VSL Sodba I Cpg 992/2016

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 2.058,38 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

1Spor se je vodil zaradi plačila odškodnine zaradi slabega vodenja poslov.

2Tožeča stranka je trdila, da je tožena stranka kot prokurist tožeče stranke dala poroštvo (tožeče stranke) za vračilo kredita v znesku 138.500,00 EUR (brez obresti). Kreditno pogodbo, za katero je tožeča stranka dala poroštvo, je sklenila družba C. d. o. o. kot kreditojemalka s kreditodajalcem, ki je bila banka D. d. d. Zastopnik C. d. o. o. pa je bila tožena stranka. Ker C. d. o. o. svoje obveznosti iz kreditne pogodbe ni izpolnila, je morala plačati tožeča stranka kot porok 140.542,21 EUR. Tožeča stranka je zato zahtevala plačilo tega zneska kot odškodnino zaradi slabega vodenja poslov in zakonske zamudne obresti od 6. 1. 2011 naprej do plačila od tožene stranke.

3Prvostopenjsko sodišče je tožbena zahtevka zavrnilo.

4Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi je očitala prvostopenjskemu sodišču, da je prevalilo dokazno breme na tožečo stranko. Prvostopenjsko sodišče naj bi kršilo procesno pravo zato, ker ni uporabilo prekluzij. Prvi narok za glavno obravnavo naj bi bil 8. 7. 2015. Tožena stranka je podala trditve glede pogodbe o prodaji zemljišča v letu 2011 šele na 2. naroku za GO (30. 9. 2015). Tožena stranka je sicer navedbe poskusila opravičiti, toda tožeča stranka navaja v pritožbi, da naj bi tožena stranka vedela za prodajno pogodbo, ker jo je že v odgovoru na tožbo označila z datumom in opr. št. Prepozne naj bi bile tudi navedbe glede prodaje 8,25 %nega deleža (prodajna pogodba z dne 31. 1. 2011). Dane naj bi bile šele s pripravljalno vlogo z dne 23. 10. 2015. Tožena stranka pa ni niti pojasnila, zakaj ni postavila trditev že prej. Tožeča stranka nasprotuje temu, da bi bila tožena stranka razbremenjena odgovornosti za škodo zaradi poroštva zato, ker je obstajala tesna kapitalska in personalna povezanost tožeče stranke in C. Sodišče naj bi sledilo posplošenim trditvam, po katerih medsebojna kapitalska prepletenost opravičuje prevzem poroštva tožeče stranke za obveznost iz kredita, ki je bil v celoti porabljen za v tem postopku neizkazane namene. Tožena stranka naj ne bi dokazala trditev, da je denar porabila za tekoče (likvidnostne) potrebe, in kasneje (v vlogi z dne 24. 8. 2015), da ga je delno porabila za pokrivanje obveznosti nasproti F. d. d. Tožeča stranka naj bi zato na naroku z dne 30. 9. 2015 te trditve izrecno prerekala in jih označila kot nekonkretizirane in neizkazane. Tožena stranka naj bi jih potem niti ne konkretizirala, niti naj ne bi predložila listinskih dokazov. Sodišče se naj ne bi ukvarjalo s kontnimi karticami tožeče stranke, ki naj bi dokazovale, da je tožena stranka na temelju svetovalne pogodbe prejemala okoli 250.000 EUR letno. Tožeča stranka naj bi trdila, da sklenitev dodatne kreditne pogodbe ni bila potrebna. Ta trditev naj bi ostala neprerekana. Sodišče naj bi glede tega ničesar ne obrazložilo. Obrazložitev neobstoja kolizije interesov naj bi bila nejasna in nelogična. Prokurist bi moral delovati v korist družbe. Trditev tožene stranke, da je poroštveno pogodbo sklenila zaradi potrebe po likvidnosti, ki jih naj bi jo C. potreboval zato, da bo opravljal storitve za tožečo stranko, naj bi bilo neizkazano, trditev pa pavšalna. Napačen naj bi bil sklep, da je C. pričakoval 16 mio EUR dobička. Poleg tega naj bi bili dobički nenapovedljivi. Nepravilno naj bi bilo sklepanje sodišča, da je bilo dajanje poroštev in medsebojno financiranje med toženo stranko in družbo C. nekaj običajnega, ker naj bi tega dokazni postopek ne dokazal. V nasprotju z listinskim dokazi naj bi bila ugotovitev sodišča, da je imela družba C. leta 2011 dovolj denarja za poplačilo spornega posojila (prvostopenjska sodba, r. št. 14). Vzročna zveza naj ne bi bila pretrgana. Pri prodaji deleža na tožeči stranki naj bi tožeča stranka kupnino poravnala tako, da je poplačala kredit, ki ga je imel C. d. o. o. do F. d. d. Pobot naj ne bi bil mogoč.

5Na pritožbo je tožena stranka odgovorila. V prvem, najobsežnejšem delu pritožbe je podala različne navedbe glede listin o med tožečo stranko in C. d. o. o. sklenjenimi pogodbami. V drugem delu je tožena stranka navedla, da je pojasnila, za kakšne namene je bil porabljen kredit v v višini 138.500,00 EUR. Tožeča stranka naj ne bi z ničimer zanikala, da C. d. o. o. ni porabila kredita za svoje poslovanje. Trditve tožeče stranke naj bi bile povsem splošne. V zadnjem delu tožena stranka še navaja, da se naj bi poroštva dejala med povezanimi družbami. Tožena stranka je navedla še, da "dolžna skrbnost, ki [se očita] toženi stranki, dobi povsem drugačen obraz, ko se razgalijo vse medsebojne pogodbe in vsa obsežnost poslovanja".

6Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

7Okoliščine glede same kreditne pogodbe med strankama niso bile sporne. C. d. o. o. je kot kreditojemalka 22. 12. 2009 sklenila z D. d. d. kot kreditodajalcem Pogodbo o revolving kratkoročnem kreditu št. 90/00 za glavnico 138.500,00 EUR.¹ Kreditni znesek je bil izplačan. Tožena stranka (v tem sporu, to je G. B.) je bila v tem času poslovodja pri C. d. o. o. To pogodbo je za C. d. o. o. sklenila prav tožena stranka kot njena zastopnica. G. B. pa je bil v tožeči stranki v tem času tudi njen prokurist. Tožeča stranka je dala h kreditni pogodbi z D. d. d. poroštvo 22. 12. 2009 (r. št. 14), zanjo pa je poroštveno izjavo dala prav tožena stranka. Ker C. d. o. o. ni odplačal kredita z obrestmi, je zahtevala D. d. d. plačilo od tožeče stranke. Tega je tožeča stranka končno tudi izvršila. Tožeča stranka je brez uspeha zahtevala povrnitev tega zneska od C. d. o. o. C. d. o. o. se je kasneje znašel v stečaju. Tožena stranka od 30. 4. 2010 naprej ni poslovodja C. d. o. o. Prokura pri tožeči stranki ji je prenehala ob približno tem času.

8Ker je bila tožena stranka prokurist tožeče stranke, in ne njen poslovodja, pravni temelj za njeno odgovornost očitno ne more biti 2. odstavek 263. člena v povezavi s 6. odstavkom 515. člena ZGD-1. Posledica tega je, da tudi dokazno breme glede poštenega in vestnega opravljanja dolžnosti ni obrnjeno. To pa je sicer ostalo brez vsakih posledic za tožečo stranko, saj je trdila, da poroštvo za tožečo stranko ni bilo koristno. Trditev nasprotnega je postavila tožena stranka, dokazno breme glede te trditve pa je tako ali tako nosila sama.

9Prokurist je pooblaščenec družbe (1. odstavek 32 in 1. odstavek 35. člena ZGD-1). Prokurist je odgovoren za svoja dejanja, ki jih opravi na temelju pooblastila. Razmerje med njim in družbo je podobno tistemu, ki obstaja na temelju pogodbe o naročilu. Prokurist mora zato ravnati v korist družbe in mora v vsem paziti na koristi družbe (768. člen OZ). Če ne ravna v korist družbe, je lahko odškodninsko odgovoren.

10Glede na to, da prokurist opravlja posamezna dejanja v gospodarski družbi, mora biti merilo za preizkus pravilnosti njegovih ravnanj načeloma enako, kot pri poslovodju. To se pravi, preizkusiti se mora, ali bi bilo po presoji razumnega podjetnika dejanje lahko koristno za družbo samo. Koristnost dejanja se lahko presoja izključno glede na stanje, kot je obstajalo v času oprave dejanja in glede na takratno poznavanje položaja. Od nikogar namreč ni mogoče pričakovati, da bo poznal prihodnji tek dogodkov. Morebitni neugodni tek prihodnjih dogodkov tako ni razlog, ki bi pripeljal do odgovornosti prokurista, če je bilo od ravnanja v času izvršitve po razumni presoji s podjetniškega stališča mogoče pričakovati korist.

11Ker je odločilno zgolj ravnanje tožene stranke kot prokurista v času, ko je dala poroštveno izjavo, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z vprašanji, kakšne so bile okoliščine v zvezi s prodajo zemljišč in poslovnega deleža na C. d. o. o. v času po 22. 12. 2009.

12Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo vrsto dejstev o razmerjih med strankama, ki jih pritožba ne izpodbija. Družbenika na tožeči stranki sta bila v času sklenitve poroštvene pogodbe le dva. Večji družbenik je bila Občina K. s poslovnim deležem v višini 80 % kapitala tožeče stranke, manjši družbenik pa C. d. o. o. s poslovnim deležem v višini 20 % kapitala tožeče stranke. Tožeča stranka je bila ustanovljena kot družba, katere poslovni namen je bil zgraditev Poslovne cone K. in prodaja vseh zemljišč v poslovni coni končnim kupcem z dobičkom (prvostopenjska sodba, r. št. 11). Tožena stranka je imela dvojni položaj: prokurista pri tožeči stranki in poslovodja pri C. d. o. o. C. d. o. o. je za to, da je pridobila poslovni delež v višini 20 % kapitala, sama sklenila kreditno pogodbo v višini 4 mio EUR. Ta znesek je potem kot denarni vložek vložila v tožečo stranko. To kreditno pogodbo je sklenila s F. d. d. Občina K. je vložila zemljišča, ki pa so bila v nasprotju z dogovorom med družbenika, obremenjena s hipotekami (prvostopenjska sodba, r. št. 11 in 12).

13Pritožba ni prerekala ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bil C. v celoti odvisen od tožeče stranke in uspeha projekta poslovna cona K. (prvostopenjska sodba, r. št. 13). Prav tako pritožba ne izpodbija ugotovitve, da če ne bi bilo kredita D. d. o. o., bi lahko C. d. o. o. prišla v težak finančni položaj, nenazadnje tudi v položaj insolventnosti (prvostopenjska sodba, r. št. 14). Prav tako je ostala neizpodbijana ugotovitev, da je C. d. o. o. v letu 2009 poslovala s tekočo izgubo v višini slabih 100.000 EUR (prvostopenjska sodba, r. št. 14). V tem letu je sicer tožeča stranka že dosegla dobiček iz tekočega poslovanja, izguba je nastala zaradi pokrivanja v preteklih letih nakopičenih izgub (prvostopenjska sodba, r. št. 7).

14Da je grozila insolventnost C. d. o. o., je izpodbijana sodba ugotovila izrecno. Da je C. d. o. o. potreboval posojilo zato, da je ostal likviden, je nadaljnja ugotovitev prvostopenjskega sodišča (prvostopenjska sodba, r. št. 13). To ugotovitev pritožba izpodbija s trditvami, da je C. d. o. o. za svoje delo (svetovalne storitve) prejemala plačilo v velikosti približno 250.000,00 EUR letno na temelju svetovalne pogodbe. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da naj bi trdila, da sklenitev dodatne kreditne pogodbe v letu 2009 ni bila potrebna, trditev naj bi ostala neprerekana.

15Da ni bila potrebna, je zgolj sklepanje tožeče stranke, ne pa dejstvo samo. Da se je tožena stranka tej trditvi upirala, je razvidno iz njenih drugih navedb (2. odstavek 214. člena ZPP), sklepanje pa ni pravilno. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da je C. d. o. o. porabila približno po 40.000,00 EUR za odplačilo kredita mesečno svoji kreditodajalki (F. d. d.) za odplačilo kredita v višini 4 mio EUR (prvostopenjska sodba, r. št. 14). Trditvam tožene stranke tožeča stranka že v okviru prvostopenjskega postopka ni konkretno nasprotovala, ne izpodbija pa jih niti v pritožbi. Na letni ravni je torej C. d. o. o. zgolj za odplačilo kredita plačevala približno 480.000,00 EUR. Celo če je tožeča stranka prejemala približno 250.000,00 EUR letno od tožeče stranke, je razlika med prihodki in odhodki očitna. Vpogled v kontne kartice tožeče stranke glede plačil C. d. o. o. ni bil potreben.

16Vpogled v kontne kartice tožeče stranke bi tudi ne mogel izpodbiti pravilnosti ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je C. d. o. o. imel v letu 2009 tekočo izgubo v višini 100.000,00 EUR. To je namreč trdila tožeča stranka celo kar sama (prvostopenjska sodba, r. št. 14).

17Tožeča stranka tudi ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bila C. d. o. o. skoraj v celoti odvisna od projekta Poslovne cone K. in da se ta projekt ni razvijal ugodno. Prihajalo je do zaostankov pri pridobivanju upravnih dovoljenj, v letu 2008 se je začela gospodarska kriza in še tožeča stranka je vložila obremenjena zemljišča namesto neobremenjenih (prvostopenjska sodba, r. št. 11), kar je nepredvideno povečalo stroške poslovanja tožeče stranke.

18Celo če je tožeča stranka res plačevala C. d. o. o. okoli 250.000,00 EUR letno, to torej ne pomeni, da je tožeča stranka sklepala pravilno, namreč da C. d. o. o. kredita D. d. d. sploh ni potrebovala. Prav tako to ne more omajati pravilnosti ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da bi bila C. d. o. o. lahko v težkem položaju in bi lahko postala insolventna.

19Ker je tožena stranka ohranila likvidnost C. d. o. o., je preprečila tudi nastanek insolventnosti. Insolventnost bi pomenila možnost vstopa tretjega v tožečo stranko, saj bi se lahko v stečajnem postopku prodalo premoženje C. d. o. o. K njemu pa je nedvomno spadal poslovni delež C. d. o. o. na tožeči stranki. Pritožba tudi ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da nobena od vpletenih oseb ni želela vstopa tretje osebe v tožečo stranko (prvostopenjska sodba, r. št. 14 na dveh mestih). Trditev tožene stranke, ki je tožeča stranka v teku prvostopenjskega postopka ni niti prerekala, niti je ne izpodbija v pritožbi, je potrdila še priča M. R. (prvostopenjska sodba, r. št. 8).

20Medtem ko se splošni poslovni namen opredeli v družbeni pogodbi, pa poslovne koristi družbe v konkretni, življenjski situaciji opredeljujejo tudi družbeniki. Očitno oba družbenika, predvsem pa Občina K., ni hotela vstopa novega družbenika v tožečo stranko, to pa je potem bil tudi poslovni cilj tožeče stranke. S poroštvom D. d. d. za posojilo, je tožena stranka to nevarnost odvrnila, s tem pa je dosegla poslovno korist za tožečo stranko. Ker jo je uspela doseči, tožena stranka ne more biti odškodninsko odgovorna. Vendar to ni bila edina korist za tožečo stranko. C. d. o. o. je opravljal tudi strokovne storitve za tožečo stranko, kot je v teku postopka trdila tožena stranka, in je potrdila priča T. D. C. d. o. o. jih je opravljal preko tožene stranke. Izguba takšnega družbenika (in tožene stranke) bi tožeči stranki ne koristila.

21Pritožba je sicer menila, da kreditni znesek iz kreditne pogodbe z D. d. d. ni bil porabljen za poslovne namene tožeče stranke. Prav tako naj bi ne bilo dokazano, da je bil porabljen za odplačilo C. d. o. o. za kredit v višini 4 mio EUR (pritožba, str. 7 in 8).

22Prav ima sicer pritožba, da je tožeča stranka trditve o porabi kredita v višini 138.500,00 EUR prerekala, vendar le zelo splošno.

23Tožena stranka ni niti trdila, da bi bil kredit D. d. d. (v višini 138.500,00 EUR) porabljen naravnost za poslovanje tožeče stranke. Kakšna je bila korist tožeče stranke, je že bilo obrazloženo: bila je posredna, s kreditom sta se odvrnili grozeča nelikvidnost in nesolventnost, odpad družbenika, ki je opravljal strokovne storitve za tožečo stranko ter vstop novega družbenika, ki si ga ni želela nobena od udeleženih pravnih oseb. Trditve, da je tožena stranka porabila novi kredit (v višini 138.500,00 EUR) za odplačilo starega kredita (prejetega od F. d. d.), je tožena stranka postavila pravočasno, že v vlogi z dne 24. 8. 2015 (predvsem l. št. 81, tudi 82). Predlagala je dokaz z zaslišanjem K. Š. in z zaslišanjem tožene stranke. Navedla pa je tudi razloge, zaradi katerih je bil likvidnostni položaj C. d. o. o. slab. Ta razlog je bil, da Občina K. kot družbenica ni niti plačala vseh zemljišč, ki so bila stvarni vložek, niti ni imela urejenih stvarnopravnih razmerij glede teh zemljišč. Družbenika tožeče stranke pa sta, po trditvah tožeče stranke, sklenila družbeno pogodbo v pričakovanju prihodnjih donosov. Da zemljišča niso bila bremen prosta, je K. Š. tudi potrdila, vendar tudi, da je bil del denarja tožeče stranke porabljen za poplačilo hipotek in odkup zemljišč (prvostopenjska sodba, r. št. 7). Tudi T. D. je potrdil, da zemljišča niso bila plačana (prvostopenjska sodba, r. št. 10). Prvostopenjsko sodišče je končno tudi samo ugotovilo, da je bil denar, ki ga je imela tožeča stranka, porabljen tudi za nakup zemljišč in za dosego izbrisa hipotek (prvostopenjska sodba, r. št. 11), potrebni pa so celo bili (sicer kasneje) krediti, ki so bili dani tožeči stranki (v višini 8,1 mio EUR) in tudi Občini K., s katerimi se je doseglo oboje (prvostopenjska sodba, r. št. 11; o plačevanju v korist oprostitve zemljišč hipotek še v r. št. 12). Da C. d. o. o. ni ničesar vedel vnaprej o tem, da zemljišča niso bila poplačana je potrdil kar župan Občine K., T. D., zaslišan kot priča (prvostopenjska sodba, r. št. 10). Teh ugotovitev tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija. Da je bilo v takšnih razmerah poslovanje tožeče stranke slabše od pričakovanega, kar je vplivalo tudi na od tožeče stranke finančno odvisno C. d. o. o., pa je tudi očitno.

24Ker velja načelo proste presoje dokazov, odplačila kredita F. d. d. ni mogoče dokazovati zgolj z listinami. Zakaj tožena stranka ni predložila listin, pa je tudi sicer pojasnila, ker namreč od 30. 4. 2010 naprej ni več zastopnica C. d. o. o., ki je poleg tega tudi v stečaju. Ostale trditve, tudi tiste, ki jih pritožba niti ne poskusi izpodbijati, pa vse kažejo na to, da je bil C. d. o. o. v resnici v slabem likvidnostnem položaju. Trditev o okoliščinah, ki so pripeljale do tega, pa tožeča stranka ni konkretno prerekala niti na naroku za glavno obravnavo 30. 9. 2015.

25Pritožba utemeljeno graja presojo prvostopenjskega sodišča, da sta sklenitev kreditne pogodbe s strani C. d. o. o. v višini 4 mio EUR in zastava poslovnega deleža te družbe v tožeči stranki zelo podobni poroštvu tožeče stranke (prvostopenjska sodba, r. št. 12). Tudi pritožbeno sodišče takšne primerjave ne razume. Pomembno pa je, da v času sklepanja poroštvene pogodbe, nasprotje interesov še ni bilo urejeno v ZGD-1 (38.a člen ZGD-1), zato pravnega temelja za nastanek pravnih posledic zaradi morebitnega nasprotja koristi še ni bilo. Vendar to ni edini razlog za to, da očitek obstoja konflikta interesov nima pravnih posledic. Če je bilo samo ravnanje za stranko koristno, potem tudi očitek, da je prišlo do konflikta interesov, nima nobenih pravnih posledic. V tej zadevi pa je šlo prav za takšen položaj. Vnaprejšnjega uspeha določenega ukrepa ob sklepanju pravnega posla pa ni mogoče zagotoviti, zahteva se lahko le dovolj skrbno ravnanje (768. člen OZ) po poslovnih merilih. Takšno ravnanje pa je v tej zadevi bilo podano.

26Sodišče je sicer dolžno obrazložiti svoje pravno stališče. Zgolj predložitev odločbe drugega sodišča (v pripr. vlogi tožeče stranke z dne 6. 7. 2015, l. št. 68 = str. 13), je premalo, da bi se bilo sodišče dolžno posebej ozirati nanjo v svoji obrazložitvi, razen če ne gre za zelo podobno dejansko stanje ali pa če ne obstajajo kakšni drugi, posebni razlogi, zaradi katerih bi lahko obstajal neposreden vpliv odločbe na zadevo v teku. Takšni razlogi pri odločbi VSM opr. št. I Cpg 539/2013 niso obstajali. Nanaša se na konflikt interesov, oprta pa je na 263. člen ZGD-1 in ne na določbe o prokuri in je že v tem oziru navedena odločba drugačna. Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo svoje stališče glede konflikta interesov, kaj več pa glede na trditve tožeče stranke tudi ni bilo dolžno storiti.

27Pritožba je navedla tudi različne razloge, ki naj bi kazali na to, da je bila ocena dobička celotnega nepremičninskega projekta nepravilna. Prvostopenjsko sodišče je povzelo izpovedi prič, da naj bi po pričakovanjih na začetku projekta celotni dobiček znašal 16.000.000,00 EUR (prvostopenjska sodba, r. št. 11) in se je potem na to številko sklicevalo tudi v r. št. 12. Da pričakovanja niso bila neutemeljena, pa je sodišče sklepalo iz okoliščine, da je F. d. d. dala posojilo v višini 4 mio EUR C. d. o. o., ki je bila sicer brez kapitala (prvostopenjska sodba, r. št. 12) in je imela delež v višini 20 % kapitala tožeče stranke. Tožena stranka je sicer v prvostopenjskem postopku postavila drugačne trditve, toda prvostopenjsko sodišče je po dokaznem postopku pač ugotovilo, da se je na začetku projekta pričakoval dobiček v višini 16 mio EUR (prvostopenjska sodba, r. št. 6, 7, 11 in 12). Pri takšnem dobičku bi bilo C. d. o. o. dano posojilo v višini 2,4 mio EUR odplačljivo. Kasneje so se ocene dobička spreminjale, kakor so se razmere. Teh pričakovanj se s pomočjo izvedenca ne da ugotoviti, saj gre lahko tudi za povsem subjektivne ocene, ki pa so na poslovanje vpletenih pravnih oseb vseeno vplivale, ne glede na to, ali so bile stvarne ali ne. Natančna višina pričakovanega dobička sicer pri odločitvi prvostopenjskega sodišča ni imela konkretnega pomena, zato ga tudi ni bilo potrebno ugotavljati še iz tega razloga. Da so se Občina K., tožeča stranka in C. d. o. o. lotili celotnega projekta zaradi pričakovanega dobička, pa med strankama ni bilo sporno. Neizpodbijane pa so ostale ugotovitve, da se projekt ni odvijal po pričakovanjih, temveč je za njimi daleč zaostajal, in razlogi za takšno stanje. Isto velja tudi za ključno ugotovitev o izgubi C. d. o. o. in o njenih razmerjih do tožeče stranke; te ključne ugotovitve pa so bile v tej sodbi že povzete.

28Kakšen bi lahko bil dobiček v prihodnosti, če sploh, je v resnici težko napovedljivo, glede tega ima pritožba sicer prav. Ne nazadnje družbeniki ne morejo predvideti takšnih nepričakovanih dogodkov, kot je na primer finančna kriza iz leta 2008, in tudi teka upravnih postopkov. C. d. o. o. ni imel jamstva, da bo tožeča stranka dobiček izplačala, in tudi sklepa o izplačilu dobička sam ni mogel sprejeti. Glede tega ima pritožba prav. Tezavriranje dobička v projektni družbi bi tudi za drugega družbenika, to je Občino K., ne imelo nobenega smisla, tako da je bilo razumno pričakovati, da bo tožeča stranka dobiček izplačala, če ga bo dosegla. Doseženi, in neizplačani dobiček pa bi povečal vrednost poslovnega deleža, tega pa bi C. d. o. o. lahko odsvojil in tako poplačal svoje obveznosti. Ne nazadnje je to tudi storil že po 22. 12. 2009 in za del svojega deleža dosegel celo visoko ceno. Iz okoliščine, da C. d. o. o. ni imel nobenega pravnega jamstva, da bo sprejet skupščinski sklep o izplačilu dobička, torej nikakor ni mogoče sklepati, da svojih obveznosti do posojilodajalcev ne bo mogel poplačati zgolj zaradi pravnih ovir.

29Če bi oba družbenika tožeče stranke dobička v smislu presežka prihodkov nad izdatki sploh ne pričakovala, potem bi tožeče stranke ne ustanovila. Če so se prvotne napovedi glede dobička izkazale za nepravilne, je to pač posledica nepredvidljivosti, ki so sestavni del vsakega poslovanja. K. Š., poslovodja tožeče stranke od leta 2006 do novembra 2010, je tako pojasnila, da so se dani krediti C. d. o. o. (2,4 mio EUR) in Občini K. (5 mio EUR) podaljševali v pričakovanju dobička (prvostopenjska sodba, r. št. 7). Pričakovanja zastopnika tožeče stranke v času, ko je bilo dano poroštvo (v višini 138.500,00 EUR) so torej bila drugačna, kot sedaj trdi tožeča stranka: namreč da bo tudi kredit tožeče stranke, dan v korist C. d. o. o., lahko odplačan iz dobička. Glede na to poroštvo za kredit v višini 138.500,00 EUR ni bilo poslovno nerazumno dejanje.

30Za odločitev v tej zadevi tudi ni odločilno, ali je bilo dajanje poroštev in medsebojno financiranje med tožečo stranko in C. d. o. o. nekaj običajnega, ali ne. Poroštvena obveznost je za poroka obremenjujoča. Če jo gospodarska družba drugi osebi da poroštvo, mora v zameno pridobiti kakšno korist. Ta sicer ni nujno že denarne narave, lahko je namreč tudi nedenarna. Obstajati pa vseeno mora v takšni ali drugačni obliki. Zato je za odločitev v tej zadevi vseeno, ali sta si navedeni osebi pogosto dajali posojila in poroštva, ali ne. Odločilno je le, ali so obstajali razumni razlogi za konkretno poroštvo ali posojilo. Morebitna nepravilna ugotovitev dejanskega stanja po prvostopenjskem sodišču o tem, da je bilo medsebojno dajanje poroštev in pa financiranje nekaj običajnega zato ni pomembna. Ne more niti biti razlog za oprostitev od odgovornosti. Ta razlog v tej zadevi pa je, kot je že bilo obrazloženo, da je bilo poroštvo za tožečo stranko vendarle koristno. Prav tako nepomembno je, ali so pravilne ugotovitve, da je C. d. o. o. v letu 2011 imel dovolj denarja za poplačilo posojila, ki ga je dala D. d. d. Odločilno je le, ali si je tožeča stranka za konkretno poroštvo po razumnih napovedih lahko obetala korist v času, ko je bila dana poroštvena izjava. To pa je bilo 22. 12. 2009 in prav takšna korist je v tem času obstajala tudi po presoji pritožbenega sodišča.

31Prav tako nepomembno je, kakšne posle sta stranki sklepali med seboj potem, ko je tožeča stranka poroštveno izjavo že dala. To velja zlasti za prodajo deleža na tožeči stranki dne 31. 1. 2011 in pa za prodajo zemljišča, s katero je tožeča stranka toženi stranki prodala zemljišče v februarju leta 2011. Na navedbe v zvezi s temi posli pritožbeno sodišče zato ne bo odgovarjalo, sicer pa tudi na njih ni oprlo svoje presoje.

32Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP). Stroške pritožbenega postopka nosi stranka, ki s pritožbo ni uspela. Povrniti pa mora tudi stroške svojega nasprotnika.

33Ker pritožba tožeče stranke ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP). Povrniti pa mora toženi stranki stroške njenega odgovora na pritožbo. Ti znašajo 1.667,20 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT) in DDV od vsote prej navedenih zneskov. Skupaj mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 2.058,38 EUR. Ta znesek bo morala pritožnica povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.

¹ Prvostopenjska sodba sicer ta kredit skoraj dosledno označuje kot kredit v višini 140.000,00 EUR. Mišljen pa je vselej nedvomno kredit D. d. d. glede glavnice v višini 138.500,00 EUR, zato ga bo pritožbeno sodišče tako tudi označevalo.