VSM Sodba IV Kp 8629/2015

I. Pritožbi zagovornika obdolženega A.V. se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje pod točko A izreka napadene sodbe v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu po členu 57/I KZ-1 izreče pogojna obsodba, s katero se mu izrečena enotna kazen 8 mesecev zapora šteje za določeno in hkrati izreče, da ta kazen ne bo izvršena, če obdolženi v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

II. V ostalem se pritožba zagovornika obdolženega zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A.V. spoznalo za krivega pod točko A/1 njenega izreka storitve kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katerega mu je določilo kazen pet mesecev zapora, pod točko A/2 kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, za katerega mu je določilo kazen tri mesece zapora in pod točko A/3 kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, za katerega mu je določilo kazen en mesec zapora, nato pa mu je na podlagi četrtega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen osem mesecev zapora. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolžencu naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovani družbi P.II.A. d.o.o. v višini 343,94 EUR v roku 15 dni, oškodovanca J.Š. pa je s premoženjskopravnih zahtevkom napotilo na pot civilne pravde. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka, in sicer pričnin v višini 13,00 EUR, stroške vročanja vabila v višini 51,90 EUR ter sodno takso v znesku 240,00 EUR po tarifni številki 7112 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) ter po tarifni številki 7301 ZST-1 v višini 26,00 EUR ter na podlagi 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP stroške oziroma potrebne izdatke oškodovanca P.T. in potrebne izdatke in nagrado njegovega pooblaščenca, o katerih bo sodišče odločilo s posebnim sklepom.

2Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da postopek zaradi kaznivega dejanja iz prvega odstavka 208. člena KZ-1 zoper obdolženca ustavi oziroma obdolženca zaradi kaznivega dejanja zatajitve in goljufije oprosti obtožbe, za kaznivo dejanje grožnje pa spremeni v pogojno kazen zapora.

3Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje:

4Zagovornik obdolženca sodišču prve stopnje očita, da ni ravnalo pravilno, ko je potem, ko oškodovanec dne 27. 6. 2016 na glavno obravnavo ni pristopil in svojega izostanka ni opravičil, ugodilo predlogu oškodovanca za vrnitev v prejšnje stanje, kljub temu, da je na glavni obravnavi štelo, da je oškodovanec predlog za pregon umaknil. V pritožbi namreč zagovornik navaja, da zdravniško potrdilo, ki ga je oškodovanec sodišču predložil po glavni obravnavi, ne izkazuje dejanskega stanja oškodovančeve upravičene odsotnosti z glavne obravnave. Sodišče prve stopnje je namreč sledilo navedbam oškodovanca, da je kritičnega dne bil pri zdravniku, ki mu je tudi izdal zdravniško potrdilo o njegovi odsotnosti z glavne obravnave, ne da bi pri tem preverjalo kdaj je oškodovanec dejansko bil pri zdravniku. Po navedbah zagovornika bi namreč oškodovanec kritičnega dne lahko prišel na glavno obravnavo ali vsaj svoj izostanek pravočasno opravičil.

5S takšnimi pritožbenimi navedbami zagovornik graja dejansko stanje, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo glede opravičljivega razloga oškodovanca za neprihod na glavno obravnavo, ko je odločalo o zahtevi pooblaščenca oškodovanca za vrnitev v prejšnje stanje.

6Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi dne 27. 6. 2016, ko oškodovanec svojega izostanka kljub pravilnemu vabljenju ni opravičil, štelo, da je predlog za pregon zaradi kaznivega dejanja zatajitve iz člena 208/I KZ-1 umaknil. Vendar pa je potrebno upoštevati, da je pooblaščenec oškodovanca v zakonsko določenem roku podal predlog za vrnitev v prejšnje stanje, kateremu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, v napadeni sodbi pa tudi navedlo tehtne razloge o svoji odločitvi, s temi pa v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. Ker je oškodovanec s predloženimi listinami in svojo izpovedbo potrdil razloge zaradi katerih ni mogel priti na glavno obravnavo, je odločitev sodišča prve stopnje, da je bil izostanek oškodovanca upravičen zaradi zdravstvenih razlogov ter zato ni mogoče šteti, da je zaradi njegovega izostanka nastopila posledica iz člena 306/III ZKP, torej umik predloga za pregon, pravilna. Pritožbeno sodišče namreč navaja, da se pri obravnavanju prošnje za vrnitev v prejšnje stanje iz prvega odstavka 61.a člena ZKP, ne presojajo strogo razlogi za izostanek oškodovanca z naroka za glavne obravnave, ampak predvsem ali oškodovanec izraža interes, da vztraja pri pregonu zoper obdolženca, kakor tudi ali je bil oškodovanec, kot udeleženec v postopku zadosti poučen o posledicah v smislu 14. člena ZKP. Oškodovanec je tudi po oceni pritožbenega sodišča ustrezno podkrepil svoj izostanek iz glavne obravnave z dne 27. 6. 2016 in ni namenoma zamudil naroka glavne obravnave. Pritožba zagovornika, ki se sklicuje na to, da zdravniško potrdilo oškodovanca ni raziskano in da so njegovi razlogi za neprihod na glavno obravnavo neupravičeni, ne more biti uspešna, še posebej, ko celo namiguje, da gre za krive listine in nedovoljeno ravnanje zdravnika. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede izostanka oškodovanca z glavne obravnave pravilno ugotovilo in njegovo odsotnost utemeljeno štelo za opravičeno, saj ni spregledati, da oškodovanec nikoli ni ovrgel svojega interesa, da se kazenski postopek proti obdolženemu začne in tudi konča.

7Pritožbeno sodišče pa še pripominja, glede na pritožbene navedbe zagovornika, da je potrebno imeti v vidu tudi določbo člena 14 ZKP, kjer je oškodovanec takšen udeleženec v postopku, ki bi ga moralo sodišče prve stopnje v vabilu na narok glavne obravnave bolj poučiti in ne samo formalno opozoriti, da se bo štelo, da je umaknil predlog za pregon, če na narok ne pride. Zato se zavzemanje zagovornika za smiselno uporabo tretjega odstavka 306. člena ZKP, pokaže kot neutemeljeno.

8Zagovornik obdolženega v pritožbi navaja, da je v napadeni sodbi o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov in izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami in zapisniki, s čimer meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP.

9Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj ima napadena sodba glede vseh obdolžencu očitanih kaznivih dejanj tehtne in prepričljive razloge, ki pa tudi niso v nasprotju z izvedenimi dokazi, in sicer izpovedbami prič, niti v nasprotju z listinami. Sodišče prve stopnje je razloge za svojo odločitev v obravnavani zadevi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zagovornik pa v bistvu v pritožbi podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in se sklicuje na zagovor obdolženca, ki mu utemeljeno ni sledilo že sodišče prve stopnje. Okoliščina, da policist, ki je obdolžencu vročal vabilo za zaslišanje, pri obdolžencu ni videl sporne opreme, na kar posebej opozarja pritožba, ne more omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje o dokazni oceni glede kaznivega dejanja obdolženca na škodo P.T., ki jih zagovornik prezre. Zavrnitev dokaznih predlogov, na katere se sklicuje zagovornik, pa je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi tehtno obrazložilo. Očitno pa je, kot že navedeno, da pritožnik ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pa ne predstavlja v pritožbi uveljavljane kršitve iz člena 371/I ZKP.

10Uspešen pa tudi ne more biti zagovornik, ko navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje za obdolžencu očitana kazniva dejanja ugotovilo zmotno in nepopolno. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje obdolžencu očitanih kaznivih dejanj ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanih mu kaznivih dejanj, kar je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Pritožbeno sodišče se na ustrezne in tehtne razloge napadene sodbe v celoti sklicuje, soglaša pa tudi s pravnimi ugotovitvami in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje ter le še glede na pritožbene navedbe zagovornika dodaja:

11Bistvo pritožbe je v trditvi, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo izpovedbe prič in neutemeljeno ni sledilo zagovoru obdolženca, s katerim je kazniva dejanja zanikal.

12Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno sledilo izpovedbi priče D.Š., ki je povedal, da je lastnik hiše, ki jo je kupil obdolženec, ki je dobro vedel, kateri predmeti so ostali v hiši in so last P.T., kar je potrdil tudi tekom postopka zaslišan P.T., ko je povedal, da je bila vsa oprema, ki je navedena v izreku napadene sodbe, njegova last in jo je hranil v hiši D.Š.. Ko je slednji hišo prodal je bilo novemu lastniku, torej obdolžencu, dobro znano, katere stvari s kupoprodajno pogodbo ni kupil, kar je izhajalo tudi iz same pogodbe. Zato je obdolženega tožil, saj mu ni vrnil opreme, ki mu je bila zaupana in se je nahajala v hiši, ko je hišo kupil obdolženi, kar so potrdile tudi priče R. in N.Š. ter R.K., ki so oškodovančevo opremo v hiši tudi videli. Sodišče prve stopnje je izpovedbam navedenih prič sledilo, z njimi pa je potrjena tudi izpovedba oškodovanca P.T. in ovržen zagovor obdolženca, katerega je omajala tudi V.K., partnerica obdolženca, ki je povedala, da so se v hiši nahajale tudi stvari oškodovanca, ki jih je prepoznala tudi na fotografiji. Sicer pa je tudi iz kupoprodajne pogodbe razbrati, da se je v hiši nahajala še oprema, ki ni stvar kupoprodajne pogodbe, ampak je stvar posebnega dogovora med strankama. Zato pritožba, ki ponavlja obdolženčev zagovor in podaja lastno oceno izpovedb zaslišanih prič, ne more biti uspešna, saj je tudi nepremičninska agencija D. posredovala fotografije opreme, ki se je nahajala v hiši, iz katerih izhaja, da gre za opremo višjega cenovnega razreda. Glede na navedeno, in ker obdolženi ni vrnil premičnih stvari, ki izhajajo iz izreka napadene sodbe in so mu ob nakupu hiše bile zaupane v hrambo, saj so last P.T., si jih je na škodo T. v vrednosti okrog 10.000,00 EUR protipravno prilastil. S takšnim svojim protipravnim ravnanjem je obdolženi izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1, dejanje pa je storil s krivdno obliko direktnega naklepa, kot to pravilno zaključuje sodišče prve stopnje. Zato zagovornik, ki skuša prepričati, da bi lahko nekdo drug odnesel stvari iz hiše, ker se je ta puščala odprta, ne more biti uspešen, saj so tekom postopka zaslišane priče določno povedale, da se je oškodovančeva oprema ob nakupu hiše v njej nahajala. Zagovornik se sicer sklicuje na uradne zaznamke in na zavrnitev dokazov, vendar ne more biti uspešen, saj uradni zaznamek ni dokaz v kazenskem postopku, sodišče pa je dokaz z zaslišanjem prič utemeljeno zavrnilo, saj je pravilno zaključilo, da je glede na vse v postopku že izvedene dokaze izvedba predlaganih dokazov nepotrebna in ne bi z ničemer pripomogla k razjasnitvi zadeve.

13Zagovornik obdolženca ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja goljufije, ko navaja, da obdolženi ob sklenitvi posla ni ravnal z goljufivim namenom, saj je izgubil službo. Ko pa se je ponovno zaposlil, pa je poravnal 800,00 EUR, tako da sedaj dolguje še 343,00 EUR, pri tem pa sam navaja, da je obdolženec že ob nakupu talnega porcelana - kamna, vedel, da je v slabem finančnem stanju, za kar je vedel tudi prodajalec.

14S takšnimi pritožbenimi navedbami zagovornik v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je glede kaznivega dejanja goljufije ugotovilo sodišče prve stopnje. Zagovornikova pritožba v tej smeri pa ne more biti uspešna, saj pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede kaznivega dejanja goljufije dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, saj je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze pa pravilno ocenilo in na tej podlagi obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja. Takšno svojo odločitev je v napadeni sodbi tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo. Zato se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na ustrezne razloge napadene sodbe ter le še na pritožbo zagovornika obdolženca dodaja:

15Glede navedenega kaznivega dejanja namreč ni sporno, da je obdolženi sklenil pogodbo o nakupu kamna na obroke, s katero se je zavezal kupnino v višini 1.443,93 EUR plačati v petih obrokih. Ob prevzemu kamna pa je plačal le prvi obrok 300,00 EUR, naslednjih obrokov pa v dogovorjenem roku ni plačal, kljub temu, da ga je oškodovanec pozival k plačilu, ga klical po telefonu, nato pa je obdolženi spremenil številko, tako da ga več ni mogel dobiti. Šele, ko se je obdolženi znašel v kazenskem postopku, pa je dne 9. 3. 2016 plačal še 800,00 EUR, s čimer pa obveznosti še vedno ni izpolnil v celoti. Kot izhaja iz izpovedbe M.S., mu je obdolženi ob nakupu kamna tudi povedal, da dela v Avstriji ter mu povedal višino plače, ki je bila za naše razmere dobra. Zato pritožba, ki skuša prepričati, da je S. za finančne težave obdolženca vedel že ob sklenitvi pogodbe in da obdolženi ni ravnal z goljufivim namenom, ni utemeljena. Tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da je obdolženi z namenom, da bi sebi pridobil protipravno premoženjsko korist spravil M.S. v zmoto in ga s tem zapeljal, da mu je ta prodal talni porcelan na obroke, in sicer na pet obrokov, kar je slednji storil zato, ker mu je obdolženi navajal ob prevzemu blaga, da je zaposlen v Avstriji, mu povedal za višino plače, ki ni bila nizka, zato mu je verjel in mu tudi izročil kamen, katerega še do danes v celoti ni plačal. Zagovornik, ki skuša obdolženčev goljufiv namen izpodbiti, ko se sklicuje na to, da je obdolženi lastnik več kot 100.000,00 EUR vredne hiše, v kateri je rubljiva oprema, ki presega dolgovani znesek, ne more omajati krivde, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, in sicer direktni naklep, ki ga je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo v točki 17. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje obdolženega utemeljeno spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije, pritožba, ki meni, da goljufiv namen pri obdolžencu ni bil podan, pa glede na navedeno ne more biti uspešna.

16Zagovornik se pritožuje tudi zaradi kaznivega dejanja grožnje, ki jo je obdolženi storil na škodo J.Š. na način, kot izhaja iz izreka 3 napadene sodbe. Meni namreč, da obdolženega ravnanja ni mogoče opredeliti kot kaznivega dejanja, saj je obdolženi bil kaznovan zato, ker naj bi ustrahoval oškodovanca in ga s tem vznemiril, vendar je po oceni zagovornika z navedenim zgolj prekoračil neke normalne norme obnašanja. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni mogoče slediti, saj besede, ki jih je obdolženi dne 8. 5. 2016 po GSM telefonu izrekel oškodovancu, vsekakor kažejo na to, da ga je hotel ustrahovati ali vznemiriti in da je šlo za resne grožnje, ki so pri oškodovancu izzvale občutek strahu, nemira in osebne ogroženosti. Da je obdolženi te besede izrekel oškodovancu je povedal slednji sam, ki je sicer vse okoliščine dejanja natančno in prepričljivo opisal, opisal pa je tudi način in besede, ki mu jih je izrekel obdolženec. Sodišče prve stopnje pa ni imelo nobenega razloga, da izpovedbi oškodovanca ne bi verjelo, saj je njegovo izpovedbo potrdila tudi oškodovančeva mama, ki jo je o grožnjah obdolženca takoj obvestil. Nobene okoliščine oziroma siceršnji medsebojni odnosi obdolženca in oškodovanca, obdolženca ne opravičujejo za izrečene grožnje, niti ne izključujejo njegove kazenske odgovornosti. Zagovornik, ki meni, da je obdolženi z izrečenimi besedami zgolj prekoračil normalne norme obnašanja in da je zgolj pretirano čustveno reagiral in da bi moralo sodišče prve stopnje dejansko stanje raziskati zakaj je do obravnavanega kaznivega dejanja prišlo, ker naj bi oškodovanec vlomil v obdolženčevo hišo, ni utemeljena, saj je dejansko stanje v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno. Glede na navedeno je obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, pravilno ugotovilo tudi krivdo obdolženca, in sicer direktni naklep, kar vse je v napadeni sodbi tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v preostalem na te razloge tudi sklicuje.

17Iz navedenih razlogov, in ker pritožba zagovornika niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni krivdni izrek, pritožbeno sodišče pritožbi zagovornika ni sledilo.

18Utemeljena pa je pritožba zagovornika zoper odločbo o kazenski sankciji glede kaznivega dejanja grožnje, pritožbeno sodišče pa je glede na uveljavljane pritožbene razloge odločbo o kazenski sankciji preizkusilo v skladu z določbo člena 386 ZKP. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri izrekanju kazenske sankcije napačno ocenilo predkaznovanost obdolženca glede na to, kdaj je storil očitana mu kazniva dejanja. Obdolženi je namreč kaznivo dejanje zatajitve po členu 208/I KZ-1 in goljufije po členu 211/I KZ-1 storil dne 16. 7. 2014 oziroma 28. 5. 2014, za kaznivo dejanje poslovne goljufije iz člena 228/I KZ-1 pa je bil pravnomočno kaznovan dne 8. 10. 2014, kot to izhaja iz IKE, torej gre za pokaznovanost in ne predkaznovanost. Razen tega pa je potrebno povedati, da je bil obdolženi za storitev kaznivega dejanja tihotapljenja tujcev pravnomočno kaznovan 8. 1. 1996. Zato je sodišče prve stopnje predkaznovanost obdolženca napačno ocenilo, pri čemer pa je tudi od kaznivega dejanja ponarejanja listin iz člena 251/I KZ-1 preteklo že 8 let. Vse to izhaja iz podatkov kazenske evidence za obdolženega A.V., kar je narekovalo spremembo na prvi stopnji izrečene kazenske sankcije iz zaporne kazni v izrek pogojne obsodbe, pri čemer je pritožbeno sodišče na prvi stopnji izrečeno enotno zaporno kazen osem mesecev zapora štelo za določeno in obdolžencu izreklo preizkusno dobo v trajanju štirih let. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da bo z izrečeno pogojno obsodbo pri obdolžencu dosežen namen kaznovanja, da ta v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj.

19Pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe skladno z določilom člena 383/I ZKP ni ugotovilo kršitev, zato je o pritožbi zagovornika obdolženega odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

20Ker je obdolženi s pritožbo delno uspel izrek o plačilu sodne takse kot stroškov pritožbenega postopka odpade (člen 98/II ZKP).