VSM Sklep III Cp 868/2017

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem obsegu (točka III izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče ugodilo ugovoru tožene stranke zoper sklep o izdaji začasne odredbe IV P 1027/2015 z dne 3. 5. 2017 in sklep o izdaji navedene začasne odredbe v točki III in IV izreka (določitev stikov med očetom in njegovo hčerko G. pod nadzorom CSD enkrat na teden) razveljavilo (točka I izreka). V točki II izreka je sklep o izdaji začasne odredbe IV P 658/2013 z dne 27. 5. 2015 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru III Cp 951/2015 z dne 24. 11. 2015 glede stikov (določitev stikov med očetom in hčerko N. pod nadzorom CSD enkrat na teden) med mld. N.G.B. in njenim očetom (tožnikom) razveljavilo. V točki III izreka je zavrnilo predlog tožene stranke za izdajo začasne odredbe o prepovedi stikov med G.G.B. in N.G.B. ter njunim očetom U.B.. V isti točki izreka je zavrnilo tudi predlog tožene stranke, da je oče dolžan hčeri G. G. pod pretnjo denarne kazni vrniti njene stvari, in sicer šolske potrebščine, oblačila, čevlje, kozmetiko, torbe, nakit, športno opremo, ključe ter elektroniko in knjige.

2Zoper točko III izreka prvostopnega sklepa (zavrnitev predlagane začasne odredbe za prepoved stikov očeta s hčerama G. in N. ter na vrnitev stvari G.) je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka, pri čemer tudi uveljavlja kršitev ustavnih pravic in kršitve pravic Evropske konvencije o človekovih pravicah in Konvencije o otrokovih pravicah. V obširni pritožbi povzema stanje zadeve ter odločbo Ustavnega sodišča Up-957/16 z dne 22. 6. 2017, izdano v obravnavani zadevi. Nadalje navaja pravni in dejanski interes za izdajo predlagane začasne odredbe, katero je po pritožbi potrebno izdati, da bi se preprečilo nasilje očeta nad hčerama in s tem povzročanja nepopravljive škode otrokoma. V pritožbi zatrjuje, da je možno najmanj s stopnjo verjetnosti izkazati, da bo tožnik (oče otrok) nadaljeval z zasledovanjem deklic in njune mame, da jih bo nadlegoval, strašil, grozil in jih žalil, zoper njih uporabil psihično in fizično silo, kar vse je v nasprotju s koristjo otrok. Nadalje izpostavlja, da sta obe deklici (N. je je stara 11 let, G. pa 14 let, oba otroka sta povsem sposobna izraziti svojo voljo) tekom postopka jasno povedali, da stikov z očetom ne želita in oba otroka tudi stike z očetom zavračata. Da stiki očeta z otrokom niso v korist otrok pa izhaja tudi iz zadnjih poročil CSD. Upoštevaje tako stanje je nujno, da se do odločitve o glavni stvari prepovedo stiki med očetom in hčerama.

Zmotna je tudi odločitev prvostopnega sodišča glede zahtevane vrnitve stvari G.. Oče G. ni vrnil vseh stvari, kot sam zatrjuje, temveč jih ima še vedno v svojem stanovanju, kar delno priznava tudi sam, ko je povedal, da ima G. kolo in njen računalnik še vedno pri sebi. Sodišče je prelahkotno kot resnično sprejelo izpovedbo tožnika glede vrnitve stvari, pri čemer oče otrok tudi pri vrnitvi stvari deluje v nasprotju s koristjo otrok. Ravnanje očeta je tako ravno v nasprotju z ravnanjem njune matere, ki postopa v skladu s koristmi otrok.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in prvostopni sklep v izpodbijanem obsegu spremeni tako, da se ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe o začasni prepovedi stikov med očetom in hčerama ter za vrnitev G. stvari.

3Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev prvostopnega sklepa. Osrednji ugovor tožeče stranke je, da v obravnavani zadevi mati otrok z vsemi možnimi sredstvi odtujuje očeta od otrok in pri otrokih namenoma povzroča odtujitveni PAS sindrom, to je sindrom odtujitve otrok od staršev. Pri takem odtujevanju mati otrok ne izbira prav nobenih sredstev in z otrokoma tudi manipulira. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ustava RS v prvem odstavku 54. člena (pravice in dolžnosti staršev) določa, da imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Ta pravica in dolžnost se staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. Po določbi prvega odstavka 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZdr) ima otrok pravico do stikov z obema staršema, oba starša pa imata pravico do stikov z otrokom. S stiki se zagotavljajo predvsem otrokove koristi. Po določbi petega odstavka istega člena ZZZdr sodišče lahko pravico do stikov odvzame ali omeji samo, če je to potrebno zaradi varovanja otrokove koristi. Stiki niso v otrokovo korist, če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se sicer z njimi ogroža njegov telesni ali duševni razvoj. Sodišče lahko odloči, da se stiki izvršujejo pod nadzorom tretje osebe ali da se ne izvajajo z osebnim srečanjem in druženjem, ampak na drug način, če sicer ne bi bila zagotovljena otrokova korist. Na podlagi citiranih določb pri odločanju o stikih roditelja z otrokom gre predvsem za uresničevanje otrokove koristi, da otrok ohranja občutek čustvene navezanosti in medsebojne pripadnosti s staršem, s katerim ne živi skupaj. Nadaljnji namen stikov je tudi ta, da ločeni starš uresniči svoje čustvene potrebe ter se seznanja z otrokovim telesnim in duševnim razvojem, ko ga vidi, z njim govori in sodeluje pri njegovi vzgoji. Pri izvrševanju roditeljske pravice so namreč interesi otroka in roditelja praviloma neločljivo združeni in povezani, v kolikor pa so v nasprotju, je potrebno med njima vzpostaviti ustrezno ravnovesje. Stik otroka z roditeljem je objektivno nedvomno pomemben, popolna ukinitev stikov pa predstavlja skrajen ukrep, za katerega se sodišče odloči, ko koristi otrok ni mogoče zavarovati z milejšim ukrepom. Iz navedenih razlogov vsako otrokovo odklanjanje stikov ne more biti razlog za to, da se stiki ukinejo.

6Po določbi prvega odstavka 411. člena ZPP lahko sodišče med postopkom v zakonskih sporih in sporih iz razmerjih med starši in otroki izda na predlog stranke ali po uradni dolžnosti začasne odredbe o varstvu in preživljanju skupnih otrok kot tudi začasne odredbe o odvzemu ali omejitvi pravice do stikov oziroma o načinu izvrševanja stikov. Namen regulacijskih začasnih odredb v družinskih postopkih izdanih po določbi prvega odstavka 411. člena ZPP o pogojih Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) za zavarovanje nedenarne terjatve (po določbi 272. člena ZIZ) je, da se z njimi začasno uredi izjemen položaj, v katerem je položaj otrok tako ogrožen, da ni mogoče čakati na zaključek pravde in pravnomočnosti sodbe. Izdaja začasne odredbe v tovrstnih postopkih je omejena le na nujne izjemne primere, v katerih bi lahko prišlo do nesorazmerno težke nepopravljive škode ali nasilja. To pa pomeni, da le v primeru, če predlagatelj izkaže, da je položaj otroka tako ogrožen, da je nujno, da se vprašanje stikov otroka uredi še pred izvedbo dokaznega postopka in pred meritorno odločitvijo sodišča s sodbo, bo sodišče ob upoštevanju znižanega dokaznega standarda (zadostuje verjetnost) izdalo predlagano začasno odredbo. Odločitev o takem sredstvu zavarovanja torej lahko legitimira le akutno ogrožena otrokova korist.

7Po določbi 410. člena ZPP je v postopku nujno pridobiti otrokovo mnenje o zadevi, ki daje otroku vpogled na vsebino njegove koristi. Upoštevno je mnenje otroka, ki je sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve. Enako Konvencija OZN o otrokovih pravicah (KOP-Uradni list SFRJ-MP, št. 15/90) postavlja pravico do izražanja lastnega mnenja med najpomembnejše otrokove pravice. Na podlagi navedenih materialnopravnih določb je potrebno otroka v postopkih obravnavati kot subjekt, kar zlasti pomeni, da je treba otrokom, ki so glede na svojo starost in zrelost sposobni razumeti okoliščine ter samostojno izjaviti svojo voljo, omogočiti, da to tudi storijo. Ni pa nujno, da se otrokovo mnenje upošteva v celoti, potrebno pa se je do njega opredeliti. Pri odločanju o stikih otroka z roditelji je tako potrebno upoštevati izjavo otroka in le to presojati iz vidika otrokovih koristi, pri čemer je potrebno doseči pravično ravnovesje med interesi otroka in interesi staršev. V skladu s citiranimi pravnimi akti je prvostopno sodišče tudi presojalo izjavi obeh otrok in tako oba otroka obravnavalo kot subjekt, ne pa kot objekt postopka, kot smiselno zatrjuje pritožba.

8Z izpodbijanim sklepom (točka I in točka II prvostopnega izreka) je prvostopno sodišče ukinilo s sodnimi odločbami določene stike med tožnikom in njegovima hčerama N., roj. 12. 2. 2006 ter G., roj 21. 9. 2003 z argumentom, da obe hčeri stike z očetom odklanjata in da iz poročil CSD izhaja, da stiki hčera z očetom zaradi odklanjanja stikov niso v korist otrok. Zoper navedeno odločitev prvostopnega sodišča ni vložena pritožba. To pa pomeni, da na podlagi sodnih odločb (začasne odredbe) stiki med očetom in hčerama niso več določeni in se lahko izvajajo le v skladu z voljo in željo obeh otrok.

9Povedano je že, da je začasno odredbo o prepovedi stikov možno izdati le v primeru ogrožanja otrokove koristi. V predmetni zadevi podatkov spisa ne izhaja, da bi oče hčeri ogrožal. Nasprotno, iz poročil CSD ter iz že pribavljenih izvedenskih mnenj ter tudi samega postopanja tožnika izhaja, da je tožnik povsem primeren oče in da ne ogroža svojih hčera. To je tožnik (oče) izkazal tudi z lastnim postopanjem, ko pri nadzorovanih stikih pred CSD (ti so se poskušali izvesti 14. 6. 2017) hčera ni silil v določene stike, ker sta hčeri stike odklanjali. Otroka je le pozdravil in jima čestital k odličnemu šolskemu uspehu, pri stikih pa ni vztrajal. Zraven tega pa tožnik tudi ni vložil pritožbe zoper izpodbijani sklep v delu o ukinitvi stikov očeta s hčerama, pri čemer je v odgovoru na pritožbo navedel, da je to storil iz razloga, ker stikov s hčerama brez njunega soglasja in želje ne bo izvajal. Res je, da obe hčerki stike z očetom odklanjata in ne želita imeti stikov z očetom ter da pristojni CSD (mnenje CSD z dne 28. 6. 2017, 4. 7. 2017 in 6. 7. 2017) predlaga ukinitev stikov zaradi nemožnosti izvajanja stikov. Navedeni okoliščini (izjava otrok, mnenje CSD) ob dejstvu, da se lahko v bodoče stiki med očetom in hčerama izvajajo izključno po volji in želji otrok, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavljajo razloga za prepoved stikov med očetom in hčerama. Oče s svojim ravnanjem ne ogroža svojih hčera, in ker se stiki med očetom in hčerama lahko izvajajo izključno po volji in želji otrok (v kolikor hčeri ne bosta pristali na stike, se ti ne bodo izvajali), ni podana po pritožbi zatrjevana psihična oziroma fizična ogroženost otrok kot temeljna predpostavka za izdajo predlagane začasne odredbe o prepovedi stikov očeta z otrokom. Zraven tega pa bi se z izdano začasno odredbo povsem onemogočili stiki očeta s hčerama tudi v primeru, če bi hčeri sami želeli z očetom imeti stike. Na takšno odtujitev (tako iz podatkov spisa) pa v predmetni zadevi cilja mati otrok, ki stikov ne vzpodbuja, temveč jih onemogoča. Zraven tega mati otrok otežuje izdelavo izvedenskega mnenja, ki je v predmetni zadevi nujno potrebno za odločitev o stikih otrok z očetom, s tem, da otrok ne pripravi in pripelje na razgovor z izvedenci. Nasprotna pritožbena izvajanja, tudi s sklicevanjem na Ustavo RS in mednarodne akte o otrokovih pravicah, so neutemeljena.

10Prvostopno sodišče je tudi povsem pravilno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe o vrnitvi stvari (šolske potrebščine, oblačila, čevlji, kozmetika, torbe, nakit, športna oprema, ključe, elektroniko, knjige), ker predlagateljica začasne odredbe ni izkazala, da navedene stvari (tako zatrjuje oče otrok) otroku še niso bile vrnjene po njeni preselitvi k materi. Do drugačnega zaključka tudi ne privede pritožbene sklicevanje, da je oče otrok sam povedal, da je pri njem še vedno G. kolo in njen računalnik, ker se je vrnitev teh predmetov z začasno odredbo ni zahtevala. Zraven tega pa je oče izjavil, da je v vsakem primeru in takoj pripravljen pripeljati G. kolo in njen računalnik, le mati otroka naj omogoči vrnitve stvari.

11Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu s prvim odstavkom 366. člena v zvezi s drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (2. točka 365. člena ZPP).

12Pritožbeni stroški niso priglašeni.