VSL Sodba II Cpg 446/2017

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 206242/2012 z dne 27. 12. 2012 v 3. odstavku izreka obdržalo v veljavi, v 1. odstavku izreka pa le delno, tj. za znesek 951,96 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). V preostalem delu je 1. odstavek izreka citiranega sklepa razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki v roku 8 dni plača 588,97 EUR pravdnih stroškov, z obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka).

2Tožena stranka v pritožbi uvodoma navaja, da vlaga pritožbo zoper I. in II. točko izreka sodbe, vendar v nadaljevanju vsebinsko izpodbija le tisti del sodbe, s katerim ni uspela (I. točko izreka sodbe), za kar ima tudi pravni interes, medtem ko je II. točka izreka izpodbijane sodbe v njeno korist in zanjo ugodnejše odločitve ne more doseči. Višje sodišče je zato skladno s prvim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) štelo, da tožeča stranka izpodbija le I. točko izreka izpodbijane sodbe. Kot razlog za pritožbo tožena stranka navaja zmotno uporabo materialnega prava, kršitev 22. člena Ustave RS, 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitve razpravnega načela iz 7. in 212. člena ZPP. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. Oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena ZPP). V tovrstnih sporih veljajo nekatera posebna postopkovna pravila, urejena v tridesetem poglavju ZPP. Med drugim je v navedenem poglavju določeno, da morajo pravdne stranke vse trditve in ugovore podati v tožbi oziroma odgovoru na tožbo (451. člen ZPP - v sporih, ki tečejo na podlagi razveljavitve sklepa o izvršbi in odstopa zadeve v pravdo, pa v dopolnitvi tožbe in odgovoru na to vlogo). V nadaljnji pripravljalni vlogi lahko le še odgovorijo na navedbe nasprotne stranke. Nova dejstva in dokaze lahko podajajo le, če je to nujno zaradi navedb nasprotne stranke (452. člen ZPP). Tudi v sporih majhne vrednosti pa velja razpravno načelo. Sodišče je torej vezano na trditve, ki jih (pravočasno) podata pravdni stranki in odloča le v okviru slednjih.

6Pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je kršilo 22. člen Ustave RS, ker je odločilo drugače, kot naj bi v sporu med istima pravdnima strankama in ob enakem dejanskem stanju odločilo Višje sodišče v Ljubljani v zadevi I Cpg 1520/2016. Iz obrazložitve omenjene odločbe namreč izhaja, da tožeča stranka za uporabljen ključ delitve ni imela veljavne pravne podlage, zaradi česar bi stroške obratovanja lahko delila le skladno z določbami SPZ, tj. po solastniškem deležu. To pa je v bistvenem drugače kot v obravnavanem primeru: tožeča stranka je že v dopolnitvi tožbe zatrjevala, da stroške obračunava in razdeljuje (po solastniškem deležu in po števcih) na podlagi Pogodbe o opravljanju storitev uporabljanja poslovnih stavb z dne 1. 11. 2007 (v nadaljevanju Pogodba). Teh navedb tožena stranka v odgovoru na dopolnitev tožbe ni prerekala (to je storila šele kasneje, kar pa je glede na določbo 453. člena ZPP v sporu majhne vrednosti prepozno). Sodišče prve stopnje je zato te navedbe pravilno štelo za priznane. Ker je s pogodbo lahko dogovorjen kakršenkoli ključ delitve stroškov (kar implicitno izhaja iz 115. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ), pa se kot neutemeljen izkaže tudi očitek pritožnice, da bi lahko tožeča stranka stroške delila le skladno s 68. členom SPZ, torej samo po solastniškem deležu.

7Navedbe pritožnice, da tožeča stranka ni navedla koliko so znašali zneski obračunov dobaviteljev, bi lahko vplivale le na utemeljenost tožbenega zahtevka kot posledico dokaznega postopka in ne na sklepčnost tožbe (prim. odločbi VS RS III Ips 13/2012, III Ips 5/2012). Enako velja za ostale ugovore, ki jih tožena stranka izpostavlja v pritožbi (da Pogodba ni veljavna, da ne vsebuje podlage za zatrjevani ključ delitve stroškov oziroma, da ta tudi sicer ni pravilen). Predvsem pa bi morala tožena stranka te navedbe podati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi oziroma najkasneje v odgovoru na dopolnitev tožbe (prim. 451. člen ZPP), vendar tega ni storila. Določene ugovore je podala šele kasneje, kar pa je, glede na izrecno določbo 453. člena ZPP, prepozno in jih zato sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo.

8Kot je že bilo navedeno, sodišče odloča v okviru trditev, ki jih podajo stranke (7. člen ZPP). Ker v obravnavanem primeru tožena stranka (pravočasnih) ugovorov glede vsebine in veljavnosti Pogodbe, kot tudi glede ključa delitve stroškov ni podala, se sodišče prve stopnje v njihovo presojo pravilno ni spuščalo. Prav tako se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeljevati do odločbe I Cpg 1520/2016, saj, kot predhodno pojasnjeno, ne gre za primerljivo zadevo. Poleg tega pritožnica sama navaja, da je dejstva v zvezi s to odločbo navedla šele v četrti pripravljalni vlogi. Četrta pripravljalna vloga pa v sporu majhne vrednosti po zakonu ni dopustna (453. člen ZPP), zato je sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo in to svojo odločitev pojasnilo v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Navedba pritožnice, da se sodišče prve stopnje do te vloge ni opredelilo in s tem v zvezi uveljavljana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, tako ni utemeljena.

9Navedbe tožene stranke v drugem odstavku na strani 4 pritožbe, ob upoštevanju zgoraj pojasnjenega, za odločitev niso relevantne, zato se višje sodišče do njih ni posebej opredeljevalo (prvi odstavek 360. člen ZPP).

10Glede na navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

11Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi višjega sodišča, ta stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Tudi tožeča stranka mora zato sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali.