VSRS Sodba II Ips 255/2016

Revizija se zavrne.

1V prvem sojenju je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek za povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, nastale zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, v celoti zavrnilo. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Vrhovno sodišče je tožnikovo revizijo v delu zavrglo, v ostalem jo je zavrnilo (sodba in sklep II Ips 635/2009 z dne 1. 10. 2012). Presojo, da je zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zastaran, je ocenilo za materialnopravno pravilno. Ustavno sodišče je z odločbo Up-1195/12-17 z dne 28. 5. 2015 razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča, skupaj s prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo ter zadevo vrnilo v novo odločanje. Pojasnilo je, da stališče sodišč o zastaranju zahtevkov v okoliščinah obravnavane zadeve pomeni nesorazmerno omejitev pravice pritožnika do povračila škode iz 26. člena Ustave RS.

2Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 19.650,00 EUR v petih enakih obrokih, in sicer tako, da prvi obrok izplača v 30. dneh po pravnomočnosti, preostale štiri obroke pa v enem letu po zapadlosti prvega oziroma prejšnjega obroka. Kar je tožnik zahteval drugače, je zavrnilo. Odločilo je, da pravdni stranki sami nosita stroške postopka. Obrazložilo je, da prisojeni znesek pomeni enotno odškodnino za tožnikovo nepremoženjsko škodo. S povračilom premoženjske škode se ni ukvarjalo glede na to, da je bil z odmerjenim zneskom že v celoti izčrpan tožnikov zahtevek, ki ga je ta znižal na zakonski maksimum iz 12. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP).

3Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 139/2016 z dne 16. 6. 2016 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali sta sodišči odmerili odškodnino za nepremoženjsko škodo v skladu s prvim odstavkom 11. člena ZPŠOIRSP.

5Toženka je na podlagi sklepa DoR zoper navedeno sodbo vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Opisuje ureditev odškodnin izbrisanih po ZPŠOIRSP in pomen sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji. Poudarja, da je v postopku pred sodiščem treba ravnati po določbah 11. člena ZPŠOIRSP, ki napotuje na uporabo določb zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Tudi če se pri izbrisu predpostavlja obstoj protipravnosti in odgovornosti Republike Slovenije, mora sodišče še vedno ugotoviti obstoj in obseg škode ter vzročno zvezo. Sodišči sta se zato neutemeljeno in nekritično oprli na višino zneskov, dosojenih s sodbo ESČP v zadevi Kurić namesto, da bi izvedli dokazni postopek in ugotovili, ali je tožnik dokazal škodo in njeno višino. Mehanični zmnožek mesecev izbrisa s 150,00 EUR je nepravilen. Sodišči sta zmotno ocenili, da za utemeljenost zahtevka o nastanku nepremoženjske škode zadoščajo zgolj tožnikove pavšalne navedbe in da ni treba ugotavljati dejanskega obsega nepremoženjske škode, s čimer so kršene določbe 200. člena zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Sodišče ni upoštevalo določb o individualizaciji odškodnin, saj se je zgolj sklicevalo na zadevo Kurić. Sodišči ne razlikujeta med pravicami, ki so bile vezane na status državljanstva in pravicami, ki so bile vezane na stalno prebivališče ter ne priznavata, da samo škoda, ki izvira iz slednjih, lahko pomeni pravno priznano škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Sodišči tudi ne spoštujeta sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 976/2006 glede izgube zaslužka kot posledice neureditve državljanstva in ne zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Sicer to ni predmet sklepa o dopustitvi revizije, vendar je podana tudi bistvena kršitev pravil pravdnega postopka o dokaznem bremenu, saj je sodišče izvedlo nekakšen poenostavljen dokazni postopek.

6Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

7Revizija ni utemeljena.

8V primeru dopuščene revizije Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Revizija je bila v obravnavanem primeru dopuščena glede uporabe prvega odstavka 11. člena ZPŠOIRSP (pri odmeri odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo), ki glede odločanja o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva napotuje na uporabo določb zakona, ki ureja obligacijska razmerja, razen če ZPŠOIRSP ne določa drugače. V okvir dopuščenega vprašanja tako spada toženkino uveljavljanje vprašanj izkaza predpostavk vzročne zveze ter obstoja in višine škode, ki v ZPŠOIRSP nista posebej urejeni. V ta okvir sodi tudi vprašanje dokaznega bremena, ki se kot del materialnega prava le odrazi v procesnem pravu.

9Revidentka ima prav, da je glede obeh omenjenih predpostavk obravnavane odškodninske obveznosti trditveno in dokazno breme na strani tožnika. Nadalje drži, da sodba ESČP v zadevi Kurić proti Sloveniji sodiščema prve in druge stopnje ni odvzela bremena ugotavljanja predpostavk odškodninske odgovornosti, kot jima ga nalaga zakon. Vendar pa očitane kršitve niso podane, saj je tožnik ponudil dejstva, ki zadoščajo njegovemu trditvenemu bremenu glede vzročne zveze in obstoja ter višine nepremoženjske škode zaradi okrnitve njegovih osebnostnih pravic, ter jih je tudi uspel dokazati. Sodišči prve in druge stopnje sta tako ugotovili:

- tožnik je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva 26. 2. 1992;

- pravico do prebivališča je pridobil 26. 3. 2003 (čez 11 let oziroma 131 mesecev);

- strah pred izgonom s sprejetjem odločitve Ustavnega sodišča RS z dne 4. 2. 1999 (s katero je bilo odločeno, da se do odprave neskladja zoper državljane druge republike in nekdanje SFRJ ne sme izreči ukrep odstranitve tujca) ni prenehal, ampak se je le nekoliko ublažil in ni bil tako intenziven kot prvih sedem let;

- v posledici izbrisa tožnik ni imel več dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji, čeprav je tu živel praktično od rojstva, prva leta po izbrisu mu je bila otežena pridobitev dovoljenja za bivanje in tudi pridobitev slovenskega državljanstva, zaradi česar se ni mogel svobodno gibati, kot nezaposlena oseba z neurejenim prebivališčem za pridobitev določenih pravic niti ni mogel zaprositi (zdravstveno zavarovanje, socialna pomoč...);

- tožnik je vse do ureditve statusa prebivališča doživljal duševne bolečine in strah, duševne bolečine pa tudi takrat niso prenehale, temveč so bile prisotne ne samo do začetka leta 2007, ko je nazadnje obiskal psihiatra, ampak ga bo vse to spremljalo še naprej in se odražalo na njegovih psihofizičnih sposobnostih.

10Zgoraj ugotovljene okoliščine tudi po oceni revizijskega sodišča omogočajo zaključek o pravno relevantni vzročni zvezi med škodnim dejanjem in škodo; v skladu z življenjskimi izkušnjami sta tožnikovo duševno trpljenje in strah adekvatna (tipična, predvidljiva, pričakovana) posledica dejanja izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Opozoriti je tudi treba, da toženka v konkretnem primeru ni postavila prav nobenih trditev v smeri, da bi do nastalih posledic pri tožniku prišlo zaradi kakšnih posebnih, specifičnih ali nepričakovanih okoliščin, ki praviloma izključijo pravno relevantno vzročno zvezo. Revidentkina graja, da sodišči ne razlikujeta med pravicami, vezanimi na status državljanstva in tistimi, ki so vezane na stalno prebivališče, ne presega ravni posplošenosti. Revizijsko sodišče kljub temu na tem mestu poudarja, da je Evropsko sodišče za človekove pravice v svoji sodbi med drugim opozorilo, da slovenski zakonodajalec ni uzakonil določb, ki bi omogočile državljanom SFRJ z državljanstvom ene od drugih republik, da bi uredili svoj status prebivalca, če so se odločili, da ne bodo postali slovenski državljani ali pa jim to ni uspelo.¹ Revidentkin očitek o nespoštovanju sodbe II Ips 976/2006 je neutemeljen že zato, ker Vrhovno sodišče v omenjeni zadevi takšnega zaključka, kot mu ga pripisuje revidentka (da je bila izguba zaslužka posledica neureditve državljanstva in ne izbrisa iz registra stalnega prebivalstva) sploh ni naredilo, pri čemer tudi sicer zadevi v dejanski podlagi nista primerljivi.

11Povzete dejanske okoliščine glede obstoja in obsega nepremoženjske škode, ki je tožniku nastala zaradi okrnitve njegovih osebnostnih pravic, zadoščajo za revizijski preizkus glede višine prisojene odškodnine. Neobičajna narava in razsežnost toženkine kršitve je izbrisanim povzročila številne hude težave, zaradi katerih so praviloma dalj časa intenzivno trpeli. Morebitno razmejevanje in ločeno ocenjevanje posameznih oblik nepremoženjske škode v veliki meri otežuje podobnost, medsebojna prepletenost in pogojenost negativnih posledic. Vrhovno sodišče se je zato že izreklo, da taki primeri utemeljujejo enotno odmero odškodnine,² za kar sta se v obravnavanem primeru odločili tudi sodišči nižjih stopenj. Znotraj enotne odmere pa mora sodišče v vsakem posameznem primeru pravni standard pravična denarna odškodnina vsebinsko napolniti, upoštevajoč okoliščine posameznega primera. Pri tem si pomaga z napotki iz drugega odstavka 200. člena ZOR. Ti na eni strani poudarjajo, da je vsakdo neponovljiv in specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo, na drugi strani pa višino denarne odškodnine omejujejo z materialnimi možnostmi družbe in s sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod ter s tem preprečujejo, da bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

12Vrhovno sodišče je že pritrdilo stališču, da sodišče ne sme kar uporabiti zneska, ki ga je v zadevi Kurić in ostali zoper Republiko Slovenijo prisodilo ESČP, torej 20.000,00 EUR. Pravično zadoščenje po 41. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah vzpostavlja lasten odškodninski temelj, ki ga ESČP uporabi tudi, če nacionalni sistem ne omogoča odmere denarnega zadoščenja.³ Doslej je o višini odškodnine za tovrstno škodo Vrhovno sodišče odločalo le v zadevi II Ips 170/2016,⁴ kjer je že poudarilo, da ni odločilen le čas, v katerem tožnik ni imel urejenega statusa, pač pa tudi druge okoliščine, ki posameznega oškodovanca ločujejo od preostalih (npr. nezaposlenost, izgon iz države, ločenost od družine, posledičen propad zakona, družinskih vezi in podobno). V omenjeni zadevi je presodilo, da odmerjena višina nekaj manj kot 20 povprečnih mesečnih neto plač v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje za čas dobrih 15 let tožnikovega neurejenega statusa, v katerem pretežni del ni mogel legalno opravljati dela, in ga je strah pred izgonom in težavami z vrnitvijo prisilil, da se je večji del zadrževal doma, kar je pripeljalo do njegovega duševnega trpljenja, ne terja njenega znižanja.

13Tudi v obravnavanem primeru je revizijsko sodišče glede na dejstvo, da je revizijo vložila zgolj toženka, preverjalo le, ali prisojena odškodnina (19.650,00 EUR oziroma nekaj manj kot 20 povprečnih mesečnih neto plač) ni previsoka. Tožnikov neurejen status je sicer glede na primerjano zadevo trajal manj časa (približno 11 let), vendar pa je izmed konkretnih dejanskih okoliščin treba izpostaviti zlasti, da je njegovo duševno trpljenje terjalo celo zdravljenje pri psihiatru ter da bo ta škoda trajala tudi v bodočnosti.⁵ Primerjava teže dejanskih okoliščin konkretne zadeve z navedeno zadevo torej pokaže, da umestitev v sodno prakso ni neustrezna v škodo toženke.

14Glede na obrazloženo revizija ni utemeljena, zaradi česar jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

¹ Glej 357. točko sodbe ESČP v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji z dne 26. 6. 2012.
² Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 173/2015 in II Ips 170/2016.
³ Glej odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 170/2016.
⁴ V zadevi II Ips 170/2016 je Vrhovno sodišče zaradi pomanjkanja sodne prakse opravilo primerjavo z odmerami, opravljenimi zaradi posega v druge osebnostne pravice (in sicer zaradi kršitve pravice do osebnega in družinskega življenja).
⁵ Primerjaj 203. člen ZOR.