VSK Sodba Cpg 328/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 18.097,98 EUR. Šlo je za škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala v zvezi s prometno nesrečo, katere povzročitelj je bil zavarovanec tožene stranke, in sicer za izplačane zneske družinskih pokojnin v obdobju 2013 do 2015. Ker za to obdobje Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-2 še ni veljal, ni mogoče uporabiti določbe njegovih 190.a in 193. členov, ki tožeči stranki sicer dajeta pravico do tovrstnega regresnega zahtevka in izključujeta uporabo Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP). Zato je treba uporabiti specialnejši ZOZP, ki take pravice tožeči stranki ni dajal.

2Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje in vztraja, da bi sodišče moralo uporabiti določbe ZPIZ-2. ZPIZ-2 namreč velja od 1.1.2013 in ne šele od 1.1.2016, zato ni več podlage za uporabo določb ZPIZ-1.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbene navedbe glede časovne veljavnosti 190.a člena ZPIZ-2 niso pravilne. Ta določba je namreč začela veljati 1.1.2016 (ZPIZ-2B) in ne že 1.1.2013. V predmetni zadevi dejansko stanje sicer ni sporno. Zavarovanec tožene stranke je s kaznivim dejanjem povzročil smrt zavarovanca tožeče stranke. Tožeča stranka je družinskima članoma svojega zavarovanca priznala pravico do družinske pokojnine, kar naj bi predstavljalo škodo tožeče stranke. Vsa vtoževana izplačila so bila opravljena pred 1.1.2016. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, to pomeni, da je škoda nastala pred 1.1.2016 in da je tudi odškodninska obveznost zapadla pred 1.12016 (165. člen Obligacijskega zakonika).

5V času pred 1.1.2016 je bila v skladu z določbami ZOZP pravica tožeče stranke do uveljavljanja odškodnine od zavarovalnice, pri kateri je bil povzročitelj obvezno zavarovan, omejena na v zakonu naštete primere, med katerimi ni izplačevanja družinskih pokojnin. Ureditev, kakršna je bila pred uveljavitvijo ZPIZ-2B, je sicer v skladu s splošnimi načeli odškodninskega prava, po katerih so posredni oškodovanci le izjemoma upravičeni do odškodnine. Drži sicer, da ZPIZ-2B nima prehodnih določb, ki bi urejale uporabo 190.a in 193. člena ZPIZ-2. Kadar zakon nima prehodnih določb, ga je mogoče uporabiti tudi za prej nastale, a še nerazsojene primere, vendar le, če taka uporaba zakona ne nasprotuje načelu varstva zaupanja v pravo¹. Obvezno zavarovanje v prometu je specifično zavarovanje, predpisano s strani zakonodajalca, pri katerem je svobodna volja pogodbenih strank omejena, višina premij pa mora upoštevati vse možne odškodnine, ki so jih zavarovalnice dolžne izplačevati. Pri določitvi premij za leta pred 1.1.2016 logično ni bilo upoštevana obveznost zavarovalnic, kakšna je bila vzpostavljena z ZPIZ-2B. Retroaktivna veljavnost določbe ZPIZ-2B bi zato pomenila poseg v načelo zaupanja v pravo in v pravni položaj strank pogodbe o obveznem zavarovanju v prometu. V prid gornjemu zaključku govorijo tudi naslednja dejstva: iz obrazložitve predloga ZPIZ-2B² ni razvidno, da bi šlo za spremembo, potrebno zaradi zavarovanja kakšne ogrožene pravne dobrine, sprememba ni vezana na noben evropski predpis (zaradi česar bi lahko bila predvidljiva), tožeča stranka v razmerju s toženo tudi ni šibkejša stranka, ki bi jo bilo treba varovati. Povedano pomeni, da bi bila uporaba ZPIZ-2B v tej zadevi v nasprotju s prepovedjo retroaktivnosti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo (določbo 18. člena ZOZP) ter zahtevek zavrnilo.

6Pritožbeno sodišče je opravilo še uradni preizkus (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ker kršitev ni našlo, je na podlagi zgoraj povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

¹ Primerjaj odločbe VS RS II Ips 1087/2007, II Ips 882/2009 in II Ips 54/2012.
² Poročevalec DZ z dne 18.11.2015