VSL Sklep III Ip 3185/2017

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih I. in II. točki izreka ter delu v III. točke izreka, v katerem je odločeno o dolžničinih stroških, potrdi.

II. Upnik sam krije stroške odgovora na pritožbo.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnice z dne 22. 4. 2016 zoper sklep o izvršbi z dne 15. 3. 2016, v zvezi s popravnim sklepom z dne 18. 8. 2017, zavrnilo (I. točka izreka), zavrnilo je tudi predlog dolžnice za omejitev izvršbe z dne 22. 4. 2016 (II. točka izreka) ter sklenilo, da dolžnica sama krije svoje stroške ugovora in predloga za omejitev izvršbe, upnik pa sam krije svoje stroške odgovora na ugovor (III. točka izreka).

2Zoper sklep se je dolžnica pravočasno pritožila, glede na vsebino pritožbe pa višje sodišče šteje, da se je pritožila zoper tisti del, v katerem ni uspela (I., II., ter del III. točke izreka, v katerem je odločeno o dolžničinih stroških ugovora in predloga za omejitev izvršbe). Bistven je pritožbeni očitek sodišču, da pri dovolitvi izvršbe ni upoštevalo načela sorazmernosti glede na nizek znesek dolga. Predlaga razveljavitev sklepa oziroma njegovo odpravo ter ustavitev izvršbe.

3Upnik je po pooblaščenki na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev ter zahteva povrnitev stroškov odgovora.

4Dolžnica nasprotuje navedbam v odgovoru na pritožbo.

5Pritožba ni utemeljena.

6V predmetnem postopku je upnik zaradi izterjave denarne terjatve v višini 1.061,08 EUR s pripadki, ki jo ima zoper dolžnico na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Kopru P 121/2014 z dne 16. 1. 2015, izvršljive 11. 9. 2015, predlagal izvršbo na denarna sredstva dolžnice pri organizacijah za plačilni promet in na dolžničino nepremičnino, posamezni del stavbe ID znak ..., sodišče prve stopnje pa je takšnemu predlogu s sklepom o izvršbi sledilo. Na dolžničine ugovorne navedbe, da je glede na višino terjatve izvršba na nepremičnino pretirana, je odgovorilo z namenom izvršilnega postopka in z možnostmi, ki jih ima dolžnik, da prodajo svoje nepremičnine prepreči.

7Ob odločanju o predlogu za izvršbo je sodišče vezano na določbo prvega odstavka 34. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki predpisuje, da sodišče dovoli izvršbo za poplačilo denarne terjatve s tistim sredstvom in na tistih predmetih, ki so navedeni v predlogu za izvršbo. V tej fazi postopka še niti nima zadostnih informacij za presojo, ali je podana sorazmernost predlaganih sredstev in predmetov izvršbe v primerjavi z višino terjatve (3. člen ZIZ), dolžno pa je paziti na dovoljenost predlaganih sredstev in predmetov (30. in 32. člen ZIZ) in na izvzetja oziroma omejitve izvršbe, predvidene v ZIZ. Upnik pri izbiri sredstev in predmetov izvršbe ni omejen glede na višino terjatve. ZIZ namreč ne določa spodnje meje terjatve, za izterjavo katere bi bilo dopustno dovoliti izvršbo na nepremičnino, niti ne predvideva, da bi bilo dopustno dovoliti izvršbo na nepremičnino šele po tem, ko izterjava terjatve z drugimi sredstvi izvršbe ne bi bila mogoča.

8Sodišču je poznan primer, zaradi katerega je Evropsko sodišče za človekove pravice Republiki Sloveniji naložilo plačilo odškodnine (t.i. zadeva Vaskrsić), seznanjeno je tudi s pripravo novele ZIZ, na kar v pritožbi opozarja dolžnica. Vendar to še ne utemeljuje posplošenega zaključka, da bi bila v vseh primerih izključena izvršba na nepremičnino zaradi izterjave relativno nizke terjatve. Upoštevati je namreč treba okoliščine in posebnosti vsakega konkretnega primera. Če upnik ugotovi, da do poplačila terjatve ne bo prišel drugače, kot z izvršbo na nepremičnino, mu pravnega varstva ni mogoče odreči. Sicer pa je v primeru, ko se izterjuje nizek dolg, od dolžnika realno pričakovati, da bo poskrbel za to, da zaradi tega ne bo izgubil nepremičnine, torej da bo, ali terjatev plačal, ali pa izkoristil eno izmed možnosti, ki jih ponuja veljavna zakonodaja, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu tudi pojasnilo.

9V konkretnem primeru je že iz sklepa o izvršbi razvidno, da glede prodaje predmetne nepremičnine upnik pristopi k že začeti izvršbi In 622/2015, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, torej je že iz tega podatka razvidno, da se nepremičnina ne bo prodajala zgolj zaradi izterjave terjatve v obravnavani zadevi. Iz elektronsko vodenega vpisnika, ki ga je višje sodišče pregledalo, je razvidno, da predmetna izvršilna zadeva ni edina pristopna k zadevi In 622/2015, temveč je pristopnih še deset drugih zadev zaradi izterjave terjatev različnih upnikov. Dolžnica ima torej več dolgov do različnih upnikov (večinoma sicer v nižjih zneskih, ne pa v vseh), kar bi, v zvezi z upoštevanjem sorazmernosti med višino terjatve in predlaganim sredstvom izvršbe ob izolirani obravnavi vsake zadeve posebej, kot to uveljavlja pritožnica v konkretni zadevi, lahko privedlo do tega, da do poplačila terjatve z izvršbo na nepremičnino upnik v posamezni zadevi sploh ne bi mogel priti. Nizka višina terjatve v posamezni zadevi torej sama po sebi po mnenju višjega sodišča še ni razlog za zavrnitev upnikovega predloga za dovolitev izvršbe s prodajo nepremičnine.

10Dolžnica v ugovoru ni zatrjevala, da bi s prodajo predmetne nepremičnine izgubila svoj dom, kot smiselno uveljavlja v pritožbi, ko se sklicuje na pripravo novele ZIZ. Tudi v pritožbi ne trdi, da bi bilo stanovanje v Ljubljani, ki je predmet izvršbe, njen dom, navaja namreč prebivališče v Kopru. Pa tudi sicer novela ZIZ še ni sprejeta. Višje sodišče le pojasnjuje, da predlog novele ne izključuje prodaje nepremičnine, ki je dolžnikov dom, temveč predvideva večje varstvo dolžnika v takšnih primerih.

11Dolžnica v pritožbi očita, da je edini cilj upnika izigravanje zakona, ki mu sicer nudi pravno varstvo, ne pa njegovo poplačilo. V čem naj bi upnik, ki razpolaga z izvršilnim naslovom in ne more doseči poplačila na drug način, izigraval zakon, pritožnica ne pojasni, niti ne razkrije svojega drugega premoženja, na katerega bi bilo mogoče uspešno poseči z izvršbo. V konkretnem primeru je upnik predlagal tudi izvršbo na dolžničina denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet, ki po podatkih spisa ni bila realizirana in je 17. 1. 2017 organizacija za plačilni promet obvestila sodišče o neobstoju rubljivih sredstev skladno s tretjim odstavkom 141. člena ZIZ (red. št. 24 v spisu). V nadaljnjem postopku bo sodišče prve stopnje ravnalo v skladu s petim odstavkom navedenega člena in če bo ugotovilo, da ima dolžnica odprt kakšen račun pri drugi organizaciji za plačilni promet in če bo terjatev na ta način poplačana, se izvršba na nepremičnino ne bo opravila.

12Glede na to, da dolžnica upnikove terjatve ni poravnala, niti ne navaja nobenih dejstev oziroma okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na njeno prizadevanje, da bi terjatev poplačala, je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da morata imeti ustavni pomen načela enakopravnosti in test sorazmernosti v izvršilnem postopku pomen v smeri, da prepreči nastanek postopkov in kopičenje stroškov, kjer gre za izterjavo tako nizkih zneskov, pri katerih ne gre za edini cilj upnika po poplačilu, temveč za izigravanje zakona. Razumevanje, kot izhaja iz dolžničinih navedb, bi v skrajnem primeru lahko pomenilo, da terjatve v nizkem znesku ni mogoče izterjati (torej je tudi ni treba plačati), kar pa nedvomno ni sporočilo niti navedenih načel niti prej omenjene sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v t.i. zadevi Vaskrsić.

13Neutemeljeno je tudi pritožbeno izpodbijanje odločitve in razlogov sodišča prve stopnje za zavrnitev ugovora glede zamudnih obresti, ki so bile obračunane na predloženih razdelilnikih stroškov. Višje sodišče se s tem v zvezi v celoti sklicuje na pravilne in popolne razloge v izpodbijanem sklepu. Morebitni upnikovi zahtevki, prikazani v razdelilniku, sami po sebi še ne pomenijo ovire za izvršitev navedene terjatve, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Ovira bi obstajala, če bi dolžnica dokazala, da je terjatev po razdelilnikih stroškov plačala, le-to bi bil relevanten ugovorni razlog.

14Tudi v zvezi z zavrnitvijo ugovora zastaranja je sodišče prve stopnje navedlo pravilne in popolne razloge in se višje sodišče do pavšalne navedbe, da je bil njen zahtevek v zvezi z zastaranjem zavrnjen, posebej ne opredeljuje.

15Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi dolžničin predlog za omejitev izvršbe. Pavšalnih navedb, da bi že rubež denarnih sredstev zadoščal za poplačilo njenega dolga, utemeljeno ni štelo kot zadostnih za ugoditev predlogu za omejitev izvršbe. Glede pritožbenih trditev, da bi moralo sodišče uporabiti milejše sredstvo, ker bi bila obveznost izpolnjena tudi z milejšim ukrepom, se višje sodišče sklicuje na svoje prej navedene razloge in pojasnila glede stanja oprave izvršbe na denarna sredstva na računu pri organizaciji za plačilni promet, pri čemer dolžnica v pritožbi ne pojasni, da bi imela na katerem izmed računov zadostna sredstva za poplačilo upnikove terjatve, niti, kot je bilo že navedeno, ne razkrije, da bi imela drugo premoženje, na katero bi bilo mogoče poseči z izvršbo.

16Pravilna in zakonita je tudi odločitev sodišča o stroških postopka, glede česar dolžnica ne navaja nobenih konkretnih pritožbenih razlogov.

17Višje sodišče je glede na navedeno in ker ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ, pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

18Kljub temu, da dolžnica s pritožbo ni uspela, upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni prispeval. Navedel ni namreč nobenega takšnega dejstva, ki višjemu sodišču ne bi bilo poznano oziroma ki ne bi izhajalo iz podatkov spisa. Zato je bil odgovor nepotreben in posledično tudi stroški zanj (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).