VSC Sodba Cp 248/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna solidarno povrniti tožeči stranki 214,20 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

1Z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo:

- da sta toženca nerazdelno dolžna vzpostaviti prejšnje stanje, in sicer tako, da odstranita toplotno črpalko znamke Gorenje, ki se nahaja na skupnem hodniku v III. nadstropju večstanovanjskega objekta na naslovu ...., Slovenske Konjice, skupaj z vsemi instalacijskimi vodi, ki potekajo iz stanovanja št. 5 na tem naslovu v lasti tožencev, vse v 15-ih dneh od vročitve sodbe sodišča prve stopnje (točka I izreka),

- da se tožencema v bodoče prepoveduje s takšnimi ali podobnimi dejanji vznemirjati, oziroma posegati v solastninsko pravico tožnikov na skupnih delih večstanovanjskega objekta na naslov ..., Slovenske Konjice (točka II izreka),

- da sta toženca nerazdelno dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti tožnikoma njune pravdne stroške v znesku 1.189,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki, do plačila (točka III izreka).

2Toženca sta s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala spremembo izpodbijane sodbe tako, da tožbenemu zahtevku ugodi (verjetno prav: da tožbeni zahtevek zavrne), oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi sta navajala, da sta pravočasno podala navedbe in dokaze, sodišče prve stopnje pa se do teh ni opredelilo, niti ni navedlo, zakaj jih ni upoštevalo. Predložila sta fotografije omar za čevlje, iz katerih je razvidno, da so na hodnikih postavljene omare za čevlje, fotografijo odvoda kondenza, iz katere je razvidno, da je bil ustavljen dvojni odvod kondenza, v kolikor bi se za montažo toplotne črpalke odločila tudi tožnika, sklep stanovanjske inšpekcije z dne 30. 11. 2015, iz katerega je razvidno, da je inšpektor ustavil inšpekcijski postopek zaradi nameščene toplotne črpalke zoper prvega toženca, ker je ta razpolagal z vsemi soglasji. Tudi ni izvedlo dokaza z zaslišanjem ključne priče I. J., ni sprejelo dokazne ocene o navedenih trditvah in ni zaključilo, komu verjame in komu ne ter zakaj ne. S temi opustitvami je zmotno ugotovilo dejansko stanje in storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje ter na tako zmotno ugotovljeno dejansko stanje tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Toženca sta v postopku predložila soglasje z dne 20. 1. 2012, ki ga je sodišče prve stopnje zaradi formalnih pomanjkljivosti štelo za neveljavno, presojalo ga je zgolj v skladu z določili 35. do 38. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1), pri čemer pa ni upoštevalo, da so etažni lastniki soglasje podali in da se je zapisano soglasje v celoti izvrševalo. Soglasje so v imenu etažnih lastnikov podpisali I.J., kot zakoniti zastopnik družbe Infininvest d.o.o., ki je bila lastnica stanovanj št. 1, 2 in 3, toženca, kot solastnika stanovanja št. 5 in pravni prednik tožnikov B. V., kot lastnik stanovanja št. 6. Na podlagi tega soglasja so vsi etažni lastniki v skupni hodnik namestili omarice za čevlje, kar so potrdile vse zaslišane priče in tudi tožnika, to pa kaže, da so etažni lastniki dano soglasje izvrševali in ga še vedno izvršujejo. Dogovor z dne 20. 1. 2012 je potrdilo pet od šest takratnih etažnih lastnikov, seštevek solastniških deležev teh etažnih lastnikov, ki so potrdili dogovor, znaša več kot 3/4 solastniških deležev in je s tem v celoti izpolnjena zakonsko zahtevana večina etažnih lastnikov za sprejem ustreznega dogovora o upravljanju s skupnimi deli. Soglasje je bilo v navedeni listini podano v skladu z določili tretjega odstavka 29. člena ZS-1, pri čemer v tem delu ni opredeljeno, na kakšen način se lahko sklene dogovor med etažnimi lastniki glede izvedbe poslov po tretjem odstavku 29. člena SZ-1. Toženca sta pred namestitvijo toplotne črpalke o nameri obvestila sedanje lastnike 13. 3. 2015 na srečanju v njunem stanovanju, kjer so bili prisotni S. M., G. K., B. K., V. P. in S. T., kar so potrdili na zaslišanju. Z namero tožencev za namestitev toplotne črpalke so vsi imenovani soglašali, nihče ni nasprotoval. Prvi tožnik je ob montaži celo predlagal namestitev ustreznega dvojčka odtoka kondenzacijske vode, ki bi tudi tožnikoma omogočil morebiten priklop toplotne črpalke na isto odvodno cev. Namestitev toplotne črpalke za toženca je postala sporna šele v letu 2016, skoraj leto dni od namestitve in delovanja toplotne črpalke. Tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, do teh navedb tožencev se ni opredelilo. Sodišče prve stopnje pa je napačno uporabilo materialno tudi v primeru, da bi bilo moč upoštevati stališče sodišča prve stopnje, da se za poseg v skupne dela zahteva pisna oblika soglasja. Etažni lastniki s pridobitvijo lastninske pravice na posameznem etažnem delu pridobijo solastnino na skupnih delih in napravah ter dejansko postanejo del solastninske skupnosti z drugimi etažnimi lastniki. Stvarnopravni zakonik glede odločanja etažnih lastnikov v 117. členu določa, da se za upravljanje skupnih delov smiselno uporabljajo določbe, ki urejajo solastnino, SZ-1 pa vsebuje nekaj določb v zvezi z odločanjem etažnih lastnikov, ki pa jih v konkretnem primeru ni moč uporabiti. Pravila SZ-1 so dispozitivne narave in ne urejajo situacije, kot je v konkretnem primeru, ko so se sklepi, oziroma soglasja z dne 20. 1. 2012 v celoti izvrševala. Sodišče prve stopnje je ustreznost tega soglasja zmotno presojalo v okviru določb 35 do 37. členov SZ-1. 20. 1. 2012 je bilo podanih več soglasij, ki so jih takratni lastniki in njihovi pravni nasledniki dejansko v celoti izvrševali in jih še vedno izvršujejo, zato so v celoti utemeljena, četudi niso bila sprejeta po postopku, določenem v SZ-1. V skladu z določbo 58. člena Obligacijskega zakonika (OZ) lahko pogodba konvalidira na podlagi njene realizacije, kadar gre za pogodbo, za katero se zahteva pisna oblika, pa zahteva po obličnosti ni izpolnjena. V konkretnem primeru so bila 20. 1. 2012 dana soglasja etažnih lastnikov za namestitev toplotne črpalke, hrambo vozička, namestitev omaric za čevlje v skupne dele v etažni lastnini realizirana, zapisnik z dne 20. 1. 2012 skupaj s temi soglasji je bil vložen v mapo s tehnično dokumentacijo, ki so jo v pregled dobili vsi etažni lastniki, vključno s tožnikoma in v postopku zaslišanimi pričami. Prvi tožnik je bil prisoten ob montaži toplotne črpalke in je aktivno sodeloval, to je smiselno potrdila priča M. Ž.. Sodišče bi moralo dokazno oceno opraviti v skladu z izpovedbami prič ter nato sprejeti zaključek o dejanskem stanju glede danega soglasja, tega ni opravilo ter se v obrazložitvi sodbe do navedenih izjav prič in pravdnih strank ni opredelilo, pa bi moralo glede na vse navedeno v skladu z 8. členom ZPP sprejeti celovito in popolno dokazno oceno izpovedb pravdnih strank, prič in drugih dokazov. Zaradi tega je storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, na tako zmotno ugotovljeno dejansko stanje pa zmotno uporabilo materialno pravo. Glede na izpovedbo tožnikov in njunih navedb ni bila nikoli sporna namestitev toplotne črpalke, temveč zgolj in samo emisije, ki naj bi jih nameščena toplotna črpalka oddajala v obliki prekomernega hrupa, dejansko so te emisije postale sporne šele po več mesečnem delovanju toplotne črpalke. Sodišče prve stopnje je prezrlo dejstvo, da je zaradi težav z zagotavljanjem tople sanitarne vode takšen poseg v skupne dele z namestitvijo toplotne črpalke nujen in v celoti upravičen ter utemeljen, predhodno nameščeni bojlerji za ogrevanje sanitarne vode so neuporabni. Toženca opozarjata, da zahteva po odstranitvi toplotne črpalke predstavlja nesorazmeren poseg v njune pridobljene pravice, saj s tem ostaneta brez ogrevane sanitarne vode, tožnika bi lahko kvečjemu zahtevala od tožencev, da uporalbjata toplotno črpalko na način, ki ne povzroča prekomernega hrupa, ali pa toplotno črpalko sanirata na način, ki bo zmanjšal prekomeren hrup na sprejemljivo raven. Ustaljeno stališče obširne sodne prakse je, da je tožbeni zahtevek določene vsebine za imisijsko varstvo utemeljen le v primeru, če je izključno na ta način mogoče odstraniti imisijo. Ker sodišče prve stopnje ni sprejelo dokazne ocene o listinskih dokazih, zlasti glede celovite vsebine soglasja z dne 20. 1. 2012, glede zatrjevanega ustnega soglasja stanovalcev in izpovedih zaslišanih prič, se očita kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP in tudi pristranskost. Prav tako pritožba očita bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih, izpostavljenih predhodno, sodišče ni navedlo svojih razlogov, navedeni razlogi pa so nejasni in med seboj v nasprotju ter v nasprotju z zapisniki in listinami, kar sta tožnika obrazložila uvodoma. Posledično je napačen tudi zaključek o dolžnosti tožencev povrniti tožnikoma pravdne stroške.

3Tožnika sta v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim navedbam in predlagala zavrnitev pritožbe ter zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhajajo naslednja ugotovljena dejstva:

- da je med pravdnima strankama nesporno, da sta tožnika solastnika posameznega dela številka 6 v večstanovanjski stavbi št. 580 k.o. ..., da sta toženca solastnika posameznega dela št. 5 v isti večstanovanjski stavbi, da sta tožnika solastnika deleža na splošnih skupnih delih navedene stavbe v višini 1839 10/1000, da sta toženca solastnika deleža na splošnih skupnih delih iste stavbe v višini 1715 10/1000, ter da sta toženca na hodniku, ki predstavlja splošen skupni del navedene stavbe, v marcu 2015 namestila toplotno črpalko,

- da namestitev toplotne črpalke na hodniku predstavlja posel, ki presega posle rednega upravljanja večstanovanjske hiše, ker gre za izboljšavo, za katero je potrebno soglasje več kot 3/4 etažnih lastnikov glede na njihove solastninske deleže,

- da je bilo o soglasju etažnih lastnikov odločeno s podpisovanjem listine z dne 20. 1. 2012,

- da so soglasje z dne 20. 1. 2012 podpisali I. J., kot zakoniti zastopnik družbe I. d.o.o., ki je bila lastnica stanovanj št. 1, 2 in 3, toženca, kot solastnika stanovanja št. 5 in pravni prednik tožnikov B.V., kot lastnik stanovanja št. 6,

- da G. K. in B. K., kot solastnika stanovanja št. 4 v času odločanja o soglasju nista bila obveščena o sprejemanju odločitev in jima ni bila dana možnost sodelovanja pri odločanju, niti nista bila seznanjena z odločitvijo,

- da je (prvi) toženec na zabavi (etažnih lastnikov navedene stanovanjske stavbe) pred namestitvijo toplotne črpalke o svoji nameri obvestil etažne lastnike in nihče ni nasprotoval,

- da je v "soglasju" (zapisniku z dne 20. 1. 2012) zapisano: "Stanovalci D. vile lahko namestijo v skupne prostore energijsko varčne naprave, kot so eko bojlerji, toplotne črpalke za ogrevanje stanovanj, oziroma sanitarne vode in podobno, vendar pod pogojem, da ne ovirajo prehodov in gibanja ostalih stanovalcev po hiši",

- da zapisnik v prilogi B 8 (z dne 20. 1. 2012) ne vsebuje obrazložitve sklepov, iz njega ni razvidno ime solastnikov, ki so listino podpisali in datum podpisa, niti ni navedena večina, potrebna za sprejem, ni razvidno, ali so podpisniki glasovali za ali proti sklepom in ni razvidno, ali so bili vsi podpisi zbrani v roku treh mesecev od podpisa prvega etažnega lastnika.

6Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zaključilo, da dejstvo, da je prvi toženec na zabavi etažnih lastnikov seznanil z namero namestitve toplotne črpalke, ne ustreza zakonsko predpisanemu postopku za pridobitev soglasja ter da soglasje z dne 20. 1. 2012 ni bilo pridobljeno v skladu z zakonskimi določbami in je zato neveljavno.

7Pritožba ne izpodbija zgoraj povzetih ugotovljenih dejstev, izpodbija pa pravilnost zgoraj povzetih zaključkov sodišča prve stopnje.

8Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno presodilo, da soglasje (po sklepu pod 4. alinejo zapisnika z dne 20. 1. 2012 - priloga B8) ni pridobljeno v skladu z določbo 35. člena SZ-1, veljavnega v času nastanka navedenega zapisnika, Ur. list RS, št. 69/2003 in št. 18/2004).

O poslih upravljanja večstanovanjske hiše odločajo etažni lastniki na zboru etažnih lastnikov, tako določa 34. člen SZ-1. Določajo pa na način, določen v določilih tega zakona do vključno 38. člena. Določba tretjega odstavka 48. člena SZ-1 pa določa, da v večstanovanjskih hišah, kjer določitev upravnika ni obvezna in upravnik ni določen (kot je to v obravnavanem primeru v večstanovanjski hiši na naslovu pravdnih strank), morajo etažni lastniki sami zagotoviti izvrševanje vseh poslov, ki po tem zakonu sodijo v krog opravljanja upravniških storitev. Torej morajo po določbah SZ-1 sprejemati odločitve na zboru etažnih lastnikov na predpisan način (z glasovanjem) ali s podpisovanjem listine na predpisan način v členu 39 SZ-1.

Ob neizpodbijanih in tudi sicer pravilnih ugotovitvah o manjkajočih obveznih sestavinah, oziroma o manjkajoči vsebini zapisnika z dne 20. 1. 2012, kot listine o pisnem glasovanju s podpisovanjem listine, je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da za v tej listini naveden sporni sklep soglasje ni pridobljeno na zakonit način in je zato neveljavno.

9Pravilnosti takega zaključka ne bi mogle izpodbiti izpovedbe prič, tudi ne izpovedba I. J., saj je vsebina listine pri pisnem glasovanju s podpisovanjem listine določena s kogentno določbo 35. člena SZ-1 in so nasprotna pritožbena zatrjevanja pravno zmotna.

10Zapisnik z dne 20. 1. 2012 ne vsebuje podatka o tem, kolikšen je seštevek lastniških deležev etažnih lastnikov, ki so zapisnik podpisali, pa bi glede na zgoraj obrazloženo ta podatek moral vsebovati. Zato je neupoštevna pritožbena navedba, da seštevek lastninskih deležev etažnih lastnikov, ki so zapisnik z dne 20. 1. 2012 podpisali, znaša več kot 3/4.

11Glede na že zgoraj obrazloženo, da je način odločanja etažnih lastnikov s podpisovanjem listine ali na zboru etažnih lastnikov (prvi odstavek 34. člena SZ-1), je povsem pravno zmotna pritožbena navedba, da v SZ-1 ni opredeljeno, na kakšen način se lahko sklene dogovor med etažnimi lastniki glede izvedbe (tudi) poslov po tretjem odstavku 29. člena SZ-1. Zato je pravno zmotna in neutemeljena pritožbena trditev, da način sklenitve dogovora med etažnimi lastniki za izvedbo takih poslov ni določen v SZ-1.

12Po presoji pritožbenega sodišča pa vgraditev toplotne črpalke na stopnišču - skupnem hodniku, ki je skupni del večstanovanjske stavbe, za potrebe le ene etažne enote - stanovanja - ni le posel, ki presega okvir rednega upravlja večstanovanjske stavbe, temveč je posel, ki omejuje rabo tega skupnega dela. Zato bi bilo potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov za vgraditev toplotne črpalke v skupnem delu večstanovanjske stavbe za ogrevanje sanitarne vode za potrebe ene etažne enote (drugi odstavek 29. člen SZ-1).

13Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbeno trditvijo, da je zahtevek po odstranitvi toplotne črpalke s skupnega hodnika večstanovanjske stavbe v etažni lastnini nesorazmeren poseg v pridobljene pravice tožencev.

Ker toženca nista pridobila pravno veljavnega soglasja etažnih lastnikov za vgradnjo toplotne črpalke na skupnem hodniku, sploh še nista pravno veljavno pridobila te pravice. Pridobitev pravice pa ne more pomeniti zgolj dejstvo, da sta toplotno črpalko dejansko vgradila.

14Ne more odpraviti protipravnosti sprejetega spornega sklepa z dne 20. 1. 2012 dejstvo da so etažni lastniki in tudi tožnika, dobili v pregled tehnično dokumentacijo stanovanjske hiše, v kateri je bil tudi zapisnik z dne 20. 1. 2012 in da so bili etažni lastniki ob predvideni namestitvi toplotne črpalke obveščeni na zabavi pri tožencih.

15Samovoljen poseg v solastnino in zato protipravno je ravnanje tožencev, ki sta kot etažna lastnika in kot solastnika skupnega hodnika brez z zakonom predpisanega načina pridobitve soglasja potrebne večine etažnih lastnikov in solastnikov skupnega hodnika v tem skupnem delu večstanovanjske stavbe vgradila toplotno črpalko za ogrevanje sanitarne vode za svoje potrebe. Tako ravnanje že samo zase pomeni protipravno vznemirjanje solastninske pravice preostalih etažnih lastnikov, kot solastnikov na tem skupnem delu večstanovanjske stavbe (99. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ) in daje lastniku, oziroma solastniku (100.člen SPZ) pravico s tožbo zahtevati prenehanje vznemirjanja in prepoved nadaljnjega vznemirjanja z odstranitvijo toplotne črpalke iz skupnega dela večstanovanjske stavbe. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi tožnika morala s tožbo tožencema omogočiti izbiro med več ukrepi za preprečitev prekomernih imisij in zahtevati kvečjemu to, da uporabljata toplotno črpalko na način, ki ne povzroča prekomernega hrupa, oziroma ki bo zmanjšal prekomeren hrup na sprejemljivo raven in da zahteva po odstranitvi toplotne črpalke predstavlja nesorazmeren poseg.

16Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni sprejelo dokazne ocene celovite vsebine soglasja z dne 20. 1. 2012, saj je v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe potem, ko je v predhodnih točkah 12, 13 in 14 obrazložitve ugotovilo pravno relevantne dejstva, sprejelo zaključek, da soglasje etažnih lastnikov z dne 20. 1. 2012 ni bilo podano v skladu z določbami zakona in je zato neveljavno.

Zapisnik z dne 20. 1. 2012 je ključni dokaz v predmetni pravdi glede na trditveno podlago tožnikov, da sta toženca samovoljno in brez ustreznega soglasja ostalih etažnih lastnikov namestila toplotno črpalko v splošni skupni del večstanovanjske hiše. Sodišče prve stopnje pa je v zadnjem stavku točke 17 obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo, da je sledilo skladnim in prepričljivim izpovedbam navedenih prič (ki jih je pred tem naštelo: G. K., B. K. in B. V.), ki jih je potrdil tudi prvi toženec glede dejstva, da vabila za sestanek 20. 1. 2012 niso prejeli in niso bili vsi (etažni lastniki) seznanjeni s sprejetimi odločitvami (na zapisnik z dne 20. 1. 2012).

Sodišče prve stopnje je torej dokazno ocenilo tudi izpovedbe prič glede ključnega spornega dejstva, ali sta toženca vgradila toplotno črpalko v skupnem hodniku na podlagi veljavno pridobljenega soglasja etažnih lastnikov ali to soglasje ni bilo veljavno pridobljeno.

17Pritožbeni očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo potrebna odločilna dejstva in obrazložilo materialnopravne razloge, ki so pritožbenemu sodišču omogočili presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločitve.

18Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnik posnetkov in samimi temi listinami, torej če je sodišče v razlogih sodbe vsebini listinskega gradiva pripisalo drugačno vsebino, kot jo ima v resnici, če je nepravilno preneslo določen podatek iz listinskega gradiva v sodbo (ZPP s komentarjem, 3. knjiga, stran 312, letnik 2009). Pritožba pa ne pojasni, vsebina katerih listinskih dokazov je nepravilno prenesena v sodbo. Na to bistveno kršitev pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato jo mora pritožba konkretizirano uveljavljati, pritožba tožencev pa tega pogoja ne izpolnjuje.

19Sodišče prve stopnje se je v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe izrecno opredelilo do trditve tožencev o podanem ustnem soglasju etažnih lastnikov, ko je zapisalo, da seznanitev etažnih lastnikov o nameravani namestitvi toplotne črpalke na zabavi ne ustreza pogojem zakonsko predpisanega postopka za pridobitev soglasja, da so ustna soglasja pravno nerelevantna. Sodišče prve stopnje res ni dokazno ocenilo izpovedb zaslišanih prič P., S., Ž. in Š., vendar s tem po presoji pritožbenega sodišča ni storilo pritožbeno zatrjevane bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP glede na uvodoma obrazloženo zgoraj, da je zapisnik z dne 20. 1. 2012 ključni dokaz za ugotovitev odločilnega spornega dejstva med pravdnima strankama.

20Preostale pritožbene navedbe niso pravno relevantne, zato jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo in nanje ni odgovorilo.

21Pritožba ni konkretizirano izpodbijala odločitve o stroških pravdnega postopka.

22Pritožbeno sodišče ni ugotovilo, da bi bila izpodbijana sodba obremenjena s katero od drugih tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti samo (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni podan.

23Ob obrazloženem je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24Toženca s pritožbo nista uspela, zato morata sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka in tožnikoma povrniti njune potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Tožnika sta priglasila stroške pritožbenega postopka v obsegu nagrade pooblaščencu - odvetniku za vložen odgovor na pritožbo po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife (OT, Ur. list RS, št. 2/2015) 375 točk, kar ob vrednost točke 0,459 EUR znaša 172,13 EUR, pavšalni znesek 2 % materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT, kar znaša 3,44 EUR in 22 % davek na dodano vrednost po drugem odstavku 2. člena OT, kar znaša 38,63 EUR. Pritožbeno sodišče je tožnikoma priznalo kot potrebne stroške pritožbenega postopka v skupnem znesku 214,20 EUR in ta znesek morata toženca povrniti tožnikoma v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka do plačila, ker sta tožnika od stroškov pritožbenega postopka zahtevala tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti za primer zamude.