VSL Sodba in sklep II Cp 1313/2017

I. Pritožba tožene stranke se v delu zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe zavrže.

II. V ostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba drugotožeče stranke zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se primarnemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke¹ delno ugodi in toženi stranki naložilo, da mora drugotožeči stranki, M. V., plačati 226.850,21 EUR z zamudnimi obrestmi po 8 % letni obrestni meri od 9. 5. 2014 do plačila (I. točka izreka). V II. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek prvotožeče stranke in višji tožbeni zahtevek drugotožeče stranke (376,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2011 do plačila ter zamudne obresti, ki presegajo v I. točki prisojene zamudne obresti). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna drugotožeči stranki povrniti 3.463,15 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zamudnimi obrestmi po 8 % letni obrestni meri od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka). Prvotožeči stranki pa je naložilo povrnitev 2.616,81 EUR pravdnih stroškov tožene stranke, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi po 8 % letni obrestni meri od poteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožujeta drugotožeča in tožena stranka.

3Drugotožeča stranka se pritožuje zoper zavrnitev zahtevka za plačilo zamudnih obresti od zneska 226.850,21 EUR od 24. 5. 2011 do 9. 5. 2014 (II. točka izreka izpodbijane sodbe), iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku². Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevku za plačilo zamudnih obresti po 8 % letni obrestni meri od prisojenega zneska od 24. 5. 2011 dalje do plačila ugodi. Meni, da v okoliščinah konkretnega primera ni bistveno, kdo je podal zahtevek za plačilo priigranih sredstev. Med strankama je nesporno, da je bil zahtevek za sprostitev sredstev na igralnem računu "X" podan in ga je tožena stranka tudi prejela dne 24. 5. 2011. Zahtevek je bil toženi stranki posredovain iz email naslova v.m@gmail.com, to je iz istega naslova, ki je bil uporabljen za registracijo igralnega računa. Tožena stranka je tako natančno vedela, za kateri igralni račun gre, razpolagala pa je tudi z vsemi potrebnimi podatki za identifikacijo zahtevka in plačilo in je torej prišla v zamudo takoj po prejemu zahtevka (ob upoštevanju prvega odstavka 37. člena Uredbe o igrah na srečo pa z iztekom petih delovnih dni od prejema zahtevka, to je dne 31. 5. 2011), ne glede na to, ali je zahtevek toženi stranki posredovala (oziroma kliknila "odpošlji") prvotožeča stranka ali pritožnik. Glede na to, da je bil igralni račun "X" registriran na ime prvotožeče stranke J. V.³ in da navedeno določilo uredbe predvideva, da zahtevek poda oseba, na čigar ime je ustvarjen igralni račun, je bil torej zahtevek dne 24. 5. 2011 podan pravilno in je tožena stranka prišla v zamudo s plačilom v roku petih delovnih dni od prejema zahtevka, tj. 31. 5. 2011, zamudne obresti pa so začele teči od 1. 6. 2011 dalje. Tudi v kolikor bi zahtevek za plačilo moral podati osebno pritožnik, kar glede na navedeno ne drži, pritožnik opozarja, da je prvostopenjsko sodišče v vsakem primeru zaključilo, da e-poštni račun, s katerega je bil poslan zahtevek, ni bil račun prvotožeče stranke, temveč račun pritožnika ter da je bil dejanski imetnik igralnega računa "X" prav tako pritožnik⁴. Pritožnik se podrejeno sklicuje na drugi odstavek 1141. člena malteškega Civilnega zakonika, ki določa, da obresti zapadejo v plačilo z dnem, ko je opravljeno kakršnokoli dejanje pred sodiščem. Pritožnik je tožbo pred sodiščem vložil dne 9. 5. 2013. Tudi v kolikor bi pritožbeno sodišče štelo, da zahteva za izplačilo ni bila podana ustrezno že dne 24. 5. 2011 ter ni učinkovala za pritožnika, so zamudne obresti začele teči najkasneje od dne vložitve tožbe dalje (in ne šele od njene vročitve toženi stranki) in bi torej morale biti prisojene vsaj od 9. 5. 2013 dalje.

4Tožena stranka s pritožbo izpodbija sodbo v obsegu, v katerem je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek prvotožeče stranke zavrnilo, namesto, da bi ga (zaradi nepristojnosti) zavrglo ter v obsegu, v katerem je ugodilo tožbenemu zahtevku drugotožeče stranke. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da se izreče za nepristojno za odločanje in tožbo tožeče stranke zavrže, oziroma podredno, da sodbo v I. točki izreka razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa ustrezno razveljavi oziroma spremeni tudi III. oziroma IV. točko izreka izpodbijane sodbe tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je prvotožeča stranka pogodbo s toženo stranko sklenila le navidezno, da ni pogodbena stranka (posledično niti kot potrošnik), niti oškodovanka. Zato ni podana nobena podlaga za pristojnost slovenskega sodišča. Tožena stranka je pristojnosti ugovarjala pravočasno, v odgovoru na tožbo. Tožbeni zahtevek prvotožeče stranke je potrebno zavreči, ne (zgolj) zavrniti. Prvostopenjsko sodišče v zvezi s svojo odločitvijo ne navede pravne podlage, zaradi katere bi bilo upravičeno svojo pristojnost opreti izključno na navedbe v tožbi. Zdi se, da se opira na 17. člen ZPP (ki določa, da se pristojnost presodi na podlagi navedb v tožbi in sodišču znanih dejstev, ob predhodnem preizkusu tožbe), vendar spregleda tretji odstavek 18. člena ZPP, po katerem se mora sodišče, če med postopkom ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče Republike Slovenije, izreči za nepristojno, razveljaviti opravljena pravdna dejanja in zavreči tožbo. Sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 18. člena ZPP oziroma absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 3. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je napačno uporabilo določbe o mednarodni sodni pristojnosti ter odločilo o zahtevku v sporu, ki ne spada v pristojnost (slovenskega) sodišča, kar je vodilo v izdajo nepravilne in nezakonite sodbe, nadalje bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj obrazložitev sodbe ne vsebuje razlogov za določitev pristojnosti oziroma je obrazložitev tako pomanjkljiva, da se ne more preizkusiti, ter bistveno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, saj sodišče (v okviru odločanja o pristojnosti) ni presodilo izvedenih dokazov, kar je vodilo v izdajo nepravilne in nezakonite sodbe, hkrati pa je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo ter pravila o pristojnosti. Sodišče je tožečo stranko neupravičeno štelo za potrošnika. Tožena stranka je v postopku nasprotovala uporabi pravil Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah⁵ v delu, ki se nanaša na pristojnost v potrošniških sporih. Prvostopno sodišče je neutemeljeno sledilo stališču Višjega sodišča v sklepu I Cp 4545/2010 z dne 11. 5. 2011, ki je kot odločilni argument, da se igranja pokra ne more šteti kot poklicno dejavnost, navedlo, da igralci pokra za opravljanje dejavnosti iger na srečo niso bili registrirani. Za zadostitev pogojem "poklicne ali pridobitne dejavnosti" oziroma "poslovne ali poklicne dejavnosti" dejanska registracija opravljanja določene dejavnosti po Uredbi Bruselj I ni pogoj. V zvezi s tem tožena stranka ponavlja navedbe, ki jih je obširno podala že v svojih vlogah. Prvostopno sodišče tudi zapiše, da argument Višjega sodišča iz zgoraj navedene zadeve "ni odvisen od okoliščin dejanskega stanja posamezne zadeve in zato v celoti velja tudi za obravnavano zadevo". Pa vendar sklicevanje tožene stranke na sodbo Finančnega sodišča v Kölnu v nadaljevanju zavrne kot neutemeljeno z navedbo, da gre "že na prvi pogled za druge vrste igralca pokra kot pri tožeči stranki". Gre za notranje nekonsistentno stališče, zaradi česar je sodba obremenjena z absolutno kršitvijo pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako so kriteriji in merila, po katerih je sodišče odločilo, da tožeča stranka ne ustreza pojmu profesionalnega igralca oziroma da je neprimerljiva z igralcem iz kölnske zadeve, povsem arbitrarni in brez podlage v materialnem pravu. Po mnenju tožene stranke je tožbeni zahtevek (drugo)tožeče stranke tudi materialnopravno neutemeljen. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo kršitev pravil tožene stranke s strani drugotožeče stranke. Napačen pa je sklep sodišča, da glede na okoliščine tožena stranka ni upravičeno zasegla dobroimetja drugotožeče stranke na računu "X". Prvostopno sodišče ni navedlo nobenega roka, v katerem bi tožena stranka morala ugotoviti kršitve in nanje reagirati. Takšnega (prekluzivnega) roka ne narekujejo ne malteška zakonodaja, ne določila pogodbenega razmerja med tožečo in toženo stranko. Zato z zasegom sredstev tožena stranka ni mogla biti v "zamudi". Skladno s pravilom, da se dobra vera domneva, ter z načelom o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena je tožeča stranka tista, ki bi morala dokazati, da je tožena stranka ravnala v slabi veri. Sodišče je dokazno breme neutemeljeno prevalilo na toženo stranko. Tožeča stranka bi morala prvenstveno dokazati, da tožena stranka namenoma ni zaprla računa, ko so ji kršitve postale znane, ter da je z zaprtjem računa (namenoma) odlašala. Šele nato bi se dokazno breme lahko eventualno prevalilo na toženo stranko. Sodišče je izhajalo iz predpostavke, da sta obe pravdni stranki v pogodbenem razmerju ravnali nepošteno. Če sodišče meni, da je tožeča stranka ravnala nepošteno, mora njen pravovarstveni zahtevek zavrniti. Tega ne more spremeniti dejstvo, da je (če je) tudi tožena stranka ravnala v slabi veri. Z drugimi besedami: nepošteno ravnanje pasivne stranke ne upravičuje prejšnjega nepoštenega ravnanja aktivne stranke. Prvostopno sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je pravno varstvo poklonilo (drugo)tožeči stranki, za katero je ugotovilo, da je ravnala v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja.

5Pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagali njuno zavrnitev.

6Pritožba tožene stranke je delno nedovoljena, delno pa neutemeljena. Pritožba drugotožeče stranke je neutemeljena.

O pritožbi tožene stranke

7Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da za pritožbo proti zavrnilnemu delu sodbe oziroma zavrnitvi tožbenega zahtevka prvotožeče stranke tožena stranka nima pravnega interesa, saj je delna zavrnitev tožbenega zahtevka⁶ njej v prid. Zato je na podlagi 352. člena ZPP njeno pritožbo v tem delu zavrglo in pritožbenih navedb, ki se tičejo (pristojnosti glede) prvotožeče stranke, ni vsebinsko obravnavalo, v ostalem delu pa je pritožbo tožene stranke, iz razlogov, razvidnih v nadaljevanju te odločbe, kot neutemeljeno zavrnilo.

8Odločitev prvostopenjskega sodišča glede pristojnosti ima materialnopravno podlago v 15. členu Uredbe, po katerem se v zadevah v zvezi s pogodbami, ki jih sklene oseba za namen, za katerega se šteje, da je izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti (potrošnik), pristojnost določi brez poseganja v določbi členov 4 in 5 predmetne Uredbe, to je po (splošnih) določbah o pristojnosti sodišč. Potrošnik tako lahko v primeru, da gre za pogodbo o prodaji blaga na obroke (15.a) ali če gre za pogodbo o posojilu z obročnim odplačevanjem ali drugo obliko posojila za financiranje prodaje blaga (15.b) ali v vseh drugih primerih, če je bila pogodba sklenjena z osebo, ki opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost v državi članici, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, ali če na kakršenkoli način usmerja to svojo dejavnost v to državo članico ali v več držav, vključno s to državo članico, pogodba pa spada v okvir te dejavnosti (15.c), sproži postopek zoper drugo pogodbeno stranko bodisi pred sodišči v državi članici, v kateri ima ta stranka stalno prebivališče, ali pred sodišči kraja, kjer ima potrošnik stalno prebivališče (prvi odstavek 16. člena), ob upoštevanju, da ne obstoji dogovor iz 17. člena Uredbe Bruselj I.

9Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni vsi pogoji iz 15. člena Uredbe in utemeljeno zaključilo, da je na podlagi prvega odstavka 16. člena Uredbe podana pristojnost slovenskega sodišča. Argumentaciji prvostopenjskega sodišča, zakaj je (drugo)tožečo stranko šteti za potrošnika v smislu Uredbe, pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi med drugim sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4545/2010, v katerem je naslovno sodišče potrdilo pristojnost sodišča Republike Slovenije v bistveno podobnih dejanskih okoliščinah in tamkajšnje tožnike, kljub njihovi registraciji kot profesionalnih igralcev pokra na nekaterih spletnih straneh in njihovim visokim zaslužkom iz tega naslova, obravnavalo kot potrošnike. Navedenemu stališču sledi tudi pritožbeno sodišče. Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da dejstvo registracije poslovne dejavnosti ne more biti odločilno za presojo položaja (prvo)tožeče stranke kot potrošnika. Prvostopenjsko sodišče v povzemanju sklepa I Cp 4545/2010 resda navede, da že iz razloga, ker igralci pokra za opravljanje dejavnosti iger na srečo niso bili registrirani,⁷ njihove dejavnosti ni mogoče šteti kot poklicne dejavnosti, vendar pa iz nadaljevanja obrazložitve izpodbijane sodbe sledi, da gre zgolj za eno izmed dejstev, na podlagi katerih je sodišče odločilo o svoji pristojnosti in (drugo)tožečo stranko štelo za potrošnika. V zvezi s tem se pokaže kot neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče v isti zadevi zavzelo dve povsem različni in nasprotujoči si pravni stališči, ker je v obrazložitvi sklepa z dne 11. 4. 2016, s katerim je odločilo o svoji pristojnosti, navedlo, da dejstvo, da (drugo)tožeča stranka ni bila registrirana za igranje pokra oziroma dejavnosti iger na srečo, samo po sebi ni odločilno.

10Sodišče prve stopnje je status potrošnika (drugo)tožeče stranke presojalo celovito in v točkah 10 do 12 podrobno pojasnilo razloge, zaradi katerih je tožečo stranko šteti za potrošnika po Uredbi, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Koncept (sistemske) ureditve spletnih iger na srečo v EU prvostopenjsko sodišče pojasni v 10. točki obrazložitve, ko navede, da je prirejanje iger na srečo strogo nadzorovano, saj se ta pri njihovem izvajanju na nacionalni ravni opravlja tako v obliki kontrole prireditelja, določanja vrst in obsega iger na srečo, kot tudi prek varstva igralca na srečo, to je potrošnika. Kot eno izmed odločilnih dejstev za obravnavanje (drugo)tožeče stranke kot potrošnika sodišče izpostavi neenako pozicijo potrošnika nasproti drugi pogodbeni stranki (toženi stranki v konkretnem primeru). Sodišče druge stopnje pritrjuje v izpodbijani sodbi zavzetemu stališču, da je tožena stranka kot ponudnik in organizator igre, ki pristop igralcev k igranju pokra pogojuje s sprejetjem njenih vnaprej in enostransko pripravljenih Splošnih pogojev, nedvomno gospodarsko močnejša in pravno bolj izkušena, kot igralci pokra, s katerimi sklepa pogodbe.⁸ Sistem varstva potrošnikov v EU izhaja iz tega, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti, zaradi česar privoli v pogoje, ki jih je predhodno sestavil prodajalec, ne da bi lahko vplival na njihovo vsebino. V primeru spletnih iger na srečo namreč ni neposrednega stika med gospodarskim subjektom in potrošnikom, zato te vključujejo drugačna in večja tveganja od klasičnih iger na srečo.⁹

11Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da so kriteriji in merila, po katerih je prvostopenjsko sodišče odločilo, da (drugo)tožeča stranka ne ustreza pojmu profesionalnega igralca oziroma da je neprimerljiva z igralcem iz kölnske zadeve, povsem arbitrarni in brez podlage v materialnem pravu. Tožena stranka se je sama sklicevala na sodbo Finančnega sodišča v Kölnu¹⁰, do katere se je sodišče opredelilo in, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, navedlo pravilne zaključke, na podlagi katerih je potrdilo svojo pristojnost za odločanje v konkretni zadevi.¹¹ Prav tako ni res, da se sodišče ni opredelilo do kriterijev, ki jih je v vlogah predlagala tožena stranka (višina zaslužka, da dobitki predstavljajo vir preživljanja, intenzivnost in čas igranja, samouvrstitev igralca v kategorijo "Pokerpro team, ki označuje profesionalne igralce pokra"), saj se je do teh navedb opredelilo v 10. točki obrazložitve sodbe. Nestrinjanje s stališčem prvostopenjskega sodišča še ne pomeni napačne ugotovitve dejanskega stanja oziroma napačne uporabe materialnega prava, kot zmotno in neutemeljeno trdi pritožba.

12Glede na okoliščine konkretne zadeve, upoštevajoč zgoraj obrazloženo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je (drugo)tožeča stranka igrala izven okvira poklicne/poslovne ali pridobitne dejavnosti, ki bi ustrezala opredelitvi iz 15. člena Uredbe, in jo utemeljeno štelo za potrošnika.

13Izpodbijana sodba nima s strani tožene stranke očitanih pomanjkljivosti; vsebuje jasne in natančne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med katerimi ni nasprotij, in ki omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti, zato kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in druge procesne kršitve, ki jih v zvezi z odločitvijo o pristojnosti uveljavlja tožena stranka, niso podane. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita. Temelji na dokazni oceni, ki je prepričljiva, življenjsko logična, razumna in jasno artikulirana (8. člen ZPP).

14Zmotno je nadalje tudi pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče zaradi nepoštenega ravnanja (drugo)tožeče stranke njen tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče prve stopnje je v 39. točki obrazložitve izpodbijane sodbe resda ugotovilo, česar pritožba ne izpodbija, da sta obe stranki v pogodbenem razmerju ravnali nepošteno, drugotožeča stranka zato, ker je zaobšla pravila glede imetništva oziroma igranja prek dveh računov in tožena stranka, ker je nepošteno ravnanje drugotožeče stranke določen čas dovoljevala, pri tem od igre drugotožeče stranke služila s provizijami, nato pa zasegla celotno dobroimetje na njenem računu. Vendar pa je v nadaljevanju obrazložilo, da je pri odločitvi pretehtalo dejstvo, da si je drugotožeča stranka ta sredstva priigrala, kar je tožena stranka dopustila, v takšnem primeru pa se slednja ne more več sklicevati na nedovoljenost oziroma nepoštenost take igre in na podlagi kršitve pravil, ki jih je sama dopuščala, v svojo korist priti do priigranih sredstev, poleg tega, da je že tekom igre zaslužila v obliki provizije.¹² Zgrešeno je stališče tožene stranke, ko v pritožbi navaja, da veljavna (malteška) zakonodaja oziroma določila pogodbe med (drugo)tožečo in toženo stranko ne določajo nobenega roka, v katerem bi morala tožena stranka ugotoviti kršitve in nanje reagirati ter zato z zasegom sredstev ni mogla biti v zamudi. V obravnavani zadevi gre namreč za vprašanje slabe vere oziroma izvrševanja pogodbe v skladu z načelom dobre vere¹³, ne pa za vprašanje roka oziroma zamude z izpolnitvijo. Prvostopenjsko sodišče je jasno in sistematično obrazložilo, zakaj šteje, da je tožena stranka ravnala v slabi veri oziroma zakaj bi morala, če (ko) bi ugotovila, da je ravnanje (drugo)tožeče stranke protipravno, slednjo na to opozoriti in reagirati takoj, česar pa, kot je pokazal dokazni postopek,¹⁴ ni storila. Tožena stranka s pavšalnimi pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje interno korespondenco tožene stranke razlagalo v najbolj negativni možni luči, kljub temu, da jo je mogoče interpretirati tudi na povsem razumen in etičen način, pri čemer ne navede kako, ne more vzbuditi pomislekov v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v obdobju skoraj enega leta vedoma dopuščala sporno ravnanje (drugo)tožeče stranke, na podlagi takšnega ravnanja tudi sama imela korist, nato pa (ko si je (drugo)tožeča stranka priigrala znaten znesek sredstev) priigrana sredstva zasegla in si s tem pridobila korist zase ter zlorabila zaupanje (drugo)tožeče stranke. Tožena stranka torej ni ravnala malomarno, pač pa je kljub vedenju o kršitvi splošnih pogojev s strani (drugo)tožeče stranke že ob registraciji spornega računa z zaprtjem računa odlašala in drugotožeči stranki dopuščala (in celo odobravala) igranje v nasprotju z njenimi pravili.¹⁵ Navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja nepošteno izvrševanje pogodbe v smislu Zakona o potrošniških zadevah¹⁶, ki pretehta nad (sicer tudi) nepoštenim ravnanjem drugotožeče stranke. V koliziji interesov drugotožeče in tožene stranke je namreč odločilno, da je bila tožena stranka tista, ki je nepošteno ravnanje drugotožeče stranke stranke, ki je (bilo) v nasprotju z njenimi splošnimi pogoji, dopuščala, dokler je od tega imela koristi, zato tega istega ravnanja ne more kasneje sankcionirati z utemeljevanjem, da je drugotožeča stranka kršila pogodbena določila ter si s tem pridobiti celotno premoženjsko korist iz naslova igre drugotožeče stranke. Sodišče prve stopnje je torej na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabilo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke (razen v delu, v katerem jo je zavrglo) kot neutemeljeno zavrnilo.

O pritožbi drugotožeče stranke

15Drugotožeča stranka neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča o plačilu zamudnih obresti od zneska 226.850,21 EUR od 24. 5. 2011 do 9. 5. 2014. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je pritožnik zahteval izplačilo sredstev na računu šele z vložitvijo tožbe v predmetnem postopku. Nasprotna pritožbena razlogovanja niso utemeljena, saj je sodišče vezano na trditveno podlago strank, iz katere izhaja zgolj, kdaj je prvotožeča stranka zahtevala izplačilo sredstev od tožene stranke.¹⁷ Upoštevajoč določilo prvega odstavka 37. člena malteške Uredbe o igrah na srečo na daljavo¹⁸, ki se v obravnavani zadevi uporablja kot lex specialis, po katerem mora imetnik licence (prireditelj) na zahtevo registriranega igralca, v čigar imenu je bil ustvarjen igralni račun, izplačati igralcu sredstva na njegovem računu najkasneje v roku petih delovnih dni po prejemu zahteve za izplačilo, je pravilno upoštevalo, da je tožena stranka zahtevo drugotožeče stranke prejela z vročitvijo tožbe dne 30. 4. 2014, tako da je petdnevni rok potekel dne 8. 5. 2014 in drugotožeči stranki zamudne obresti prisodilo od 9. 5. 2014 dalje. Sklicevanje drugotožeče stranke na določbo drugega odstavka 1141. člena malteškega Civilnega zakonika, ki določa, da obresti zapadejo v plačilo z dnem, ko je opravljeno kakršnokoli dejanje pred sodiščem, glede na specialno določbo zgoraj navedene Uredbe o igrah na srečo na daljavo ni utemeljeno.

16Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče tudi pritožbo drugotožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17Drugotožeča in tožena stranka sami nosita stroške svoje pritožbe, ker s pritožbo nista uspeli. Pritožbeno sodišče pa je obema strankama priznalo stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Kot opredeljene in potrebne stroške (drugi odstavek 163. člena ZPP in prvi odstavek 155. člena ZPP) je sodišče druge stopnje drugotožeči stranki priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3210 v višini 2.036,80 EUR in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, kar skupaj z 22 % DDV-jem znaša 2.509,29 EUR. Toženi stranki je sodišče prav tako priznalo priglašeno nagrado za postopek po tar. št. 3210 v višini 2.036,80 EUR in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, ter 22 % DDV. Priglašenih stroškov sodnih prevodov ni priznalo, saj le-ti za odločitev pritožbenega sodišča niso bili relevantni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je po medsebojnem pobotanju obveznost plačila stroškov obeh strank druga do druge ugasnila, zato je poseben izrek v tem delu odpadel.

¹ Sodišče s pojmom "tožeča stranka" označuje oba tožnika - J. in M. V.
² V nadaljevanju ZPP.
³ Tako tudi prvostopenjsko sodišče v 19. točki izpodbijane sodbe.
⁴ 24. in 25. točka sodbe.
⁵ Uredba Bruselj I, v nadaljevanju Uredba.
⁶ Glede prvotožeče stranke.
⁷ Kot tudi ne (drugo)tožeča stranka v obravnavani zadevi.
⁸ Glej 11. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁹ Glej VSL sklep I Cp 4545/2010 in tam navedeno: Katarina Vatovec, Potrjena sodna praksa Sodišče EU s področja spletnih iger na srečo, PP Letnik 2010, št. 25, str. 36 in Omejitvena zakonodaja države članice na področju spletnih iger na srečo - omejitev svobode opravljanja storitev?, PP letnik 2009, št. 37, str. 24.
¹⁰ V kateri je sodišče presojalo obdavčljivost prihodkov od igranja pokra.
¹¹ Glej 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹² Glej 39. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹³ 993. člen Civilnega malteškega zakonika.
¹⁴ Glej 31., 32., 37. in 38. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹⁵ Navedenega v postopku niti ni določno prerekala.
¹⁶ Malteška zakonodaja.
¹⁷ Glej 44. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹⁸ Remote gaming regulations.