožnica zoper takšno odločitev vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevku z vmesno sodbo ugodeno po podlagi, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške.

Meni, da je v konkretnem primeru podana objektivna odškodninska odgovornost zavarovanke toženke. Tožnica je bila izpostavljena povečani nevarnosti zato, ker je šlo za varovanje 14-letnega fanta, vključenega v prilagojen program, ki je imel posebne potrebe, fizično močnega, nepredvidljivega, s psihomotoričnimi motnjami in pogostimi napadi agresije, varovanje pa se je poleg tega izvajalo zunaj objekta in s strani ženske, ki so fizično šibkejše od moških. Sklicuje se na odločbe v zadevah II Cp 571/2013, II Cp 1634/2000 in II Ips 306/2001.

Sodišče je s tem, ko ni postavilo izvedenca mladostniške psihologije oziroma psihiatrije, storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Čustveno stanje in karakteristike otroka (da je ta nepredvidljiv, agresiven, neobvladljiv (ali težko obvladljiv), podivjan in fizično močan) lahko presoja le izvedenec, ne pa priče. Ker ni postavilo izvedenca, je sodišče dejansko stanje v tem pogledu zmotno ugotovilo, nato pa glede objektivne odgovornosti nepravilno uporabilo materialno pravo. V kolikor bi bil izvedenec postavljen, bi tožnica lahko dokazala tudi to, da varovanec v času škodnega dogodka zaradi svojih značilnosti (karakterja) in motenj ni bil primeren za učni proces pri zavarovanki toženke. Dokazala bi torej protipravno ravnanje, ki je bilo storjeno s tem, ko zavarovanka toženke ni poskrbela za premestitev v prilagojen zavod. Ker dokaz ni bil izveden, je tudi glede krivdne odgovornosti sodišče zmotno zaključilo, da ni bila dolžnost zavarovanke toženke, da karkoli ukrene.

V sodbi manjkajo strokovno podkrepljeni zaključki v zvezi z karakterjem in osebnostnimi značilnostmi varovanca in v zvezi z očitki, da ta že v času škodnega dogodka ni bil primeren za učni proces pri zavarovanki toženke. Posledično je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Varovančeve osebne lastnosti kot jih je zatrjevala tožnica, so se tako in tako potrdile skozi izpovedbe zaslišanih prič. Tožnica je dokazala, da je bil varovanec nepredvidljiv, kar v povezavi z ostalimi njegovimi značilnostmi zadošča za obstoj objektivne odgovornosti. Priče so potrdile tudi agresivnost, pa čeprav ob odhajanju iz šole. O tem je izpovedala zlasti A. A. V kolikor je otrok nasilen do mame, je takšen še toliko prej (bolj) do drugih. To bi izvedenec potrdil.

Zmoten je zaključek, da tožnica ni dokazala, da ni bila usposobljena za delo z varovancem. Ker je bilo to dokazno breme toženke, ki ga ni zmogla, bi sodišče moralo šteti, da za delo ni bila usposobljena, zavarovanka pa je s tem, ko jo je zaposlila, ravnala protipravno. Sodišču v zvezi s tem očita tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj bi svojo neusposobljenost lahko dokazala le z izvedencem za varstvo pri delu, ki ga sodišče ni postavilo. Ker zaključek, da tožnica svoje neusposobljenosti ni dokazala, ni obrazložen, pa je podana tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zgolj to, da se je tožnica čutila sposobno za delo, ne zadošča.

Ravnanje varovanca ni bilo hipno in nepredvidljivo. Zavarovanka toženke je profesionalka in zato ve, kakšni so otroci s posebnimi potrebami karakterno. Zato bi se morala zavedati, da v primeru varovanja lahko pride (in tudi prihaja) do podobnih situacij.

Sodišče je napačno presojalo tudi krivdno odgovornost, saj jo je vezalo na podatek, ali je bila zavarovanka predhodno s strani delavk opozorjena na početje varovanca, ne pa na to, ali je bila sama v tem pogledu aktivna. Neobveščenost zavarovanke kaže kvečjemu na njeno hudo malomarnost, saj početja varovancev in njihovega karakterja potemtakem niti ni preverjala. Neobveščenost je zato odgovornosti ne razbremenjuje in ni pomembno, ali so jo delavke obveščale ali ne. V tem delu, saj se sodišče do teh trditev sploh ni opredelilo, je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Vztraja, da bi sodišče pri presoji moralo uporabiti prvi odstavek 144. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Delavec šole se glede na storilca (varovanca) šteje za drugo osebo. Otrok je bil pod nadzorom šole in ne tožnice. Slednja ni nosilec procesa, ampak le dela za nosilca (šolo). Ker se zavarovanka toženke ni razbremenila odgovornosti v smislu te določbe, bi sodišče moralo ugotoviti njeno odškodninsko odgovornost. Ob tem opozarja tudi na odločbo Okrožnega sodišča v Celju P 196/2010 in Vrhovnega sodišča II Ips 224/2006.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje:

Tožnica je bila v času škodnega dogodka zaposlena pri zavarovanki toženke (šola s prilagojenim programom) kot varuhinja. Za svoje delo je bila ustrezno usposobljena in je svoje delo in varovance dobro poznala. Do škodnega dogodka je prišlo 27. 5. 2014, v času, ko je tožnica skupaj z učiteljico tri učence s posebnimi potrebami odpeljala na sprehod. Tožnico, ki je bila zadolžena za varovanje 14 - letnega varovanca B. B. in ga je na sprehodu po navodilu nadrejene učiteljice držala za roko, je slednji, ko je nenadoma želel zapustiti skupino, povlekel za roko. Tožnica je zaradi tega izgubila ravnotežje, padla in se poškodovala. Varovanec B. B. je bil v času škodnega dogodka otrok s posebnimi potrebami (diagnoza: zmerna duševna manjrazvitost). Bil je nepredvidljiv v smislu, da bi šel kar po svoje in ga je bilo zato, zaradi njegove varnosti in varnosti drugih, treba držati za roke. V času pred in ob škodnem dogodku je bil v šoli obvladljiv, v stiku z novimi osebami je preizkušal meje, bil kdaj glasnejši, dvignil kak predmet, ni pa bil nasilen in z njim težav ni bilo. Tudi fizično ni bil močnejši od tožnice, saj je bila slednja v času škodnega dogodka višja in težja od varovanca. Varovanec je tožnico upošteval. Že pred škodnim dogodkom je tožnico kdaj potegnil za roko, a nikoli ni prišlo do padca. Zavarovanka toženke problemov z varovancem v šoli ni zaznala, niti nanje ni bila opozorjena. V poseben zavod (Center za usposabljanje, delo in varstvo X) je bil premeščen v septembru 2015, po obravnavi na CSD, ki se je začela več kot eno leto po škodnem dogodku in sicer zaradi B. B. stopnjujočih se težav izven šole (doma in na poti v/iz šole je bil neobvladljiv in do mame fizično agresiven), do katerih je začelo prihajati že v letu 2014, po smrti dedka, pri čemer ni znano, ali je bilo to pred ali po škodnem dogodku. Ob škodnem dogodku (na sprehodu) je zavarovanka organizacijsko (trije učenci, ki sta jih spremljali učiteljica in varuhinja) zadostil normativom po Pravilniku o normativih in standardih za izvajanje vzgojno- izobraževalnih programov za otroke s posebnimi potrebami.

6Pritožbeno sodišče povzete dejanske ugotovitve, ki so odločilne za presojo zahtevka (tako v pogledu objektivne kot krivdne odgovornosti), sprejema kot pravilne, saj temeljijo na pravilno in popolno izvedenem dokaznem postopku ter dokazni oceni izvedeni v skladu z 8. členom ZPP in utemeljeni v jasnih in popolnih razlogih. V celoti soglaša tudi z dejansko ugotovitvijo, da v času pred in ob škodnem dogodku takrat 14-letni B. B., čeprav otrok s posebnimi potrebami, v šoli ni bil neobvladljiv, agresiven, podivjan in fizično močnejši od tožnice ter razen v smislu, da je "velikokrat želel po svoje", ni bil niti nepredvidljiv v svojem ravnanju in vedenju. Podlago za takšno ugotovitev je imelo sodišče prve stopnje tako v izpovedbah zaslišanih prič (A. A., C. C., D. D. in E. E.) kot tudi listinah (glej zahtevo F. F. za spremembo odločbe o usmeritvi z dne 26. 8. 2015, priloga C4, v kateri je ta poudarila, da v šoli z B. B. ni bilo nobenih težav). Res je, da so nekatere priče, med drugim tudi A. A., potrdile, da so v šoli zaznali, da B. B. njegova mama izven šole oziroma na poti v/iz šole težko obvladuje, vendar pa B. B. (drugačno) vedenje do matere, ne daje podlage za sklep, da so zato ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, kakšen je bil v šoli, nepravilne.

7Za ugotovitev, ali je bil varovanec zavarovanke toženke v šoli (tako kot je to trdila tožnica) res nepredvidljiv, agresiven in (pre)močan ter zato neobvladljiv, sodišče tudi ni potrebovalo posebnega strokovnega znanja, zato ta dejstva smelo ugotavljati z zaslišanjem prič, ki so bile z njim v dnevnih stikih. S tem, ko sodišče prve stopnje ni sledilo predlogu tožnice za postavitev izvedenca za mladostniško psihologijo in psihiatrijo, zato ni storilo kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 243. členom ZPP, niti kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljen je v zvezi s tem tudi očitek o storjeni kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje v sodbi svoje ugotovitve o (ne)nepredvidljivosti, obvladljivosti in neagresivnosti varovanca v šoli in njegovi moči, obrazložilo do te mere, da je pritožbeni preizkus mogoč.

8Pritožnica v pritožbi neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča o tem, da je bila za svoje delo usposobljena. Res je sicer, da bi bilo dokazno breme, če bi bilo to dejstvo sporno, na toženki, vendar v konkretnem temu ni tako. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da trditev tožnice, da za delo ni bila usposobljena, ni šla v smeri njene formalne (ne)usposobljenosti (ni torej trdila, da za delo varuhinje v šoli s prilagojenim programom ni izpolnjevala formalnih pogojev) ali neizkušenosti (ni trdila, da za delo varuhinje otrok s posebnimi potrebami ni imela ali je imela premalo izkušenj), ampak je bila trditev o njeni neusposobljenosti postavljena zgolj v kontekstu trditev o lastnostih varovanca (to je trditev o njegovi fizični moči, nepredvidljivosti, agresivnosti in neobvladljivosti) in le v zvezi z njim¹. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da vedenje varovanca ni bilo tako kot je tožnica trdila, je ugotovitev, da je bila tožnica za delo z njim usposobljena (kot je trdila toženka), le logična posledica te ugotovitve. Ker tožničina formalna usposobljenost za delo v šoli s prilagojenim programom in zadostna izkušenost med pravdnima strankama niti nista bili sporni, je tudi pravilna. Ker sodišče v dokaznem postopku preverja zgolj sporna dejstva, tudi ni bilo nobene potrebe, da bi vprašanje usposobljenosti za delo varuhinje v šoli s prilagojenim programom preverjalo v dokaznem postopku oziroma z izvedencem za varstvo pri delu². Odločitev, da tega dokaza ne izvede, zato ni povzročila ne zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ne postopkovne kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker trditev o tožničini usposobljenosti za delo varuhinje v šoli s prilagojenim programom med strankama ni bila sporna, sodišče te svoje ugotovitve tudi ni bilo dolžno posebej obrazložiti, izostanek teh razlogov pa ne predstavlja kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9Objektivna odgovornost je v našem pravu predvidena le za tiste nevarne stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico (drugi odstavek 131. člena OZ). Gre za stvari in dejavnosti, ki same po sebi, manj pa glede na vsakokratne okoliščine primera, pomenijo povečano nevarnost. Če namreč iz same dejavnosti ne izhaja nevarnost, ki presega običajno raven, dejavnost pa postane nevarna šele zaradi določenih okoliščin, je povzročitev teh okoliščin večinoma možno pripisati ravnanju (vključno z opustitvami) določenih oseb. Podobna, a obrnjena situacija je, kjer stvar ali dejavnost sama po sebi je nevarna, vendar se jo da nevtralizirati z ustrezno pazljivostjo. Tudi to ne spada k pravnemu standardu nevarne stvari ali dejavnosti, iz katere bi izhajala objektivna odgovornost. Objektivna odgovornost je pridržana za obravnavanje tistih dejavnosti, iz katerih kljub ustrezni pazljivosti izhajajo nadpovprečni riziki za varnost ljudi in premoženja.

10Pritožbeno sodišče glede na v tej sodbi povzete dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje soglaša, da delo, ki ga je opravljala tožnica, ko je prišlo do poškodbe, ni bilo delo s povečano nevarnostjo. Res je sicer, da je bil varovanec, ki ga je tožnica na sprehodu držala za roko, otrok s posebnimi potrebami (zmerna duševna manjrazvitost) in da je bil v določenem pogledu nepredvidljiv (saj je rad odšel po svoje in ga je bilo zato treba skrbneje nadzorovati, pri novih ljudeh je preizkušal meje dopustnega, bil kdaj glasnejši), a to, ob upoštevanju ostalih ugotovitev (varovanec sicer ni bil agresiven, z njim težav v šoli ni bilo, tožnico je v veliki meri upošteval in tudi ni bil fizično močnejši od nje) za opredelitev tožničinega dela kot nevarnega ne zadostuje, saj običajne nevarnosti med sprehodom ni povečalo do te mere, da bi odstopala od sicer običajne. Na takšno presojo ne more vplivati niti tožničino sklicevanje na dve odločbi višjega (II Cp 571/2013, II Cp 1634/2000) in eno odločbo Vrhovnega sodišča (II Ips 306/2001). Odločba II Cp 571/2013 je v pogledu dejanskih okoliščin s konkretno neprimerljiva, saj je šlo za delo policistke pri vklepanju visokega in vinjenega moškega, ki se je vklenitvi upiral; odločbe II Cp 1634/2000 v bazi sodne prakse višjih sodišč ni; odločba II Ips 306/2001 pa se je ukvarjala s presojo krivdne in ne objektivne odgovornosti tožene stranke pri organizaciji in izvedbi sprehoda gojencev.

11Pritožbeno sodišče soglaša tudi s presojo sodišča prve stopnje, da ni podana niti krivdna odgovornost zavarovanke toženke. Tožnica ima sicer prav, ko trdi, da njena morebitna neobveščenost, da določen varovanec zaradi napredujočih zdravstvenih ali drugih težav ni (več) primeren za učni proces, ki ga izvaja, ne izključuje njene odgovornosti za škodo, ki jo tak varovanec povzroči. Vendar pa spregleda, da v konkretnem primeru zavarovanki toženke malomarnosti v tej smeri ni mogoče očitati, saj ni ničesar spregledala. Konkretni varovanec namreč (vsaj v času pred in ob škodnem dogodku) ni bil agresiven, prav tako pa tudi ne do te mere nepredvidljiv, da ga v šoli ne bi bilo več mogoče obvladovati. Glede na že povzete dejanske ugotovitve pa tudi ni nobene podlage za očitek, da bi morala zavarovanka toženke poskrbeti za njegovo premestitev v primeren zavod ali zagotoviti za varstvo fizično močnejšo osebo oziroma dodatno osebo.

12Končno pritožbeno sodišče pritrjuje še stališču sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru odgovornosti zavarovanke toženke ni mogoče presojati po prvem odstavku 144. člena OZ, saj tožnica, ki je bila pri zavarovanki zaposlena in zadolžena za varovanje varovanca, ki je škodo povzročil, ni "druga oseba" v smislu te določbe. Dejstvo, da ima po tej določbi status odgovorne osebe šola kot pravna oseba in ne tožnica, na takšno presojo ne vpliva. Tožnice v konkretnem primeru ni mogoče ločevati od njenega delodajalca, saj je bila tožnica le njegova podaljšana roka. Opravljala je delo s področja svojega delodajalca in v njegovo korist. Stališča, za katerega se zavzema pritožnica, ne podpira niti sodna praksa. V odločbi VS RS II Ips 224/2006, ki jo tožnica omenja v pritožbi, je obravnavana drugačna dejanska situacija - škoda v tem primeru ni nastala delavcu vrtca, ampak njegovi varovanki, povzročil pa jo je drug varovanec. V zadevi, ki jo je obravnavalo Okrožno sodišče v Celju (P 196/2010), je bila odločitev glede škode, ki je nastala delavcu, res oprta na 144. člen OZ, vendar pa takšna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, za katero ni niti znano, ali je bila v pritožbenem postopku preizkušena, tega sodišča ne zavezuje. Drugih odločb višjih oziroma Vrhovnega sodišča pritožnica ne izpostavlja, našlo pa jih ni niti pritožbeno sodišče.

13Pritožbeni očitki po navedenem niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP delno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

14Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od končnega uspeha strank v postopku, je pritožbeno sodišče odločilo, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži končni odločbi.

¹ Tožnica je tako v pripravljalni vlogi z dne 12. 10. 2016 (list. št. 28) navedla, da je bil B. B. nepredvidljiv, močan in agresiven in zato neprimeren za varstvo in vzgojo pri zavarovancu toženke, sama pa za delo s takim mladoletnikom tudi ni bila ustrezno usposobljena. Sodišče prve stopnje ji je zato utemeljeno očitalo, da tega ni dokazala (glej točko 10 razlogov).
² To tudi sicer ni vprašanje, ki bi terjalo strokovno znanje izvedenca za varstvo pri delu.