VSRS Sodba III Ips 68/2016

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti 4.462,76 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 84742/2011 z dne 20. 6. 2011 tudi v naložitvenem in stroškovnem delu in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 436.898,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 10. 2010 dalje. Tožeča stranka je uveljavljala plačilo računa št. 02872/10, s katerim je toženi stranki obračunala višje stroške, ki naj bi jih imela z izvajanjem storitve prevzemanja odpadkov za obdobje od decembra 2009 do avgusta 2010.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naložilo povrnitev stroškov tožeče stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo v znesku 3.574,60 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

3Tožeča stranka je v pravočasni reviziji zatrjevala, da uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava ter posledično napačne odločitve o pritožbenih stroških. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa naj izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve oziroma sodišču druge stopnje, toženi stranki pa naj v vsakem primeru naloži povrnitev stroškov revizijskega postopka.

4Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala Vrhovnemu sodišču, naj revizijo zavrne, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov revizijskega postopka s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Glede dovoljenosti revizije

5Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (Uradni list RS 10/17), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila ZPP, veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Z izpodbijano sodbo je pravnomočno odločeno o tožbenem zahtevku, ki presega mejni znesek 200.000,00 EUR iz 490. člena ZPP za dovoljenost revizije v gospodarskih sporih. Zato je revizija dovoljena.

Relevantno dejansko stanje

6Sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Za presojo utemeljenosti revizije so zato relevantne naslednje dejanske ugotovitve v sodbah sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano in so povezane z razlogi, uveljavljanimi v reviziji:

- S pogodbo, sklenjeno med pravdnima strankama 24. 7. 2009 (v nadaljevanju Pogodba), se je tožeča stranka zavezala, da bo za toženo stranko kot naročnika izvajala storitev odvoza celotne količine komunalnih odpadkov in poskrbela za njihovo ustrezno odlaganje oziroma obdelavo.

- Tožena stranka se je s Pogodbo zavezala, da bo tožniku za opravljeno storitev plačala 105,74 EUR za tono odpadkov in 8,5 % DDV. Dogovorjena cena je vključevala vse stroške, ki bi tožeči stranki nastali v zvezi z opravljanjem pogodbenih storitev in je veljala za vsa odlagališča odpadkov na območju Republike Slovenije, razen za odlagališče v A.

- Veljavnost pogodbe je bila v Pogodbi določena do drugačne rešitve problematike odlaganja odpadkov na območju Mestne občine B. Za vsako spremembo pogodbe je bila s pogodbo dogovorjena pisna oblika.

- V času izvajanja pogodbe je tožeča stranka večkrat menjala odlagališče odpadkov, v spornem obdobju je odpadke odlagala na odlagališču C.

- Tožeča stranka ni dokazala niti da ji je tožena stranka za sporno obdobje obljubljala plačilo višje cene niti da je bil sklenjen ustni dogovor o višji ceni za pogodbeno storitev.

O utemeljenosti revizije

7Vrhovno sodišče sicer pritrjuje revizijskemu očitku, da je zmotna ugotovitev sodišča druge stopnje, da naj bi tožeča stranka šele v pritožbi zatrjevala, da naj bi bila Pogodba sklenjena za tri do šest mesecev. Revident se pri tem sklicuje na svoje navedbe v 3. pripravljalni vlogi z dne 29. 8. 2014. Vendar zgolj takšna pomanjkljivost v izpodbijani sodbi ne more biti zadostna podlaga za utemeljitev bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo storilo sodišče druge stopnje. Glede trajanja Pogodbe se je sodišče prve stopnje v svoji sodbi določno opredelilo tako, da je ugotovilo, da njena časovna veljavnost ni bila določena v mesecih in da se je kljub temu dejansko izvrševala leto dni.

8Sodišče druge stopnje se je do vprašanja trajanja pogodbe opredelilo s sklicevanjem na opredelitev začasnosti v 7. členu Pogodbe (do drugačne rešitve problematike odlaganja na območju MO B). S tem je pritrdilo presoji sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo trditve tožeče stranke, da naj bi bila dogovorjena časovna veljavnost zgolj tri do šest mesecev. V tem delu je neutemeljen revizijski očitek, da naj bi obstajalo nasprotje med takšnimi ugotovitvami in listinami ter zapisniki v spisu. Revident takšnega nasprotja niti konkretizirano ne pojasni. V delu, ko se sklicuje na izpoved priče A. A., pa predstavljajo tovrstni revizijski očitki zgolj poskus izpodbijanja dokazne ocene sodišč prve in druge stopnje in s tem nedopustno revizijsko izpodbijanje dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Nasprotja med razlogi sodbe in listinami ni mogoče utemeljevati niti s sklicevanjem na listine, ki jih je tožeča stranka predložila šele v revizijskem postopku (obvestilo o oddaji naročila tožene stranke z dne 30.7.2009). Revizijski očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je zato neutemeljen.

9Prav tako je neutemeljen očitek, da naj bi navedena pomanjkljivost v sodbi sodišča druge stopnje predstavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne onemogoča preizkusa pravilnosti odločitev sodišč prve in druge stopnje. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, s katerim je tožeča stranka uveljavljala plačilo višje cene za opravljene storitve, temelji na ugotovitvi, da je tožeča stranka celotno obdobje, na katero se nanaša poračun, za toženo stranko izvajala storitve, ki so bile predmet Pogodbe, tožeča stranka pa ni uspela dokazati dogovora med pravdnima strankama o plačilu višje cene storitev, kot je bila dogovorjena s Pogodbo.

10Neutemeljen je tudi revizijski očitek o nepravilni uporabi materialnega prava v povezavi z določilom 58. člena OZ (teorija realizacije). Ta določba bi prišla v poštev ob izkazani dejanski predpostavki, da bi bila nova pogodba sklenjena v nepravilni obliki. Glede na dejanske ugotovitve obeh sodišč o nedokazanosti ustnega dogovora o višji ceni za opravljene storitve, je sklicevanje revidenta na to določbo odveč in predstavlja zgolj poskus spreminjanja dejanske podlage izpodbijane sodbe. Če ni dokazan obstoj ustnega dogovora, s katerim naj bi se spremenile pogodbene obveznosti, tožeča stranka na teoriji o realizaciji ne more utemeljiti pogodbene podlage tožbenemu zahtevku.

11Neutemeljen je tudi očitek, da se sodišči prve in druge stopnje nista opredelili do podlage, na kateri je tožeča stranka opravljala storitve za toženo stranko. Iz obeh izpodbijanih sodb izhaja jasno stališče, da takšno podlago predstavlja Pogodba, ki se je dejansko izvajala celotno sporno obdobje, za katerega je tožeča stranka uveljavljala višjo ceno storitev.

12Prav tako je neutemeljen očitek v reviziji glede pomanjkanja razlogov v izpodbijani sodbi v povezavi z razlago o predvidljivosti stroškov okoljskih dajatev po Uredbi o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih (Uradni list RS 129/04 s spremembami). Sodišče druge stopnje se je do teh vprašanj izjasnilo v 8. točki obrazložitve, pri čemer pa je na koncu zapisalo, da se tožeča stranka na spremembo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin niti ni sklicevala.

13Spremenjene okoliščine bi tožeči stranki (v kolikor bi tožeča stranka dokazala, da so bile nepredvidljive) na podlagi prvega odstavka 112. člena OZ dajale podlago zgolj za zahtevo za razvezo pogodbe. Spremenjene okoliščine ji ne bi dajale podlage za uveljavljanje oblikovalnega upravičenja za spremembo pogodbe, razen ob privolitvi tožene stranke (četrti odstavek 112. člena OZ), česar pa glede na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje tožeča stranka ni dokazala. Očitek o pomanjkanju razlogov o tem vprašanju v izpodbijani sodbi je zato neutemeljen.

14V zvezi z odškodninsko podlago zahtevka revident očita sodišču druge stopnje, da je zgolj povzelo navedbe sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na odškodnino zaradi nepoštenih pogajanj, za katero pa je tožeča stranka v pritožbi pojasnila, da je ne uveljavlja. V reviziji pa očita sodišču druge stopnje, da se ni opredelilo do njenih navedb o škodi zaradi neizvrševanja ustnega dogovora. Glede na dejansko ugotovitev o nedokazanosti ustnega dogovora je neutemeljen očitek, da bi se sodišče moralo dodatno opredeljevati do škode, ki je bila utemeljevana na kršitvi dogovora. Tudi te revizijske navedbe so zgolj poskus spreminjanja dejanske podlage izpodbijane sodbe, na katero pa je Vrhovno sodišče vezano.

15Tudi revizijski očitki, ki se nanašajo na podlago poslovodstva brez naročila, poskušajo spremeniti dejanske ugotovitve glede trajanja Pogodbe. Ob tem, ko je tožeča stranka od pričetka veljavnosti Pogodbe do konca spornega obdobja izvajala storitve, ki so bile predmet Pogodbe in ob nedokazanem dogovoru o zvišani ceni za opravljene storitve sta sodišči prve in druge stopnje pravilno izključili uporabo določb o poslovodstvu brez naročila.

16Neutemeljeni so tudi dodatni revizijski očitki, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do vseh obsežnih pritožbenih očitkov (X. točka revizije). Čeprav te očitke utemeljuje kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, gre tudi pri tem zgolj za poskus spreminjanja dokazne ocene o neobstoju ustnega dogovora o višji ceni za opravljene storitve v spornem obdobju. Sodišče druge stopnje je na te pritožbene očitke (četudi so bili obsežni) odgovorilo v 6. in 7. točki obrazložitve, kjer je navedlo ključne razloge za pritrditev stališču sodišča prve stopnje o nedokazanem ustnem dogovoru o višji ceni storitve. Pri tem pa je tudi sodišče druge stopnje pri obrazložitvi svoje odločitve dolžno odgovoriti zgolj na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede obširnih revizijskih povzemanj pritožbenih navedb Vrhovno sodišče ne more pritrditi stališču, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse odločilne pritožbene očitke.

17Glede na navedene razloge je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

18Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožena stranka ni uspela z revizijo, je dolžna povrniti tožeči stranki potrebne stroške revizijskega postopka v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife (Ur. list RS 76/2015) in sicer nagrado za postopek z revizijo (tar. št. 3300) v znesku 3.638,00 EUR in pavšalne stroške (tar. št. 6002) v znesku 20,00 EUR, oboje povečano za 22 % DDV.