VSRS Sodba I Ips 45377/2012

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 200,00 EUR sodne takse.

A.

1Okrajno sodišče v Gornji Radgoni je s sodbo z dne 24. 6. 2015 obsojenega S. G. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obsojenčevega zagovornika ugodilo in s sklepom z dne 17. 11. 2015 prvostopenjsko sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom posameznikom. V ponovljenem sojenju je Okrajno sodišče v Gornji Radgoni s sodbo z dne 20. 4. 2016 obsojenega S. G. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šestih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Obsojencu je sodišče naložilo tudi povračilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 27. 9. 2016 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo ter obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bilo podano nasprotje med zaključki sodišča prve in druge stopnje na eni strani ter izvedenskim mnenjem izvedenca cestnoprometne stroke Ž. L. na drugi strani. Iz dopolnitve njegovega mnenja naj bi izhajalo, da v trenutku, ko je obsojenec vključil levi smernik na vozilu, oškodovanec še ni mogel biti v fazi prehitevanja s svojim motornim kolesom. Zato obsojencu po stališču njegovega zagovornika ni mogoče očitati krivde za nastalo prometno nesrečo. Poleg tega se sodišči v dokazni oceni naj ne bi opredelili do ugotovitev izvedenca, da če bi obsojenec vključil smerokaz na mestu, kot je povedal v svojem zagovoru, bi se od oškodovanca pričakovalo, da upošteva nakazano smer in se ne odloči za prehitevanje, še posebej ne neposredno pred križiščem. Vložnik navaja, da je izvedenec potrdil obsojenčev zagovor, da je na razdalji 86 m pred mestom trčenja vključil smernik. Glede na ugotovljeno dejstvo, da je oškodovanec prekoračil dovoljeno hitrost vožnje, bi se morali sodišči po mnenju zagovornika opredeliti do prispevka oškodovanca k nastali prometni nesreči. Sodišči sta poleg vsega selektivno sledili izpovedbi oškodovanca, da obsojenec levega smernika ni vključil, povsem pa prezrli oškodovančevo neresnično izpoved, da v naselju ni vozil prehitro. Iz teh razlogov je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornik v zahtevi dvomi v obstoj vzročne zveze med ravnanjem obsojenca in nastalo prepovedano posledico, ker je sodišče prve stopnje v sodbi, ne da bi pridobilo izvedensko mnenje, zaključilo, da je bila obsojenčeva alkoholiziranost vzrok prometni nesreči, čemur je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, ki se sicer ni opredelilo do pritožbenih navedb s tem v zvezi. Zato je po stališču zagovornika tudi v tem primeru podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec Boris Ostruh, ki meni, da z zahtevo uveljavljane kršitve niso podane, saj je sodišče prve stopnje ocenilo vse izvedene dokaze, tudi oškodovančevo izpovedbo in mnenji sodnih izvedencev cestnoprometne stroke. Zatrjevano nasprotje med odločilnimi dejstvi samimi ter med temi dejstvi in podatki spisa pa tudi ni podano. Sodišče druge stopnje pa se je do pritožbenih navedb v zadostni meri opredelilo. Ker v zahtevi zatrjevane kršitve niso podane, zahtevo pa je obsojenčev zagovornik vložil tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vrhovni državni tožilec Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o odgovoru nista izjavila.

B.

5Kot v zahtevi ugotavlja tudi obsojenčev zagovornik, je v zadevi ključno vprašanje, ali je obsojenec ob zavijanju z glavne na stransko cesto vključil levi smernik oziroma drugim udeležencem v prometu, v konkretnem primeru oškodovancu na motornem kolesu, nakazal svojo namero zavijanja na levo. Da bi sodišče prve stopnje ugotovilo to odločilno dejstvo, je postavilo izvedenca cestnoprometne stroke K. R. in Ž. L. Kot v zahtevi trdi zagovornik, naj bi bile ugotovitve sodišča v nasprotju z izvedenskim mnenjem slednjega. Vrhovno sodišče stališču zagovornika ne pritrjuje, saj je iz dopolnjenega izvedenskega mnenja razvidno, da je izvedenec mnenje, ki temelji na opisu dogajanja, kot ga je v svojem zagovoru predstavil obsojenec, izdal ob predpostavki, da je zagovor obsojenca resničen, da je torej levi smernik vključil več deset metrov pred odcepom (v bližini table KZ Radgona). Že v prvem postopku pa je izvedenec izdelal mnenje, ki je izhajalo iz predpostavk, da obsojenec smernika sploh ni vključil ali da ga je vključil neposredno pred zavijanjem v levo.

6Sodišče prve stopnje je bilo soočeno z nasprotujočimi si izpovedbami prič in zagovorom obsojenca o tem, ali je obsojenec vključil levi smernik ali ne, pri čemer izvedenca cestnoprometne stroke nobene izmed različic nista ovrgla oziroma sta potrdila, da se je prometna situacija, ki je vodila do nastanka prometne nesreče, lahko razvijala na več načinov. Ker sta izvedenca pojasnila, da na tehničen način ni mogoče ugotoviti, ali je obsojenec vključil smernik oziroma kje in kdaj ga je vključil (žarnica namreč ni bila zasežena), je sodišče o tem odločilnem dejstvu sklepalo na podlagi izpovedb oškodovanca, ki je zanikal, da bi obsojenec pred oziroma ob zavijanju na levo vključil smernik, in priče D. T., ki je izpovedal, da ob prečkanju ceste ni videl smernika na obsojenčevem vozilu. Ob upoštevanju mnenja izvedencev, ki sta ocenila, da je glede na oddaljenost osebnega vozila obsojenca od mesta trčenja, ko je ta pričel zavijati v levo, oškodovanec že bil v fazi prehitevanja, je sodišče prve stopnje zaključilo, da obsojenec ob zavijanju na levo ni vključil smernika. Izpovedbi prič D. M. in D. T., ki sta trdila nasprotno, pa je v tem delu ocenilo kot neverodostojni in navedlo razloge za svojo odločitev. Sodišče je še posebej opozorilo, da je D. T. svoje izpovedbe spreminjal in je najprej izpovedal, da ni prepričan, če je obsojenec vključil levi smernik, ob ponovnem zaslišanju pa je izpovedal, da je devetindevetdeset odstotno prepričan, da je obsojenec levi smernik vključil. Glede na to, da se je navedena priča v kritičnem času nahajala na drugi strani ceste in ni mogla videti, ali je levi smernik vključen, je sodišče njeno izpovedbo utemeljeno ocenilo kot neverodostojno. Kot rečeno, pa je ta priča izpovedala, da pred tem, ko je prečkala glavno cesto, smernika na obsojenčevem vozilu ni videla, čemur je sodišče sledilo. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi očitkom obsojenčevega zagovornika o protispisnosti oziroma odsotnosti razlogov v prvostopenjski sodbi o presoji verodostojnosti izpovedbe oškodovanca in zagovora obsojenca. Kljub temu, da je sodišče na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je oškodovanec prekoračil dovoljeno hitrost, čeprav je sam trdil drugače, je sodišče prve stopnje njegovi izpovedbi v preostalem sledilo in navedlo razloge svoje presoje. Sodišči prve in druge stopnje pa sta se opredelili tudi do prispevka oškodovanca ter presodili, da je slednji s svojo prehitro vožnjo v določeni meri resda prispeval k nastanku prometne nesreče, vendar slednje kazenske odgovornosti obsojenca ne more ovreči. Tako stališče sprejema tudi Vrhovno sodišče in s tem zagovornikove očitke o kršitvah iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zavrača. Kolikor pa zagovornik kljub drugačnim ugotovitvam nižjih sodišč trdi, da je obsojenec (pravočasno) vklopil levi smernik, pa uveljavlja nedopustni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

7Kar se tiče vprašanja vzročne zveze je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je do prometne nesreče prišlo zaradi obsojenčevih kršitev cestnoprometnih predpisov, in sicer, ker svoje namere, da bo zapeljal na nasprotni vozni pas ter spremenil smer vožnje ni nakazal s smernikom (kršitev prvega in drugega odstavka 42. člena Zakona o pravilih cestnega prometa - ZPrCP), pri čemer je na njegove vozniške sposobnosti negativno vplivalo 1,25 g/kg alkohola v njegovi krvi (kršitev drugega odstavka 105. člena ZPrCP), saj so bile njegove sposobnosti za vožnjo zaradi tega zmanjšane. Glede na koncentracijo alkohola v obsojenčevi krvi, ki je za 1,5-krat presegala dovoljeno koncentracijo, sodišču ni bilo treba postaviti izvedenca, ki bi ugotavljal, ali so bile obsojenčeve sposobnosti za varno vožnjo prizadete in zmanjšane. Poleg tega se sodišču v konkretnem primeru niti ni pojavil dvom v obsojenčevo prištevnost. Zagovornik je tako v zahtevi za varstvo zakonitosti kot pred tem v pritožbi sicer navedel, da bi moralo sodišče za ugotovitev tega dejstva postaviti izvedenca medicinske stroke, ker da sodišče samo ne more sklepati o vzročni zvezi med alkoholiziranostjo obsojenca ter nastankom prometne nesreče. S to navedbo je zagovornik pred sodiščem druge stopnje skušal vzbuditi dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Nova dejstva in novi dokazi pa niso samostojni pritožbeni razlog, ampak le sredstvo za presojo pravilnosti in popolnosti v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja.¹ Da je novo dejstvo oziroma nov dokaz pravilno uveljavljen v pritožbi, morajo biti izpolnjeni tudi določeni pogoji. Določba četrtega odstavka 369. člena ZKP namreč nalaga pritožniku, da pojasni, zakaj nova dejstva in dokazi niso bili predlagani že prej, tega pa zagovornik v konkretnem primeru ni storil. Sodišče druge stopnje se je v izpodbijani sodbi do zagovornikovih navedb opredelilo in presodilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo. Izpodbijanje pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja z zahtevo za varstvo zakonitosti pa ni dopustno (drugi odstavek 420. člena ZKP). Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da če se sodišče druge stopnje do pritožbenih navedb ne opredeli, ne gre za absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot v zahtevi navaja zagovornik, ampak je podana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka, to je kršitev po drugem odstavku 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP, ki se v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti upošteva le, če je izkazan njen vpliv na zakonitost sodne odločbe. Ker se je sodišče druge stopnje do pritožbenih navedb opredelilo, kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP ni podana.

C.

8Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se zahteva sklicuje, zahteva pa je vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

9Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP. Višino sodne takse je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi petega odstavka 3. člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), pri čemer sodna taksa temelji na tarifnih številkah 7111, 71113 in 7152 Taksne tarife. Pri izračunu je Vrhovno sodišče upoštevalo podatke o premoženjskem stanju obsojenca, razvidnem iz sodbe sodišča prve stopnje, ter trajanje in zapletenost postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

¹ Gl. sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 176/2009 z dne 17. 6. 2010, tč. 21 in I Ips 97133/2010-177 z dne 4. 2. 2016, tč. 9 in 10.