UPRS Sodba I U 662/2016-7

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu, št. Bpp 152/2016 z dne 25. 4. 2016, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

1Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju tudi BPP) pri Okrožnem sodišču v Novem mestu je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnil tožnikovo prošnjo za BPP za zagovor v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Novem mestu I K 8838/2016. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik, ki ga v kazenskem postopku zaradi več kaznivih dejanj zagovarja A.A., po uradni dolžnosti postavljeni odvetnik iz Trebnjega, želel pridobiti BPP za drugega (to je izbranega) zagovornika, in sicer je v prošnji za BPP predlagal Odvetniško pisarno B. iz C. Ker je bil zoper tožnika kot osumljenca po 204.a členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odrejen pripor, je po 70. členu ZKP predpisana obvezna obramba in gre za zadevo, v zvezi s katero je BPP urejena v 97. členu ZKP. Sklicujoč se na tretji odstavek 3. člena ZBPP in dosedanjo upravnosodno prakso je organ zaključil, da je treba v danem primeru uporabiti ZKP in ne Zakon o brezplačni pravni pomoč (v nadaljevanju ZBPP), zato po tem zakonu (torej po ZBPP) ni pravne podlage za dodelitev brezplačne pravne pomoči tožniku.

2Tožnik se z odločitvijo organa ne strinja in v laični tožbi smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Navaja, da želi izbranega zagovornika preko BPP, ker je zagovorniku, ki mu je bil dodeljen po uradni dolžnosti, zanj vseeno. Potrebuje zagovornika, ki se bo zavzel zanj in mu čim več pomagal, saj ima tudi slabe izkušnje iz preteklosti. Hoče, da se mu pravično sodi in da se bo njegov zagovornik potrudil, da bo čim manj kaznovan. Zato hoče zagovornika zunaj dolenjske regije, vendar pa nima sredstev, da bi si ga lahko sam plačal. Poudarja, da želi pošteno sojenje, do katerega ima pravico.

3Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravni spis zadeve.

4Tožba je utemeljena.

5V obravnavani zadevi je sporna odločitev organa, da se tožniku kot obdolženemu v kazenskem postopku ne dodeli brezplačna pravna pomoč po ZBPP za zastopanje z izbranim zagovornikom, ker ga že zagovarja zagovornik, postavljen po uradni dolžnosti.

6Brezplačna pravna pomoč je lahko s posebnim zakonom drugače urejena, kot je urejena z ZBPP in v takem primeru se določbe ZBPP uporabljajo subsidiarno (prvi in drugi odstavek 3. člena ZBPP). Upravičenec, ki mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč po posebnem zakonu, ne more te pravice v isti zadevi in za isto obliko pravne pomoči uveljavljati po ZBPP (tretji odstavek 3. člena ZBPP).

7Po prvem odstavku 97. člena ZKP velja, da mora nagrado in potrebne izdatke zagovornika plačati zastopani, ne glede na to, kdo je po odločbi sodišča dolžan plačati stroške kazenskega postopka, razen v primerih, ko obremenjujejo po določbah ZKP nagrada in potrebni izdatki zagovornika proračun (prvi stavek). Če je bil obdolžencu zagovornik postavljen in bi bilo ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan vzdrževati, če bi moral plačati zagovorniku nagrado in potrebne izdatke, se ti izplačajo iz proračunskih sredstev (drugi stavek). Slednje po vsebini predstavlja BPP, urejeno s posebnim oziroma specialnejšim zakonom (to je z ZKP).

8Iz novejše, spremenjene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da specialna ureditev brezplačne pravne pomoči po ZKP nastopi v primerih obveznega zastopanja, če si obdolženec sam ne izbere zagovornika in je postavljen zagovornik s strani sodišča ali kadar postavitev zagovornika po uradni dolžnosti preneha skladno z zakonom (sodba VSRS, X Ips 251/2015 z dne 25. 11. 2015, 14. in 15. točka obrazložitve).

9Odločitev o zavrnitvi tožnikove prošnje za brezplačno pravno pomoč je organ sprejel na podlagi tretjega odstavka 3. člena ZBPP, z obrazložitvijo, da je tožniku zagotovljena obvezna obramba na podlagi ZKP in da je po tem zakonu predviden način, kako lahko pride do strokovne brezplačne pravne pomoči odvetnika, če je socialno ogrožen, kar pomeni, da velja specialna ureditev po ZKP. Organ je ob tem še dodal, da gre za drugačno dejansko stanje, kot izhaja iz sodbe VSRS, X Ips 251/2015 z dne 25. 11. 2015, saj je bil tožniku zagovornik po uradni dolžnosti postavljen in na podlagi ZKP ni bil razrešen.

10S temi razlogi pa se sodišče v danem primeru, upoštevaje sodbo VSRS, X Ips 251/2015 z dne 25. 11. 2015, ne more strinjati. Namreč, možnost plačila z zastopanjem povezanih stroškov iz sredstev proračuna po prvem odstavku 97. člena ZKP kot oblika brezplačne pravne pomoči ne more izključiti določb ZBPP zgolj iz razloga, ker je bil tožniku zagovornik že postavljen po uradni dolžnosti - četudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe in tožbenih navedb izhaja, da tožnika še vedno zagovarja ta zagovornik -, saj se vprašanje plačila zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, rešuje šele kot naknadno vprašanje (sodba VSRS, X Ips 251/2015 z dne 25. 11. 2015, 14. in 17. točka obrazložitve) in obdolženec si lahko po zakonski ureditvi namesto postavitve zagovornika po uradni dolžnosti oziroma tudi še po tem, ko je bil ta že postavljen (prvi odstavek 72. člena ZKP), vselej izbere svojega zagovornika, kar je skladno tudi z zahtevami Ustave RS (19. člen in 29. člen) (sodba VSRS, X Ips 251/2015 z dne 25. 11. 2015, 14., 16. in 17. točka obrazložitve).

11Res je sicer, da je v okoliščinah obravnavnega primera po ZKP predviden način, da se nagrada in potrebni izdatki za tožnikovega zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev, kar v izpodbijani odločbi navaja tudi organ. Vendar je na tem temelječ zaključek organa, da je zato treba na podlagi tretjega odstavka 3. člena ZBPP zavrniti prošnjo tožnika za brezplačno pravno pomoč, pravno napačen. V primeru, da si obdolženec zagovornika izbere sam, je treba to vprašanje rešiti na podlagi ZBPP. Ker si želi tožnik zagovornika izbrati sam, pri čemer pa še navaja, da nima dovolj sredstev za plačilo teh stroškov, pa je edini način, da v ta namen zaprosi za brezplačno pravno pomoč na podlagi ZBPP in ob tem predlaga zagovornika po lastni izbiri, kar mu ta zakon izrecno omogoča (prvi odstavek 30. člena ZBPP). Nasprotno pa ZKP takega načina dostopa do brezplačne pravne pomoči tožniku ne daje (kot že navedeno, se nagrada in potrebni izdatki zagovornika izplačajo iz proračuna le v primeru, kadar je zagovornik postavljen - prvi odstavek 97. člena ZKP).

12Prvi odstavek 72. člena ZKP jasno določa, da se postavljeni zagovornik razreši v primerih, ko prenehajo razlogi obvezne obrambe iz 70. člena tega zakona, kot tudi če si obdolženec namesto postavljenega zagovornika vzame drugega zagovornika. Ravno za slednje pa si prizadeva tožnik. Zato zgolj dejstvo, da tožnika še vedno zagovarja zagovornik, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti, na čemer organ gradi celotno obrazložitev svoje odločitve, po presoji sodišča in upoštevaje že prej na več mestih citirano odločitev Vrhovnega sodišča RS, ne more predstavljati ovire, da bi tožnik pridobil brezplačno pravno pomoč za zagovor v kazenski zadevi po izbranem odvetniku na podlagi ZBPP, seveda pod pomembno predpostavko, da za to izpolnjuje pogoje oziroma merila po tem zakonu. V zvezi s tem sodišče ponovno poudarja, da vprašanje plačila stroškov zagovornika šele sledi odločitvi o tem, ali si bo v primeru obvezne obrambe obdolženec izbral zagovornika sam ali pa mu bo ta postavljen po uradni dolžnosti, zaradi česar v obravnavanem primeru glede na zakonsko ureditev brezplačne pravne pomoči po ZBPP in ZKP, posebej ob upoštevanju prvega odstavka 72. člena ZKP, ne more nastopiti položaj iz tretjega odstavka 3. člena ZBPP, ko bi tožnik kot upravičenec, ki bi mu bila dodeljena posebna oblika brezplačne pravne pomoči po ZKP, isto obliko pravne pomoči za isto zadevo uveljavljal še po ZBPP. Na navedbo organa, da gre pri tožniku za drugačno dejansko stanje, kot izhaja iz sodbe VSRS, X Ips 251/2015 z dne 25. 11. 2015, pa sodišče odgovarja, da to nima nobenega vpliva na pravno presojo predmetne zadeve.

13Izpodbijana odločba organa za BPP torej temelji na napačni uporabi tretjega odstavka 3. člena ZBPP, zato je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in odločbo odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo organu v ponoven postopek, v katerem je organ vezan na stališča sodišča, kot določa četrti odstavek 64. člena ZUS-1.

14Stroški postopka niso bili zahtevani oziroma priglašeni, zato sodišče o njih ni odločalo.