VSC Sklep EPVDp 67/2014

I. S sklepom Višjega sodišča v Celju EPVDp 67/2014 z dne 4. 7. 2014 prekinjeni postopek se nadaljuje.

II. Ob reševanju pritožbe se izpodbijani sklep po uradni dolžnosti spremeni tako, da se postopek s predlogom za odložitev izvršitve prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije ustavi.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo predlog storilčevega zagovornika za odložitev izvršitve prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije (kot nedovoljen) in mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30 EUR.

2Zoper tak sklep se je pritožil storilčev zagovornik brez navedbe pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1).

3Ob reševanju pritožbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je potrebno izpodbijani sklep spremeni iz razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti.

K I. točki izreka

4Ker izpodbijana odločitev temelji so določbah osmega in devetega odstavka 22. člena v zvezi s 202. d do 202. f členom Zakona o prekrških (ZP-1) v zvezi s katerimi je Višje sodišče v Celju na podlagi 156. člena Ustave RS in prvega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) vložilo zahtevo za oceno ustavnosti navedenih zakonskih določb, ki jo je Ustavno sodišče obravnavalo pod opravilno številko U-I-113/14, je s sklepom z dne 4. 7. 2014 predmetni postopek prekinilo do odločitve Ustavnega sodišča RS o vloženi zahtevi za oceno ustavnosti zakonskih določb.

5Ustavno sodišče RS je o zahtevi za oceno ustavnosti odločilo s sklepom U-I-113/14-18 z dne 16. 3. 2017, ki ga je pritožbeno sodišče prejelo 24. 3. 2017. Pritožbeno sodišče je zato v skladu s 156. členom Ustave RS odločilo, da se prekinjeni postopek nadaljuje.

K II. točki izreka

6Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo s pojasnili, da glede na naravo odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in njeno povezanost z izvrševanjem obveznosti po Zakonu o voznikih (ZVoz) ter samim prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki velja le za imetnike vozniškega dovoljenja, izdanega v Republiki Sloveniji, uporaba določb o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (glede katerih ima izrekanje kazenskih točk in posledično prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije le učinek prepovedi vožnje) ne pride v poštev. Prvostopenjsko sodišče je nadalje pojasnilo, da imetnik tujega vozniškega dovoljenja in imetnik slovenskega vozniškega dovoljenja nista v enakem položaju glede posledic izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja oz. prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije, ker imetniku slovenskega vozniškega dovoljenja vozniško dovoljenja preneha veljati in mora ponovno opraviti vozniški izpit, medtem ko imetnik tujega vozniškega dovoljenja nima obveznosti ponovne pridobitve vozniškega dovoljenja, temveč zgolj eno leto ne sme uporabljati vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje štelo, da različno urejanje položaja imetnikov slovenskega vozniškega dovoljenja in vozniškega dovoljenja izdanega v tujini, ne pomeni kršitve načela enakosti.

7Takšno stališče izhaja iz sklepov Višjega sodišča v Celju EPVDp 8/2014 z dne 31. 1. 2014, EPVDp 87/2013 z dne 15. 11. 2013, EPVDp 26/2013 z dne 12. 4. 2013, EPVDp 72/2012 z dne 14. 9. 2012 in EPVDp 66/2012 z dne 24. 8. 2012. Z odločitvijo v predmetni zadevi pa pritožbeno sodišče spreminja dosedanjo ustaljeno sodno prakso iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju.

8Razlike med položajema imetnikov slovenskih in tujih vozniških dovoljenj namreč nedvomno obstajajo in so v določenem segmentu (ki ga je izpostavilo sodišče prve stopnje v obrazložitvi) imetniki tujega vozniškega dovoljenja v boljšem položaju. Vendarle pa je potrebno ugotoviti, da so v določenem segmentu imetniki tujega vozniškega dovoljenja v slabšem položaju, saj se jim prepoved uporabe izreče v trajanju enega leta, kar je dvakrat daljše obdobje kot za imetnike slovenskih vozniških dovoljenj, poleg tega pa glede na določbo osmega odstavka 22. člena ZP-1¹ in ob upoštevanju obrazložitve namena predlagatelja novele ZP-1G², naj ne bi imeli možnosti odložitve izvršitve tega ukrepa. Poleg tega iz zakonodajnega gradiva izhaja, da naj bi možnost pogojne odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja nadomestila možnost omilitve kazenskih točk v cestnem prometu³, ki se je lahko uporabljala tudi za imetnike tujih vozniških dovoljenj, kar pomeni, da bi torej morala obstajati tudi možnost pogojne odložitve prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja. Namen uvedbe pogojne odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja kot enega izmed preventivnih ukrepov, je bil v izboljšanju prometne varnosti, ki bi se dosegla s tem, da bi skozi udeležbo voznikov v različnih oblikah rehabilitacijskih programov bili odpravljeni vzroki za kršitve cestnoprometnih predpisov. Ker pa so tudi imetniki tujih vozniških dovoljenj, zlasti tisti, ki sicer živijo ali pretežno delajo na ozemlju Republike Slovenije, pogosto udeleženci cestnega prometa na slovenskih cestah, so tudi ravnanja teh voznikov v cestnem prometu lahko ogrožujoči dejavnik in je smiselno "resocializirati" tudi njih. Sama izvršitev prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja za dobo enega leta pri imetniku tujega vozniškega dovoljenja namreč ne odpravlja vzrokov za najhujše kršitve pravil cestnega prometa, saj lahko imetnik tujega vozniškega dovoljenja po izvršitvi takšnega ukrepa ponovno vozi v cestnem prometu, ne da bi bil udeležen v kakršnemkoli programu, medtem ko morajo imetniki slovenskih vozniških dovoljenj pred pridobitvijo novega vozniškega dovoljenja opraviti tudi ustrezen rehabilitacijski program (drugi odstavek 44. člena in drugi odstavek 45. člena ZVoz).

9Pritožbeno sodišče tudi ne vidi (več) zadržkov, da se imetnikom tujega vozniškega dovoljenja ne bi naložila obveznost udeležbe v rehabilitacijskih programih kot pogoja za odložitev izvršitve ukrepa prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije. Za to možnost bo namreč zaprosil le tisti imetnik tujega vozniškega dovoljenja, ki ima interes doseči odložitev izvršitve tega ukrepa in se bo tudi pripravljen podrediti obveznostim, ki mu jih naloži sodišče. Kako bo tehnično potekalo izpolnjevanje te obveznosti glede na jezikovne sposobnosti storilca, ni stvar presoje, ali storilcu takšna pravica po zakonu in Ustavi pripada. Sicer pa bodo praviloma to možnost izkoristili imetniki tujih vozniških dovoljenj, ki so pogosto udeleženi v cestnem prometu na ozemlju Republike Slovenije, ker tu prebivajo ali so zaposleni. V kolikor pa imetnik tujega vozniškega dovoljenja ne bo opravil obveznosti po sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja oz. prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja, bo sledila izvršitev izrečenega ukrepa.

10Predvsem pa je potrebno upoštevati, da v Republiki Sloveniji prebivajo in delajo ali opravljajo storitve tudi državljani drugih držav članic Evropske unije, ki jim mora Republika Slovenija zagotavljati enak položaj kot lastnim državljanom in bi razlaga, da imetniki tujih vozniških dovoljenj niso upravičeni do odložitve izvršitve tega ukrepa (lahko) predstavljala (vsaj) posredno diskriminacijo (ko enako obravnavanje različnih položajev ravno tako ovira prost pretok produkcijskih faktorjev kot različno obravnavanje enakih položajev), v skladu s sodno prakso Sodišča EU pa je načeloma vsako oviranje prostega prometa produkcijskih faktorjev prepovedano.⁴ Prost pretok delavcev pa (posredno) zagotavljajo tudi predpisi o vozniških dovoljenjih, saj iz točke (2) preambule Direktive 2006/126/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. 12. 2006 o vozniških dovoljenjih, objavljene v Uradnem listu EU L 403/18 z dne 30. 12. 2006 (v nadaljevanju Direktiva 2006/126/ES) izhaja, da so pravila o vozniških dovoljenjih bistveni sestavni del skupne evropske prometne politike, da prispevajo k izboljšanju prometne varnosti in pospešujejo prosto gibanje oseb, ki nameravajo bivati v državi članici, ki ni država, v kateri se dovoljenje izda. Zaradi pomena osebnih prevoznih sredstev imetništvo vozniškega dovoljenja, ki ga uradno priznava država članica gostiteljica, spodbuja prosto gibanje oseb in njihovo svobodo ustanavljanja sedeža.⁵ Stališče, da imetniki tujih vozniških dovoljenj nimajo možnosti odložitve izvršitve prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja torej (posredno) vpliva tudi na izvrševanje pravic v zvezi s pogoji dela, ki mora biti enako za državljane držav članic EU ne glede na državljanstvo (in posredno imetništvo vozniškega dovoljenja).

11Čeprav je vpliv predpisov glede vozniških dovoljenj na prost pretok dela sicer posreden, ni mogoče izključiti situacij, ko bi šlo tudi za neposreden vpliv na pravico do prostega pretoka dela. Tako bi npr. lahko prišlo do situacije, ko bi državljan druge države članice EU, ki je imetnik vozniškega dovoljenja izdanega v tej ali drugi državi članici, v Republiki Sloveniji sicer legalno opravljal dejavnost avtoprevoznika ali taksista, ali bil zaposlen pri delodajalcu s sedežem na ozemlju Republike Slovenije kot poklicni voznik, pri čemer bi lahko obdržal tuje vozniško dovoljenje (ker glede na določbe 60. člena ZVoz nima obveznosti zamenjave). Če bi takšnemu storilcu bila izrečena prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja, po dosedanji razlagi v zvezi z odložitvijo izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja do takšne odložitve izvršitve ne bi bil upravičen in bi bil v neenakopravnem položaju z imetnikom slovenskega vozniškega dovoljenja, ki mu je izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, kar bi vplivalo na zaposlitev ali opravljanje dejavnosti v Republiki Sloveniji. Čeprav pravico do prostega pretoka dela (praviloma) uživajo le državljani držav članic EU, pa bi bilo potrebno določbe o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja uporabljati tako za imetnike vozniških dovoljenj izdanih v državah članicah EU, kot za imetnike vozniških dovoljenj izdanih v drugih državah (ki niso države članice EU), saj ni razumske in stvarne podlage za razlikovanje med imetniki tujih vozniških dovoljenj glede na državo izdaje vozniškega dovoljenja. Odločilen je namreč le namen storilca, da se skozi udeležbo v rehabilitacijskih programih po ZVoz, katerih se mora udeležiti, če želi doseči odložitev izvršitve prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije, resocializira in s tem prispeva k večji varnosti cestnega prometa ter zmanjšanju števila prometnih nesreč, kar je tudi splošen namen predpisov o varnosti cestnega prometa.

12Ob navedenem je po mnenju pritožbenega sodišča ob upoštevanju pravil o ustavnoskladni razlagi predpisov, določbe o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja kljub temu, da osmi odstavek 22. člena ZP-1 ne napotuje izrecno na uporabo devetega odstavka 22. člena ZP-1 in posledično določb 202.d do 202.f člena ZP-1, potrebno razlagati tako, da se te določbe smiselno uporabljajo tudi za imetnike tujih vozniških dovoljenj, ki jim je izrečena prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije. Nenazadnje je tudi sam zakonodajalec tj. Državni zbor RS v odgovoru na zahtevo za oceno ustavnosti, v nasprotju s stališčem Vlade RS, izrazil mnenje, da je mogoče ZP-1 razlagati tako, da je mogoče odložiti izvršitev tudi prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije.

13Čeprav glede na navedeno zagovornik pravilno navaja v pritožbi, da ni dopustno različno urejanje položaja imetnikov slovenskih in imetnikov tujih vozniških dovoljenj, je v predmetni zadevi ob reševanju pritožbe bilo potrebno izpodbijani sklep spremeniti po uradni dolžnosti zaradi spremenjenih okoliščin, do katerih je prišlo tekom postopka.

14V drugem odstavku 202.d člena ZP-1 je določeno, da vložitev predloga storilca za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zadrži izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja do odločitve o predlogu, vendar pa pritožbo zoper sklep o zavrženju ali zavrnitvi predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne zadrži izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (deveti odstavek 202.d člena ZP-1). Stranska sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja se izvrši trideseti dan po pravnomočnosti sodne odločbe oziroma trideseti dan po vročitvi storilcu pravnomočne sodne odločbe, s katero je sankcija izrečena (139. člen v zvezi s prvim odstavkom 124. člena v zvezi z drugim odstavkom 1. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij ? v nadaljevanju ZIKS-1). Če je bila izvršitev prenehanja veljavnosti zadržana zaradi predloga storilca za odložitev izvršitve, ki je bil nato s sklepom sodišča prve stopnje zavržen ali zavrnjen, je sankcija izvršljiva, ko je zadržanje z učinkovanjem tega prvostopenjskega sklepa prenehalo veljati, če je seveda vmes tudi že potekel navedeni tridesetdnevni rok po vročitvi storilcu pravnomočne sodne odločbe o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja. Vozniško dovoljenje sicer preneha veljati šele, ko je sankcija dejansko izvršena ? z vpisom prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v evidenco izdanih vozniških dovoljenj, vendar to po naravi stvari ne more veljati za prepovedi uporabe tujih vozniških dovoljenj, za katere slovenski upravni organi ne vodijo evidence.

15V obravnavani zadevi je sklep Okrajnega sodišča v Celju EPVD 261/2014 z dne 14. 4. 2014, s katerim je storilcu bila izrečena prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja, postal pravnomočen 20. 5. 2014 (kot izhaja iz potrdila o pravnomočnosti na list. št. 8). Ta sklep je tako postal izvršljiv 19. 6. 2014. Ker je predlog za odložitev izvršitve prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja storilčev zagovornik vložil 24. 5. 2014, sklep prvostopenjskega sodišča pa je bil izdan 2. 6. 2014, je bil postopek s storilčevim predlogom na prvi stopnji zaključen, še preden je enoletna prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja sploh postala izvršljiva po 124. členu ZIKS-1 (19. 6. 2014), je enoletni rok trajanja te sankcije tekel od 19. 6. 2014 do 19. 6. 2015.⁶ Izrečena prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije, za katero je storilec neuspešno želel doseči odločitev o odložitvi njene izvršitve, se je tako izvršila v celoti in se ne izvršuje več. Storilec je stransko sankcijo prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije že prestal, kar je že bilo v celoti izvršeno, pa ne more več biti predmet odloga izvršitve.

16Ker so glede na navedeno po mnenju pritožbenega sodišča v predmetnem postopku podane druge okoliščine, ki izključujejo postopek odločanja o predlogu za odložitev izvršitve prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije, je pritožbeno sodišče ob smiselni uporabi 10. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 in na podlagi devetega odstavka 163. člena ZP-1 odločitev prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je postopek odločanja o predlogu za odložitev izvršitve prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije ustavilo.

¹ Osmi odstavek 22. člena ZP-1 določa, da vozniku, ki je imetnik tujega vozniškega dovoljenja, sodišče namesto prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja izreče prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za dobo enega leta ter da se za izrek prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije smiselno uporabljajo določbe tretjega, četrtega, petega in šestega odstavka tega člena, ne pa tudi deveti odstavek 22. člena ZP-1, ki določa, da se izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja lahko odloži pod pogoji in po postopku, določenimi s tem zakonom in zakonom, ki ureja pogoje opravljanja zdravstvenih pregledov ter dodatnih usposabljanj voznikov (v nadaljnjem besedilu: zakon o voznikih). To pa pomeni, da se za imetnike tujih vozniških dovoljenj, ki se jim namesto prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja izreče prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja, ne uporabljajo določbe 202. d do 202. f člena ZP-1 o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
² Poleg sklicevanja na različnost dejanskega položaja imetnikov tujih in slovenskih vozniških dovoljenj, se je pritožbeno sodišče pri svoje stališču oprlo tudi na pojasnila predlagatelja Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1G), s katerim je bil uveden institut pogojne odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (Poročevalec - EVA: 2010-2011-0002, št. 00720-7/2010/8 z dne 23.09.2010). Predlagatelj novele ZP-1G je namreč izrecno zapisal: ?Glede na naravo odložitve izvršitve in njeno povezanost z izvrševanjem obveznosti po zakonu o voznikih ter samim prenehanjem veljavnosti, ki velja le za domače voznike, uporaba določb o odložitvi prenehanja, za imetnike tujega vozniškega dovoljenja (glede katerih ima izrekanje kazenskih točk in posledično prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja le učinek prepovedi vožnje) ne pride v poštev.?.
³ V obrazložitvi k 15. členu ZP-1G na stran 51 je predlagatelj navedel, da predlog ZP-1G v novem 202.b in 202.c členu ureja odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v t.i. preizkusni dobi, ko bo storilec prekrška dolžan izpolniti v posebnem zakonu določene obveznosti in ko ne bo smel storiti hujšega prekrška, zaradi česar določba o tem, da sme sodišče omiliti stransko sankcijo kazenskih točk v cestnem prometu za toliko, da prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izreče, ni primerna. Tako (ne)izvršitev te stranske sankcije ne bo več odvisna zgolj od arbitrarne presoje sodišča ali obstajajo sedaj zapisane, vendar natančneje nedoločene ?posebne olajševalne okoliščine?, temveč predvsem od pripravljenosti storilca prekrška, da se podvrže obveznostim, ki jih bo določal poseben zakon (bodoči Zakon o voznikih). V zvezi s tem glej tudi drugi odstavek na strani 5 Predloga ZP-1G.
⁴ Glej Tratnik, M., Ferčič, A., Ferlinc, M., Osnove prava Evropske unije, Maribor : Obzorja, založništvo in izobraževanje, 2004, stran 101 in 115.
⁵ To besedilo je dobesedno povzeto tudi v Predlogu Zakona o voznikih (ZVoz) EVA: 2010-1711-0015, objavljen v Poročevalcu Državnega zbora Republike Slovenije z dne 1. 9. 2010, stran 2.
⁶ Primerjaj s 11. odstavkom sklepa Ustavnega sodišča U-I-113/14-18 z dne 16. 3. 2017.