VSK Sodba Cpg 58/2017

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 11.760,15 EUR. (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje), katerega je vtoževala iz naslova škode, nastale ji z izplačili invalidnin in invalidskih pokojnin v letih 2013 do 2015 svoji zavarovanki. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne 1,20 EUR pravdnih stroškov.

2Zoper to odločitev se je pritožila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navedla je, da je v tem sporu svoj zahtevek temeljila na 193. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), ki je lex specialis glede na določbo 18. člena Zakona o obveznem zdravstvenem zavarovanju v prometu (ZOZP), saj je to predpis, ki je v prvi vrsti namenjen zavarovancem za primer nastopa zavarovanih rizikov starosti, invalidnosti in smrti, in ne posega na ureditve v drugih zakonih. Zahtevku bi bilo potrebno ugoditi na podlagi določb ZPIZ-2, pa tudi določb ZPIZ-2B, ki je že veljal v času odločanja in ki upravičenja za uveljavljanje odškodnine ne veže na čas nastanka škode. Namen spremembe 193. člena in uvedba 190.a člena ZPIZ-2 je bil, da se v pokojninski blagajni zbere čim več sredstev, in da pride v primeru krivdnih ravnanj posameznikov do prerazporeditve bremena za zagotavljanje sredstev pokojninske blagajne (ki je financirana ,,s strani vseh nas") tudi na zavarovalnico. Za financiranje pravic iz socialne varnosti je potrebno, da se krivdno povzročena škoda financira s strani tistega, ki jo je povzročil.

3Pritožba ni utemeljena.

4Dejansko stanje v predmetni zadevi ni sporno. Tožeča stranka zahteva kot svojo škodo, ki jo je s prometno nezgodo dne 27.7.2005 povzročil pri zavarovanki tožeče stranke zavarovanec tožene stranke, in ki se kaže v izplačanih invalidninah in invalidskih pokojninah, katere je tožeče stranka izplačala svoji zavarovanki v letih 2013, 2014 in 2015. Sporno pa je vprašanje, ali je podana pravna podlaga za obveznost tožene stranke, da tožeči stranki izplača odškodnino za zgoraj navedeno škodo.

5Tožeča stranka ni bila direktni oškodovanec v škodnem dogodku, kar pomeni, da je do povrnitve škode upravičena le, če je tako določeno s predpisi.¹ Pravico do odškodnine indirektnim oškodovancev iz naslova avtomobilske odgovornosti je v letu 2006 uzakonil ZOZP, ki je v 18. členu določil, da so zavarovalnice dolžne kriti tudi odškodninske zahtevke zavodov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vendar šele po tem, ko bi bili poplačani vsi odškodninski zahtevki ostalih oškodovancev - vse do višine zavarovalne vsote. V skladu s to določbo so bile torej vrste škod, ki jih je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju: Zavod) lahko uveljavljal iz naslova obveznega zavarovanja, omejene. Med njimi ni bilo škode za izplačane invalidnine in invalidske pokojnine. Takšna normativna ureditev je veljala vse do 1.1.2016, ko je stopila v veljavo novela ZPIZ-2B (Ur. I. RS, št. 102/2015), katera je s spremenjenim drugim odstavkom 193. člena² in z novim 190.a členom³ Zavodu dala pravico zahtevati povrnitev za povzročeno škodo ne glede na predhodno opisane omejitve iz ZOZP. Vprašanje, ki je v tej pravdi ključno, je torej, ali je Zavod upravičen do povrnitve škode, ki je tožeči stranki nastala v letih 2013, 2014 in 2015⁴, torej v času pred uveljavitvijo novele ZPIZ-2B. Ne gre torej za vprašanje, določbe katerega izmed dveh zakonov, ki sta bila istočasno v veljavi, in ki sta drugače uredila isto vprašanje, naj se uporabijo⁵, ampak vprašanje, ali se lahko zakonska določba uporabi za nazaj.

6ZPIZ-2B v prehodnih določbah ni uredil, od kdaj dalje se uporablja navedeni 190.a člen. Pri odločitvi o tem, ali se lahko novela zakona uporabi tudi za primere, nastale pred njeno uveljavitvijo, je potrebno z vidika prepovedi retroaktivnosti iz 155. člena Ustave RS in z vidika načela varstva zaupanja v pravo pretehtati, kateri izmed osnovno zavarovanih dobrin je v konkretnem primeru potrebno dati prednost⁶. Pri presoji, ali bi določba 190.a člena ZPIZ-2 z njeno retroaktivno uveljavitvijo pomenila poseg v načelo zaupanja v pravo in v pravni položaj strank iz naslova obveznega zavarovanja v prometu, je potrebno upoštevati, da je obvezno zavarovanje v prometu specifično zavarovanje, kjer je zakonodajalec s svojim predpisom omejil svobodno voljo pogodbenih strank, višina premij za to zavarovanje pa mora upoštevati in kriti vse možne odškodnine, ki so jih zavarovalnice dolžne po zakonu izplačevati, pri čemer zavarovalnice za obdobje izpred 1.1.2016 pri višini zavarovalnih premij niso mogle vedeti in upoštevati, da naj bi se njene obveznosti (izplačila odškodnin) povečevale zaradi (kasnejših) zakonodajnih sprememb. V prid stališču, da se novela iz 190.a člena ne uporabi za nazaj, govorijo tudi naslednje okoliščine: iz obrazložitve predloga ZPIZ-2B ni razvidno, da bi šlo za spremembo, potrebno zaradi zavarovanja kakšne ogrožene pravne dobrine; ta sprememba ni vezana na noben evropski predpis, zaradi česar bi lahko bila predvidljiva; tožeča stranka v razmerju do tožene stranke ni šibkejša stranka, ki bi jo bilo potrebno varovati. Okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba, sicer niso zanemarljivega pomena in so bile nedvomno vodilo za spremembo določbe 190. člena ZPIZ-2. Ne morejo pa pretehtati zgoraj izpostavljenih razlogov, zaradi katerih se spremenjene določbe ne sme uporabiti za škodo, nastalo pred njeno uveljavitvijo.

7Pritožba zato pravilnega stališča sodišča prve stopnje, da velja odgovornost zavarovalnice za druge škode iz naslova avtomobilske odgovornosti (razen tistih, ki jih je predpisal ZOZP v 18. členu) šele od 1.1.2016 dalje, ne more izpodbiti, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

¹ Tako tudi določba 271. člena ZPIZ-1 in prvi odstavek 190. člena ZPIZ-2.
² ki ureja odgovornost posameznika za škodo Zavoda
³ ki ureja odgovornost zavarovalnice za škodo Zavoda
⁴ V skladu s 165. členom OZ bi tožeča stranka imela zapadlo odškodninsko obveznost od posameznega izplačila invalidnine oz. invalidske pokojnine dalje.
⁵ kar bi bilo vprašanje specialnosti predpisa, kot to izpostavlja pritožba
⁶ primerjaj odločbe VS RS II Ips 882/2009, II Ips 54/2012