VSL Sodba I Cpg 780/2016

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 57609/2014 z dne 5. 5. 2014 tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka), tožeči stranki pa je naložilo v plačilo 1.191,85 EUR pravdnih stroškov tožene stranke v roku 15 dni, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo, uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlagala, da se izpodbijana sodba v celoti razveljavi in zadeva vrne v ponovno sojenje.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavanem primeru je tožeča stranka začela postopek s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine (000-2013 z dne 15. 11. 2013 za znesek 13.269,58 EUR). V nadaljevanem postopku je pojasnila, da vtožuje odškodnino za škodo, ker ji tožena stranka ni dobavila toplotne črpalke v skladu s pogodbo številka 10/2012 (A2). Kot verodostojno listino je priložila izdan račun 000-2013 z dne 15. 11. 2013 v višini 36.393,00 EUR (A3), s katerim je zaračunala toženi stranki "penale, popravilo napak, škodo ter nedobavo blaga", oziroma "škodo skladno z izvedeniškim mnenjem št. 4/2013". Med postopkom je svoje trditve o upravičenosti do odškodnine v višini 13.269,58 EUR dopolnila z navedbami, da je škoda posledica nepravilne izvedbe del tožene stranke. Glede na navedene različne in nasprotujoče trditve je sodnica na prvem naroku za glavno obravnavo tožečo stranko pravilno pozvala, da pojasni temelj in višino vtoževane terjatve, tožeča stranka pa je odgovorila, da vtožuje materialno škodo, ki ji je nastala v višini 13.269,58 EUR in sicer za stroške najema nadomestnega arhiva in skladišča v višini 3.913,89 EUR ter škodo, ki je specificirana v tabeli na listovni številki 50 pod naslovom: "opis in vrednost povzročene škode zaradi prekinitve del, napačno izvedenih del in dodatnih stroškov" v višini 9.355,69 EUR.

6Glede zahtevka za povrnitev stroškov nadomestnega arhiva in skladišča, za selitev in prevoz, skupaj v višini 3.913,89 EUR, je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da na ugovor tožene stranke tožeča stranka ni pojasnila razloga najema nadomestnega arhiva in skladišča, nedopustnega ravnanja tožene stranke, ki je povzročilo najem, niti ni izkazala nastanka niti višine škode. Glede preostalega zahtevka pa je sodišče prve stopnje uvodoma navedlo, da tožeča stranka pomanjkljivih trditev ne more nadomestiti z dokazi, zahtevek tožeče stranke pa je v večjem delu zavrnilo zaradi nesklepčnosti tožbe, pri čemer je glede na pojasnilo tožeče stranke obravnavalo tudi vsako postavko specificirano v tabeli pod naslovom: "opis in vrednost povzročene škode zaradi prekinitve del, napačno izvedenih del in dodatnih stroškov" v višini 9.355,69 EUR.

7Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem zakonitih zastopnikov pravdnih strank, prič kot so P. S., M. Š. in A. J., ter dokaza s postavitvijo izvedenca gradbene stroke. Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP), sodišče pa ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov. Za vse dokazne predloge velja, da morajo biti substancirani, kar pomeni, da mora stranka, ki izvedbo dokaza predlaga, konkretno navesti pravno pomembna dejstva, ki naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovijo. V konkretnem primeru pa je odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov tožeče stranke sodišče obrazložilo z jasnim in razumljivim stališčem, da se dokazi ne izvajajo v informativne namene. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje sodišču prve stopnje, da trditve tožeče stranke niso bile zadostne oziroma so bile premalo konkretne v zvezi z zatrjevanim protipravnimi dejanji tožene stranke in posledicami, ki naj bi zato nastale tožeči stranki. Tožeča stranka tudi v pritožbi poudarja stališče, da je bistvena za odločitev presoja, ali je bila tožena stranka upravičena tožeči stranki izdati račun številka 086/2013 za dodatno opravljena dela, ki pa mu pritožbeno sodišče ne pritrjuje. Sporni račun je po trditvah pravdnih strank predmet drugega spora. Zato je neutemeljen očitek sodišču prve stopnje, da ni ugotavljalo, ali je bila tožena stranka dejansko upravičena do izstavitve tega računa.

8Upnik je upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (prvi odstavek 239. člena OZ). Če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala (drugi odstavek 239. člena OZ). V obravnavanem sporu je tožeča stranka trdila, da tožena stranka ni izpolnila obveznosti, ki jih je prevzela s pogodbo številka 10/2012, oziroma da je z obveznostmi po tej pogodbi zamujala, kar je tožena stranka zanikala. Pri tem je bil med pravdnima strankama sporen obseg prevzetih obveznosti s pogodbo številka 10/2012. Sodišče prve stopnje se je jasno opredelilo do pravne narave pogodbe številka 10/2012, ki naj bi jo tožena stranka pri izpolnitvi prekršila, in sicer, da ima glede na zapisano vsebino elemente prodajne pogodbe in pogodbe o delu. Te presoje sodišča prve stopnje pritožnica ni uspela izpodbiti s trditvami, da gre za gradbeno pogodbo, in sicer zato, ker si je tožeča stranka želela zagotoviti poleg paketa dobave in vgradnje toplotne naprave, kar izhaja iz pogodbe številka 10/2012, še dodatna dela na objektu (z vključeno garažo).

9Gradbena pogodba je podjemna pogodba, s katero se izvajalec zavezuje, da bo po določenem načrtu v dogovorjenem roku zgradil določeno gradbo na določenem zemljišču ali da bo na takem zemljišču oziroma na že obstoječem objektu izvedel kakšna druga gradbena dela, naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal določeno ceno. Gradbena pogodba mora biti sklenjena v pisni obliki (649. člen OZ). Pogodba št. 10/2012, kot je zapisana, nima elementov gradbene pogodbe po 649. členu OZ, drugačne pritožbene trditve ne držijo. Tožeča stranka neuspešno poskuša določbe citirane pogodbe o izvedbi, dobavi in montaži toplotne črpalke po ponudbi 104/2012 (1. člen pogodbe 10/2012) razlagati v smislu svoje namere s pogodbo pokriti še dodatna dela. Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ). Iz Pogodbe št. 10/2012 ne izhaja, da sta se pogodbeni stranki dogovorili še o dodatnih delih (o predelavi razvoda sanitarne vode za deževnico), kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. In ker tožeča stranka ni pojasnila, zakaj tudi ta dela niso navedena v pisni pogodbi, trdila pa je, da ni naročila izvedbe vodovodne in ogrevalne instalacije, saj je ta dela že opravil drug izvajalec leta 2010, neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ugotovljenega dejanskega stanja ni subsumiralo pod gradbeno pogodbo, iz katere naj bi izhajale napake in zamuda pri izvedbi del. Prav tako so nepomembne trditve tožeče stranke, da je dela po pogodbi plačala vnaprej. Za škodo, ki naj bi ji nastala v zvezi z neizpolnitvijo zatrjevane gradbene pogodbe pa v pritožbi sama zatrjuje, da ni šlo za enkraten historični dogodek, kar pomeni, da bi morala zato tudi tako opisati dejansko stanje, da bi iz tožbenih trditev izhajalo, katero dolžno dejanje, ki bi ga morala opraviti tožena stranka, je povzročilo škodljivo posledico. Tega pa tožeča stranka tudi po oceni pritožbenega sodišča ni zmogla. Zato je po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka pravilna.

10Glede na navedeno tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena TPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).