UPRS Sodba I U 720/2016-19

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Toženka (v nadaljevanju tudi Agencija) je na podlagi utemeljenega suma, da je pooblaščena ocenjevalka vrednosti podjetij A.A. (v nadaljevanju pooblaščena ocenjevalka in tudi tožnica) pri pripravi Poročila o oceni vrednosti dobrega imena denar ustvarjajoče enote B. d.o.o. na dan 31. 12. 2013 z dne 21. 2. 2014 (v nadaljevanju: Poročilo) kršila 88. člen Zakona o revidiranju (v nadaljevanju ZRev-2) in sicer : 1. Mednarodni standard ocenjevanja vrednosti (v nadaljevanju MSOV) 102 - Izvajanje (2013), točko 3, saj z izvedenimi postopki ocenjevanja diskontne mere ni zbrala zadostnih dokazov, s katerimi bi bila zagotovljena ustrezna podpora za ocenjevanje vrednosti. Kršila je tudi Slovenski poslovnofinančni standard 1 - Ocenjevanje vrednosti podjetij (v nadaljevanju SPS 1) točko 2 b). 2. MSOV 103 - Poročanje, točko 5 (l), saj sklep o ocenjeni vrednosti ne odgovarja predmetu ocenjevanja, kot ga je v Poročilu opredelila pooblaščena ocenjevalka, s čimer je kršen tudi MSOV 103 - Poročanje, točka 5 (d) ter SPS 1, točka 2 f). Agencija je začela postopek za izrek opomina in tožnico pozvala, da se izjavi o razlogih za začetek postopka v roku 30 dni (v nadaljevanju tudi odločba o začetku postopka). V nadaljevanju postopka je toženka na podlagi istih določbo ZRev-2 odločila, da je tožnica pri pripravi Poročila kršila MSOV 102 - Izvajanje (2013), točko 3, saj z izvedenimi postopki ocenjevanja diskontne mere ni zbrala zadostnih dokazov, s katerimi bi bila zagotovljena ustrezna podpora za oceno vrednosti, in SPS 1, točko 2 b), ker ni opravila svojega dela brez napake, saj je napačno izračunala diskontno mero, kar se je odrazilo v napačno ocenjeni vrednosti lastniškega kapitala. Agencija je postopek za izrek opomina v 2. točki v zvezi s kršitvijo MSOV 103 - Poročanje, točko 5 (l), MSOV 103 - Poročanje, točka 5 (d) in SPS 1, točka 2 f) glede sklepa o ocenjeni vrednosti glede na opredeljeni predmet ocenjevanja, ustavila. Navedene kršitve pravil ocenjevanja vrednosti pomenijo kršitev 88. člena ZRev-2, zato je toženka tožnici skladno s 101. členom ZRev-2 izrekla opomin in ji naložila povrnitev 1.600,00 EUR stroškov postopka v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe (v nadaljevanju tudi Odločba). V obrazložitvi izpodbijane odločbe o izreku opomina se Agencija opredeli do Izjave tožnice o razlogih za začetek postopka za izrek opomina (v nadaljevanju Izjava), ki jo je tožnica predložila v postopku. Navaja določbe 138. člena, 142. člena in drugi odstavek 117. člena ZRev-2. Agencija ni vezana na mnenje Slovenskega inštituta za revizijo (v nadaljevanju Inštitut) niti na pripombe, ki jih je v postopku podala pooblaščena ocenjevalka in se do njih ni dolžna opredeliti (18. člen ZRev-2). Z vročitvijo odločbe o začetku postopka se subjekt nadzora seznani z dejstvi in dokazi ter ima možnost podati izjavo o razlogih za začetek postopka, v kateri lahko navaja dejstva in predlaga dokaze (139. člen ZRev-2). Agencija šele nato izda odločbo o izreku opomina. Odločitev lahko opre le na dejstva in dokaze, ki so navedeni v odločbi o začetku postopka oziroma v izjavi subjekta nadzora (drugi odstavek 140. člena ZRev-2). Navaja določbe MSOV 102 - Izvajanje (2013), točka 3 in SPS 1, točka 2 b), ki jih citira. Tožnica je v okviru metode diskontiranega denarnega toka pri ocenjevanju diskontne mere uporabila delež lastniškega kapitala (E) v celotnem kapitalu v višini 29,6 % in delež dolga (D) v višini 70,4 %. Slednjega je določila na podlagi prilagojenih podatkov iz baze Damodarana, pri čemer je kot delež dolga uporabila podatek za razmerje med dolgom in lastniškim kapitalom (D/E) v višini 70,4 %. Pravilen postopek je takšen, da pooblaščeni ocenjevalec iz podatka za razmerje D/E sam izračuna delež dolga in delež lastniškega kapitala. Pravilno izračunan delež dolga bi bil v tem primeru enak 0,413 %, delež lastniškega kapitala pa 0,587 %. Zaradi tega je bila diskontna mera, ki jo je izračunala pooblaščena ocenjevalka v višini 10,77 %, prenizka (pravilna bi bila 12,76 %) in končna ocenjena vrednost lastniškega kapitala po varianti 1 previsoka za 37 %, po varianti 2 pa za 43 %, kot izhaja iz zapisnika Inštituta 10. 12. 2014. V Izjavi je tožnica navedla, da je do napake pri izračunu diskontne stopnje res prišlo, vendar zaradi te napake niso bile kršene določbe točke 3 MSOV 102, temveč da napaka predstavlja le delno kršitev točke 2 b) SPS 1. Po mnenju pooblaščene ocenjevalke ji ni mogoče očitati niti namernega ravnanja niti nestrokovnosti. Napaka je bila tehnične narave, kar naj bi dokazoval izračun diskontne mere v poročilu tožnice za družbo C. d.d. V Izjavi je podala opis opravljenih postopkov. Pri modelu WACC je prišlo do napake zaradi sklica na napačno celico zaradi vrivanja celic v Damodaranov excel. Posledično je bila napaka iz Excelove tabele prenesena tudi v tekstovni del Poročila. Tožnica navaja, da je zbrala zadostne dokaze, da je zagotovila ustrezno podporo za ocenjevanje vrednosti in za določitev diskontne mere in da tehnična napaka ni vplivala na odločitve uporabnikov računovodskih informacij in ni nastala nobena škoda. Napako pa je takoj, ko je zanjo izvedela, odpravila in pripravila čistopis obeh poročil in jih predstavila in obrazložila stranki. K Izjavi je tožnica priložila Poročilo o preveritvi potencialne slabitve dobrega imena denar ustvarjajoče enote družbe B. d.o.o. na dan 31. 12. 2013 (popravek zaradi tehnične napake) z dne 8. 1. 2015 (Priloga 1), Poročilo o oceni vrednost dobrega imena denar ustvarjajoče enoteB. d.o.o. na dan 31. 12. 2013 (popravek zaradi tehnične napake) z dne 8. 1. 2015 ( Priloga 2b) ter izjava naročnika( Priloga 3).

2Po oceni toženke ugotovljena napaka ni sporna. Posledica ugotovljene napake je bila v Poročilu izračunana nadomestljiva vrednost denar ustvarjajoče enote (DUE) v višini 9,8 mio EUR, v popravljenem Poročilu pa v višini 6,9 mio EUR, kar pomeni z vidika razkritij v Letnem poročilu skupine B. za leto 2013, ki ga je tožnica predložila k Izjavi (Priloga 4) pomembno napačno navedbo in te napake ni mogoče šteti zgolj za tehnično napako, ki nima nikakršnega vpliva na uporabnike ocenjene nadomestljive vrednosti DUE. SPS 1 ne loči med vzrokom za nastalo kršitev. V zvezi z navedbami tožnice v Izjavi, Agencija ugotavlja, da Prilogi 2a (Poročilo o preveritvi potencialne slabitve dobrega imena denar ustvarjajoče enote družbe B. d.o.o. na dan 31. 12. 2013) in 2b predstavljata novo dejstvo, ki ne izhaja iz nadzorne dokumentacije in da je postopek izvedbe preizkusa potencialne slabitve dobrega imena, prikazan v obeh poročilih skupaj, skladen z zahtevami SRS (pravilno MRS - Mednarodnim računovodskim standardom - opomba sodišča) 36, zato postopek za izrek opomina v tej točki ustavlja.

3Tožnica je zoper obe odločbi Agencije začela postopek sodnega varstva zaradi napačne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka (1., 2. in 3. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1 v zvezi s 109. členom ZRev-2). Izrek odločbe o izreku opomina ni kratek, določen in jasen. Izrek bi glede na šesti odstavek 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) moral biti sestavljen po točkah. Ni jasno, kaj obsega očitana nepravilnost tožnici, na kateri temelji izrek opomina. Mešata se dva očitka in navedbe pravil, ki naj bi bila kršena in ni jasno, kaj vse naj bi kršitev obsegala. Odločba o izreku ukrepa ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in vsebuje neskladje med obrazložitvijo in izrekom ter je ni mogoče preizkusiti. Toženka je kršila tožničino pravico do izjave v postopku in ustavne pravice po 22. členu in 25. členu Ustave Republike Slovenije ter 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Toženka je šele v Odločbi navedla nekatera odločilna dejstva, glede katerih se tožnica ni mogla opredeliti v Izjavi ter je tožnici kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Toženka ji očita tudi napako iz Poročila o preveritvi potencialne slabitve dobrega imena denar ustvarjajoče enote družbe B. d.o.o. na dan 31. 12. 2013 in da Pogodba št. 34-OV-2013 ne določa, da bi bili predmet pogodbe dve poročili. Toženka se ne opredeli do dejstva, da sta bili obe poročili pripravljeni hkrati. Tožnica je v Izjavi dokazala, da je skladno z MRS 36 zadano nalogo opravila v dveh korakih. Toženka se glede tega ni opredelila. Toženka odločitev o izreku ukrepa utemeljuje na odločilnih dejstvih, ki niso bila predmet odločbe o začetku postopka. Tožnici je bila kršena pravica do obrambe in učinkovitega pravnega sredstva. Do napake pri izračunu diskontne stopnje je res prišlo, vendar zaradi te napake niso bile kršene določbe točke 3 MSOV 102. Napaka predstavljala le delno kršitev točke 2b) SPS 1, ki opredeljuje, da mora ocenjevalec vrednosti opraviti svoje delo brez napake. Tožnici ni mogoče očitati namernega ravnanja niti nestrokovnosti. Tožnica je v Izjavi predložila dokaze, da je samoiniciativno odpravila napako in je pripravila novo poročilo, o tem obvestila naročnika in da tudi po odpravljeni napaki ni bila potrebna slabitev dobrega imena niti ni bilo potrebno popravljati računovodskih izkazov niti letnega poročila in da ni prišlo do nobenega oškodovanja naročnika, da tožnica ni naredila strokovne napake, da je do napake prišlo iz tehničnih razlogov, ter da tožnica ni ravnala nestrokovno, namerno ali malomarno. Toženka se do tega ni opredelila.

4Nepravilno je stališče toženke, da ne bo ugotavljala okoliščin, v katerih je do napake prišlo, ker SPS 1 ne razlikuje teže kršitve glede na razlog, zaradi katerega do kršitve pride. Če je toženka nadzorni organ, ki izreka sankcijo za kršitve strokovnih predpisov, je dolžna postopati tudi v skladu z določbami Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in upoštevati tudi subjektivni odnos kršitelja do storjene kršitve. Tožnica pojasnjuje, da je iz preglednice "Eurocompfirm Excel" razvidno, da je uteži dejansko izračunala, v modelu pa je prišlo do sklica na napačno celico zaradi vrivanja celic v Damodaranov excel. Posledično je bila napaka iz excelove tabele prenesena v tekstovni del Poročila. Gre za napako tehnične narave. Tožnica podaja opis opravljenih postopkov. Iz poglavja 7. 2. Poročila izhaja, da je pri izračunu diskontne stopnje zbrala zadostne dokaze, da je zagotovila ustrezno podporo za ocenjevanje vrednosti in za določitev diskontne mere. Da je res prišlo do tehnične napake in ne do pomanjkanja znanja na tem področju dokazuje tudi dejstvo, da je tožnica diskontno mero pravilno izračunala pri drugem nadzorovanem projektu (C. d.d.), kar je toženka kot irelevantno zavrnila, s čimer pa se tožnica ne strinja. Za dokazovanje strokovnega znanja prilaga dokazilo o pravilnem razumevanju razlike med deležem dolga in D/E. Iz vseh pojasnil izhaja, da napaka ni bila posledica nepravilne odločitve tožnice glede potrebe po slabitvi dobrega imena, saj je tudi po odpravljeni računski napaki nadomestljiva vrednost vgrajenega dobrega imena DUE v vseh primerih višja od knjigovodske vrednosti dobrega imena in zato slabitev knjigovodske vrednosti dobrega imena ni potrebna, na kar kaže preračun (stran 10 tožbe). Potencialno slabitev je tožnica izračunala tudi na način, kot izhaja iz odločbe o začetku postopka (tabela na strani 10 in 11 tožbe).

5ZRev-2 med drugim določa prekrške pooblaščenih revizorjev, kar pomeni, da je toženka dolžna postopati tudi v skladu z določbami Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Navaja 1. člen ZP-1, ki ga citira. Ker ZRev-2 določa prekrške, je toženka kot nadzorni organ dolžna spoštovati določbe ZP-1, med drugim tudi določbe, ki urejajo inštitut "prekršek neznatnega pomena". Do napake je prišlo v takšnih okoliščinah, ki bi jih bilo potrebno upoštevati kot olajševalne okoliščine. Določbe ZRev-2, MSOV in SPS ne vsebujejo nobenih pravil, na podlagi katerih bi bilo potrebno pri ugotovljenih prekrških ugotavljati tudi subjektivni element, določa pa jih ZP-1 in bi jih morala toženka upoštevati. Stališče toženke, da okoliščine, v katerih je prišlo do napake, niso relevantne, je protiustavno ter v nasprotni z določbami ZP-1, za kar navaja razloge. Toženka bi jih morala upoštevati in se do njih opredeliti. Toženka je dolžna upoštevati subjektivni vidik. Sodišču predlaga, da obe odločbi v celoti odpravi in postopek za izrek opomina zoper tožnico ustavi, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe. Takšna oblika izreka opomina je ustaljena praksa toženke. Iz odgovora tožnice 8. 1. 2015 na zapisnik, pa tudi iz same tožbe nesporno izhaja, da se tožnica dobro zaveda očitkov toženke, da ti jasno izhajajo iz same odločbe. Precizno je tudi besedilo izreka odločbe o izreku ukrepa glede ustavitve postopka. Tožnici niso bile očitane kršitve pravil revidiranja, temveč so ji očitane kršitve pravil ocenjevanja vrednosti. Tožnica ne obrazloži, katera so dejstva, o katerih se ni imela možnost izjaviti. Zadeva, v zvezi s katero je tožnici izrečen opomin, to je napačno izračunana diskontna mera, je v celotnem postopku nadzora tako neposrednega, kot tudi v postopku izreka ukrepa nadzora, nespremenjena. Identični so tudi očitki v zvezi s tem. Ne drži navedba, da je tožnici karkoli očitano v zvezi s Poročilom o preveritvi potencialne slabitve dobrega imena denar ustvarjajoče enote B.d.o.o. na dan 31. 12. 2013 z dne 21. 2. 2014. V zvezi s slednjim poročilom ni bil začet postopek. Odločilno dejstvo v zvezi z navedenim poročilom je rezultiralo v ustavitvi postopka v zvezi z 2. točko izreka odločbe o začetku postopka. Toženka se je opredelila do navedb Izjavi v zvezi s tem poročilom. Poročilo o preveritvi potencialne slabitve dobrega imena denar ustvarjajoče enote družbe B. d.o.o. na dan 31. 12. 2013 (Priloga 2a) je bilo relevantno le glede očitkov v zvezi s kršitvijo MSOV 103, glede katerih pa je bil postopek ustavljen. Navedbe o načrtni pripravi dveh poročil so nepreverljive, glede na Pogodbo št. 34-OV-2013 za izdelavo poročila o vrednosti dobrega imena z dne 29. 10. 2013 ter Aneksa št. 1 z dne 3. 3. 2014 pa vprašljive, za kar toženka navaja razloge. Iz dokumentov ne izhaja, da bi bili predmet pogodbe dve različni poročili. Toženka je pojasnila dejstva, ki izhajajo iz Letnega poročila skupine B. za leto 2013 (v nadaljevanju letno poročilo) in ga je k Izjavi priložila tožnica, kjer je na strani 27 navedeno, da znaša nadomestljiva vrednost DUE 9,8 mio EUR, kar je enako v Poročilu o izračunani nadomestljivi vrednosti denar ustvarjajoče enote (DUE). Iz k Izjavi predloženega popravljenega poročila pa izhaja, da znaša nadomestljiva vrednost denar ustvarjajoče enote (DUE) 6,9 mio EUR. Iz razlike izhaja, da gre za pomembno napako. Ob predpostavki, da je v popravljenem poročilu pravilen znesek, je bila vrednost nadomestljive vrednosti DUE napačno ocenjena za 30 %. Ker je bila in še vedno je napačno izračunana vrednost izkazana v letnem poročilu, navedene napake ni moč obravnavati na način, da ta napaka nima nikakršnega vpliva na uporabnike ocenjene nadomestljive vrednosti DUE, saj so razkritja v letnem poročilu namenjena poslovnim odločitvam uporabnikov letnih poročil. Nespornemu dejstvu, da je do napake prišlo, tožnica ne nasprotuje. Napačno izračunana diskontna mera ne predstavlja zadostnih dokazov, v smislu zahteve MSOV 102 točka 3, s katerimi bi bila zagotovljena ustrezna podpora za ocenjevanje vrednosti. SPS 1 točka 2 b) jasno določa, da nobene napake niso sprejemljive. Navedbe tožnice o nezavestni napaki so pavšalne. Neskrbno oz. pomanjkljivo delo pooblaščenega ocenjevalca, četudi v obliki nezavestne malomarnosti, ravno tako utemeljuje izrek ukrepa. SPS 1 ne ločuje med slučajnimi, zavestnimi, naklepnimi ali kakršnimikoli drugimi strokovnimi napakami. Od pooblaščenega ocenjevalca kot veščaka se zahteva še posebna poklicna skrbnost. Ključna zahteva omenjenih pravil je, da mora biti delo pooblaščenega ocenjevalca opravljeno brez napake, saj je zgolj na ta način mogoče zagotoviti, da so ocene vrednosti pravilne. V konkretnem primeru je storjena napaka še toliko bolj pomembna, ker je šlo za ocenjevanje vrednosti za namen računovodskega poročanja. Naročnik je uporabil ocenjeno nadomestljivo vrednost ter jo razkril v letnem poročilu, nanjo se je zanesel tudi revizor. Ta informacija pa je na razpolago tudi drugim uporabnikom letnega poročila. V konkretnem primeru gre za pomembno postopkovno napako pri izračunavanju razmerja med dolgom in lastniškim kapitalom (D/E). Tožnica dokazuje svoje strokovno znanje z drugim tovrstnim izračunom, ki ni bil predmet nadzora, in se do pravilnosti le-tega toženka ne more opredeliti. Toženka ne presoja znanja tožnice, saj za to niti ni pristojna, temveč poklicno skrbnost in skladnost njenega ravnanja s pravili ocenjevanja.

7Tožnica neutemeljeno navaja, da bi morala toženka v postopku za izrek ukrepa upoštevati določbe ZP-1, saj v ZRev-2 ni podlage za predlagano ravnanje. Navedeni ukrep toženka izreka v funkciji regulatorja in ne prekrškovnega organa. Javni nadzor nad kakovostjo dela pooblaščenih ocenjevalcev temelji zgolj na objektivni presoji kakovosti njihovega dela. Podlago za izrek ukrepov lahko predstavljajo izključno preverljiva dejstva in dokazi. Uporabniki računovodskih izkazov so bili zavedeni na način, da jim je v letnem poročilu predstavljeno, da znaša nadomestljiva vrednost 9,8 mio EUR, kar je bistveno več, kot je dejansko znašala (6,9 mio EUR). Irelevantno je, kakšno odločitev je sprejelo poslovodstvo naročnika v zvezi s presojo potrebe po slabitvi, saj navedeno ni predmet izpodbijanih odločb. Toženka ne presoja pravilnosti računovodskih izkazov naročnika oziroma ustreznosti njegove presoje potrebe po slabitvi ocenjevanega sredstva. Storjena napaka toženke pomeni nestrokovno opravljeno delo z vidika pravil ocenjevanja vrednosti.

8V konkretnem primeru ni šlo za prekrškovni postopek temveč za postopek izreka ukrepa nadzora. Gre za dva ločena postopka. V letnem poročilu skupine B. za leto 2013, ki ga je tožnica priložila izjavi (priloga 4), je na strani 27 navedeno, da znaša nadomestljiva vrednost DUE 9,8 mio EUR, kar pomeni z vidika razkritij v letnem poročilu pomembno napačno navedbo in te napake ni mogoče šteti zgolj za tehnično napako, ki nima nikakršnega vpliva na uporabnike ocenjene nadomestljive vrednosti DUE, temveč gre za pomembno postopkovno napako pri izračunavanju razmerja D/E. Storjena napaka je v predmetni zadevi še toliko bolj pomembna, ker je šlo za ocenjevanje vrednosti za namen računovodskega poročanja.

9V pripravljalnih vlogi tožnica dodatno pojasnjuje svoja stališča in navaja odločbe ESČP (v angleškem jeziku). Meni, da je predmetna zadeva po vsebini kaznovalna in da ji je bila kršena pravica do sodnega varstva po 6. členu EKČP, pravica do fair trial in do zaslišanja. Kršeno je tudi načelo sorazmernosti, saj je povsem jasno, da je šlo le za računsko napako, ki ni imela pomembnih posledic. V ostalih primerih, kot jih navaja, je toženka izdajala opomine za vsebinske napake.

10Toženka v prvi pripravljalni vlogi zavrača tožničine razloge. Sklicuje se na prekluzijo glede listin in zaslišanja prič, ki jih tožnica predlaga. Gre za postopek, v katerem se izrekajo administrativne sankcije in ne za prekrškovni postopek. Sklicuje se na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (sodbi G 20/2003 in G 35/2011) in odločbo Ustavnega sodišča RS (I-U-220/03-2 z dne 13. 11. 2004, točka 10).

11Tožba ni utemeljena.

12Postopek sodnega varstva je po ZRev-2 spor o zakonitosti odločbe Agencije. Za postopek sodnega varstva se uporabljajo določbe ZUS-1 (drugi odstavek 109. člena ZRev-2). Po 114. členu ZRev-2 sodišče preizkusi odločbo nadzornega organa v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz zakona, ki ureja upravni spor. To so kršitve, na katere napotuje tretji odstavek 27. člena ZUS-1 (kršitve drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), zato je sodišče pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe o začetku postopka in izpodbijane odločbe o izreku opomina s formalne plati preizkusilo, ali je bil postopek pred toženko izveden v skladu s posebnimi določbami ZRev-2 oziroma v skladu z določbami ZUP, ki se uporabljajo podredno (drugi odstavek 102. člena ZRev-2). Tak preizkus je opravilo sodišče tudi v tem primeru.

13Pri tem je sodišče upoštevalo, da je postopek izreka opomina urejen dvofazno. Agencija v prvi fazi (če iz razpoložljivih podatkov izhaja utemeljen sum, da je podan kateri od razlogov za izrek opomina) odloči o začetku postopka (prvi in drugi odstavek 138. člena ZRev-2 v povezavi z drugim odstavkom 117. člena ZRev-2)¹ . V drugi fazi (po prejemu Izjave subjekta nadzora o razlogih za izrek opomina oziroma po izteku roka za takšno izjavo) pa o samem izreku opomina (prvi odstavek 140. člen ZRev-2 v povezavi z drugim odstavkom 117. člena ZRev-2). Sodno varstvo je zagotovljeno proti obema odločbama, vendar proti odločbi, s katero Agencija začne postopek za izrek opomina ni posebnega postopka sodnega varstva in se le-ta lahko zaradi morebitnih kršitev določb postopka do njene izdaje izpodbija s tožbo le v postopku sodnega varstva proti odločbi o izreku opomina (2. alineja drugega odstavka 110. člena ZRev-2 v povezavi s četrtim odstavkom 110. člena ZRev-2). V predmetni zadevi tožnica izpodbija obe odločbi, tako odločbo o začetku postopka kot odločbo o izreku opomina.

14V obravnavani zadevi je Agencija odločala v postopku javnega nadzora nad delom pooblaščenih ocenjevalcev, kadar ti izvajajo naloge ocenjevanja vrednosti pri subjektih, zavezani obvezni reviziji (prvi odstavek 33. člena ZRev-2)² ter izrekla ukrep nadzora. Pooblaščenemu ocenjevalcu lahko v predpisanem postopku izreče ukrep opomina (druga alineja prvega odstavka 97. člena ZRev-2), če pooblaščeni ocenjevalec krši določbe ZRev-2 oziroma drugih zakonov in predpisov, ki urejajo ocenjevanje vrednosti premoženja oziroma standarde ocenjevanja vrednosti, in ni pogojev za odvzem dovoljenja oziroma pogojni odvzem dovoljenja( 101. člen ZRev-2), tako kot v obravnavanem primeru.

Glede kršitev pravil postopka

15V obravnavani zadevi je po presoji sodišča sektorski regulator nastopal v okviru svojih pooblastil, ki jih ima po ZRev-2. Po presoji sodišča je v obravnavani zadevi postopek nadzora in izreka ukrepa potekal v skladu z določbami ZRev-2. Iz podatkov v priloženih spisih, kakor tudi iz obrazložitve izpodbijanih odločb izhaja, da je Agencija začela postopek za izrek opomina (prvi odstavek 138. člena v povezavi z drugim odstavkom 117. člena ZRev-2) z odločbo o začetku postopka za izrek opomina nad opravljanjem nalog pooblaščene ocenjevalke vrednosti podjetij, iz razlogov in na podlagi dokazov, kot jih navaja v izreku. Iz listinskih dokazov, kot jih toženka navaja: Poročilo o oceni dobrega imena denar ustvarjajoče enote B. d.o.o. na dan 31. 12. 2013 z dne 21. 2. 2014, Zapisnika Inštituta z dne 10. 12. 2014, Pripomb na ta zapisnik z dne 8. 1. 2015 in gradiva, zbranega pri nadzoru, je toženka ugotovila, da izhaja utemeljen sum, da je pooblaščena ocenjevalka pri pripravi Poročila kršila 88. člen ZRev-2, ki določa način ocenjevanja vrednosti.

16V skladu s prvim odstavkom 138. člena ZRev-2 (v povezavi z drugim odstavkom 117. člena ZRev-2) Agencija začne postopek izreka opomina, če iz podatkov, s katerimi razpolaga, izhaja utemeljen sum, da je podan kateri od razlogov za izrek opomina, določen s tem zakonom³ . V izpodbijani odločbi o začetku postopka za izrek opomina je toženka navedla razloge, zakaj je izdala odločbo o začetku postopka. Ti razlogi so skladni s podatki iz spisa in so konkretizirani, zato tožba, ko izpodbija to prvo procesno odločbo o začetku postopka, ni utemeljena⁴ . Ker pa se ZUP uporablja le podredno (drugi odstavek 102. člena ZRev-2), poseben ugotovitveni postopek pred izdajo prve odločbe v tem primeru ni predviden. V obravnavani zadevi izpodbijana odločba o začetku postopka vsebuje vse obvezne sestavine po tretjem odstavku 138. člena ZRev-2⁵ . Tožničini ugovori, da bi moral biti izrek sestavljen po točkah, na drugačno odločitev nimajo vpliva. Po šestem odstavku 213. člena ZUP je odločitev o tem, ali je treba razdeliti izrek na več točk, prepuščeno toženki, ki to lahko stori, če oceni, da je to potrebno. Po presoji sodišča je kljub temu, da toženka ni razdelila izreka na več točk, izrek odločbe o začetku postopka, kot tudi odločbe o izreku opomina jasen in določen, tožničini ugovori, da temu ni tako, pa so po presoji sodišča neutemeljeni. Izrek odločbe o izreku ukrepa opomina je tudi skladen z obrazložitvijo.

17Iz podatkov spisa razvidno, da je bilo načelo kontradiktornosti med postopkom pred Agencijo ves čas spoštovano, saj je bila odločba o začetku postopka tožnici vročena, tožnica pa je bila pozvana, da se o razlogih za začetek postopka izjavi (139. člen v povezavi z drugim odstavkom 117. člena ZRev-2). Tožnica je torej imela možnost, da v zvezi z očitanim sumom kršitve pravil ocenjevanja poda izjavo, v kateri je imela možnost izpodbijati ugotovitve Agencije ter predlagati vse dokaze v svojo korist. Tožnica je to pravico tudi izkoristila. Sodišče ocenjuje, da v obravnavani zadevi ni bila kršena pravica tožnice, da se v zadevi ustrezno izjasni ter da predloži vse dokaze. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je subjektu nadzora v postopku za izrek opomina spoštovanje načela kontradiktornosti zagotovljeno s tem, da se z vročitvijo odločbe o začetku postopka seznani z dejstvi in dokazi, ki po mnenju Agencije utemeljujejo začetek postopka ter s tem, da ima možnost podati izjavo o razlogih za začetek postopka, v kateri lahko navaja dejstva in predlaga dokaze (139. člen ZRev-2). V takem primeru Agencija lahko šele nato izda odločbo o izreku opomina, pri čemer pa lahko odločitev opre le na dejstva in dokaze, ki so navedeni v odločbi o začetku postopka oziroma v izjavi subjekta nadzora (drugi odstavek 140. člena ZRev-2).

18Tožničini ugovori, da obrazložitev odločbe o izreku opomina ni jasna in da odločba o začetku postopka ne vsebuje navedb kršitve in odločilnih dejstev, kot jih vsebuje odločba o izreku opomina, in da je s tem kršena pravica do izjave tožnice, niso utemeljeni. Agencija je v izpodbijanih odločbah o začetku postopka in izreku opomina natančno navedla listine in dokaze, na katerih sloni njena odločitev. Pri tem pa upoštevala in se opredelila tudi do dokazov, ki jih je tožnica predložila k Izjavi. Tožničini očitki, da ji toženka očita tudi napako v Poročilu o preveritvi potencialne slabitve dobrega imena denar ustvarjajoče enote družbe B. d.o.o. na dan 31. 12. 2013 pa so protispisni. Tožnica tudi nima prav, ko meni, da iz odločbe o izreku opomina ni jasno, kršitev katerega izmed poročil, ki jih je pripravila tožnica, predstavljajo očitane kršitve, zaradi katerih je tožnici izrečen opomin in glede katere kršitve je bil postopek ustavljen. Iz izreka obeh izpodbijanih odločb nedvomno izhaja, da je predmet izpodbijanih odločb Poročilo o oceni vrednosti dobrega imena denar ustvarjajoče enote družbe B. d.o.o. na dan 31. 12. 2013 z dne 21. 2. 2014 in ne Poročilo o preveritvi potencialne slabitve dobrega imena denar ustvarjajoče enote družbe B. d.o.o. na dan 31. 12. 2013 z dne 21. 2. 2014. Zoper slednjega ni bil začet postopek, zato so neutemeljeni razlogi tožnice, da je toženka svojo odločitev v odločbi o izreku opomina utemeljevala na dejstvih, ki niso bila predmet odločbe o začetku postopka in do katerih naj bi se tožnica ne mogla izjaviti. Ti očitki so protispisni in jih sodišče zavrača. Neutemeljen je tudi očitek, da niso jasna dejstva, glede katere kršitve je bil postopek ustavljen. Iz razlogov, navedenih na strani 7 obrazložitve odločbe o izreku opomina izhaja, da je bil postopek izvedbe preizkusa potencialne slabitve dobrega imena, prikazan v obeh poročilih skupaj, skladen z zahtevami MRS 36, kar je rezultiralo ustavitvi postopka v zvezi z 2. točko izreka odločbe o začetku postopka. Tožničini razlogi, da se odločitve ne da preizkusiti tako ne držijo. Toženka se je v obrazložitvi odločbe o izreku opomina opredelila do vseh dokazov, ki jih je priložila tožnica k Izjavi. V zadevi tako ne gre za to, da bi Agencija odločila na podlagi listin in dokazov, ki niso bili navedeni v odločbi o začetku postopka in ki jih ni v Izjavi priložil subjekt nadzora, kot meni tožnica. Zato po presoji sodišča ne gre za kršitev drugega odstavka 140. člena ZRev-2, kot želi prikazati tožnica.

19Brezpredmetno za ta postopek je sklicevanje tožnice na odločbe o izreku opomina različnim pooblaščenim ocenjevalcem, saj te odločbe niso predmet tega postopka, toženka pa je glede tega tudi prekludirana (tretji odstavek 139. člena ZRev-2) in gre za nedovoljeno tožbeno novoto. V postopku sodnega varstva tožnica ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov (113. člen ZRev-1). Postopek, ki ga je toženka vodila po ZRev-2 tudi ni prekrškovni postopek, zato je brezpredmetno vsakršno sklicevanje tožnice na določbe ZP-1, zato tudi razlogi, da gre za prekršek neznatnega pomena niso relevantni za ta primer, kjer toženka nastopa v vlogi sektorskega regulatorja.

Glede obstoja kršitve

20Subjektu nadzora je Agencija izrekla opomin zaradi kršitve 88. člena ZRev-2, ki določa, da mora ocenjevanje vrednosti po tem zakonu potekati na način, določen s pravili ocenjevanja vrednosti, ki vključujejo Mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti Odbora za mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti, druga pravila ocenjevanja vrednosti, ki jih izdaja oziroma določa Inštitut, ter druge zakone, ki urejajo ocenjevanje vrednosti posameznih oblik premoženja, in predpise, izdane na njihovi podlagi (v nadaljnjem pravila ocenjevanja vrednosti). Tožnici gre očitek kršitve MSOV 102 - Izvajanje, točka 3, ki med drugim določa, da je treba s postopki, kot so pregled, poizvedovanje, izračunavanje in analiza, zbrati zadostne dokaze, da je zagotovljena ustrezna podpora za ocenjevanje vrednosti, ker z izvedenimi postopki ocenjevanja diskontne mere ni zbrala zadostnih dokazov, s katerimi bi bila zagotovljena ustrezna podpora za ocenjevanje vrednosti in SPS 1, točka 2 b), ki določa, da mora pooblaščeni ocenjevalec pri ocenjevanju vrednosti opraviti svoje delo skrbno in brez napake ter pri tem upoštevati vse sestavine, ki pomembno vplivajo na oceno vrednosti, ker tožnica ni opravila svojega dela brez napake, saj je napačno izračunala diskontno mero, kar se je odrazilo v napačno ocenjeni vrednosti lastniškega kapitala.

21Očitek tožnice, da gre za materialno pravno zmotno stališče toženke o kršitvi tožnice MSOV 102, točka 3 in SPS 1, točka 2 b), ni utemeljen. Glede razlogov, ki jih je tožnica navajala v Izjavi in jih ponavlja tudi v tožbi, se je izrekla toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe o izreku opomina in se sodišče z njenimi razlogi strinja. Tožničine navedbe, da ji ni mogoče očitati niti namernega ravnanja niti nestrokovnosti, in da gre za napako tehnične narave, na drugačno odločitev ne vpliva. Tako kot navaja toženka, v navedenih pravilih ocenjevanja vrednosti ni podlage za upoštevanje subjektivnih razlogov za napačen izračun diskontne mere in ne predstavlja zadostnih dokazov v smislu zahteve MSOV 102, točke 3, s katerimi bi bila zagotovljena ustrezna podpora za ocenjevanje vrednosti. Na ta način je bila napačno izračunana nadomestljiva vrednost denar ustvarjajoče enote (DUE), kar je bilo predmet ocenjevanja tožnice, za 30 %, ker je kot delež dolga uporabila podatek za razmerje med dolgom in lastniškim kapitalom (D/E) na podlagi prilagojenih podatkov iz baze Damodarana, namesto da bi iz podatka za razmerje D/E sama izračunala delež dolga in delež lastniškega kapitala. Tudi ne gre za napako, ki nima vpliva na uporabnike, saj so razkritja v letnem poročilu namenjena poslovnim uporabnikom letnih poročil. Tožnica tudi ni samoiniciativno odpravila napake, saj je popravila predmetno Poročilo šele po opravljenem nadzoru s strani Inštituta 8. 1. 2015. Razlogi tožnice, da tudi po odpravljeni napaki ni bila potrebna slabitev dobrega imena in ni bilo potrebno popravljati računovodskih izkazov niti letnega poročila in da ni prišlo do oškodovanja naročnika, na kvalifikacijo pravne narave kršitve pravil ocenjevanja vrednosti, ki jih tožnici očita toženka, ne vplivajo na način, kot želi prikazati tožnica. Ob nespornem dejstvu, da je do napake prišlo, in da glede na razlago standardov s strani toženke, da po SPS 1 točka 2 b) niso sprejemljive nobene napake in da se od pooblaščenega ocenjevalca kot veščaka zahteva še posebna poklicna skrbnost pri opravljanju njegovega dela, so neutemeljeni očitki tožnice, da toženka ni upoštevala, da je do napake prišlo iz tehničnih razlogov, kot jih navaja, in da ni ravnala nestrokovno, namerno ali malomarno. Sodišče po povedanem sledi razlogom toženke, da gre v konkretnem primeru za pomembno postopkovno napako pri izračunavanju razmerja D/E, kar je toženka tudi pojasnila, zato sodišče nasprotne trditve tožnice kot neutemeljene zavrača. Subjektivni odnos tožnice do kršitve tudi po presoji sodišča nima vpliva na vrsto kršitve, saj javni nadzor nad kakovostjo dela pooblaščenih ocenjevalcev temelji na objektivni presoji kakovosti njihovega dela. Po 92. členu ZRev-2 se nadzor nad pooblaščenimi ocenjevalci opravlja z namenom preverjanja, če pooblaščeni ocenjevalci pri opravljanju ocenjevanja vrednosti ravnajo v skladu s pravili ocenjevanja vrednosti.⁶

22Glede na povedano se sodišče ne strinja z razlogi tožnice, da ni kršila pravil ocenjevanja vrednosti. Sodišče ne sledi razlogom tožnice, da gre le za napako tehnične narave, ki ne pomeni kršitev pravil ocenjevanja vrednosti. Po presoji sodišča je toženka utemeljeno zaključila, da je tožnica s tem, ko z izvedenimi postopki ocenjevanja diskontne mere ni zbrala zadostnih dokazov, s katerimi bi bila zagotovljena ustrezna podpora za ocenjevanje vrednosti, kršila MSOV 102 točka 3 in da je s tem, ko je napačno izračunala diskontno mero, kar se je odrazilo v napačno ocenjeni vrednosti lastniškega kapitala, kršila SPS 1 točka 2 b). Storjena napaka tudi po presoji sodišča pomeni nestrokovno opravljeno delo z vidika pravil ocenjevanja vrednost iz 88. člena ZRev-1 in ne gre zgolj za tehnično napako, kot meni tožnica. Toženka je zaradi kršitev navedenih pravil ocenjevanja vrednosti izrekla najmilejši ukrep nadzora nadzora - opomin na podlagi 101. člena ZRev-2.⁷ Po presoji sodišča takšen ukrep ni nesorazmeren, kot meni tožnica.

23ZRev-2 je temeljni področni zakon, ki med drugim ureja revidiranje, strokovna področja, povezana z revidiranjem, nadzor nad revidiranjem in ocenjevanjem vrednosti (1. člen ZRev-2). Po 31. točki 3. člena ZRev-2 je ocenjevanje vrednosti aktivnost, ki jo izvaja pooblaščeni ocenjevalec v skladu s pravili ocenjevanja vrednosti, da bi določil oceno vrednosti podjetja, nepremičnine oziroma strojev in opreme za računovodsko poročanje ter druge namene ocenjevanja vrednosti. Uresničevanje javnega nadzora nad ocenjevanjem vrednosti opravlja Agencija (33. člen ZRev-2). Kot izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, je tako kot skoraj vse normativne akte (tudi standarde) mogoče razlagati in razumeti na različne načine, kar pa ne pomeni, da lahko v vsakem primeru velja več različnih razlag, saj bi takšno stališče v celoti izničilo preskriptivni značaj standardov. To, da gre za pravila stroke na drugi strani pomeni, da mora imeti v dvomu odločilno vlogo pri njihovi razlagi ravno sektorski regulator, ki je odgovoren za pravno konsistentno in učinkovito delovanje posameznega področja. Sodni nadzor nad tem, katera od več možnih razlag je pravilna, je zato nujno zadržan in pride v poštev le v omejenem obsegu in šele tedaj, če tožeča stranka vzbudi upravičen dvom v pravilnost tolmačenja uporabljenih pravil (prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS G 18/2003 in G 11/2007). V obravnavanem primeru sicer ne gre za pravila revidiranja, na katera se nanaša navedena sodba Vrhovnega sodišča RS, vendar pa je navedeno stališče uporabljivo tudi v konkretnem primeru, ko gre za pravila ocenjevanja vrednosti. Tožnica pa s svojimi navedbami sodišču ni uspela vzbuditi upravičenega dvoma v pravilnost tolmačenja uporabljenih pravil ocenjevanja vrednosti (standardov) s strani Agencije. V obravnavani zadevi sodišče ne dvomi v pravilnost tolmačenja pravil SPS 1 točka 2 b) in MSOV 102 točka 3 s strani toženke v funkciji sektorskega regulatorja, katerih kršitev se tožnici utemeljeno očita. Sodišče glede razlage navedenih pravil ocenjevanja vrednosti sledi razlogom izpodbijane odločitve. Toženke je pojasnila, na podlagi kakšnih okoliščin in dejstev je ocenila, da tožnica z izvedenimi postopki ocenjevanja diskontne mere ni zbrala zadostnih dokazov, s katerimi bi bila zagotovljena ustrezna podpora za ocenjevanje vrednosti in da je napačno izračunala diskontno mero, kar se je odrazilo v napačno ocenjeni vrednosti lastniškega kapitala. S tem je tudi po presoji sodišča kršila 88. člen ZRev-2. Zatrjevanje tožnice, da gre (le) za tehnično napako, po povedanem tudi po presoji sodišča ne drži, kar je toženka obrazloženo tudi pojasnila in se pri tem opredelila tudi do razlogov tožnice. Sodišče v obravnavani ne dvomi v pravilnost razlage pravil stroke s strani toženke kot sektorskega regulatorja. Tako kot navaja toženka v odgovoru na tožbo, so bili uporabniki računovodskih izkazov zavedeni na način, da jim je v letnem poročilu predstavljeno, da znaša nadomestljiva vrednost 9,8 mio EUR, kar je bistveno več kot ta dejansko znaša (6,9 mio EUR). Ob tem pa sodišče še dodaja, da se tožnica v tem postopku nadzora ne more uspešno sklicevati na to, kakšno odločitev je sprejelo poslovodstvo naročnika v zvezi s presojo potrebe po slabitvi in da ni prišlo do oškodovanja naročnika, saj se v tem postopku presoja tožničina poklicna skrbnost in spoštovanje pravil ocenjevanja vrednosti.

24S tem je sodišče odgovorilo na tiste tožbene ugovore, ki so bili po njegovi presoji bistveni za odločitev. Odgovor na ostale tožbene ugovore pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe. Ker je bil postopek pred izdajo izpodbijanih odločb pravilen in ker sta izpodbijani odločbi na zakonu utemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo kršitev ustavnih pravic niti kršitev EKČP, je na podlagi drugega odstavka 109. člena ZRev-2 v povezavi s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

25Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Po presoji sodišča so bili vsi relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1). Tožničina zahteva, da sodišče izvede predlagane dokaze, pri čemer se sklicuje na dokaze, ki so bili izvedeni že v postopku nadzora, kar naj bi pomenilo, da naj razpiše glavno obravnavo, po presoji sodišča ni utemeljena. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe o izreku opomina pojasnila vse relevantne razloge za svojo odločitev, pri čemer se je izrekla tudi o vseh dokazih, ki jih tožnica predlaga, in se sodišče z njeno dokazno oceno strinja. Na podlagi 115. člena ZRev-2 pa sodišče tudi praviloma odloča brez glavne obravnave.

26Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

¹ Drugi odstavek 117. člena ZRev-2 določa:"Določbe podrazdelka o odvzemu dovoljenja se smiselno uporabljajo tudi za postopek izreka opomina in postopek izreka prepovedi izvrševanja pravic iz delnic".
² Agencija opravlja javni nadzor iz prvega odstavka 33. člena ZRev-2 s smiselno uporabo določbo ZRev-2, ki urejajo nadzor na revidiranjem ( drugi odstavek 33. člena ZRev-2).
³ V obravnavani zadevi ne gre za postopek, ki se začne po 128. členu ZUP, torej na zahtevo stranke, temveč gre za postopek, ki se začne po uradni dolžnosti. Postopek nadzora z izrekom ukrepa se namreč začne po uradni dolžnosti zaradi zaščite javnega interesa oziroma koristi, ki je v zagotavljanju zaupanja uporabnikov v strokovnost in visoko kakovost opravljenega dela pooblaščenih ocenjevalcev. Navedeno pomeni, da Agencija v okviru svojih pooblastil samostojno presoja (tretji odstavek 18. člena ZRev-2), ali bo na podlagi okoliščin, s katerimi se seznani, začela postopek po uradni dolžnosti (126. člen ZUP v zvezi z drugim odstavkom 102. člena ZRev-2).
⁴ Subjektu nadzora je namreč spoštovanje načela kontradiktornosti v postopku zagotovljeno s tem, da se z vročitvijo odločbe o začetku postopka seznani z dejstvi in dokazi, ki po mnenju Agencije utemeljujejo začetek postopka, ter s tem, da ima možnost podati izjavo o razlogih za začetek postopka, v kateri lahko navaja dejstva in predlaga dokaze (139. člen ZRev-2). Agencija lahko šele nato izda odločbo o ukrepu (v obravnavani zadevi o izreku opomina), pri čemer pa lahko odločitev opre le na dejstva in dokaze, ki so navedeni v odločbi o začetku postopka oziroma v izjavi subjekta nadzora (drugi odstavek 140. člena ZRev-2). Enako stališče o tem, da je subjektu nadzora spoštovanje načela kontradiktornosti zagotovljeno s tem, da se z vročitvijo odločbe seznani z dejstvi in dokazi, na podlagi katerih je Agencija začela postopek, je Vrhovno sodišče RS že sprejelo (npr. v zadevi G 50/2011).
⁵ Odločba o začetku postopka za odvzem dovoljenja mora vsebovati:- določen opis dejanja, ravnanj ali okoliščin, ki naj bi bile razlog za začetek postopka,- navedbo listin in drugih dokazov, na podlagi katerih je Agencija zaključila, da obstaja utemeljen sum iz prvega odstavka tega člena,- obrazložitev odločitve o začetku postopka. Po četrtem odstavku 138. člena ZRev-2 Agencija v odločbi o začetku postopka za odvzem dovoljenja določi tudi rok, ki ne sme biti krajši od 15 dni in ne daljši od 30 dni, šteto od dneva vročitve odločbe subjektu nadzora, v katerem se subjekt nadzora lahko izjavi o razlogih za začetek postopka.
⁶ Nadzorni organ opravlja nadzor nad pooblaščenimi ocenjevalci:-s sprotnim preverjanjem, ali ocenjevalci vrednosti izpolnjujejo pogoje za vpis v ustrezne registre;- s spremljanjem, zbiranjem in preverjanjem poročil in obvestil pooblaščenih ocenjevalcev, ki so po določbah tega zakona dolžni poročati Inštitutu oziroma ga obveščati o posameznih dejstvih in okoliščinah;-z opravljanjem pregledov dela pooblaščenih ocenjevalcev;- z izrekanjem ukrepov nadzora po tem zakonu ( 93. člen Zrev-2).
⁷ Agencija izreče pooblaščenemu ocenjevalcu opomin, če pooblaščeni ocenjevalec krši določbe tega zakona oziroma drugih zakonov in predpisov, ki urejajo ocenjevanje vrednosti premoženja oziroma standarde ocenjevanja vrednosti, in ni pogojev za odvzem dovoljenja oziroma pogojni odvzem dovoljenja.