3. člen ZBPP

Brezplačna pravna pomoč, ki je vezana na osebo, ki ji je dodeljena, je s smrtjo te osebe izčrpana. Z njo je prenehala upravičenost do BPP na podlagi navedene odločbe (prim. prvi in tretji odstavek 3. člena ZBPP). BPP tako s smrtjo prosilca ugasne, še vedno pa v veljavi ostane procesno pooblastilo. Procesno pooblastilo s smrtjo pooblastitelja ne preneha; pravdo naprej vodi pooblaščenec, ki je od smrti pooblastitelja dalje pooblaščenec njegovih dedičev, in sicer dokler mu dediči pooblastilo prekličejo (prvi odstavek 100. člena ZPP). Ko je sklep o založitvi predujma izdan in ni bilo pogojev za prekinitev postopka zaradi smrti prvotnega tožnika (prim. 1. točka prvega odstavka 205. člena ZPP in prvi odstavek 100. člena ZPP), obstaja možnost, da pooblaščenka ali odpove pooblastilo ob tem, da za opravljena pravna dejanja po prenehanju BPP ne bo plačana iz sredstev proračuna, in bodo posledično nastopile nove okoliščine/razlogi za prekinitev postopka, ali pa (pravočasno) predlaga ponovno podaljšanje roka za plačilo predujma. S tem bo zavarovana pravica dedičev pokojnega tožnika do izvedbe dokaza z izvedencem.

Odločitev o zavrnitvi prošnje za dodelitev BPP, ki temelji 383.a členu ZFPPIPP, po presoji sodišča ni pravilna. Ta namreč ureja postopek v primeru, ko je dolžnik tisti, ki vloži predlog za začetek postopka osebnega stečaja. V tem primeru sodišče na naroku dolžnika pouči o pravnih posledicah začetka osebnega stečaja in o možnosti odpusta obveznosti. Predlog za začetek postopka osebnega stečaja ni bil podan s strani tožnice, temveč s strani tretje osebe - upnika.

Tožena stranka je po presoji sodišča pri odločanju pravilno izhajala iz določbe 383.a člena ZFPPIPP, po kateri brezplačne pravne pomoči ni mogoče dodeliti za pravno svetovanje in zastopanje dolžnika v postopku osebnega stečaja, ki ga predlaga dolžnik, pač pa le za pravno svetovanje in zastopanje v postopku odpusta obveznosti, pa še to le takrat, ko je vložen ugovor zoper odpust obveznosti. Tožena stranka je utemeljeno pojasnila, da lahko tožnik predlog za začetek postopka osebnega stečaja vloži tudi na zapisnik pri sodišču, za kar pa ne potrebuje nobenega posebnega znanja ali veščine, saj zapisnik sestavi sodišče, ki obenem tožnika pouči o pravnih posledicah začetka postopka osebnega stečaja in možnosti odpusta obveznosti. Povedano drugače, pri sodišču (in ob njegovi pomoči) lahko tožnik uredi vse, za kar prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Odločitev tožene stranke je zato pravilna in temelji na določbi 383.a člena ZFPPIPP, ki se v skladu z določbo prvega odstavka 3. člena ZBPP uporablja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v postopku osebnega stečaja.

BPP je lahko s posebnim zakonom drugače urejena, kot je urejena z ZBPP. V takem primeru se določbe ZBPP uporabljajo subsidiarno. Upravičenec, ki mu je bila dodeljena BPP po posebnem zakonu, ne more te pravice v isti zadevi in za isto obliko pravne pomoči uveljavljati po ZBPP. Dejstvo, da je imel tožnik v navedenem kazenskem postopku že postavljenega zagovornika po uradni dolžnosti po ZKP, ne more predstavljati ovire, da bi tožnik pridobil BPP za zagovor v kazenski zadevi po izbranem odvetniku na podlagi ZBPP, seveda če za to izpolnjuje pogoje.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da ima štiri elemente nezakonitosti. Prvi je ta, da tožena stranka ni odgovorila na ugovor stranke v upravnem postopku, da ji pripada pravica do zagovornika, saj je v priporu (204.a člen ZKP). Drugi element nezakonitosti v izpodbijani odločbi je v kršitvi materialnega prava. Tretji element nezakonitosti v izpodbijani odločbi je v tem, da bi morala tožena stranka z zadostno stopnjo verjetnosti ugotoviti, ali dejansko obstaja (pogoj) vzajemnost(i) v razmerju med Republiko Slovenijo in Republiko Kosovo, ne pa, da je to breme prevalila na tožnika. Četrta pomanjkljivost oziroma napaka pri vodenju postopka pa je v tem, da se tožena stranka v izpodbijanem aktu sklicuje na odgovor „Republike Kosovo“ z dne 11. 12. 2019, da iz njega ne izhaja jasno, ali je podana vzajemnost, pri čemer pa je v spisu listina z dne 11. 12. 2019 Temeljnega sodišča v Prištini, ki je sestavljena v albanskem jeziku, brez slovenskega prevoda, čeprav je slovenščina uradni jezik v postopku pred toženo stranko (11. člen Ustave RS).

V postopku dodelitve BPP ni mogoče uveljavljati oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka, ker to ureja specialen zakon, to je ZKP.

Kolikor osebni načrt dopušča izhod iz zavoda, pa šesti odstavek 77. člena ZIKS-1 jasno določa, da stroške izhoda iz zavoda, s spremstvom pooblaščene uradne osebe, plača obsojenec, če obsojenec brez svoje krivde nima sredstev za plačilo pa te stroške plača zavod. Zavodi so dolžni zagotoviti brezplačno pravno pomoč obsojencem.

Določba 46. člena ZNP-1 ne pomeni, da je brezplačna pravna pomoč tožnici odobrena s posebnim zakonom. Kot izhaja iz tožbe, želi tožnica brezplačno pravno pomoč za odškodninsko tožbo in tožbo zaradi motenja posesti, določba 46. člena ZNP-1 pa se nanaša zgolj na zastopanje centra za socialno delo, ki ga lahko pod pogoji iz drugega odstavka tega člena nadomesti Državno odvetništvo, vse to pa se nanaša zgolj na nepravdne postopke za ureditev osebnih stanj in družinskih razmerij in ni ekvivalent brezplačni pravni pomoči dodeljeni po določbah ZBPP.

Preuranjeno in neutemeljeno je stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je treba uporabiti določilo 3. člena ZBPP, saj naj bi bila tožnici brezplačna pravna pomoč zagotovljena po določbah ZNP-1. Iz podatkov upravnega spisa namreč ne izhaja, da bi bila tožnici ta pomoč dodeljena po posebnem zakonu.

Neutemeljeno je stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je treba uporabiti določilo 3. člena ZBPP, saj naj bi bila tožnici zagotovljena brezplačna pravna pomoč po ZNP-1. Iz podatkov upravnega spisa namreč ne izhaja, da bi bila tožnici ta pomoč dodeljena po posebnem zakonu in je pritrditi navedbam tožeče stranke, da zastopanja po CSD ni mogoče šteti kot brezplačne pravne pomoči. CSD namreč zgolj nadomešča polnopravno poslovno sposobnost stranke in je tako njen zakoniti zastopnik, ne pa tudi nujno pooblaščenec v postopkih pred sodiščem, še posebej, če zaradi varovanja pravic stranke oceni, da bi bilo potrebno zastopanje po odvetniku, ker sam nima zadostnega strokovnega znanja. Pravico do ustreznega strokovnega zastopanja po odvetniku ima tako tudi oseba, ki ji je delno ali popolnoma odvzeta poslovna sposobnost.

Ko gre za oprostitev stroškov kazenskega postopka, teh ni mogoče uveljavljati v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči, ker oprostitev teh stroškov ureja ZKP kot lex specialis. ZKP v četrtem odstavku 95. člena določa, da sme sodišče v odločbi, s katero odloči o stroških, oprostiti obdolženca povrnitve stroškov ali dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati.

V postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči ni mogoče uveljavljati oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka, ker to ureja specialen zakon, to je ZKP.

Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno pojasnila, da tožniku za vložitev predloga za začetek postopka osebnega stečaja ni dopustno dodeliti brezplačne pravne pomoči, saj to ZFPPIPP prepoveduje.

Iz podatkov spisa nedvomno izhaja, da je tožnik v priporu, to pa glede na določbo 70. člena ZKP pomeni, da mu je (brezplačna) pravna pomoč zagotovljena, v tem primeru tudi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep višjega sodišča po četrtem odstavku 420. člena ZKP.

ZBPP ne ureja pravice do izbire zagovornika v kazenskem postopku, temveč, daje le pravno podlago za priznanje pravne pomoči v primeru, če za plačilo stroškov zastopanja z izbranim zagovornikom v kazenskem postopku prosilec nima zadostnih sredstev. Pravice do izbire zagovornika pa ZKP ne omejuje niti v primerih obvezne obrambe.

Prvi odstavek 72. člena ZKP jasno določa, da se postavljeni zagovornik razreši v primerih, ko prenehajo razlogi obvezne obrambe iz 70. člena tega zakona, kot tudi če si obdolženec namesto postavljenega zagovornika vzame drugega zagovornika. Ravno za slednje pa si prizadeva tožnik. Zato zgolj dejstvo, da tožnika še vedno zagovarja zagovornik, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti, na čemer organ gradi celotno obrazložitev svoje odločitve, po presoji sodišča in upoštevaje že prej na več mestih citirano odločitev Vrhovnega sodišča RS, ne more predstavljati ovire, da bi tožnik pridobil brezplačno pravno pomoč za zagovor v kazenski zadevi po izbranem odvetniku na podlagi ZBPP, seveda pod pomembno predpostavko, da za to izpolnjuje pogoje oziroma merila po tem zakonu.

V obravnavanem primeru je tožnica sama pooblastila zagovornika v kazenskem postopku, zaradi česar ji zagovornik po uradni dolžnosti na podlagi določb ZKP ni bil dodeljen. Glede na navedeno dejansko stanje ter pravno stališče Vrhovnega sodišča RS je torej razlaga 3. člena ZBPP, po kateri je specialna ureditev ZKP izključila uporabo ZBPP v vseh primerih obvezne obrambe z zagovornikom po 70. členu ZKP, napačna.

Z vidika ureditve brezplačne pravne pomoči pomeni ureditev iz 97. člena ZKP lex specialis. S tem se torej splošna ureditev ZBPP izključuje(le) toliko in v tistem delu, ki je s to posebno ureditvijo izključen. Specialna ureditev brezplačne pravne pomoči po ZKP torej nastopi le v primerih obveznega zastopanja, če si obdolženec sam ne izbere zagovornika in je postavljen zagovornik s strani sodišča. Zato ZBPP ni mogoče razlagati tako, da se specialna ureditev brezplačne pravne pomoči po 97. členu ZKP nanaša tudi na primere, ko do postavitve zagovornika po uradni dolžnosti ni prišlo, ker si ga je izbral pooblaščenec sam. Tako je razlaga 3. člena ZBPP, po kateri je specialna ureditev ZKP izključila uporabo ZBPP v vseh primerih obvezne obrambe z zagovornikom po 70. členu ZKP, napačna. Enako pravilo medsebojnega razmerja med ZBPP in ZKP nastopi tedaj, kadar postavitev zagovornika po uradni dolžnosti preneha skladno z zakonom.

Obvezna obramba po 70. členu ZKP v povezavi s prvim odstavkom 97. člena ZKP je po svoji vsebini isto kot brezplačna pravna pomoč. Ker se torej brezplačna pravna pomoč lahko uveljavlja po posebnem zakonu, upravičenec v isti zadevi in za isto obliko pravne pomoči te pravice ne more uveljavljati po ZBPP.

Prvi odstavek 3. člena ZBPP določa, da je lahko brezplačna pravna pomoč z zakonom urejena drugače, kot jo ureja ZBPP, če je glede na vrsto postopka in glede na oblike pravne pomoči to potrebno. ZFPPIPP v tretjem odstavku 383.a člena določa, da za pravno svetovanje in zastopanje dolžnika v postopku osebnega stečaja, ki ga predlaga dolžnik, ni mogoče dodeliti brezplačne pravne pomoči, kar pomeni, da je za dodelitev BPP v konkretni situaciji potrebno uporabiti posebno ureditev dodelitve BPP, ki dodelitve le te v fazi pred uvedbo postopka osebnega stečaja ne dopušča.